Veliko pokopališče človeškega rodu

Včasih se tako godi, da neka premišljevanja dalj časa v nas tlijo, se gnetejo in pilijo. V tem procesu kakšni delci odpadejo, spet drugi se primejo prvotne misli in tako razpletajo in ustvarjajo mnogobitno a enojedrno misel. Pomembno pa je tudi, da sem in tja odložimo to misel kakršna je v tistem trenutku in pustimo, da v miru vzhaja. Počasi, naravno, brez gnetenja in v primernem kotičku srca, kjer je temperatura ravno pravšnja. In, ko čez čas prebiramo kakšno dobro čtivo ter ob tem premišljujemo, se v nas oglasi zvonček, ki nas opomni, da je misel primerno vzhajana in jo moramo razvaljati in spraviti v pravilno obliko, v obliko zapisa. Pri meni je vzhajano misel kot zvonček obudilo prebiranje Kantovega zapisa z naslovom »K trajnemu miru«, prvotna misel pa se je porodila že dolgo tega in vzhajala kar nekaj časa. Naj najprej opišem prvotno misel, ki jo je ustvaril moj um v trenutkih čisto konkretne življenjske izkušnje, dalje pa so jo gnetli prihodnji življenjski pripetljaji in čustva mojega srca.

Nemirna mladost in v določenih pogledih tudi travmatično otroštvo sta me oblikovala v osebo, ki nenehno in skorajda nezavedno deluje po psihološkem obrambnem mehanizmu nadkompenzacije. Veliko najstniških izkušenj je pripeljalo do tega, da sem kasneje – in še danes – počel stvari, ki mi jih marsikdo ne bi pripisal. Tako sem se tudi v duhu samodokazovanja in patriotske zvestobe odločil, da bom pri dvajsetih odšel na prostovoljno služenje vojaškega roka. Namerno sem izbral zimski čas, zakaj predpostavljal sem, da so takratni pogoji bolj neusmiljeni in tako večja preizkušnja duha, telesa in uma. Kar delno drži. Je že res, da samo služenje, ki v zimskem času traja slabe štiri mesece s prazniki in odhodi domov, ni pretirano zahtevno, vendar so trenutki, ki te morejo zlomiti in prav je, da so. Kajti vojaško urjenje mora biti najboljša simulacija resnične vojne.

Glede vprašanja vojne obstaja troje ljudi: tisti, ki nasprotujejo vojaškemu delovanju in posredovanju v konfliktih; tisti, ki so brezbrižni do te tematike in tisti, ki si jo želé. Zase bi rekel, da spadam med tiste, ki nasprotujemo vsem vojnam. Zakaj? Kant piše, da je naravno stanje stanje vojn in vojskovanja. Vendar je mir možen in nujno potreben, kar ugotovimo, ko vključimo um, ki preko premišljevanja in izkušenj pomaga doumeti zakaj je temu tako. Pri meni sta za takšno stališče odločilna tako premišljevanje kot izkustvo. Izkustvo kratke bojne simulacije na terenu v izredno nehvaležnih vremenskih pogojih.

Tistega dne smo pri slabi stopinji nad ničlo in v močnem nalivu več ur izvajali taktične manevre po delno zasneženih, delno zamrznjenih in delno blatnih gričih Bloške police. Manevri so trajali več ur. Na sebi smo imeli polno bojno opremo pehotnega vojaka z izjemo neprebojnega jopiča. Izvajali smo dve vrsti manevrov: napad na točko – po hribu navzgor in obrambo točke – ležeč v zaklonilniku, ki smo ga v tem času morali izkopati v  zamrznjena in blatna tla. Adrenalin nas je hitro prevzel in v njega navalu pozabiš na težo opreme, na do spodnjega perila premočena oblačila, na od mraza otopele prste, ki morajo držati puško, na pekoče oči v katere ti teče maskirna barva. Pozabiš na to, da bi zastokal vsakič, ko je treba vstati in storiti pretek. Niti se ne oziraš na to, kam se boš vrgel, ko bo potrebno zaleči; včasih je to blatna luža v kateri brez pomislekov obležiš, včasih trdo kamenje, ki ti potolče kolena in komolce. Pozabiš, da po tebi pada leden dež in da bo tvoje telo kljub hladu zdaj zdaj pregorelo. Ob napadih streljaš s slepimi naboji v smeri v kateri misliš, da se nahaja tvoj navidezni sovražnik, četudi ga ne vidiš. Zaščita za bobenčke ti je že zdavnaj padla iz ušes in vsak strel ustvari tako hrupen žvenket kovine, da ti še nekaj ur odzvanja v ušesih. Vse skupaj traja kakšne tri do štiri ure. Nobenega pohoda dolgega več deset kilometrov, nobenega večdnevnega stradanja. »Le« nekaj ur simulirane bitke v izredno težkih pogojih mraza, dežja in teme noči.

Ko se v nočnih urah vrneš v skupno barako in si nekako očistiš in urediš opremo, urediš in očistiš sebe, se ves uničen vržeš v posteljo in zaspiš kot top. Vendar izkušnja pusti vtis. Vsaj na meni je. Marsikdo si je že ogledal kak vojni film, vendar večina ostane ravnodušnih. Sam pa sem kasneje mogel nekatere prizore povezati s svojo izkušnjo in z umom iti še globlje v globine izkustva vojne preko lastnega premišljevanja. To je bila samo ena simulirana bitka! Kaj, če bi bilo za več let takšnih bitk? Nad in okoli mene niso švigali (pravi) naboji, moji tovariši okoli mene niso umirali. Ni jim trgalo udov, niso se dušili v lastni krvi, niso jih počasi ubijale zagnojene in nezaceljene rane, dehidracija ali podhladitev. Ni nam bilo potrebno več dni ali celo tednov ležati v jarkih ob takšnih pogojih. Nismo stradali in razmišljali o tem, kaj ali celo koga(!) bomo užili naslednjo noč za večerjo. Vendar vse to in še več(!) je vojna. Trpljenje, stradanje, jok, umiranje, izguba, žalost, smrt, slovo.

Človek s širokim umom in/ali (delno) izkušnjo vojne si le-te nikdar ne bo želel. Zato pa bo večno delal za mir. Kajti mir ni naravno stanje, vojna je. Mir pa je potrebno ustvarjati. Ustvarjati znotraj univerzalnih etičnih meril in morale, ljubezni do slehernega sočloveka in s čutom soodvisnosti. Vendar zakaj potem so vojne? Kdo so tisti, ki si jo žele ali pa jim je celo vseeno ako vojne so ali ne? Vojno je treba preprečiti tako, da ustvarjaš mir. Vse ostalo je že dejanje zoper človečnost. In tu mi pride na misel sleherni, ki mu ni v interesu, da bi storil vse, da bi takšna dejanja preprečil. Da pa bi to lahko storil, mora mir ustvarjati in graditi, ne pa biti zgolj pasivni opazovalec. Zakaj v kolikor ne ustvarjamo miru in aktivno stopamo po tej poti, že dopuščamo vojno. In kaj je resnična vojna? Verjamem, da ima Kant v mislih vsak konflikt (predvsem med državami, ki so takrat začele nastajati), ki pripelje do najhujšega. Do množičnega, sistematičnega in brezvestnega jemanja človeških življenj. Do spozabljenja, da na drugi strani cevi naših orožij stoji človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi in nad čigar življenjem ima nadzor le On! Človeško bitje, ki ravno tako kot jaz želi ohraniti naziv »bitje«, ki želi bivati ravno tako, kot želim bivati jaz. Kdor tega ni doživel ali tega ne more doumeti z lastnim umom, ta ne bo nikoli razumel teže bremena, ki ga nosi vojna. Vsaka vojna, vsaka bitka...

Zakaj vojne se morejo končati le takrat, ko ena stran popolnoma nadvlada drugo. Kant to poimenuje »vojna do iztrebljenja«. In žalosten bodi rod človeški! Trkaj se po prsih in glavi, ako ne razumeš, kaj vse se je moralo zgoditi, da se je vojna končala! Milijone smrti, milijone trpečih življenj, mučenih mož, jokajočih in v posilstvih razčlovečenih žena, zapuščenih, osirotelih, pohabljenih in smrti prepuščenih otrok. Kot pravi Kant iz takšnega odnosa do (ne)miru sledi, »da bi vojna do iztrebljenja, kjer se morata obadva dela ugonobiti in z njima tudi vse pravo, ustvarila večni mir samo na velikem pokopališču človeškega rodu.« O razumni človek, ponavljaj si to v mislih, nenehno si to ponavljaj! V sodobnem času jeze, nasprotij, naprednih tehnologij in orožij za množično ubijanje pa je tvoja dolžnost, da še toliko bolj razmišljaš o »večnem miru na velikem pokopališču človeškega rodu«.

In vendar, o človek ubogi, ubogi človeški rod nesrečni, ki zaupaš bolj jezi in brezbrižnosti do umrlih, praznuješ dneve zmag v vojnah, kot bi bil to nekak veličasten dosežek! Pomisli, bitje umsko, kaj praznuješ in nad čim se veseliš! Praznuješ nad trupli vseh umrlih, vseh, ki morali trpeti in umreti, ki so svoja življenja predali na veliko pokopališče človeškega rodu, da je mogel nastopiti zgolj navidezni(!) mir! A naš rod, naši umrli, niti po »koncu« vojn ne poznajo miru. Koliko jih je še po vojni moralo trpeti in umreti, da so si oblasti željni klavci zagotovili mesto na prestolu minljivih zemeljskih kraljestev! Na koncu pa so tudi oni umrli in pred Očetom še danes prosijo, da bi smeli bivati v Nebeškem kraljestvu z onimi, ki so jih metali v jame in rove in njih trupla zakrivali s smetmi! In njih zemeljski tron je danes že davno gnil… 

Ponovno te torej vprašam, tebe, ki to prebiraš, kaj praznuješ ob dnevih spomina na konce vojn? Neuspeh! To je vse, kar smeš praznovati ob vsakem spominu zgolj na kakšno bitko. Neuspeh! Zakaj vsaka bitka in vsaka vojna sta neuspeh! Neuspeh, ko tvojemu in mojemu rodu ni uspelo ustvariti in ohraniti miru, ki bi prizanesel neštetim. Zato vse, kar smeš in moreš(!) početi in izkazovati ob teh praznikih so jok, sram, žalost, kesanje in pokora. Vsi prazniki vojnih zmag so v resnici prazniki največjih porazov! In te dni smeš početi le to: s solzami v očeh in bridkostjo v srcu delati pokoro za vse grehe in neuspehe slehernega, ki je prispeval zgolj eno življenje na veliko pokopališče človeškega rodu. Na ta dan smeš edino Očeta prositi odpuščanja za nazaj in milosti za prihodnost, da boš znal ustvarjati mir. To je vse, kar smeš početi ob dneh vojnih »zmag«…