Potohodec

Kadar si drzneš zadati cilj … pojdi. Pojdi! Če rečem, da je načinov nešteto, se ne zmotim in skoraj zagotovo ponovim besede, morda cele stavke, mojih predhodnikov, ki so bili dovolj zdolgočaseni, morda tudi spretni v vihtenju peresa, da so po tem, ko so dneve in noči zrli v iste zvezde in isto sonce in teptali isto travo in premetavali iste kamne, po tem, ko so na koncu že podnevi gledali zvezde in zvečer strmeli v sonce, ugotovili, da so, kjer so, le zato, ker so vztrajali, tudi vse to zapisali.

Kadar si drzneš zadati cilj, pojdi! Morda ne veš za pot. Pravzaprav sem skoraj popolnoma prepričan, da ti je pot popolnoma neznana. Vendar, ko boš zbral pogum in si zadal cilj, boš vedel, da si na pravi poti. Vendar ne zbrati cilj tako, da boš rekel: »Moj cilj je živeti in biti vesel.« To te bo pogubilo. Kajti človek, ki živi, ne more biti le eno. Živeti, pomeni marsikdaj tudi umirati – kot na primer: utrgati del srca in ji ga pustiti, ko se vajini poti preveč oddaljita. Ali pa, ko je tvoj povprečen večer ujet med štiri stene in izgubljene poglede na dno kozarca od katerega se odbije le hrupno vprašanje: »Kam je šla pijača?«

Tudi samo vesel ne more biti človek. Kajti človek, ki je samo vesel, je bodisi obležal v norišnici, in morda je res nenehno vesel in mu je bivanje eno samo veselje, vendar tak človek ne živi. Precej verjetno pa je, da je samo vesel človek v resnici obležal nekje z nasmeškom na obrazu in pozabil na vsa ostala čustva, ki ustvarjajo »perpetuum vivere«. 

Zakaj življenje je nenehna izmenjava. Trenutek tvojega spočetja je izmenjava, tvoja rast od zarodka do rojstva, tvoj prvi vdih in od takrat dalje vsi fiziološki procesi. Bivaš v izmenjavi, in ko boš umrl bodo rekli: »Njegovo življenje se je ustavilo.«

Enako je s tvojo potjo in ciljem in hojo. Kadar si drzneš zadati cilj, pojdi. Kadar dobiš občutek, da si obsedel ali obstal na mestu, preveri utrip, privošči si kakšno dobro klofuto. Tako, z leve in z desne … morda po potrebi še enkrat z leve in še enkrat z desne. Vstani s stola, sprehodi se po sobi, primi knjigo in jo vrzi ob tla, razbij kozarec, naredi predklon, obuj čevlje in pojdi proti soncu – ali pa stran od sonca. Lahko tudi ne obuješ čevljev. Pusti čevlje, nimaš časa za čevlje.

Toda, kaj pomeni biti drzen, da izbereš cilj? To pomeni, da imaš vizijo. Še lepše se izrazim, če rečem, da imaš pregled. Ne uvid, kajti nisi jasnoviden. Imaš pa pregled nad stanjem in – morda niti ne popolnoma jasno – veš, kje bi rad, da se tvoja še neodkrita pot konča.

In pot se nikdar ne začne na koncu in vedno ima etape. Zato, ko se ti uspe izviti iz ljubečega objema matere in čuječega očetovega pogleda, že takrat postavi jasen cilj. Največkrat je to šola. O tem, ali se mi zdi to smiselno ali ne, drugič. Predpostavljam, da se odločiš za šolo – gimnazijo, poklicno šolo. Tisti trenutek naj bo tvoj cilj(!) končati to šolo! Tisti trenutek pomeni trenutek, ko si se vpisal! Ne prvi šolski dan. Zakaj, če si se vpisal na želeno šolo, si se vpisal z namenom. V kolikor se nisi vpisal z namenom, se izpiši. Ker boš nesrečen. Ker boš brez cilja in brez cilja pomeni biti brez poti. Kadar pa nismo na poti, smo največkrat na stranpoteh, po katerih tavamo in s katerih redko najdemo nazaj na pot.

Tako nadaljuj tudi v življenju. Bodi drzen! Drzen ne pomeni biti brezglav in raztresen. Drzen pomeni biti z glavo in srcem pri stvari. In narediti prvi korak in vse nadaljnje korake, četudi včasih veš, da bo na poti morda nešteto ovir in bo pot kdaj zavila v močvirja in v strme skalnate bregove in boš moral gristi kolena in trpeti tako fizičen kot psihičen napor. Vendar ti greš. Vseeno! In to je drznost.

Predvidevam, da želiš vedeti, kako izbrati cilj? Prav. Ne bom poetičen, četudi se bo morda tako zdelo. Največkrat … bo cilj izbral tebe. Ko boš le sanjal o tem, da želiš postati pilot, boš nekje na poti ugotovil, da še raje izdeluješ letala. Ali pa boš nekega nedeljskega popoldneva pripravljal kosilo in bil ob tem neštetokrat bolj srečen kot bi bil, če bi pilotiral najbolj zverinskega reaktivca. In, če temu ne bo tako in boš ob mešanju s kuhalnico namesto topega udarjanja ob lonec slišal glasove, ki ti bodo govorili, da se potrudi, da boš lahko prišel na strojno fakulteto, da boš pilot, potem je stvar več kot jasna.

Zato, ker največkrat cilj izbere tebe in ne ti cilja, imajo nekateri službe – in so nesrečni, drugi pa opravljajo svoj poklic – in dejansko živijo svoje življenje. Cilj te namreč izbere tako, da te pokliče. Na tebi pa je, ali mu boš odgovoril ali boš utišal njegov klic in se izgubil v tavanju, dokler ne bo klic preglasen, da bi ga še ignoriral, ali pa dokler se ti življenje ne ustavi in obstojiš.

 In tako, na koncu, drago dekle ali drag fant, vse zavisi zgolj od tebe. Tvoje zavestne in trdne odločitve. In, zato, ko boš zbral dovolj drznosti, da boš rekel cilju cilj in zakorakal na pot, boš privzel tudi ime potohodec. In takrat … takrat pojdi do konca. Do najvišjih vrhov, četudi se boš na koncu vlekel zgolj z rokami, preko najglobljih in blatnih močvirij polnih mrčesa in strupenih rastlin, četudi boš vmes preklinjal pijavke in ti bo strup ličink hromil ude. Pojdi do cilja. Ker si stopil na pot in imaš vizijo – pregled nad stanjem in slišiš klic cilja in odgovarjaš nanj. Takrat stopi strumno, trdno, zvesto, neumorno in pravično, kot resnični potohodec.