Inštruktor - I.

»Levo. Levo. Levo, levo! Levo! Mater ti!«

Preden je utegnil pritisniti na zavoro na svoji strani, sta že zavila desno v ulico. V prepovedano smer seveda.

»Zapel tle,« je pokazal na prazna parkirna mesta v dolgi z javorjevimi listi postlani ulici. »Parkiraj na desni … ob pločniku. Tam,« roka se mu je tresla, ko je stegnil koščeni kazalec proti mestu, kjer na tleh ni bilo listja, zato tudi ni bilo bojazni, da bi na avto kapljala smola. Dovolj je je imel.

Mulc je obrnil volan in počasi, v prvi prestavi, zapeljal na izbrano mesto.

»Kr ugasn jo.«

Videl je, kako noga počasi spušča sklopko. Ključi so bili še vedno v kontaktu in motor je počasi ropotal eksplozijsko koračnico. Obesek na ključih se je v počasnem posnetku pozibaval naprej in nazaj. Volan se je ležerno stresel, ko je izdahnil:

»Ne spust …!«

Preden je uspel do konca izgovoriti, je avto z vso silo zabilo naprej, nato pa zazibalo naprej in nazaj ter naprej in nazaj in tako postopoma vedno počasneje, dokler se ni ustavil.

Z roko se je upiral v armaturno ploščo, ko je počasi obrnil obraz proti mulcu. Preučil ga je in pomislil, da si v petnajstih urah vožnje z njim še nikoli ni vzel toliko časa zanj. Razmršeni kostanjevi lasje so mu padali na čelo. Kaplje potu so hitele na svet, vendar so obstale na svojem mestu. Izgledalo je, kot da bo ravnokar izhlapel.

Pobeljenih členkov se je oklepal volanskega obroča in nepremično strmel predse. Prsni koš se mu je počasi dvigal in spuščal in jasno je bilo razvidno, kako zavestno nadzoruje svoje dihanje. Vdihnil je skozi nos, da sta se mu nosnici zožali, skorajda zlepili skupaj, nato pa počasi in postopoma izdihnil skozi usta.

Roko je spustil z armaturne plošče, odprl vrata in stopil na pločnik. Vdihnil je topel pomladanski zrak, ki se zagozdi med ljubljanske smetnjake v poznopopoldanskih urah. Z rokami je začel brskati po žepih črne jakne in hitro izvlekel staro rjavo pipo in vrečko s tobakom.

Jakna je bila stara, vendar je zadrga vseeno žarela s svojim medeninastim sijajem, zunanji žepi so bili skrbno zlikani in črna je bila črna v vsej svoji polnosti barv. Pod jakno je nosil sivo majico z napisom: »Keep calm and stop at red light,« ki jo je dobil za štirideseti rojstni dan. Zdela se mu je kretenska, ampak jo je nosil, ker je bila edina, ki mu je niso prežrli molji, ko se je preselil v novo stanovanje. Temno modre žametne hlače niso bile nič posebnega in na njegovem podhranjenem telesu so prav nesrečno visele. Z ničimer od tega se ne ukvarjal.

S tobakom nabito pipo je vtaknil med ustnici, ugriznil v ustnik in prižgal. Potegnil je zrak skozi pipo in tobak je zažarel, kot bi hotel reči: »pekel, to sem jaz.« Nekaj časa je puhal dim bolj intenzivno, nato pa naredil par daljših dimov in se zazrl v Rožnik, za katerega je padalo ogromno poletno sonce.

Roko je vtaknil v črne in goste razmršene lase in potegnil po temenu do zatilja. »Mulc,« se mu je utrnilo. Potrkal je na okno.

»Martin, prid vn …«

Ni ga slišal.

»Ej!« je skorajda zavpil, a mulc se je končno zganil: »prid ven,« je rekel in pomignil z glavo, da so mu lasje padli preko oči, nato pa jih je spretno popravil za ušesa.

Martin je počasi spustil volan, globoko vdihnil in nadzorovano izdihnil. Včasih se stvari zgodijo tudi z razlogom. Prijel je za roč na vratih in odprl.

»Alo!« se je zadrl Srečko, »je*em ti sunce žarko!!!« Pipa mu je skoraj padla na tla in bi tudi mu, če je ne bi držal v dlani.

Tišino prazne ulice je poleg Srečkovega dretja predrlo škripanje gum zavirajočega avtomobila, ki je pripeljal iz pravilne smeri, ravno ko je Martin odprl vrata.

Sesedel se je za volan. Ni bil več sposoben nadzorovati dihanja. Oprl se je na vrata. Slišal je le pridušene zvoke in blag topot, katerega ga je ustvarjal s svojim desnim stopalom, ki je nebrzdano tolklo s peto ob tla, kot bi pošiljalo signale v Morsejevi abecedi. Zvrtelo se mu je. Odprl je vrata ravno toliko, da se je lahko nagnil ven in izbruhal nekaj decilitrov pomarančnega soka, korenja, pice in toasta s šunko zalitega z navadnim jogurtom. Dvakrat.

Višek sline, ki se mu je nabirala v ustih, je nekajkrat pljunil na tla, nato pa, izogibajoč se bruhanju, izstopil iz avta.

Pred njim je stal možakar povprečne velikost, a vseeno eno glavo manjši od njega. Postavil se je predenj, spustil mišičaste in kosmate kmečke roke ob telo, se zazrl v dvojni podbradek in možakarjevo plešo, ki je odbijala še zadnje petkove žarke, ter poslušal nekaj o svoji družini, o kmetih, o gnojnici, o govedu in o materi.

Težko bi opisal, s kakšno hitrostjo je Martinova dlan zadela možakarjev obraz. Če je bilo prejšnje škripanje gum hrupno, je bil dotik velike kmečke dlani s tolstim obrazom ljubljanskega kolerika, kot zvok topovskega izstrelka.

Pogledal je dol na iztegnjeno možakarjevo telo in nagnil levo uho proti njemu. Smrčanje se je slišalo do Srečkota. Spogledala sta se. Srečko mu je z glavo pomignil, naj pride na pločnik. Stala sta drug pred drugim in se gledala. Vedel je, da je nekaj narobe.

»Kva te muč, tamau?« ga je vprašal.

Za trenutek je vse potihnilo, le smrčanje izza druge strani avtomobila se je slišalo.

»Ata je danes umrl.«

S tisto modrostjo globokega človeka je izdihnil in položil Martinu roko na ramo. V drugi je še vedno držal pipo iz katere je prijetno dišalo po cimetu in češnji.

»To je – oče?« ga je vprašal v najbolj iskrenem in razumevajočem tonu, ki ni imel niti najmanjšega podtona zaigrane vljudnosti.

»Ja,« je odgovoril Martin in zadrževal jezera v očeh.

»Ne bi ti blo treba danes prit,« je rekel in ga stisnil k sebi.

»To bi si želel. Vedno, ko sva traktor skp vozila, je reku, da bom odličen šofer …«

»Saj boš. Odličnost voznika se vedno meri po njegovi srčnosti.«

Za trenutek sta obstala še objeta, nato pa sta z možato nerodnostjo in v zadregi popustila.

»Prid, te zapelem do železniške, ko boš lahko, pa mi sporoči, da nadaljujeva z vožnjo.«

Ko je začel z delom kot inštruktor, si niti najmanj ni predstavljal, kakšna šola življenja bo to. Po petnajstih letih je bilo to edino delo, ki bi ga želel opravljati, četudi bi lahko znova izbiral.

Odvrgel je Martina na postaji. Na poti proti bloku, mu je zazvonil telefon. Urša.

»Jaaa?«

»Ta vikend je tamau pr teb, ti kreten zadrogiran. Kje si?! Že več k pol ure te čakava. Prid, k sem jst pol zmenjena naprej!«

»Petnajst minut, pa bom tam. Se vidmo.«

»Ajd, pohit.«