O vremenu

Skozi okno vedno sije sonce. Zimsko sonce. Jesensko sonce. Pozno popoldansko sonce. Vsa sonca, vseh delov dneva, vseh letnih časov – različnih barv, topla sonca, navpična sonca, razpršena sonca, pod kotom padajoča sonca. S temi sonci, ki kot eno sonce nenehno padajo skozi okno, je en sam hudič. To je, kadar zaprem oči. Počasi priprem veke in začnem zlagati besede na platno. Prisežem, da takoj zatem vedno skozi okno posije sonce. Človek bi kar mižal in zrl v tiste šepeče žarke, a Gospod mi je rekel, da je treba živeti tudi od besede.

V resnici sonce pač ne sije nenehno skozi okno. Zato je treba tudi pripoved oblikovati tako, da sonca ni vedno tam. To je resnična borba. Vse ostalo je nečimrnost. Še posebno, kadar odpreš oči, da bi prepisal s platna na papir, pa skozi okno v sobi dejansko vdira sonce. Rolete dol, žaluzije pripreti. Tako … urejeno. Končno lahko dokončam tisto poglavje, kjer je vreme čisto navadno. Avtobus zavira prehrupno. Hladilnik ustavi hlajenje in zaropota s šibkim tresenjem. Izkašlja se. V kletki se zdrzne novi hrček z imenom Franci. Njegova usoda mi je še neznana. In tako kot Milanova ne bo v mojih rokah. Je, vendar ne bo.

Nečimrnost truda mi objame doživljaj. To je tisti neskončno neobstoječi trenutek preden zapišeš prvo črko. Tisti hadronski trk postavljen na tehtnico po tem, ko, če imaš srečo, po tvoji lobanji raziskujejo črvički. Začudiš se pomanjševalnici in si vesel, da si se končno ognil sončnim žarkom in soncu in vsemu temu sranju. Saj sem le jaz! Spoznam vse zahteve s katerimi so mi napolnili culo, preden sem se odpravil v svet. In kakšen svet je to (bil)!

Tuj vsem, ki si domišljajo, da me poznajo. Utvara vseh utvar. Še sam sebe ne poznam prav dobro, potem pa me boš ti … ki mi (mogoče) posvetiš nekaj minut na leto? Verjel bi ti, če bi imel dar prepoznavanja družbene in osebnostne dinamike. Pa ga nimaš, sicer bi ti sedel za temi praznimi stranmi in jih polnil, kot jih polnim sedaj jaz. Torej, tvoja apologija tu pade. Prav tako bi ti verjel, če bi resnično posvečal svoj čas temu, da bi me spoznal. Pa ga ne. Ker spoznavanje ni enosmerni dražljaj. Ne moreš me spoznavati, ne da bi jaz spoznaval tebe. Ne moreš me spoznavati, ne da bi v meni spoznaval sebe. In, ker te ni ob meni, ker sva drug drugemu tuja, ostajam jaz za svojimi vekami s soncem skozi okno, ti pa … kjerkoli že pač pohajaš. Utrujena od življenja. Premlada, da bi pozabila na otroško čudenje nad stvarnostjo, ki naju oba obdaja. Prežeta s skrbmi, ki so produkt družbenih pričakovanj in ne tvojih sanj, tvojih teženj, navdihov.

Obnašamo se, kot da nam srce bije v nekakšnem kolektivnem – to je skupnem – trezorju in bi sploh ne bilo naša last. Vendar to srce je moje, presneto! Nehajte mi ga že jemati in si ga lastiti. In nehajte to početi s srci vseh ostalih! Imate svoje srce, svojo gnilo gobo, svoj utrinek, svojo zvezdico zaspanko, svojega izvirskega škrata tam v prsih, zakaj morate ob tem biti še gospodarji tujih src? Brezobzirni enoličneži. Ne veste, kaj bi s svojim srcem, pa vcepljate v tuja srca lastne strahove in upanja.

Se odpovem! Odstopam z mesta uresničevalca VAŠIH želja. Tako. Hvala. Poklon. Mislim, da sem po dolgem času povedal nekaj pametnega. Recimo temu: biti sebi lasten. Odgovarjati … pred Bogom. In pred Bogom samo. Če te mika pekel, tudi prav. Meni si vreden, ker sva oba odseva iste Podobe. Izvoli - škarje in platno, oboje ti vračam. Kaj boš s svojo prihodnostjo, je od danes naprej tvoja skrb.

Končno se zgodi. Sonce nekako zaide in med plašnimi oblaki in premočnim sijem velemesta se tu in tam utrne sonce iz preteklosti. Spet nekje na naslednjih straneh megla in dež, začne snežiti, nekaj zmrzne, nekaj se odtaja prehitro, zmerna do pretežna oblačnost, poročila iz otroštva, mrtvi obrazi, danes nesmrtni. Nobenega dvoma o nesmrtnosti. Sam sem nesmrten dokler živim. Po smrti pa se srečam nekje popolnoma drugje z Gospodom. Greva na pivo in mi pove, da sem bil še kar faca, da sem jih nekaj nasmejal, da sem jih nekaj rešil, da sem bil občasno pezde, a da pretehtajo neke popolnoma druge stvari, ki so skrite očem in srcu in bivajo globlje. Globlje v nas, kamor redki zaidemo. Brez obhajila in molitve ne najdemo niti poti do tja. Ko pa si enkrat tam … vzameš srce iz trezorja komune in si drzneš stopiti malo vstran in potem naprej. Z rahlo nagnjeno glavo in iskrivim pogledom, ki ga ne razumejo prav dobro.

Lahko si revež. Sam, brezposeln, lačen, zmeden, raztresen, žejen, razcapan ali sijoč, preobilno nažrt, svež, preskrbljen – živel boš. Vseeno kaj ti pride naproti. Stopiš malo vstran in naprej. Ja, tako preprosto je to. Malo vstran … in naprej. Še glavo nagneš za nekaj stopinj. Ker moraš na svet gledati z druge perspektive in ker tako zavzameš malce obrambno držo pred tistimi, ki poznajo resnično pot do srca – skozi oči. Le nagni glavo in jih boš prav sočutno razbremenil. Sem kdor sem, vidiš moj obraz, svoje srce pa ti bom razkril sam, kadar bom želel, če bom želel.

Napij se drznosti. Poišči tisto senco ali zaplato neoskrunjene trave – sedi. Odloži nahrbtnik, s katerim si odšel od doma, ko si postajal svoja last in podoba. Lepo vse ven in nazaj le nujno potrebno. Tiste lepe spomine, ko si sedel atu v naročju in sta skupaj jedla nedeljsko kosilo. Ko ste rofkali koruzo na starem zaprašenem toplarju. Ko si trgal ringlo na dvorišču pred hišo in se je ob tebi pasla domača kobila. Pusti zunaj zgolj dve stvari, ali morda celo le eno, pa boš videl, da je bil to tisti odvečni kos opreme, ki je najbolj oteževal culo tvojih bremen iz preteklosti. Bremena iz preteklosti – popotnica za prihodnost. In ne, ne bo hitro … včasih ti bo vzelo več časa. Vedno pa ravno toliko, kolikor boš potreboval, da boš šel zopet naprej. Korak vstran … in naprej.