Prosti tek

Iskreno povedano – kot da od človeka, ki ni udoben, ne zna pa biti prazen, lahko pričakuješ kaj drugega – je bilo veliko lažje tiste prve dni, tudi tedne po tem, ko se je v imenu obeh odločila, da se bosta najini poti razšli. Bil sem mlajši in lepši in popolnoma eksistencialno obremenjen. Kadar sem se na trenutke, ko nisem zataval, umiril, počasi vdihnil, izdihnil in se spodbujal z besedami, da je na svetu ljubezni v izobilju, da bo vse v redu, da imam še dovolj življenja pred sabo in da je to mogoče priložnost za kaj drugega.

Veliko lažje je bilo tudi, ko sem se požvižgal na greh in živel z danes na jutri. Mlad, mlajši, slep, zaslepljen. Služil sem dobro, stroškov nisem imel, nisem vedel kam, a moja pot je nekam šla in jaz sem malo korakal po njej, malo bluzil tu in tam. Študij je bil nekaj za sproti in alkohol nekaj za odžejati.

Od takrat do danes se je ogromno stvari spremenilo. Če sem bil svoj čas prepričan, da bom mlad očka in najbolj srečen mož pod soncem, sem postal mlad godrnjač in samotar. Ljudje okoli mene so odrasli na način na kakršnega sem si želel odrasti jaz. Nemalo vrstnikov je poročenih, zaročenih, v srečnih zvezah, z uspešno končanimi študiji, dobrimi službami, potovanji po svetu, v gibanju. Jaz pa, wunderkid z nekoč vcepljeno idejo, da sem nadpovprečen, tu kjer pač sem.

Še več stvari je dobilo kristalno jasno podobo po tem, ko se je iz mojega življenja odstranil ves balast iluzij, lažnih prijateljev, znancev za en teden in radovednežev, ki so se naslajali nad mojim trpljenjem. In ko kar naenkrat ostaneš sam s sabo, takrat se šele začne resnična eksistencialna kriza.

Od tistega nekega dne do danes mi je vsako leto uspelo najti kak dober izgovor, zakaj sem zabluzil in odvrgel na smetišče zgodovine eno leto svojega življenja. Ampak to lahko uspeva le nekaj časa. Življenje je nešteto boksarskih dvobojev in slej kot prej te bo izmučenega in dotolčenega stisnilo v kot. In s še tako trdnim »gardom« jih boš takrat dobival z leve, desne, marsikakšen uppercut, nešteto skelečih sapo jemajočih v ledvica in nenamerno (ali namerno) tudi kakšno pod pas.

In ko bo odbil zvonec, se boš sesedel v kot, skušal zadržati s krvjo pomešan urin, a hkrati ugotovil, da solz ne moreš. In če si petindvajset let in petindvajset bojev z življenjem ugotavljal, da imaš v kotu sanjsko zvesto in spodbudno ekipo, ki zaupa vate, in trenerja, kateremu si truda vreden učenec, se boš nekega dne ozrl okoli in ugotovil, da ni nikogar več od ekipe tam in na stolčku sediš sam.

Kakšen trenutek preden znova zazvoni zvonec, boš vstal in se zmedeno ozrl po nepregledni množici občinstva, da bi vsaj tam zagledal kakšen spodbuden pogled, morda celo nasmeh ali opogumljajoče dvignjen palec. A tudi tam ne bo nikogar. In ker ni nikogar, ki bi ti karkoli še lahko očital, sam sebe pa si že davno razočaral, boš spustil »gard«, a vseeno stoje pričakal poslednjo točo udarcev v upanju, da mine hitro ter čim bolj pretrese možgane, da se boš čim manj spomnil, ko se prebudiš.

Iskreno povedano je bilo tisočkrat lažje takrat, ko sem si pustil iztrgati srce, ga sprejel na odprto dlan, od njega noč za nočjo trgal koščke in z njimi hranil zveri, ki so se naselile v prazno votlino v mojih prsih. Danes pa vsak večer drgetajoč stikam po kotičkih moje sobe, če se kje najde še kakšen košček tega, kar je bilo nekoč moje srce, ker so počasti lačne in ko zmanjka dobrega, se začno hraniti z zlom.

Po drugi strani je popolnoma vseeno, če je kak delec mene v tej skromni sobici, ker jo bom v kratkem tako tali tako zapustil. Ker mi je dovolj stradanja, dovolj izgovorov pred pivskimi kolegi, zakaj ne dam več tolikokrat za rundo, kot sem dal nekoč, in sprehodov po Lublani na katerih iščem lokal z najcenejšim čajem, da smem sesti v kot in v miru prebirati svoje velikane, ki jih nikdar ne bom dosegel, ter pri tem zavistno opazovati zaljubljene, podjetne, ustvarjalne, učitelje in vse ostale, ki so, kar bi želel biti sam, pa nisem.

In četudi ni izgubljen tisti, ki išče, temveč tisti, ki tava, se mi vseeno zdi bolje tavati in morda po naključju (ali usodi) zopet najti smisel za iskanje, kot pa obstati in umreti, v kolikor je življenje dinamika in smrt mirovanje. In če sem v začetku svojih dvajsetih iskal in po njenem odhodu taval, sem sedaj obstal. Dokončno. Nekaj časa sem še cepetal na mestu in se slepil, da se gibam, a končno ugotovil, da si lahko lažem le tako dolgo. Obstal soočen z dejstvom, da z zvermi, kjer bi moralo biti srce, ne bom nikoli več ljubil, da z znanjem, ki ga imam, v tem stoletju ne morem (pre)živeti. Da naprej nimam kam, nazaj pa življenje ne teče.

Nisem oseba, ki bi kadar koli v življenju iskala krivca in tudi tokrat ga ne. Kdor me pozna, ve, da je bil čas, ko sem bil najglasnejši petelin na kupu gnoja. Težava je bila le v tem, da se je s tega kupa tako krasno daleč videlo, da niti opazil nisem, da se šopirim z vrha sranja in da se pogrezam. Vseeno sem vesel, da sem se pogreznil in nekaj časa trudoma iskal možnosti, da se sebe sperem umazanijo.

V tem času pa sem spoznal, da bolj kot skušaš biti čist, bolj izstopa vsak madež na tebi. Bolj kot sem skušal zopet najti svoj smisel, bolj ugotavljal, da drugega, kot šopiriti se z gnoja, ne znam. Ne znam živeti čist in najraje bi iztrgal iz sebe svetnika, katerega bi mnogi radi žrtvovali za svoj prav in mi dokazali mojo nevrednost. Morda pa mora človek sem in tja obstati na mestu, kot Božji opomin, da je še vedno »iz zemlje« in da svetništvo ni kar tako podeljeno, vseeno pa obljubljeno vsakomur. Trenutno pa sem izpraznjen in ohromljen v prostem teku, v katerem sem se znašel.