Poseben pa nč

Ti je kdo že kdaj rekel, da si poseben/posebna? Da lahko dosežeš, karkoli si želiš? Če lahko odgovoriš pritrdilno na te dve vprašanji, ali vsaj na drugega, potem si v precejšnjem zosu. Dreku, sranju, zagati, kakorkoli želiš, tako poimenuj to. Skratka, precej verjetno si si – v kolikor si star/-a nekje med 17 in 28 let že precej zajebal/-a življenje na račun teh magičnih besed.

Nič ne rečem, zagotovo tava po tem svetu precej posebnežev. Takšnih, ki verjamejo sami vase in so zares posebni. Specialni. Vrsta zase. No, naj vam ne ubijem duha že v začetku branja. Takšni po navadi in precej pogosto končajo v ravno tako posebnih in specialnih ustanovah, ki so … (drum roll) … postavljene samo za njih.

Po pravici povedano, obstaja tudi odstotek posebnežev, ki to skrbno prikrivajo ali pa se gibljejo v krogu bolj ali manj enakih posebnežev in ne potrebujejo ustanove za manifestacijo svoje posebnosti. Večina tovrstnih posebnežev dobi eno (ali več) sledečih etiket: genij, umetnik, filozof, norec. Neredko kar vse štiri.

Sedaj pa je verjetno že čas, da rečem bobu bob in te prizemljim na betonska tla resnične slike. V kolikor nisi v nobeni posebni ustanovi – izvzemši parlament, prostore vlade ali sobo za druženje Hare Krišne, ali nisi (vsaj) (označen kot) umetnik, filozof, genij in/ali norec, potem … pazi zdej to: nisi prav nič poseben.

Boli? Prav. Naj. Permisivna vzgoja generacije devetdesetih nam je v glavo vcepila idejo o tem, kako zelo zelo posebni smo. Posledice so katastrofalne. Spreten trik iluzije je pripeljal do tega, da imamo 90% posebnih študentkov in gimnazijcev, ki mislijo, da lahko dosežejo karkoli si želijo. Samo nebo je meja, pa še tega so astronavti že davno prebili. No, ko smo ravno pri astronavtih: slovenske lahko preštejemo na prste ene roke.

Iluzija posebnosti in neskončnih možnosti nas je pripeljala do tega, da kmalu ne bomo imeli več ljudi, ki bi upravljali z našimi gozdovi, obdelovali našo zemljo, pletli naše nogavice, gojili naša jabolka in še nešteto drugih »povprečnih« rokodelskih in »prav nič« posebnih poklicev.

Imamo pa zato neštete množice fikusov, ki si zategujejo kravate, kot da bi jim nezavedno govorilo, kako zelo so se zajebali v sledenju tej fiktivni viziji o posebnosti in se žele čim preje obesiti. Imamo nepregledne vrste birokratov, pravnikov, teh in onih -logov in FDV strokovnjakov, kateri bodo kaj kmalu sami sebi namen.

Pravzaprav imam že tako ali tako občutek, da pravniki pišejo zakone sami sebi, birokrati in ostali administrativni delavci sami sebi štempljajo dokumente, strokovnjaki, ekonomisti, bančniki in ostali -isti pa posedajo po lokalih in se čudijo, kje so tako zelo zabluzili v  življenju, da kljub polni riti vsega v življenju niso srečni.

Na drugi strani imamo mnoge prav prikupno posebne ustvarjalce tega in onega,za katere bi bilo bolje, da bi vzeli v roke kramp in lopato in v domačem kraju uredili cestišča kot se spodobi. Imamo učitelje, ki to niso, imamo glasbenike, ki to niso, še največ pa imamo takšnih, ki niti sami ne vedo, kaj sploh so. Imajo nazive zaradi nazivov samih, da vedo, kaj vpisati v CV, ko bodo iskali naslednjo stopničko do uresničitve svojih sanj in svoje posebnosti.

Da je tragedija še toliko večja, smo nekje na tej poti k množični institucionalizaciji posebnežev srečali spletna družabna/družbena orodja. Predvsem zlato tele Facebook. Ta vrag je postal čudovita iluzija rdeče preproge, Hollywoodske aleje slavnih in širnega zvezdniškega sveta.

Moj zid je moj mali zvezdniški univerzum. In vi … vi ste moji majčkeni nepomembni sledilci. Vem, zakaj smo prijatelji … zato, ker sem jaz VELIKA ZVEZDA, tebe pa zanima moje življenje in to mi daje še posebno poseben občutek posebnosti. Kdo pa si ne želi biti zvezda?! In v veku, ko nam je rečeno, da lahko postanemo kar si želimo, bi samo bedak odklonil tako mamljivo ponudbo zvezdništva. Ali pa bi ji samo bedak nasedel …?

Kam to vodi? Pravzaprav gre nižje od tega težko. Ko se Facebook, Twitter, Ask, Instagram in ostali spletni zidovi zrušijo, ostanem sam s sabo. Ostanem in postanem to, kar sem v resnici. Mogoče sem tudi takrat poseben. Vendar večina nas ni. Večina nas je prekleto povprečnih ali celo podpovprečnih. Večina se potem tudi sesuje pod bremenom svojega v resnici povprečnega življenja, neuresničenih zvezdniških obljub in "grozne" podobe v zrcalu, ki je daleč od umetne fasade na spletnih zidovih.

Težava pa niti ni toliko v tem, da bi ne bil vsakdo od nas poseben, temveč je v tem, da resnično resnično resnično ne moreš postati karkoli bi želel postati. Še posebno, ker je večina karier, ki te mikajo, tako zelo redkih, resnično posebnih in nedosegljivih, da potem ostaneš zafrustriran in potolčen nejevoljnež, ki misli, da ni dosegel najboljšega v življenju, ker nima Lambota, vile v Apeninih in hude "milfe" za ženo, če ne še kakšno ljubico ali dve na strani.

Prav tako moraš biti čeden in urejen ter uspešen pravnik, zajeban in prebrisan bančnik, ki vsak večer večerja v drugi pregrešno dragi restavraciji, ekscentričen ustvarjalec, ki mu niti sekundo ni dolgčas v življenju ali najstnik, ki najde ljubezen svojega življenja v srednji šoli, postane zdravnik, ona arhitekta in si ustvarita sanjski dom. V sodobnem času pa so še posebno popularne karierne iluzije v svetu IT-ja, designea, programerstva in ostalih orodij povezanih z informacijsko tehnologijo. »Tudi jaz bom naredil Facebook in postal miljarder. Poglej, koliko jih je v Ameriki.« Mhm, bullshit! Pojdi računat odstotke.

Iluzije, za katere ne bom rekel, da niso uresničljive, so redkost, so izjema in ravno zaradi tega so posebnost. V kolikor jo dosežeš, krasno! Čestitam in ti privoščim! Vendar večina jih je še vedno zgolj iluzij. Kdo pravi, da ne moreš biti dobra, ma kaj dobra, odlična! in uspešna oseba kot pek, mesar, cvetličar, gradbinec, knjigovez, vrtnar, kmet …?

Ne išči sreče v iluzijah, ki ti jih vsiljuje požrešni potrošniški stroj, ki želi iz tebe narediti zafrustriranega nejevoljneža, ki bo vsak privarčevan cent zapravil za navidezen užitek, ker bo do smrti iskal resnično srečo v umetnih idealih. Najdi svojo pot in ne oziraj se na standarde uspešnosti, ki jih je postavila trenutna družba. Sreča ... prava sreča … ta je popolnoma drugje.