Dragi Božiček

Dragi Božiček,

Že zelo, zelo dolgo ti nisem poslal pisma. Naj bo zato letošnje malce drugačno, predvsem pa iskreno in z željami globočin srca. Najprej ti želim povedati, da sem že dolgo tega izgubil vero vate. Verjetno takrat, ko sem izvedel, da resnično ne obstajaš in da so darila pod smrekico postavljali starši. Takrat je del božičnega duha izginil. Kajti božični duh se lahko ohranja zgolj preko Velike skrivnosti.

Bistvo mojega védenja o božiču, božičnem času in božičnem duhu je bilo na silo izpraznjeno. Ostala je praznina, ki sem jo zapolnil na način, ki so mi ga predstavili starši, njim pa uspešen medijski propagandni aparat. Tako sem dobil novo bistvo. In novo bistvo se je glasilo: ljudem, ki jih imaš rad – ali so ti blizu, pri čemer moraš seveda najprej tovrstne ljudi klasificirati, »porazrediti«, kupi in jim podari izbrana darila. Praviloma je tako, da bolj kot imaš nekoga rad, dražje in bolj prestižno bo darilo. Nato pa greš lepo po lestvici navzdol.

»Nečimrnost čez nečimrnost!« Vsako leto znova vrednotiti ljudi od tistih, ki jih imaš najraje, do tistih, ki so ti »zgolj« blizu, kupovanje in izbiranje daril, »praznični« čas, v katerem se nisem izpraznil v smislu očiščenja, ampak sem se izpraznil totalno. Namesto, da bi napravil prostor za veličino božičnega duha, sem napravil v sebi totalno praznino. Praznino, ki jo smem nato v duhu sodobnega božiča zapolniti zgolj z lažnim veseljačenjem in materialnimi »dobrinami«, ki me nato vedno znova puščajo praznega in izpraznjenega.

Tako sem si, dragi Božiček, drznil oditi na pot iskanja »pravega« duha in Resnice božičnega in predbožičnega časa. Želel sem vedeti, s čim se moram napolniti, da bo praznik imel smisel in bosta moje srce in moja duša polna sreče, veselja in resničnega božičnega duha.

Najprej sem ugotovil, da ne morem verjeti v to, da obstajaš, temveč moram verjeti v to, kar tvoj namišljeni obstoj predstavlja. Ugotovil sem, da ljudje verjamejo vate zato, ker predstavljaš dobroto do vseh ljudi. V to idejo torej zmorem in skorajda smem verjeti. Torej v to, da verjamem v dobroto od ljudi, do ljudi in med ljudmi. In odprlo se mi je spoznanje, da zmorem in more vsaj enkrat na leto pomisliti, da individuum in kolektiv moreta hoditi z roko v roki. Jaz, kot individuum, moram razumeti in se zavedati duha kolektivnosti, ki združuje le v iskreni ljubezni (obred obdarovanja) in pozornosti do sočloveka (obred voščil). In to spoznanje, je bilo največji dar (darilo!), ki sem ga do takrat prejel na svoji poti iskanja pravega božiča - za božič.

A vendar sem vseeno čutil, da v meni ni dovolj prostora, da bi mogel v celoti prejeti ta dar božičnega duha. Resnično, če želim praznik v polnosti praznovati in prejeti in živeti ta dar, ki ga lahko prejme vsak, ne smem v sebi nositi nikakršnih bremen in svojega duha polniti z napačnimi darovi. Ugotovil sem, da duh potrošniškega kapitalizma želi, da se v polnosti izpraznim tekom zaskrbljenosti s tem, kako bom praznik zapolnil, nato pa ga zapolnim z minljivimi darili, ki me, ko njihov čas mine, ponovno pustijo praznega. Kar pa je popolnoma napačno.

Da bi lahko v polnosti prejel duha solidarnosti, sočutnosti in človečnosti, se moram tudi v polnosti sprazniti. V mojem srcu moram napraviti prostor za ta Veliki dar. To pa lahko storim le v spokornosti, premišljevanju, odpovedovanju, predvsem pa si moram želeti, da bi napravil čim več prostora za ta dar, ki mi ga »božični« Duh nudi. Zato se moram sistematično, zavestno in z željo pripraviti na praznik, ki me bo znova napolnil. »Verjetno bo štiri tedne dovolj,« sem si rekel in začel iskati načine, kako bi ti dosegel. Sveče me pomirjajo in zato sem štiri postavil na mizo. Vsak teden sem tako eno prižgal, ob njej razmišljal o božičnem Duhu in o daru, ki sem ga močno želel prejeti. Razmišljal, kaj mi ta dar nudi, od kod pride, kako ga deliti z drugimi, predvsem pa, zakaj bi ga sploh želel prejeti in še več, zakaj deliti z drugimi?

Danes vem, da ob prazniku božiča ne praznujemo obdarovanja druga drugega z raznoraznimi materialnimi darili, ampak praznujemo prihod Tistega, ki nam omogoča, da prejmemo največji dar in na naroča, da moramo ta dar deliti z vsemi. Vsemi! To me je zadelo kot strela z jasnega. Praznujemo torej prihod Kralja, Gospoda, Vsemogočnega, prihod Luči, Upanja, Resnice, predvsem pa prihod Največjega, ki nas je tako ljubil(!), da je dal svoje življenje(!) za vse(!) nas. VSE nas. Zate, zate, zate, zate in zate. Pokazal nam je največji zgled, nam dal največji dar in vse kar želi je, da ta dar – pa četudi zgolj enkrat na leto – v Njegov spomin delimo z drugimi.

Zato, dragi Božiček, te letos prosim, da bi čim več ljudi štiri tedne pred božičem prižigalo svečke, da bi se ob njih zbirali, se pogovarjali, v tišini razmišljali in si želeli v čim večji meri pripraviti na spomin rojstva največje Ljubezni. Prosim te tudi, da bi tudi tisti, ki ne bodo prižigali sveč, kljub neizpraznjenosti, v svojih srcih pustili vsaj kanček prostora, v katerega se bo lahko naselil resnični duh božiča, ki je mir, dobrota in ljubezen. Le s tem pravim božičnim darom bomo lahko tolažili žalostne, zdravili bolne, nasitili lačne, mirili jezne, objemali osamljene in iskreno ljubili drug drugega v miru, razumevanju in strpnosti.