Jesenska - II. del

Sedel sem na klopci in gledal tire. Kot novopečeni lublančan sem hitro vzljubil ta kraj. Jesenski čas je dodal svoje k čaru tega mravljišča. Pozno popoldansko sonce je padalo na perone in se bleščalo z rdečih vagonov.

Veter mi je butal v obraz in zaželel sem si toplega plašča. In kuhanega vina. Prekrižal sem roke na prsih in se stisnil, da bi se ogrel. Sunek vetra mi je privzdignil kapo. Poveznil sem jo nazaj na čelo, precej čez oči. Glavo sem skril med ramena in poskušal v spomin priklicati kolikokrat in kam sem šel od tu z vlakom.

Enkrat sem šel v München in od tam v Strasbourg. Jaz, izgubljeni sin, in danes slavni skladatelj, takrat moj sošolec. Drugič sem šel na jug Slovenije, na vikend. Izlet in pol. Nisem bil sam. Z lepšo polovico naju je razganjalo od najstniških hormonov in ves konec tedna sva bila zaprta notri, gledala filme, jedla hrenovke in se ljubila do onemoglosti. Tretjič sem šel v Frankfurt. Od tam pa nekam drugam. Nikdar sam.

Koliko ljudi se je že zaljubilo v železniške postaje? Zagotovo nisem edini. Verjetno zadnje zatočišče iskrenih čustev. Solz sreče ob prihodu. Neskončnih objemov, ko si ne želiš spustiti tistega, ki odhaja, ker nikdar ne veš ali se sploh vrne. Razočaranih ljubimcev, ki se zadnjič plaho dotaknejo v slovo. Popotnikov, ki vzhičeni zro v neznano pot, ki jih čaka. Pijancev, ki se opotekajo in pazijo le to, da ne padejo na tračnice.

Obožujem iskrena čustva, zato sem se zaljubil v ta kraj. Tu v utrinku očesa prepoznaš lažnivca. Na žalost, kot pravi Kajetan Kovič, se šele "z distanco rodi oblika" in lažnivca prepoznamo le tisti, ki zremo v ta Babilon od daleč. Tisti, ki stoji pred njim, ga ne bo nikdar prepoznal. Njegovih lažnivih čustev, namer, dvoličnosti in sprenevedanja.

»Koman!« zaslišim. »Pa kje si ti?«

Sedim in dvignem pogled spod kape.

»Se opravičujem … se poznava?«

»Lejga tega ... Oplotnik! Mark Oplotnik. Z gimnazije?«

Spomnim se. Bili smo krasna družba. Neločljivi. Z različnih razredov, različnih svetovnih nazorov, vendar smo se ujeli in pestro preživeli gimnazijska leta.

»In, kaj ti kej?« me vpraša.

»Pa evo, gre. Opazujem življenje in čakam, da me pobere pljučnica.«

»Hahaha, car. Še vedno isti zajebant.« Ni dojel. Očitno nisem bil dovolj smrtno resen. Nadaljujem njegovo igro.

»Pa ti? Že iznašel zdravilo za raka?«

»Ne, ne. Ne še. Hahaha!« Budalo. »Trenutno sem dobil delo v bayerpharmi in se selimo v Nemčijo. Sem prišel pogledat za karte za vlak, če bosta tastaredva od moje hodila gor, ker nimata avta.«

»Uou, uou … počas. Se selimo? Od tvoje?«

»Ja! Stari poročen sem že dve leti! Lej,« mi ponosno pokaže čudovit prstanček. Prava princeska je z njim. »Se spomniš tiste Karmen?«

»K si z njo začel v četrtem?«

»Ja, ja. No … evo. Trenutno je v petem mescu. Molim, da bo fantek.« Molim, da bo punčka.

»Čestitke. Hvala za vabilo na ohcet. Itak ne bi pršu, ampak vseen.«

»Hahaha, lejga tega. Ti jih pa pokaš.« Kaj pa, če bi si ti gladko je**l mater?

»Če si talent, si talent. Ne, res, čestitam. Očitno si si dobr postlal, a?« Glumim. Obožujem igro in presneto rad imam to univerzalno gledališče z imenom Človeštvo. Maska, na masko, na masko, na masko. Spodaj pa vse gnije.

Zavidam mu. V resnici mu vse zavidam. Ženo. Spomnim se deklice. Luštna. Poštena. Odlično službo in otroka na poti. Ampak igram. Igram, ker igrajo vsi in kdor ne igra, izpade iz igre. In predolgo nisem igral, ker sem mislil, da lahko spremenim pravila igre. Zato sedim tu na tej sveže prepleskani beli klopci in gledam tire in vagone in ločujem iskrene od lažnivcev.

»Ej, dej pičim, Karmen me čaka v avtu. Jo pozdravim v tvojem imenu. Lepo te je blo vidt! Drž se še naprej!«

»Ajde,« je vse kar utegnem. Med poslavljanjem je bil že deset korakov stran.

Drž se. Kako neumen pozdrav. Majhen nebogljen otrok se drži mamice. Ali pa pijanec plota, ali pa vojak svoje puške. Jaz se ne želim držati. Ničesar. Držati se, pomeni biti odvisen. V žepu mi zavibrira telefon. Pero. Kaj bi on zdaj rad?

»Oi. Povej?«

»Kje si stari?«

»Evo me. Povej?«

»Si doma?«

»Ne. A boš povedu al prekinem?«

»Čez eno urco bod zrihtan, te poberem in greva na eno žurkico.«

»Kaj pa, če rajš ne?«

»To ni opcija. Pa kej lepga obleč, pa obrij tisto svojo grdo bradico, ker bo baje nešteto materiala in lahko bi počas že kakšno dubu.«

»Lahko ti pa spustim čelno.«

»Obleč se, ured se, čez eno uro te poberem.« Pogledam na uro.

»Ob pol osmih?«

»Jap. Pridem do tvojga bloka. Pa vzam zvešček s pesmimi. Bo taka bohemska družba in bo zihr kakšna padla na tvoje sranje.«

»Krkol. Kreten.«

»Ajde, se vidmo!«

»Ajd.«

Pospravim telefon v žep in pretegnem noge. Z rokami se oprem na stegna in na tretjem peronu opazim starejšega gospoda. V nedeljski obleki se nemirno prestopa in nenehno popravlja kravato. V roki drži čudovit šopek vrtnic. Sede na klopco, noge nemirno prestopajo, vstane, par korakov sem, par tja.

Mimo pride skupina najstnikov in mu med bučnim pogovorom in kriljenjem z rokami zbije šopek na tla. Režijo se in hodijo dalje. Gospod se skloni in pobere ranjen šopek. Ena od vrtnic je zlomljena in nekaj listov s cveta je odpadlo na tla. Izza hrbta mu prikoraka starejša gospa. Zagleda jo. Objame jo okoli pasu, ona pa mu nasloni dlani na lica in ga poljubi. Dolg poljub. Ko se razmakneta, ji pokaže šopek. Zasmeji se in ga zopet poljubi. »Rada te imam,« ji preberem z ustnic na dvesto metrov, ko z roko v roko korakata proti podhodu. 

Takšna je torej pomlad v jeseni … Vstanem in odkorakam proti centru. Veter mi privzdiguje suknjič, ker so vsi gumbi odpadli. Skozi luknjo v desnem čevlju mi hlad objema stopala, a se ne dam. Človek, ki zna objemati jesen, zna objeti marsikaj in marsikoga. Mogoče pa se tudi moja pomlad skriva za kakšnim vogalom.