Snidenje

Zgodilo se je nemogoče. Kostanj se mi je posušil, kar pa se jih ni posušilo, jih je napadel nek zlobni črviček in mi jih izpraznil. Zato sem moral večerjati suho klobaso. Kar niti ni tako slaba večerja, pravzaprav au contraire, dasiravno bi bila še boljša, ko bi ob njej lahko jedel še kak dober kos koruznega kruha in srkal kokakolo s pollitrskega kozarca.

Potem se je zgodilo tisto malce bolj verjetno. Med rezanjem klobase sem – itak - gledal in se čudil nad neskončno neumnostjo človeških bitij, ki je ovekovečena in predstavljena urbi et orbi na portalu Youtube. Neverjetno, kako hitro nožek zdrsne s klobase in zareže v prst! Malce sem preklinjal, poškropil tipkovnico s krvjo med tem, ko sem želel ustaviti predvajanje posnetka, potem sem začel preklinjati malo bolj - sočno in glasneje, skočil v kuhinjo po papirnato brisačo, ki je seveda nismo imeli, malo spiral pod vodo in na koncu zavil prst v servet.

To je bilo nekaj trenutkov preden sem se spravil pisati današnji zapis. Pred tem sem nedeljski dan preživel v vicah, katere si zasluži vsakdo, ki spije več kot dva pira v večeru. Da o tistih, ki spijemo osem in več piv, ne govorim.

Skratka bil sem slab, utrujen in ubog. Domači so me povabili v gostilno na nedeljsko kosilo. Brez pomisleka sem se navdušen odzval. Sicer sem bil popolnoma brez apetita, ampak nič za to. Juhico sem pojedel. Večino časa sem preždel na školjki. Tokrat vsaj bruhal nisem. Na poti domov, sem se ustavil še v rojstni hiši in še tam za trenutek pogrel pokrov školjke. Vendar neko utelešeno zlo ni zamenjalo prazne rolice papirja in sem moral potem kot kak kreten z napol spuščenimi gatami skakati po kopalnici in iskati svežo rolico. Kretensko in zlobno od tistega, ki ni sposoben zamenjati rolice, ko porabi ves papir.

Ko sem prišel domov, sem vzel še en aspirin in zaspal. Kot top.

Tokratni povod je bilo srečanje s prijatelji/sošolci iz osnovne šole. Nekakšno obeležje valete, ki se je zgodilo X let nazaj. Bi povedal koliko, pa ne bom. Zadnje čase prebolevam nek kompleks in mi ni prijetno o letih govoriti.

Prijetno je videti ljudi s katerimi si preživel precej čudnih, zabavnih, stresnih, ljubezenskih ali totalno bizarnih trenutkov, še posebej pa ogromno preobrazbo iz otroka v najstnika. Nisem vedel, kaj pričakovati. Z večino smo tako ali tako povezani preko facebooka in načeloma vem, kaj se dogaja v njihovem življenju in obratno. Pa vendar je osebni stik nekaj popolnoma drugega.

Večinoma smo ostali isti. Mentalno. Odrasli otroci, moški z bradami, plešami, odvečnimi kilogrami, ženske s prsmi, ličili, neko iskro v očeh, ki jo dobijo dekleta pri naših letih iz tega in onega razloga - bodisi, ker bi želele biti že poročene, ker bi imele rade družino, princa na belem konju ali kaj takega, imajo pa le povprečno službo, korak iz danes na jutri in neuresničene iluzije. Oddahnil sem si, ker sem videl, da nisem edini totalni zavoženec.

Od nekdaj sem vedel, da smo zablujena generacija. Le nisem si mislil, da smo tako silno zabluzili. Vprašanje kje in kdaj in kdo je kriv za to … Nihče še nima družine. Nekateri so v zvezah, vendar nisem dobil občutka, da bi kdorkoli norel od silne želje po družinskem življenju. Vsak je prišel sam. Dekleta brez moških spremljevalcev, moški s svojimi boljšimi polovicami doma. Večina v nekih prehodnih službah, nekje med željo po delu, željo po zaslužku, željo po preživetju in željo po živetju.

Ne, da bi bilo družinsko življenje nek standard, za človeka vredno življenje, pa vendar je to nek pokazatelj zdravega osebnostnega razvoja. Nekaterih zvezdnikov ni bilo. Ni bilo avanturistov, motoristov, ni bilo tistih, ki so se razselili po Sloveniji, ni bilo nekaterih o katerih nihče več ne ve nič. Kje so, kaj počnejo.

Povečerjali smo, se vmes več ali manj zabavali, režali bedarijam iz otroštva, zmožni samoironije smo se večinoma režali tudi našim zavoženim življenjem, pili pivo in se po večerji odpravili piti dalje. Nekateri so odšli domov, jaz svoj dom še iščem, zato sem šel z drugimi naprej.

Prva postaja Brooklyn. Ta postaja nikdar ne razočara. Vedno odličen ambient, kul natakarice, sproščen in vesel folk in pivo brooklyn. Okoli dveh (morda treh) sva ostala le še dva. Zvlekel me je v Topa. Popoln kontrast me je tako šokiral, da sem nujno moral spiti še dve pivi. 4€ za smrdljivega heinekena!? Od šoka bi skoraj naročil še enega Jacka, pa bi verjetno še zanj dal kakšnih 15€.

Top me je do konca izpraznil. Lublanska malomeščanska jara gospoda, fantki in punčke (pre)bogatih pohlepnežev, ki uživajo na visokih položajih. In v istem prostoru njihov popoln antipol, ljudje z roba družbe, ki verjamem, da komaj pridejo čez mesec, a jim je pomembno to navidezno druženje z lublanskimi bogatuni kot potrditev, da je tudi njihovo življenje nekaj vredno. Vsi tako presneto popolni ... ampak niti ne. Patetično. Obojestransko patetično. A, verjetno nič manj, kot moje življenje.

Ob petih sem legel v svojo veliko prazno posteljo s svežo posteljnino. Uničen, izpraznjen in utopljen v neznani količini piv. Vendar umirjen. Mogoče, ker sem spoznal, da ne tavam sam po tem gozdu polnem neskončnih podob in brez enega samega kažipota. Vesel sem bil, da sem srečal te ljudi, ki sem jih kar precejšen del svojega življenja videval vsak dan osem ur na dan.

Mogoče pa me je mirilo to, da sem spet razmišljal o svoji slavni patetiki, ki jo pred svojimi strahovi o resničnosti tega zavijam v celofan imenovan – romantična duša. Vem, da sem odtaval predno sem zaspal. Spil kozarec Cedevite z aspirinom in zapisal na zid:

Povsod je lepo,

a najlepše je tam,

kjer me pokrijejo

tvoji poljubi

in me objame

tvoje telo ...

tam ... tam pa je tudi

moj dom.