Zrnje od plevela

Prvi mesec študija na teološki fakulteti mi je že dal odlične ideje, izhodišča in še pomembneje, v meni je zbudil kar nekaj novih vprašanj. Občutek, ko se ti iz dneva v dan oči bolj in bolj odpirajo, ko se začneš zavedati, zakaj dve ušesi in le ena usta, je čudovit. Verjetno imajo levji delež pri tej delni epifaniji tudi pretekle izkušnje, ki so, in še vedno, na tak ali drugačen način krojijo mojo spoznavno, raziskovalno, teološko, filozofsko, intelektualno in akademsko pot. Vendar največje navdušenje v meni zbuja dejstvo, da se ta pot šele dobro začenja. Vse pred tem je bila le »mala šola«.

V duhu aktualnih dogajanj mi študij etike prvenstveno odpira misli proti dialoški človečnosti. Noben ekonomski načrt, nobena gospodarska strategija, nobeno »novovalovsko« gibanje se niti blizu ne dotikajo temeljnih vprašanj, ki bi lahko prinesla odgovore in posledično rešitve na krizo. Že vrabci na vejah čivkajo (in to že precej časa), a šele sedaj redki spoznavajo, da kriza v kateri smo, ni ekonomsko-gospodarska. Ekonomsko-gospodarska kriza je bila povod in pogoj za zavedanje, da je ta kriza materialno presežna. Lahko bi govoril o krizi vrednot, a ta kriza gre globlje. Sega v samo globino biti, ponovno odpira mnoga ontološka vprašanja in je transcendenčna. Tako se tudi odgovor in rešitev nanjo nahajata v presežnem, ki pa vseeno izzveni v najbolj preprosti obliki. V obliki besed etični temelji dialoške človečnosti.

Ob vseh aktualnih predlaganih rešitvah krize se mi zato le smeje, sočasno pa me tudi zelo skrbi, ker ni niti ene realne rešitve predlagane. Najpogosteje se predlaga rešitev v obliki takšnih ali drugačnih številk vezanih na ekonomsko-gospodarsko sfero. In ljudje, ne vedoč, da so te iste številke pravzaprav del problema in ne rešitev, slepo verjamejo vsem tem poskusom demagogije, ki pa jih na ta način nenehno spretno drži v procesu povratne zanke.

Nič koliko avtorjev (sodobnih, modernih in postmodernih) piše o problematiki potrošniškega kapitalizma, a ljudje se nikakor ne pustijo prepričati. V iskanju zadoščenja in rešitve iz krize v tem materialnem svetu, se (nezavedno) oddaljujejo od vseh etičnih temeljev, kar posledično sesuva tudi družbeno-moralni red. Kot varstvoslovcu mi tovrstna problematika že nekaj časa ne pusti spati, nedavni dogodki in stopnjevanje manifestiranega nasilja pa mi dajo zgolj večji zagon in nekakšno potrditev, da moja razmišljanja (vsaj do neke mere) držijo.

Seveda je na tem mestu primerno vprašanje »Quis custodiet ipsos custodes?« (»Kdo nadzoruje vaše nadzornike?«). Pa vendar ne smemo v nobenem duhu časa in kulturnem ozračju dopustiti nikakršnega nasilništva! Upiranje vseh vrst sindikatov ni toliko socialno vprašanje, kot je vprašanje dialoga. Krivcev ne bomo iskali, pa vendar se moramo zavedati in opredeliti pojem, ki hodi z roko v roki s terminoma etika in dialog. To je pojem solidarnosti.

V kolikor se želim ogniti teološkim vidikom pomena etika, moram pač – v duhu časa, najti bolj ustrezne razlage in argumente, za čas, ko ljudje še niso pripravljeni prisluhniti tudi duhovnim vidikom vseh kriz s katerimi se srečujemo v naših življenjih. Tako moram nujno govoriti o solidarnosti, ki je (po mojem mnenju) verjetno edina možna pot proti izhodu iz krize. Seveda je vprašanje solidarnosti za sodobnega človeka, ki je močno vezan na materialne dobrine, kompleksno in nerazumljivo, v resnici pa je v svojem jedru izredno preprosto, predvsem pa človeško. Verjetno bi pojem solidarnosti še najlažje predstavili z diametralno popolnoma nasprotnima pojmoma, ki sta največji duševni bolezni (greha) zdravega sodobnega človeka – pohlep in zavist. Preko razmišljanja o pohlepu in zavisti ter posledicah tovrstnega patološkega obnašanja lahko pride vsak do spoznanja, da vse, kar ni storjeno iz pohlepa in/ali zavisti (največkrat vzajemno), je pravzaprav solidarnost.

Mislim, da ne brcnem preveč v temo, če trdim, da je izvor tovrstne patologije  priučen in kodiran v vedenjske vzorce že v začetku našega izobraževalnega udejstvovanja. Seveda smo le del povratne zanke, ki se je začela že nekaj generacij pred nam in nam je posredovala tovrstne vedenjske vzorce. Seveda pa imamo posameznike, ki so sposobni stopiti izven dotične zanke. Ti potrjujejo, da ujetost v to povratno zanko ni determinirana. Najti je potrebno le pot. Da pa najdeš pot, moraš iskati. Iskati, pa pomeni: premišljevati, ločevati prav od narobe, dobro od zla, zrnje od plevela.