Darko [kratka zgodba]

Darko je bil res čuden model. Bil je eden tistih ljudi, ki veliko govorijo in včasih je kakšno ustrelil kar tako mimo vsega. Enkrat je svoji tastari rekel, da jo bo ubil. Živela sta namreč sama in težila mu je, ker je nenehno vozil domov različne ženske. In bilo je tako, da jih je vozil domov, vrgel na posteljo in bil z njimi prav živalski. One pa so bile take, da jim je to bilo v užitek in so potem kričale, tolkle po zidovih, med premori cepetale in se smejale na ves glas, da bi se mu še bolj prikupile.

Takšne stvari so logično moteče in tastara je imela v zgodnjih jutranjih urah vlak, ki ga je morala nujno ujeti. Delo strežnice in hišne pomočnice je stvar preciznosti, kot je stvar preciznosti tudi točnost. Zajtrk pa mora biti na mizi, preden se zbudijo otroci – ker, kdo bo pa poslušal otroke, da ni zajtrka na mizi? Zato je morala biti točna in, če je želela biti točna, je morala ujeti tisti zgodnji vlak. Poskušala je z različnimi oblikami meditacije, vendar Darko, ta naš čudak, in njegove hijene, so brez vsakega napora vsakič znova prebile vse zidove, ki jih je postavila proti temu seksualnemu hrupu.

Skratka, pokrov ji je odneslo in rekla mu je, da je degen. Itak sta bila v sorodu in itak se je on od nje navadil opletati vsepovprek. Njene besede so bile sicer na mestu, vendar Darko, kakršen je Darko pač bil, potem še nekaj časa ni prišel do sape. Potem je zaslišal uro na steni in tiste prazne preskoke kazalcev, zato se je odločil, da bo nekaj rekel, ker ni prenesel te »idiotske tišine«: Njegove besede.

Roke je počasi zataknil v žep jeans kavbojk, se tako malo nagnil na en bok, malce priprl oči in rekel: 

»Ubil te bom.« 

Ni nujno, da je želel to reči. Ali, da je imel namen, to reči. Ali celo, da je to, kar je rekel, imelo kakšen namen. Vendar besede so bile sedaj tam. Prišle so, skočile popolnoma mimo vsega smiselnega v tistem času in prostoru in obstale med njima.

Če bi bil tam, bi rekel, da so priletele v tastaro, vendar me ni bilo. Ni me bilo in vseeno vem, da niso priletele vanjo. Tako prav počasi so se prizibale do nje, se dotaknile njenega lica in dokler ni prostor nasičilo nekaj drugega, plapolale od stene do stene, med omarami in lestencem in sivile kremasto rjavi prostor socialističnega bloka.

Darko je bil res čuden model. Potem je tam stal in prisežem, da je dvignil desni kotiček ustnice. Ni ponovil besed, ni trznil. Prav nobene spremembe v svetu ni povzročil njegov izpljunek brezuma. Morda ga je to malo iztirilo, ampak tega ni pokazal, zato tega ne vemo. Zunaj je od nekod zadonel mestni avtobus sopeč s svojimi težkimi črnimi gumami po razgretem asfaltu. Prestopil se je z boka na bok in še vedno visel na hlačah s palcema zataknjenima za žepe.

Tastara ga je gledala, kot gledajo tastare, ki jim otrok reče, da jih bo ubil. Vendar nekaj je bilo drugače. Spet avtobus. Obraz se ji je zgladil. Oči so ji poskočile in s trepalnicami je poljubila njegove besede, ki so se potem v hipu razbežale in skozi priprto okno v kopalnici skočile na mestne ulice in prometno cesto nekaj sto metrov stran.

»Ubil me boš?« je ponovila.

Darko je bil res čuden model.

»To sem rekel. Ampak nisem tega mislil.«

»To si rekel, res je.«

Gledala sta se in sedaj so tudi njeni kotički ustnic lezli navzgor. Malo vek in veliko trepalnic je imela, kar je delalo njene oči izredno velike. On je bil pa čuden, kot je Darko pač čuden bil. Obraz je skakal na obraz in vse se je odbijalo med njunimi očmi, potem pa sta oba padla v nenadzorovani smeh. Bile so solze in oba sta se stiskala za trebuh in lovila sapo.

Končno sta se ujela in zbrala, kot se za odrasle in normalne ljudi spodobi. Darko je imel sicer nekaj težav s tem, ker je bil res čuden model, tastara pa je normalno sodelovala s svetom.

»Dežnik sem pozabil pri Lopovu.«

»Tista včeraj, kako ji je bilo ime?«

»Danaja? Si slišala glede dežnika?«

»Jo imaš rad?«

»Ne vem … rad … kaj me to sprašuješ … Pa, halooo, dežnik?!«

»Vso noč je bila tiho in nobenega ropotanja ni bilo. Rada bi verjela, da boš nekaj naredil v življenju. Saj veš … ljubil in ustvaril. Hiša, družina … ti je všeč ta samota v tem betonskem plesnivem ostanku časa?«

»Samota? Vedno sem mislil, da je samota odvisna od kratkih stavkov, ki jih izrečem pred ogledalom.«

»Darko …«

»Ne teži. Živim v svojem pornokraljestvu, štukam tu in tam in sem sam svoj kralj. Ustvarjam.«

»Kaj ustvarjaš?!«

»Ustvarjam minevanje. Z vsakim dejanjem me je manj. Zakaj bi to nebrzdano pospeševal, če pa lahko to nadzorujem in se po lastni volji odločam, kako in za kaj bom namenil svoj čas?«

»Na račun drugih?«

»Na račun zraka.«

»Ješ pa od mojega dela.«

»Ker daješ. Ne bom rekel ne ugodju. Saj nisem idiot.«

Promet je potihnil in sonce je nizko padalo skozi priprte žaluzije. Dolgo sta se pogovarjala. Vmes sta celo sedla na kavč, on je pretegoval noge in zategoval roke za glavo, ona je vedno bolj sključena skušala biti mati. Vendar za kakšne stvari je čas minil in je, kot se reče, prepozno.

Moral je oditi, ker je bil dogovorjen pri Splavu, zato je kar med njenimi besedami vstal in odkorakal skozi vrata v noč. Izdihnila je in se prelila v kavč. Roke so ji počivale na stegnih. Pogledala je na mesto, kjer je sedel ta njen sin in zagledala neporabljeno srečko. Na veliko je pisalo: »Glavni dobitek – 50.000.000€!« Vzela jo je, svaljkasto podrgnila z nje folijo in onemelo obstala.

Darko je bil res čuden model. Ni preklinjal in vedno je nesel vrečke starejšim gospem. Na prehodu za pešce pri Pravni fakulteti ga je zbil siv clio, ki je noro prevozil rdečo luč. Za sabo je pustil raztrgano jakno, krvave hlače, uničeno mamo in 50.000.000 evrov, ki jih nikdar ni imel. Včasih je kakšno ustrelil kar tako mimo vsega.