Jesenska - I. del

Rdečih oči sem bulil v ekran prenosnika in se čudil tem čudaškim židom. Resno sem imel občutek, da pridejo v Slovenijo in najamejo avto samo z namenom, da dobijo kazen. Ta Scholomo, tisti Schlomo, Neteh, Ben in ne vem kdo še vse. Ljudje resno ne gledajo, kam parkirajo? Dovolj sem jih imel.

»Jaz grem na malico.«

»Okej, tamle čez imaš sendviče, v Mercator greš lahko tudi kaj iskat, na začetku je restavracija. Pa sej se boš znajdu.«

»Ja, itak. Grem pogledat, če imajo tam na bone. Bom hitro.«

»Ej, ti kar. Nič noret.«

Bonov ni bilo. Pojedel sem tisto pico, zapravil polovico tega, kar sem ta isti dan zaslužil, se vrnil v pisarno in oddelal svoje. Bil je tak dan, da sem želel samo domov. Peljal sem se skozi tiho sivino, ki me je objemala z vseh strani, sem in tja je priletela kakšna kaplja, radio pa je na moj ukaz igral Cohena.

Zvečer smo bili dogovorjeni za partijo taroka. Končno, po dolgem času. Pogrešam že konkretno moško družbo. Tisto s globokimi intelektualno ontološkimi debatami, kletvicami ob katerih se ne zdrznem, ker moški pač preklinjamo, dobrim pivom in trepljanjem po ramenih ob odhodu.

Resnično mi manjka tiste prave moške družbe. Zadnje čase se prav ne morem znebiti deklet. Povsod so! Vrsta pred vrati se vije od Tobačne do Dolgega mostu in vse bi nekaj od mene, jaz pa nimam nič za dati. In govorile bi in hkrati bi molčale in pojma nimajo, kaj bi rade, še najmanj pa mi ni jasno, kaj bi rade od mene. Po navadi zato samo sedim in jih gledam. Poslušam, opazujem in si mislim svoje. 

Tudi one preklinjajo. In pijejo pivo in včasih ne vedo, da smrdijo po znoju. In sedijo z razširjenimi nogami in glasno govorijo. Dame še obstajajo? Verjetno, ampak takšne so le drugi konec iste palice. Tiste vzvišene in emancipirane, s srhljivim vtisom samozadostnosti, ki zahtevajo najmanj tvoj mezinec, da smeš zgolj prisesti za njihovo mizo Nuku, kaj šele, da bi z njimi stopil v pogovor. Nimajo časa. Gradijo kariere. In danes morajo vse naštudirati do 18.00, ker potem gredo v Cirkusa. Ali pa v Topa. Ali pa na kako alter-sceno. Tam bodo zihr našle svojo zrcalno podobo moškega spola. Takšnega visokega iz visokega razreda, z robčkom v suknjiču in denarnico predebelo za žep, zato ima torbico.

Spomin mi uide na poletje. Vroče in naporno sprva, vendar se je vse krasno odvilo. Minilo je v utripu srca, vendar tisočih utripov. V družbi ljudi, ki niso nič od zgoraj opisanega. Z dekleti, ki so ravno prav sramežljive, ki znajo biti ženstvene in dekliške sočasno, s katerimi smo simpatično klepetali, igrali odbojko in peli ob večerih ob kozarcu dobrega vina ali borovničk. In v družbi tistih moških, ki glasno nazdravljajo in iskreno mislijo, ko rečejo na zdravje. Ki vedo, da je igra le igra, pa vseeno igrajo, kot da gre za življenje. Kateri razumejo dober humor in pomen intelektualne tišine.

S poznim avgustom pa je nato prišla jesenska melanholija. In z njo tista krasna paradoksalnost. Vsa narava se obleče in prav nič sramežljivo razkazuje svojo goloto tisočerih odtenkov rjave, rumene, rdeče v katere se kradejo zaplate zelene, sive in zlate, ki vdira skozi oblake v zgodnjih jutrih, ko se vozimo na delo in poznih sončnih popoldnevih, ko sedimo na verandah, nabiramo kostanj ali gobe, ali pa zgolj hitimo na drugo delo, da bomo imeli dovolj za hrano in najemnino.

Ob devetih sedemo za mizo, natočimo vsak pol litrski vrč domačega Rokovnjača in vržemo karte na mizo.

»In, kdaj bo kakšna zbirka?«

»Pojma nimam.« Res. Pojma nimam. »Sploh ne vem, kaj dobim s tem, če izdam zbirko, za katero bi porabil ogromno živcev in časa? Samopotrditev? Dvomm. Kritiki bi me raztrgal. Na slovenski literarni sceni pa itak poteka prikrito mesarsko klanje.«

»Kako to mislš?«

»Bitka je. Kdo je boljši. Literati ocenjujejo drug drugega, ampak to pač ne gre. Vsakemu je njegov otrok najlepši in noben drug ni niti približno tako lep. Naj oceni občinstvo, naj ocenjo bralci. Ne samo tisti, ki so primerjalni književniki in ne vem kakšne učene pederčine še. Drug drugemu mečejo polena pod noge. Zapirajo se v zaprte napredne literarne kroge in to je to. Če si dovolj prosvetljen, si njihov, drugače si slab. Simpl k pasulj.«

»Jebeš to.«

Karte padajo, pivo se toči, debata steče na poroke. Od nas je en že poročen, prav tako imamo že ogromno poročenih ali zaročenih vrstnikov. Tistih znancev iz gimnazijskih dni. Vse tri doma čaka njihova "boljša polovica", poljub za lahko noč, objem, nasmeh zjutraj. Molčim. Ta tematika mi ni všeč. Jesenski čas pri meni ni ravno pravšnji za take pogovore. Opazijo, da sem tiho.

»Kvaj, Koman, kdaj boš ti kakšno spet dobu?«

»Ne vem. Ni je, k bi me prenašala, še manj pa je trenutno kakšna, k bi jo jaz prenašal.«

»Kdor zbira, zbirek dobi.«

»Sploh ne zbiram. Sploh ne iščem. Bolj kot kaj drugega trenutno iščem sebe. Ko bom sebe našel, bom lahko našel kakšno v redu deklco.«

»Dec, sebe boš našel le V odnosu s kakšno deklco.«

»Lej, ni je. Ja? Tudi, če je kakšna takšna, je okoli mojega srca še vedno en jeklen oklep, k se mu tko tesno prlega, da ko bi želel začeti biti v polnosti, ne more.«

»Jebem ti te tvoje metafore. A greš lahko počas že naprej?«

»Murphy, stari. Murphy. Živijo predaleč, se selijo v tujino, so mi zoprne, so dejansko zoprne, nimajo časa, me srečajo na slab dan. Bo, ko bo.«

»Ej, bo, ko bo … star si, model.«

»Jebi se.« Zabrisal sem karte na mizo, vstal, vzel plašč in šel. Ni mi treba tega sranja.

»Model … dej počak! Alo, Blaž!« Obleče se in priteče za mano, ko sem bil že zunaj na pločniku. Temno je in lije. Na glavo si dam kapo in uživam v tihem ropotanju dežnih kapelj.

»Kaj bi rad? Kaj naj ti rečem? Vse bi dal, da bi imel eno. Takšno normalno, vendar ne normalno. Nadpovprečno. Lepo, prijazno, zabavno, skrbno, ljubečo. Veš, eno tistih popolnih, kakršno mate vi trije!«

»Stari …«

»In ne, ne zavidam vam … gre za to, da sem mel sanje in življenje, k sem ga gradil na trdnih temeljih. Očitno sem se motu, ker so se te temelji porušil s takšno lahkoto, kot bi bli iz papirja. Ampak niso bli. Zame so bli iz kamna! Verjel sem, da so trdni. No, ostal sem zakopan pod njimi in ne najdem poti ven. V odnosih sem totalno zabluzu in ujel sem se v neko jebeno zanko plehkega bohemskega užitkarstva.«

»Lej, stari …«

»Ne, ne lej, stari! Za začetek, lahko večkrat pokličeš in gremo večkrat na pir al pa usekamo kakšne karte. Pol mi prodajej ta vaš bulšit. Zdej pa grem.«

»Ajde. Drž se. Se slišmo,« reče in me useka po rami.

»Ja itak. Ajd.«

Dež mi pada na kapo in čevlji topotajo po razmočeni asfaltni cesti. Ne vem, kaj prinaša letošnja jesen. Vem pa, da je vsaka jesen v mojem življenju prinesla nekaj popolnoma novega in drugačnega. Od davnega oktobra v Jugoslaviji dalje. Na misel mi pride kostanj. Nabiranje, peka, uživanje in mleko v zelenem kozarcu. In sem hkrati neskončno srečen in totalno sesut od žalosti. Ah, jesenski paradoksi … kako nestrpno vas vsako leto čakam.