Bonton in kako biti gost (I. del)

Roko dam v ogenj, da, ko nekdo izgovori besedo bonton, vsakdo najprej v glavi začne premišljevati:

»U, mater … bonton. A to je tist, k lahko ješ ribe pa pšanca z roko? Pa k nekje smeš, nekje ne smeš, nekje pa morš rigat za mizo?«

Skratka, dejstvo je, da ob besedi bonton skoraj istočasno z izgovorjavo najprej pomislimo na manire pri obedu. Mogoče čez kakšnih petsto srčnih utripov pomislimo še na odnos do starejših, potem pa se počasi že zaključi.

Ampak, »sorči«, moje žabice in močeradki, bonton je mnogo več kot to. Ne bom šel podrobno v zgodovino in razvoj bontona, ker bolj kot to nas zanima, kakšen bonton imamo danes. Vseeno na kratko. Kaj sploh so manire in kaj je bonton? Bonton vključuje pogosto etične kodekse in moralo neke družbe. Pogosto je povezan z določenim družbenim razredom, kar se mi zdi neumno in nepotrebno. Vsak, ne glede na okolje iz katerega prihaja, bi moral v sodobnem civiliziranem svetu, kjer imamo – govorim za naš prostor – razvito šolstvo, biti podučen o manirah – pravilih obnašanja in bontonu, ki poleg manir vključuje tudi pravila oblačenja, prostorske ureditve in podobno. Svoj čas so bonton učili v šolah, danes imam občutek, da ne učijo niti doma, kaj šele v šolah. Imam razlog za dvom, ali je matematika resnično bolj pomembna od bontona?

Torej, kot je na primer liturgija zunanji izraz vere, odnosa z Bogom, tako je bonton s svojimi manirami zunanji izraz tvoje etike in družbene morale, ko vstopaš v odnos z drugimi. Po domače: bolj kot ti je jasno, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro in kaj slabo, lepše in bolj kulturno se boš znal obnašati.

Da pa bonton niso zgolj neki mikrovedenjski vzorci med dvema posameznikoma, ampak tudi in predvsem obče družbeni vzajemni vedenjski vzorci, bom pokazal na nekaterih primerih ob katerih vam predajam ves besednjak kritik, ki ga premorete, da se vključite v razvoj moje misli.

Začel bom pri zame zelo pomembni temi, ki se danes mnogim zdi samoumevna, pa vendar pogosto opažam, da ljudje ne vedo, kako se v teh situacijah obnašati. In sicer gre za vlogo gosta in gostitelja. V tokratnem zapisu se bom osredotočil na tvojo vlogo gosta.

Človek je poleg vseh drugih definicij, tudi družabno in družbeno bitje. Vsak je – pa četudi le od časa do časa – rad deležen človeške družbe in želje po vstopu v odnos z drugim. Vsak je tudi rad kam povabljen in vsak gre rad kdaj h komu na obisk. Vsak tudi rad vidi, da ga kdo obišče in rad tudi koga povabi k sebi domov. In tu brez bontona ne gre. Pa pojdimo k vlogi gosta.

Ne hodi nikamor nepovabljen ali najmanj nenajavljen. Razen v primeru, ko veš, da bo oseba prijetno presenečena in vesela tvojega obiska.

Ko odhajaš v gosté vedno(!) poskrbi za higieno. Kolikor ti čas omogoča. Smrad, ki si ga vajen v Parlamentu ob treh zjutraj, nikakor ne sodi v gosté. Poskrbi tudi za umite noge, saj je pri nas navada, da se v domu sezuvamo in nikomur ne bo smrad tvojih nog polepšal večera. Mogoče bo edino razjezil gostiteljevega psa. Mačka zna celo storiti samomor.

Nikdar ne hodi v gosté praznih rok. Steklenica vina, čokolada, dobro pivo, bonboniera, karkoli primernega. Vsak je vedno vesel pozornosti, kar manjše darilce zagotovo je. Še posebno, če zadeneš tisto osebno noto darila. A, pozor, brez neprimernih daril! Razni perverzni koledarji in kipci, stenske slike iz kitajske restavracije ali oblačila z neumnimi napisi odpadejo!

Je pa izredno zaželeno in doda točke k odnosu, če prineseš kakšno ročno delo. Bodisi svoje, bodisi tuje. Še več, če svoje. Naj bo to izdelek ali pridelek – med, domača jabolka, vino, žganje, sokovi različnih okusov, pivo in podobno.

Ne glede na to, ali si bil povabljen ali si se povabil in dogovoril za obisk, vedno pravočasno obvesti gostitelja, da si na poti ali da odhajaš od doma. Skratka, pravočasno povej, čez koliko časa nameravaš biti pri njemu. S tem gostitelju omogočiš, da se ustrezno pripravi za sprejem gosta – tebe.

Če prideš z lastnim vozilom – avto, kolo, motor, vedno vprašaj, kam smeš parkirati. Vedno! S tem se izogneš nerodnim situacijam, ko bi moral med obiskom prestavljati vozilo. bodisi zaradi tečnih najstnikov, ki bi potem zagnali vik in krik, ali pa zaradi sosedov, ki so že tako v odličnih odnosih s tvojim gostiteljem (ane?).

V kolikor moraš zvoniti pri vratih, zvoni dvakrat in basta! Ne obešaj se na zvonec, ne izmišljuj si nekih »simpatičnih« melodij, ki jih tako ali tako samo ti slišiš v glavi. Tisti na drugi strani, kateremu resnično zvoni, pa ti »j**e mater«, ker sliši zgolj nadležno piskanje.

Enako je s trkanjem. Nikdar ne zbijaj po vratih s pestjo. Prišel si na obisk, ne pa pobrati davek za fevdalnega gospoda v 11. stoletju! Opusti tudi ritmično trkanje in neuresničene tolkalne sanje, ker nisi Phil Collins. Tvoj ritem je gnil in nadležen si. Trikrat potrkaj s členki in počakaj, da pride nekdo odpret. 

Pozor! Le v skrajnem primeru se poslužuj klicanja gostitelja na telefon, ko stojiš pred njegovimi vrati. Kaj šele, da bi se drl na ves glas! Ne veš, kako je ravno ta trenutek zadržan. (Wc pa te fore, ok?)

Ko ti gostitelj odpre, se nasmehni. Vedno. Ne hodi v gosté slabe volje in ne vnašaj slabe volje v tujo hišo ali dom. Nikdar. Nasmehni se ne glede na vreme, težave na delu, doma,  z ženo, z dekleti, pa če ti manjka pol noge, se nasmehni! Prišel si na obisk, ne k terapevtu. Nasmehni se in lepo vljudno pozdravi. Ne vpij in ne šepetaj. »Zdravo,« je čisto v redu. Zelo lepa in vljudna pozdrava pa sta zagotovo »dober dan,« ali »dober večer,« ter »Bog daj«.

Toliko v prvem delu bontona in prvi polovici zapisa o tem, kako se obnašati kot gost. Drugi del sledi v torek. Je že zapisan, vendar je predolg, da bi vse objavil kot en zapis. Potem bi površno brali in niti ne bi imeli časa o vsem premisliti. Do naslednjega zapisa pa lahko vsak pri sebi pomisli, kaj ve o bontonu in kako se obnaša v takšnih in drugačnih situacijah. Pa ne pozabite: ko gre vse v k***c, nam ostane edino lep, urejen in spoštljiv odnos, ki ga imamo z drugimi.