Trenutki

Redki so na svetu trenutki, ki resnično prebudijo v moškem tisto pravo strast. Tisto željo, potrebo, tisto iskreno in presežno čustvo, ki nam pravi: tu je, pred teboj je, tvoja je, vedno bo tvoja. Samo bedak ali revež spregleda ta blagoslov. Četudi nisem doživel vseh teh trenutkov, bi v svojem hrepenenju upal zbrati pogum in jih našteti ter opisati.

Gre za vsakokrat različne trenutke, z različnimi dražljaji, v različnih časih, ki pa v moškem vedno zbudijo tri občutja: občutje potrditve, občutje hrepenenja in občutje nadzemeljske miline. Prvi je občutek potrditve, ki mu verjetno pravimo tudi ljubezen. Ta občutek mora biti sprožen ob vsakem teh trenutkov. Občutek potrditve ga imenujem zato, ker v moškemu sproži potrditveni signal, ki pravi: ona je ta, ona je prava, ni dvoma. Gorje tistemu, ki dvomi v to, kar čuti močneje, kot karkoli drugega.

Občutje hrepenenja je izvir potrditve, je izvir resnične in pristne ljubezni. Edino iz nadčutnega in preko razumskega hrepenenja more vreti ljubezen. Tista ljubezen, ki vse premaga, ki vse odpušča, ki vse upa, ki vse prestane. V tem vrelcu kipi vsako sekundo, večinoma nezavedno, vendar ob teh izbranih trenutkih prevzame to nedoumljivo čutenje, to gonilo vseh gibanj celotno bitje. Ni dela, ki ob teh trenutkih ne bi čutil drugega kot noro, nebrzdano, slajše od vseh sladkosti, boleče od vseh bolečin in bolj trpeče kot vsako trpljenje, čustvo, ki ne hrepeni po ničemer drugem kot po dekletu na katerega je popolnoma osredotočeno.

Nadzemeljska milina je občutje, ki nastopi sočasno s potrditvijo iz hrepenenja, vendar je v polnosti prisotna le v teh izbranih trenutkih. Te miline ni možno opisati. Je kot najbolj sveža sapa pomladi, ki v tvoje nosnice zanese vse blagre prebujajoče se narave. Vonj, ki omrtviči celotno telo, sproži mravljince na skrajnih koncih udov in jih ponese po celem telesu, nato pa z vso silo udari v možgane in te pusti srečno otopelega v blaženi zamaknjenosti veselja in nebeškega ugodja.

Prvi tak dogodek je prvo tvoje srečanje s tistim Dekletom. Ne gre za srečanje s katero koli deklico, ampak dekle ob kateri se v polnosti in popolnosti izrazijo tri zgoraj opisana občutja. Ko srečaš in spoznaš takšno dekle enostavno veš, da moraš narediti nekaj, da jo boš osvojil. Čutiš tisto noro, najmočnejšo silo hrepenenja, ki ti pospeši utrip srca, ki te z vso silo brcne v zadnjico in te pripravi do najbolj norih, otročjih, smešnih stvari, ki si jih pripravljen brez pomislekov storiti, samo, da bi te opazila. Tisti trenutek ti je vseeno, kako neumen in bedast vtis daješ, ker se vse potrjuje v ljubezni do tega dekleta. Občutek nadzemeljske miline ti vzame vse govorne in motorične sposobnosti, nad katerimi bi lahko imel oblast.

Drugi občutek se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Je dokončna potrditev in največji blagoslov potrditve. Zgodi pa se nekako tako:

Vrata spalnice so delno odprta. Veš, da je ravno prišla izpod tuša. V sobo najprej previdno pogledaš, ker je ne želiš motiti. Vendar še isti trenutek, ko tvoj pogled pokuka izza vrat, se ti pospeši utrip. Dihanje ti zastane. Ne moreš verjeti svojim očem. To najlepše, najčistejše in najbolj nedolžno bitjece leži popolnoma golo v postelji. V trenutku tvoj oči pošiljajo možganom vse najmanjše podrobnosti. Vsaka krivulja na njenem telesu je oblikovana v popolnosti. Njeno dihanje je sproščeno, njen um je umirjen. »Varna je,« pomisliš. Njene popolne prsi ji kipijo in rahlo se dvigajo ter spuščajo v počasnem in nedolžnem ritmu dihanja. Koža ji sije kot najlepši dragulj. Vendar ne čutiš potrebe, da bi se je dotaknil, hrepeniš po dotiku! V mislih čutiš, kako mravljinci norijo po telesu, ko se navidezno sprehajaš po njeni kot najnežnejša tkanina mehki koži. Obraz je prečudovit, nobene gubice, vse je točno tam, kjer mora biti. V kotičkih ustnih lahko zaslediš tisti igrivi nasmešek, ki ga ima samo ona. Bujne ustnice in gosti lasje so nekaj najlepšega, kar lahko krasi tvojo deklico. Naenkrat odpre oči, ker je zaslutila, da si skoraj na pol že v sobi. Še vedno jo nemo opazuješ. Ležeča na hrbtu se počasi obrne na bok proti tebi. Svetloba nežno objame njeno celotno telo. Svoje oči, ki so kot dva najčistejša bisera, zazre v globine tvojega srca. Zaljubljeno se ti nasmehne v potrditev: ljubi te, po njej hrepeniš, tvoja je… za vedno. V zamaknjenosti miline še nekaj trenutkov zreš vanjo, presrečen, ker obstaja.

Tretji in verjetno zadnji tak trenutek je trenutek, ko te oseba, ki ti pomeni vse na svetu, zapusti. Za vedno. Po dolgem in čudovitem skupnem življenju, ko sta že oba postarana, vendar istih src kot ob prvem srečanju. Ko klečiš ob njeni postelji vedoč, da sta skupaj preživela najlepše življenje. Držeč jo za roko, s solzami v očeh  in tiho hlipajoč se spominjaš vseh vzponov in padcev, ki so se vama dogodili na tej poti. Spomin uide k prvem trenutku. Trenutku, ko si jo zagledal to čudovito dekle, tega angela iz Nebes, za katero si vedel, da je prava in edina zate. Kristalno čisto se ti tudi prikaže njena podoba s trenutka, ko si prvič blaženo zrl v njeno golo telo. Ko se ti je igrivo in ljubeče nasmehnila in je tvoje hrepenenje za vedno ostalo pri njej. 

Zadnja solza slovesa je potrditev, da boš za vedno hrepenel po njej, vedoč, da zate ne bo nikoli odšla, dokler se spet ne srečata. V zamaknjenosti nadzemeljske miline se še zadnjič ob njej, držeč njeno toplo in mehko dlan, spomniš vseh čudovitih trenutkov, ki so se zgodili med tistim prvim in tem zadnjim. V tišini se ji zahvališ za vse, kar ti je dala…