Januarski zvončki

Končno sem ugasnil gretje – kar pomeni: zaprl vse radiatorje v stanovanju. Sedaj čakam, da me pogubijo nešteti mikrobi, ki se bodo razpasli v teh očitno pretoplih januarskih dneh, ko bi morali umirati pod debelimi odejami ledu in snega. Ne le to, obe okni imam odprti na kip in rahla sapica, ki zaide v sobo polno vonja po sivki, me prav nič ne zmrazi.

Ravno nasprotno, zmrazi me dejstvo, da je toplo. In potem naj človek pričakuje demonstracije in proteste, ki se še nikdar niso odvijali na tople dni. Ko bi se morali zapreti v tople domove in dneve in noči diskutirati o tem in onem, ter o tej in oni družbeni problematiki, imamo marčevsko vreme. Kaj to pomeni? To pomeni, da ne počnemo tega, kar bi sicer morali po vseh družbeno-moralnih normah početi znotraj civilizacijskega cikla!

Dejstvo je, da dokler ne trpi telo, se duh ne bo zganil. Davke nam lahko zvišajo do 80% ali več. Lahko nam naložijo nešteta finančna bremena! A dokler bomo imeli sprehode v naravi, izlete na Obalo, posedanja na terasah, požvižgavanje ptic, sončne zahode na barvni lestvici od #FFE600 do #FF6F00 in ostale telesu prijetne dražljaje, nas prav nič ne bo zmotilo.

Vendar, tako pač je. Ko že mislimo, da smo tako blazno napredni ter da smo tehnološko dovršena civilizacija, pride pomladno solnce sredi januarja, nam uniči pridelek, ker ga ne pokrije snežna odeja, kar omogoči pticam, da pozobljejo vsa semena. Isto sonce spodbudi razcvet mikrobov in bolezni, ki jih nosijo, mi pa se mu veselo nastavljamo in nam je popolnoma vseeno kam vse skupaj vodi.

In s tem, ko rečem vse skupaj, mislim resno VSE skupaj. Vsak pravi blogger je januarja spisal – ali poskušal spisati – bilanco preteklega leta. Po pravici povedano, se nimam za bloggerja. Imam prenizek obisk in preveč transcendenčne teme, da bi bil zanimiv za branje. Poleg tega, se mi ne da nenehno ukvarjati z eno in isto temo s katero se ukvarja slovenska – sicer popolnoma intelektualno hroma – bloggerska scena. Levi hočejo na vsak način na vislicah Janšo, desni … ah, desnih pa sploh ni. Neki blodnjavi kvazi-desničarji, ki so bolj ali manj zgolj leva opozicija. Skratka popolna zmeda.

Povsod! (Da ne bo pomote.) Mladina išče izgovore, da jim ni potrebno iti metat na koš z vrstniki. Spet malo starejša mladež poskuša čim preje dobiti dnevno dozo piva in nikotina. Študentje … ti študirajo na pamet v upanju, da bodo dobili dobre službe, čeprav ne vedo prav dobro, kaj pomeni služiti, ker večini od njih ni bil nikdar predstavljen koncept avtoritete in služenja. Da o generacijah, ki prihajajo na to pozicijo niti ne govorim. Mladih v poklicih ni. So mladi brez poklicev in so mladi, ki so – o tem sem že pisal tu – meni nič, tebi nič pobrali šila in kopita ter odšli s trebuhom za kruhom. In to je tudi vse, kar bodo dobili. Kruh. Če bodo imeli srečo, bo celo svež.

K temu velikemu briljantnemu valčku zmede, katerega zadnje čase tako rad omenjam, še dodatno prispeva apolitična kriza. Apolitična, ker slovenski prostor ne premore politike. Glavni hendikep na tem parketu, pa je politična korektnost. Kot je košarkar na vozičku hendikepiran in omejen z gibanjem in se njegova igra niti malo ne more primerjati z zdravim košarkarjem, tako naši politiki opravljajo svoje delo omejeno, hendikepirano. Zakaj zavezali smo jim usta. Neposrednosti se bojimo, resnica nas plaši še bolj. Vse kar jim preostane so laži in zavijanje neprijetnih novic v čudoviti retorični celofan.

Seveda, ko bi začel omenjati etiko in moralo, bi hiteli vsi v en glas vpiti, da želim osmisliti svoje poklicno področje, ter da nikogar več ne briga etika, sploh pa da ima vsak svojo etiko in naj ne težim s to vero. Ampak stvar je taka, da sem popolnoma zadovoljen s svojo malo sobico z vonjem po sivki, v katero skozi priprti okni sem in tja zaide sveža spomladanska sapica. Zame se vera obnese. Recimo, da, v kolikor bi se že moral etiketirati, bi rekel, da sem humanist. Za to mi je v osnovi potrebno le dvoje, na čemur gradim svoje življenje: opazovanje družbe in medčloveški odnosi. 

Dokler mi ne odnesejo, polomijo ali zažgejo lublanskih klopi, ali dokler me ne pošlje v tri pirovske še zadnji prijatelj, po tem, ko se naveliča moje ekscentričnosti, do takrat mi je dovolj, da zgolj opazujem, kako gre vse skupaj rakom žvižgat in kako se vsem očitno »pivo peni«. In s čisto vestjo si drznem – brez politične korektnosti – povedati svoje mnenje o tem, da je Kristus mnogim tako daleč (in jim seveda naštejem možnosti, kako se mu zopet približati), da so ga raje nadomestili z mastnimi in zasvinjanimi koriti, do katerih žele priti na čim lažji in hitrejši način. Pozabljajo pa, da se tam zbirajo najbolj zavaljene svinje, ki gredo najprej v zakol.