Edina obljuba, ki si jo moreta
dva zaljubljenih src obljubiti je, da se bosta prizadela.
In kolikor bolj se
bosta ljubila, tem bolj iskreno in tem preje si morata to priznati. Vendar pa
si mora tudi vsako od src dati osebno obljubo, da bo to dejanje odpustilo in še
močneje ljubilo v odpuščanju. Zakaj slepo zaljubljeno srce ne ve, da bo enkrat
tudi prizadeto. To dejanje, ko bosta drug drugega prizadela, se pač mora
zgoditi, saj Bog stvari utrjuje v preizkušnjah in nagradi v blagostanju. Kot
hrast postane trdnejši po neurjih, peščene obale nebeško lepe po tisočih
udarcih valov in kamen pod hudim pritiskom diamant, tako se tudi vsaka zveza
utrjuje v preizkušnjah.
A hrast ne zameri neurju, temveč
ga sprejme in še več, hvaležen mu je, ker ga neurje dela močnejšega. Tudi
peščene plaže ne odslovijo valov. Pustijo morju, da v nežnem ritmu prihaja in
odhaja. Premetava vsak delček njihove biti, jih včasih pusti, da se pregrevajo
na vročem soncu, spet drugič jih prijetno zaliva in ohlaja s svojo kristalno
čisto vodo. In tisti kamen, ki je smel po sili preizkušenj postati diamant,
hvali naravo in Boga za te preizkušnje in to čudovito preobrazbo tako, da tiho in potrpežljivo v zemlji čaka dan, ko bo smel v najlepšem sijaju krasiti telo
čudovite Božje stvaritve – ženske.
Tako se mora tudi zaljubljeno
srce pripraviti, da bo dano na preizkušnje in si priseči, da bo hvaležno za
vsako preizkušnjo, zakaj mogočen hrast nudi boljše zavetje, peščena plaža mir
in spokoj ter diamant najlepši sijaj šele po vseh težkih preizkušnjah.
Zato:
edina stvar, ki si jo more dvoje zaljubljenih src obljubiti je, da se bosta
ranili in prizadeli, a tudi, da si bosta nenehno odpuščali in drug drugemu
celili rane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar