Ti je kdo že kdaj rekel, da si
poseben/posebna? Da lahko dosežeš, karkoli si želiš? Če lahko odgovoriš
pritrdilno na te dve vprašanji, ali vsaj na drugega, potem si v precejšnjem
zosu. Dreku, sranju, zagati, kakorkoli želiš, tako poimenuj to. Skratka, precej
verjetno si si – v kolikor si star/-a nekje med 17 in 28 let že precej
zajebal/-a življenje na račun teh magičnih besed.
Nič ne rečem, zagotovo tava po
tem svetu precej posebnežev. Takšnih, ki verjamejo sami vase in so zares
posebni. Specialni. Vrsta zase. No, naj vam ne ubijem duha že v začetku branja.
Takšni po navadi in precej pogosto končajo v ravno tako posebnih in specialnih
ustanovah, ki so … (drum roll) … postavljene samo za njih.
Po pravici povedano, obstaja
tudi odstotek posebnežev, ki to skrbno prikrivajo ali pa se gibljejo v krogu
bolj ali manj enakih posebnežev in ne potrebujejo ustanove za manifestacijo
svoje posebnosti. Večina tovrstnih posebnežev dobi eno (ali več) sledečih
etiket: genij, umetnik, filozof, norec. Neredko kar vse štiri.
Sedaj pa je verjetno že čas, da
rečem bobu bob in te prizemljim na betonska tla resnične slike. V kolikor nisi
v nobeni posebni ustanovi – izvzemši parlament, prostore vlade ali sobo za
druženje Hare Krišne, ali nisi (vsaj) (označen kot) umetnik, filozof, genij
in/ali norec, potem … pazi zdej to: nisi prav nič poseben.
Boli? Prav. Naj. Permisivna
vzgoja generacije devetdesetih nam je v glavo vcepila idejo o tem, kako zelo
zelo posebni smo. Posledice so katastrofalne. Spreten trik iluzije je pripeljal
do tega, da imamo 90% posebnih študentkov in gimnazijcev, ki mislijo, da lahko
dosežejo karkoli si želijo. Samo nebo je meja, pa še tega so astronavti že
davno prebili. No, ko smo ravno pri astronavtih: slovenske lahko preštejemo na
prste ene roke.
Iluzija posebnosti in neskončnih
možnosti nas je pripeljala do tega, da kmalu ne bomo imeli več ljudi, ki bi
upravljali z našimi gozdovi, obdelovali našo zemljo, pletli naše nogavice,
gojili naša jabolka in še nešteto drugih »povprečnih« rokodelskih in »prav nič«
posebnih poklicev.
Imamo pa zato neštete množice
fikusov, ki si zategujejo kravate, kot da bi jim nezavedno govorilo, kako zelo
so se zajebali v sledenju tej fiktivni viziji o posebnosti in se žele čim preje
obesiti. Imamo nepregledne vrste birokratov, pravnikov, teh in onih -logov in
FDV strokovnjakov, kateri bodo kaj kmalu sami sebi namen.
Pravzaprav imam že tako ali tako
občutek, da pravniki pišejo zakone sami sebi, birokrati in ostali
administrativni delavci sami sebi štempljajo dokumente, strokovnjaki,
ekonomisti, bančniki in ostali -isti pa posedajo po lokalih in se čudijo, kje
so tako zelo zabluzili v življenju, da
kljub polni riti vsega v življenju niso srečni.
Na drugi strani imamo mnoge prav
prikupno posebne ustvarjalce tega in onega,za katere bi bilo bolje, da bi vzeli
v roke kramp in lopato in v domačem kraju uredili cestišča kot se spodobi. Imamo
učitelje, ki to niso, imamo glasbenike, ki to niso, še največ pa imamo takšnih,
ki niti sami ne vedo, kaj sploh so. Imajo nazive zaradi nazivov samih, da vedo,
kaj vpisati v CV, ko bodo iskali naslednjo stopničko do uresničitve svojih sanj
in svoje posebnosti.
Da je tragedija še toliko večja,
smo nekje na tej poti k množični institucionalizaciji posebnežev srečali
spletna družabna/družbena orodja. Predvsem zlato tele Facebook. Ta vrag je
postal čudovita iluzija rdeče preproge, Hollywoodske aleje slavnih in širnega
zvezdniškega sveta.
Moj zid je moj mali zvezdniški
univerzum. In vi … vi ste moji majčkeni nepomembni sledilci. Vem, zakaj smo
prijatelji … zato, ker sem jaz VELIKA ZVEZDA, tebe pa zanima moje življenje in
to mi daje še posebno poseben občutek posebnosti. Kdo pa si ne želi biti
zvezda?! In v veku, ko nam je rečeno, da lahko postanemo kar si želimo, bi samo
bedak odklonil tako mamljivo ponudbo zvezdništva. Ali pa bi ji samo bedak
nasedel …?
Kam to vodi? Pravzaprav gre nižje
od tega težko. Ko se Facebook, Twitter, Ask, Instagram in ostali spletni zidovi
zrušijo, ostanem sam s sabo. Ostanem in postanem to, kar sem v resnici. Mogoče
sem tudi takrat poseben. Vendar večina nas ni. Večina nas je prekleto
povprečnih ali celo podpovprečnih. Večina se potem tudi sesuje pod bremenom svojega v resnici povprečnega življenja, neuresničenih zvezdniških obljub in "grozne" podobe v
zrcalu, ki je daleč od umetne fasade na spletnih zidovih.
Težava pa niti ni toliko v tem,
da bi ne bil vsakdo od nas poseben, temveč je v tem, da resnično resnično
resnično ne moreš postati karkoli bi želel postati. Še posebno, ker je večina
karier, ki te mikajo, tako zelo redkih, resnično posebnih in nedosegljivih, da
potem ostaneš zafrustriran in potolčen nejevoljnež, ki misli, da ni dosegel
najboljšega v življenju, ker nima Lambota, vile v Apeninih in hude "milfe" za
ženo, če ne še kakšno ljubico ali dve na strani.
Prav tako moraš biti čeden in
urejen ter uspešen pravnik, zajeban in prebrisan bančnik, ki vsak večer večerja
v drugi pregrešno dragi restavraciji, ekscentričen ustvarjalec, ki mu niti
sekundo ni dolgčas v življenju ali najstnik, ki najde ljubezen svojega
življenja v srednji šoli, postane zdravnik, ona arhitekta in si ustvarita
sanjski dom. V sodobnem času pa so še posebno popularne karierne iluzije v
svetu IT-ja, designea, programerstva in ostalih orodij povezanih z informacijsko
tehnologijo. »Tudi jaz bom naredil Facebook in postal miljarder. Poglej, koliko
jih je v Ameriki.« Mhm, bullshit! Pojdi računat odstotke.
Iluzije, za katere ne bom rekel,
da niso uresničljive, so redkost, so izjema in ravno zaradi tega so posebnost.
V kolikor jo dosežeš, krasno! Čestitam in ti privoščim! Vendar večina jih je še
vedno zgolj iluzij. Kdo pravi, da ne moreš biti dobra, ma kaj dobra, odlična!
in uspešna oseba kot pek, mesar, cvetličar, gradbinec, knjigovez, vrtnar, kmet …?
Ne išči sreče v iluzijah, ki ti
jih vsiljuje požrešni potrošniški stroj, ki želi iz tebe narediti
zafrustriranega nejevoljneža, ki bo vsak privarčevan cent zapravil za navidezen
užitek, ker bo do smrti iskal resnično srečo v umetnih idealih. Najdi svojo pot
in ne oziraj se na standarde uspešnosti, ki jih je postavila trenutna družba.
Sreča ... prava sreča … ta je popolnoma drugje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar