Na tem svetu nisem sam

Življenje je dolgo potovanje. Ne vem kje se je začelo in ne vem kdaj se konča. Vem lahko le to, da imam možnost, ga koristiti teh nekaj let, ki so mi posojena. Zatorej človek, ki bereš to, ki zmoreš razmišljati in če si želiš vedeti, pomni le eno: pomni smrt. Ne živiš večno, vendar lahko živiš v večnosti. Večnost je zveličanje, zveličanje pa v ljubezni.

Razpet med željo po tem, da bi zapise bralo čim več oseb in to, da v zapise vključim tudi svojo vero, sem se odločil za slednje. Kdor ne bo želel razumeti, lahko kadar koli preneha z branjem. V njegovo škodo… Kajti kaj drugega je ljubezen, kot najtrdnejša vera? Zakaj vera je najpristnejši odnos. Odnos, ki ga imam do Drugega, ki mi kaže pot ljubezni. Vera se ne omejuje na religije, prav tako se ne omejuje na naše predstave o Bogu, ampak zgolj na znamenja ljubezni. Zato se mi zdi še kako na mestu vprašanje ljubezni v sodobnem času, ko število ljudi, ki trdijo, da ne verujejo, narašča. Sočasno s tem pa narašča tudi stopnja nasilja, ki se zasebno ali javno manifestira v takšnih ali drugačnih oblikah. Takšnemu nasilniškemu in vihravemu duhu časa lahko pravimo tudi slaba morala. Tovrstne korelacije (povezave) med vero in slabo moralo ali slabim duhom časa so nam znane že iz preteklosti.

Vsakokrat, v vseh obdobjih človeštva, ko je človeštvo izgubilo vero in s tem stik z (D)drugim, je zgubilo stik s samim sabo. Navdušenja nad tehnološkimi in znanstvenimi izumi so potlačila navdušenja nad nemogočim, saj je vsak izum pomenil, da je nekaj neznanega postalo znano. A nikoli v zgodovini še ni človek spoznal človeka. Zato se naš modus operandi nenehno ponavlja. Blagostanje, napredek, konflikt, uničenje, zavedanje, blagostanje… Ali bomo kdaj zmožni, kljub napredku v veku blagostanja, pozabiti na naš napuh in ostali zvesti v veri? Na svetu je več prenosnih telefonov, kot ljudi, pa vendar se mi zdi, da je tudi ljudi manj kot ljudi. Večinoma smo postali odtujeni. Odtujeni zaradi zanemarjanja pristnih odnosov in kot smo rekli, je vsak odnos vera. Vsak drugi je zgolj podoba tega, kar želim, da se iz mene zrcali v njem. In Drugi je najpopolnejša podoba, ki zrcali najpopolnejše, ki je v vseh nas skupaj. Vprašanje je le, ali verujemo v to popolnost?

Ali verjamem v to, da sem sam le podoba drugega, ki ni nikoli popolna? Časi so pokazali, da se ne smem zanesti na človeško. Človek se v takih časi rad postavi za merilo vsega, izhaja iz sebe in za sebe. Vendar merilo vsega nisem jaz. Merilo vsega je vsak drugi, ki prav tako ugotavlja, da ni popoln. In išče… išče pot, resnico in življenje. Kajti kdor ne išče, bo prenehal živeti. Življenje je iskanje, iskanje je pot in pot vodi k resnici. Resnica pa je ljubezen. Vendar resnice ne poznam, poznam pa pot. Odločitev, ali bom hodil po tej poti in iskal (R)resnico, iskal ljubezen – to je odločitev. Vendar potrebna je vera. Vera v Pot. Kajti kako naj hodim po poti, za katero ne verjamem, da obstaja? Vera pa je, kot sem že omenil, moj odnos do drugega. Zatorej morem hoditi le z (D)drugim po poti, da pridem do (R)resnice.

Od tem premišljevanju se mi utrnejo pojmi, ki jih je nenehno ponavljala profesorica dr. Ivanuša na mojem dodiplomskem študiju: sočutnost in soodvisnost. Če sem v prejšnjem pisanju razmišljal o solidarnosti, sem želel razmišljati globlje, a hkrati bolj zemeljsko. A kljub vsemu, sem prišel do razmišljanja po poti vere… Skratka, če je za hojo po Poti, ki vodi do Resnice, ki je Ljubezen, potrebna vera, ki je odnos z drugim, potem sem nujno (so)odvisen od vsakega drugega, v kolikor želim iskati ljubezen. Ne bom je našel sam, to je končna ugotovitev. Tako lahko tudi v preprostem jeziku tistih, ki ne želijo verovati, najdem tri pojme in tri načine medčloveških odnosov, ki so potrebni za človeka vredno sobivanje: solidarnost, sočutnost in soodvisnost, ki pa so vse skrite v Ljubezni.

Ljubezni ni brez solidarnosti. Moje zavedanje, da sem dolžan živeti za druge, je najvišja stopnja ljubezni. Saj, kot pravi tudi sveto pismo: »Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (1 Jn 3,17-18) Življenja ne smemo pojmovati samo v materialnem smislu duha časa. Življenje moramo pojmovati transcendenčno. Dati življenje za drugega, kar je največja ljubezen, ne pomeni (zgolj), da sem pripravljen zapustiti svoje fizično življenje, ampak pomeni tudi to, da zmorem popolnoma preoblikovati svoje bivanje in v duhu solidarnosti, ki je del ljubezni, posvetiti svoje življenje in svoje bivanje za življenje ali celo življenja drugih. Na meni je, da bom v duhu solidarnosti, kazal pot. Le poiščimo zglede v svetnikih in blaženih: Mati Tereza, sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, sveti Peter prvi papež, sveti Janez Bosko in mnogi drugi, ki so predali in dali svoja življenja za druge v duhu solidarnosti.

Če je v sodobnem času resnično kriza, je to zagotovo kriza pomanjkanja sočutja. Goli tehnični, znanstveni in hladni materialistični svet je zreduciral vsako čustvenost na najnižjo možno raven golega pragmatizma. Ljubezen (tista, med dvema partnerjema) je nekaj, kar pač mine, potem te pa družijo druge stvari. Žalost je smiljenje samemu sebi. Veselje je norost. Sočustvovanje je pomilovanje. In tako dalje. Moj čas je preveč vreden, da bi ga posvetil temu, da bi vprašal ljudi, s katerim bivam: »Si žalosten? Kaj te žalosti?« ali pa: »Vidim, da si res dobre volje. Kaj pa te tako veseli?« in se bi poveselil z njim. Lažje je očitati: »Nehaj se smiliti sam sebi,« ali pa: «Ne veseli se prehitro, vse je minljivo.« V kolikor bi bilo na svetu več sočutja, bi bilo eksponentno več tudi miru in ljubezni. Kajti človek, zmožen globoke empatije, ne bo nikoli zavestno in zavedno storil drugemu slabega. In, ker v svoji nepopolnosti, tudi ranimo druge, bo bil sposoben iskrenega opravičila in obžalovanja za to, saj bo prepoznal,  v duhu sočutja, da je s svojim ravnanjem ranil sočloveka.

In ne nazadnje je tu še soodvisnost. Zavedanje, da ne bivam sam na tem svetu. Zavedanje, da moj obstoj nikoli ni bil in nikoli ne bo odvisen zgolj in samo od mene. Moje bivanje bo nenehno pogojeno z bivanjem drugih. Moja dejanja se bodo tako ali drugače zrcalila v drugih. Moja jeza bo vplivala na druge, moje nezadovoljstvo bo vplivalo na druge. Prav tako pa bo, v kolikor se bom zavedal pomena soodvisnosti, na moje življenje, vplivalo tudi to, koliko naredim dobrega. Koliko razdelim ljubezni, koliko objemov, koliko nasmehov, koliko solidarnosti, koliko sočutja…

Vse to, in še več, pa se skriva na dolgi in neskončni poti, po kateri naši rodovi hodijo že tisočletja. Delujoč iste napake, vedno znova in znova. Največkrat zato, ker mislimo, da smo »zgolj« homo sapiens. A, kdor to misli, se resnično slepi in sam sebe omejuje zgolj v svetu, ki ga zmore spoznati. Ne ve pa, da se resnični svet, resnično veselje, resnična Ljubezen, zmore doseči samo na poti, ki jo hodim v veri, da bi našel tisto, česar ne morem spoznati, lahko pa verujem. »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13)