Redki so na svetu trenutki, ki
resnično prebudijo v moškem tisto pravo strast. Tisto željo, potrebo, tisto
iskreno in presežno čustvo, ki nam pravi: tu je, pred teboj je, tvoja je, vedno
bo tvoja. Samo bedak ali revež spregleda ta blagoslov. Četudi nisem doživel
vseh teh trenutkov, bi v svojem hrepenenju upal zbrati pogum in jih našteti ter
opisati.
Gre za vsakokrat različne
trenutke, z različnimi dražljaji, v različnih časih, ki pa v moškem vedno
zbudijo tri občutja: občutje potrditve, občutje hrepenenja in občutje
nadzemeljske miline. Prvi je občutek potrditve, ki mu verjetno pravimo tudi
ljubezen. Ta občutek mora biti sprožen ob vsakem teh trenutkov. Občutek
potrditve ga imenujem zato, ker v moškemu sproži potrditveni signal, ki pravi:
ona je ta, ona je prava, ni dvoma. Gorje tistemu, ki dvomi v to, kar čuti
močneje, kot karkoli drugega.
Občutje hrepenenja je izvir potrditve, je izvir resnične in pristne ljubezni. Edino iz nadčutnega in preko razumskega hrepenenja more vreti ljubezen. Tista ljubezen, ki vse premaga, ki vse odpušča, ki vse upa, ki vse prestane. V tem vrelcu kipi vsako sekundo, večinoma nezavedno, vendar ob teh izbranih trenutkih prevzame to nedoumljivo čutenje, to gonilo vseh gibanj celotno bitje. Ni dela, ki ob teh trenutkih ne bi čutil drugega kot noro, nebrzdano, slajše od vseh sladkosti, boleče od vseh bolečin in bolj trpeče kot vsako trpljenje, čustvo, ki ne hrepeni po ničemer drugem kot po dekletu na katerega je popolnoma osredotočeno.
Nadzemeljska milina je občutje,
ki nastopi sočasno s potrditvijo iz hrepenenja, vendar je v polnosti prisotna
le v teh izbranih trenutkih. Te miline ni možno opisati. Je kot najbolj sveža
sapa pomladi, ki v tvoje nosnice zanese vse blagre prebujajoče se narave. Vonj,
ki omrtviči celotno telo, sproži mravljince na skrajnih koncih udov in jih
ponese po celem telesu, nato pa z vso silo udari v možgane in te pusti srečno
otopelega v blaženi zamaknjenosti veselja in nebeškega ugodja.
Prvi tak dogodek je prvo tvoje
srečanje s tistim Dekletom. Ne gre za srečanje s katero koli deklico, ampak
dekle ob kateri se v polnosti in popolnosti izrazijo tri zgoraj opisana
občutja. Ko srečaš in spoznaš takšno dekle enostavno veš, da moraš narediti
nekaj, da jo boš osvojil. Čutiš tisto noro, najmočnejšo silo hrepenenja, ki ti
pospeši utrip srca, ki te z vso silo brcne v zadnjico in te pripravi do najbolj
norih, otročjih, smešnih stvari, ki si jih pripravljen brez pomislekov storiti,
samo, da bi te opazila. Tisti trenutek ti je vseeno, kako neumen in bedast vtis
daješ, ker se vse potrjuje v ljubezni do tega dekleta. Občutek nadzemeljske
miline ti vzame vse govorne in motorične sposobnosti, nad katerimi bi lahko
imel oblast.
Drugi občutek se zgodi, ko
najmanj pričakuješ. Je dokončna potrditev in največji blagoslov potrditve.
Zgodi pa se nekako tako:
Vrata spalnice so delno odprta.
Veš, da je ravno prišla izpod tuša. V sobo najprej previdno pogledaš, ker je ne
želiš motiti. Vendar še isti trenutek, ko tvoj pogled pokuka izza vrat, se ti
pospeši utrip. Dihanje ti zastane. Ne moreš verjeti svojim očem. To najlepše,
najčistejše in najbolj nedolžno bitjece leži popolnoma golo v postelji. V
trenutku tvoj oči pošiljajo možganom vse najmanjše podrobnosti. Vsaka krivulja
na njenem telesu je oblikovana v popolnosti. Njeno dihanje je sproščeno, njen
um je umirjen. »Varna je,« pomisliš. Njene popolne prsi ji kipijo in rahlo se
dvigajo ter spuščajo v počasnem in nedolžnem ritmu dihanja. Koža ji sije kot
najlepši dragulj. Vendar ne čutiš potrebe, da bi se je dotaknil, hrepeniš po
dotiku! V mislih čutiš, kako mravljinci norijo po telesu, ko se navidezno
sprehajaš po njeni kot najnežnejša tkanina mehki koži. Obraz je prečudovit,
nobene gubice, vse je točno tam, kjer mora biti. V kotičkih ustnih lahko
zaslediš tisti igrivi nasmešek, ki ga ima samo ona. Bujne ustnice in gosti
lasje so nekaj najlepšega, kar lahko krasi tvojo deklico. Naenkrat odpre oči,
ker je zaslutila, da si skoraj na pol že v sobi. Še vedno jo nemo opazuješ.
Ležeča na hrbtu se počasi obrne na bok proti tebi. Svetloba nežno objame njeno
celotno telo. Svoje oči, ki so kot dva najčistejša bisera, zazre v globine
tvojega srca. Zaljubljeno se ti nasmehne v potrditev: ljubi te, po njej
hrepeniš, tvoja je… za vedno. V zamaknjenosti miline še nekaj trenutkov zreš
vanjo, presrečen, ker obstaja.
Tretji in verjetno zadnji tak
trenutek je trenutek, ko te oseba, ki ti pomeni vse na svetu, zapusti. Za
vedno. Po dolgem in čudovitem skupnem življenju, ko sta že oba postarana, vendar
istih src kot ob prvem srečanju. Ko klečiš ob njeni postelji vedoč, da sta
skupaj preživela najlepše življenje. Držeč jo za roko, s solzami v očeh in tiho hlipajoč se spominjaš vseh vzponov in
padcev, ki so se vama dogodili na tej poti. Spomin uide k prvem trenutku.
Trenutku, ko si jo zagledal to čudovito dekle, tega angela iz Nebes, za katero
si vedel, da je prava in edina zate. Kristalno čisto se ti tudi prikaže njena
podoba s trenutka, ko si prvič blaženo zrl v njeno golo telo. Ko se ti je
igrivo in ljubeče nasmehnila in je tvoje hrepenenje za vedno ostalo pri njej.
Zadnja solza slovesa je
potrditev, da boš za vedno hrepenel po njej, vedoč, da zate ne bo nikoli odšla,
dokler se spet ne srečata. V zamaknjenosti nadzemeljske miline se še zadnjič ob
njej, držeč njeno toplo in mehko dlan, spomniš vseh čudovitih trenutkov, ki so
se zgodili med tistim prvim in tem zadnjim. V tišini se ji zahvališ za vse, kar
ti je dala…
Ni komentarjev:
Objavite komentar