Obstaja več načinov, kako utišati
hrup. Eden izmed njih je ta, da se spraviš zaklepati kolo z druge strani kot po
navadi. Zrcalen položaj in nenavadna situacija pripravita telo do tega, da se v
polnosti osredotoči zgolj na premišljene gibe potrebne, da boš pravilno vstavil
ključ, obrnil v pravo smer, speljal verigo pravilno in na pravem mestu zaklenil
žabico.
Ravno sem se nažrl tajske hrane
in se odpravljal proti NUK-u. V NUK je vedno dobro oditi. Tako, od časa do
časa. V tiste hladne marmorne plošče, med odmeve korakov in neskončne debate
vedno novih in novih vedoželjnih študentov in učenjakov je ujet nek nesmrten
duh časa, katerega vedno znova v polnosti vsrkavam in z njim krpam v času
izgubljene kose duše.
Teden po tisti zabavi v Brooklynu
sva se z Nino spet srečala. No, očitno je nekako izvedela, da berem del svojega
gradiva, ki ga pripravljam za svojo prvo pesniško zbirko. Branje je bilo na
Nebotičniku in nisem bil slabo plačan. To, da še nimam založbe, ki bi izdala
moje pesmi, izdaja v samozaložbi pa ne pride v poštev, niti ni tako pomembno.
Pogoj večine založb je pač, da jim predstavim tudi svoj drugi roman, ki bi ga z
veseljem spravili med bralce, a zanj nimam niti osnutkov dobro urejenih.
Na Nebotičniku ni bilo veliko
ljudi, ki bi jih poznal, vendar je bila kavarna kljub temu polna. To mi je
všeč. Tako ni tistega navideznega pritiska, tiste zoprne vljudnostne dolžnosti,
da stopiš do vsakega znanca posebej, si natakneš že precej dotrajani umetni
nasmešek ter jim sladkobesedno počasi in previdno oblizuješ anus.
Bilo je nekaj znancev. Vendar to
so takšni, ki so tam iskreno zaradi tvoje poezije in ne po kakšni posiljeni »prijateljski«
dolžnosti. Veseli so pomežika, nasmeška, rahlega priklona z glavo in dovolj jim
je že to, da smejo v živo utripati z razgaljenim poetom na stolu.
Med odmori, ko je Rok omamljal
obiskovalce s svojimi kantavtorskimi mojstrovinami, sem imel tako čas, da sem
se v miru počil za šank in užival v hladnem pivu. V drugem odmoru je prišla do
mene. Bil sem nekje na polovici piva in polovici poti do Firenc. Z eno potjo
krajšo od druge in ne popolnoma prepričan katero. Umirjeno je prisedla na stol
poleg:
»Hej,« je rekla z nizkim glasom,
ki je spominjal na pomirjujoče mačje predenje.
Obrnil sem se proti njej. Nisem
je prepoznal in to ji je bilo jasno in ni mi zamerila. Steklenico sem pridržal
pred usti in med ugotavljanjem, kdo bi ona bila, iskal besede s katerimi bi jo
pozdravil. Popolna blokada. Leve in desne hemisfere.
»Nina. Iz Brooklyna. En teden
nazaj. Ja?«
»O!« Dojel sem. »O … oprosti za
zadnjič. Am … in? Mislm … hej! Kaj pa ti tle?«
Verjetno ne najboljši pozdrav
nekomu, ki si je vzel čas in prišel poslušat tvoje žolčne izbruhe.
»Rok Frantar ... Roki. Poznam ga že
iz mlajših let. Ne neko biblično skupino sva skupej hodila.«
»Aaaa … Roki. Zanimivo,« jaz in
moj ego. Itak, da ni prišla zaradi mene! »Jap, Roki je kr car. Sva že večkrat
združila najino ustvarjanje v nekakšen pesniški kabaret.
»Nisem vedla, sem pa slišala. Od
drugih.«
»In?« se mi je res dobro zdelo, »si
rekla, da morš it poslušat tega čudaka, kva to piše in bere, ane?«
»Nekaj takega, ja.« Zahihitala se
je, jaz pa sem se izgubil med potepom po njenih ustnicah in čarobnih kotičkih
obraza ter začutil pritisk na mestu, ki ga navadno ne čutim med branjem ali
pavzo med branji.
Roki je ob bučnem aplavzu končal s svojimi
popevkami in napovedal tretji krog poetičnega boksanja s kopico klinčev in
udarci pod pas. Sedel sem na ravno prav visok barski stolček, primaknil
mikrofon k ustom, se odkašljal, da sem očistil grlo in ujel glasnost mikrofona,
potem pa šel takoj v oster napad.
Ob enajstih sva s Frantarjem
zaključila z najinimi blodnjami. Ljudje so ploskali, nekaj jih je celo
navdušeno žvižgalo jaz pa sem samo hotel na pivo v Guinnessa. Vzel sem svoj del
honorarja, se poslovil od Roka in šel. Na poti čez Slovensko me je dohitela.
»Ej, bedak, a si res tako zabit
al se samo delaš?«
»O,« nisem vedel kaj bi, »sori,
res. Mogu sem ven iz tistga hleva in nujno rabm en dober pir. Se mi prdružš?«
»Ne vem … a smem?«
Skomignil sem z rameni. »Probej.«
Hladno je bilo. Prijela me je pod
roko in nadaljevala korak ob meni. Ko me je prijela, se nisem zdrznil in to me
je zaskrbelo. Nobenih mravljincev, spremembe v utripu, nič. Pogledal sem jo.
Tiho je hodila ob meni. Na semaforju pri Kazini je naslonila glavo na mojo
ramo. Ob vdihu me je vsega napolnil znan vonj, vendar ne takšen, ki bi ga vezal
na kakšno osebo, temveč takšen, ki me je spomnil na nekaj bolj osebnega. Ne
neke trezorje v meni, v katere sem za debela jeklena vrata zaklenil norčavost,
blebetanje v tri krasne, nepremišljene dogodivščine, skromne pozornosti in
petje pod tušem. In zazdelo se mi je, da jih lahko počasi, trezor za trezorjem,
odklene in izpusti točno takšen vonj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar