Jesenska - III. del

Na zabavo sem želel iti ravno toliko, kot želi najstnik na ogled sejma traktorjev s starimi starši in društvom upokojencev Lendava. Najraje bi se zlil s tistim usnjenim stolom za pisalno mizo, iskal kako visoko lahko sedim in kako nizko ga lahko spustim. Zaprl bi oči in čakal, če me boš prišla zbuditi, če me boš objela preko prsi in zakopala svoj nos v moje lice.

Premislil sem si in se spravil k sebi z eno konkretno klofuto. Nekaj časa sem še zrl v minljivo podobo v ogledalu. Nič ne teče hitreje kot čas, ki se ustavi. Ostal sem zamrznjen tam nekje, kjer so bili problemi popolnoma drugačni in nisem znal prestopiti v ta čas, kjer so problemi življenjskega pomena. Vse okoli mene je minevalo, vključno z mano, jaz pa si tega nisem želel priznati. Vprašanja o ljubezni so se odpirala sama od sebe vsakič, ko sem zvečer legal sam spat ali pa, ko sem se zaljubil in nisem bil ljubljen ali pa, ko so prišle k meni, pa so odšle z drugim.

Stopil sem pod tuš in si privoščil konkretno krop prho. Na zaradi por ali zdravja, ampak zato, ker sem lažje prenašal fizično bolečino, ki je s spancem minila, kot pa tisto presežno, ki ni minila niti v sanjah, v katerih si vedno znova sedela ob meni in sem se smel ljubiti s tvojim nasmeškom. Kar je bilo krasno, a po njih je vsakič prišlo jutro z novo brazgotino na srcu. Ali na možganih ali kjerkoli je že pač mesto, ki boli, ko boli, ker nisi ljubljen.

Domofon je začel divje zvoniti. Premočen sem topil spod tuša, si ovil brisačo, stopil do vhoda in dvignil slušalko.

»Ja?«

»Kva je. Si zrihtan?«

»Lih spod tuša. Prid gor.«

»Dobr. Dej pohit.«

»Prid gor …«

Odklenil sem vrata in ga počakal med podbojem zavit v brisačo.

»Čer,« mimo je prišla soseda in sem jo spontano pozdravil.

»Fant, stopi noter. Se boš ja prehladu.«

»Hvala. Čakam prjatla.«

»A …« Takoj mi je kapnilo, kaj je mislila s tem »a-jem«.

»Ne tko … greva vn na eno zabavo.«

»Mhm, razumem. Veš, sem precej liberalna ženska.«

»Ja, jaz pa ne. Ne eno ne drugo. Na ženske greva! Na bejbike. Pa kakšno bom poskusu dam prpelat in se z njo ongavlat cel večer.«

Spačila se je in se odpravila dalje po stopnišču. Premalo poznam svoje sosede. Očitno me oni bolje, da smo tako na »ti«.

Pero se je končno privlekel po stopnicah do petega nadstropja. Zaploskal sem mu.

»Bravo budala. Povej drugič, te pridem dol iskat. Bo hitrej, če te nesem.«

»Ajde tiho. Kej si, model?«

»Evo me. Pejt not. Deset minut, pa greva.«

Zaprl sem se v kopalnico in začel brisati še vedno premočeno telo. Gledal sem mesta, kjer so nekoč bile kolikor toliko čvrste mišice. In mesta, kjer ni bilo ne duha ne sluha o vsej maščobi, ki je sedaj obešena na mojih kosteh.

Oblekel sem gate in se odpravil v spalnico do konca preobleč. Nisem veliko izbiral. Kavbojke, majica, pulover iz nabora treh sivih puloverjev in pisane nogavice. Ogrnil sem si suknjič, z dvema pritiskoma na gumb stekleničke Armanija nadišavil zoper alkoholne hlape in zapel uro na zapestje.

»Kje si?« Našel sem ga v kuhinji. »A, kar po domače? Okej. Dej potem še zame enga.«

»Mam že vse prpravljeno, prjatu. Na zdravje.«

»Čin, čin. Kam točno greva?«

»Psihologinje imajo žur v Brooklynu. Kva pa to?«

»Model. Sej odrastu ne boš nikol ane?«

»Tiho. Govoriš, k da bi jih mel že vsaj petinštrdeset. Šla bova tja, fajn se bova mela, vsak bova vsaj eno domov odpelala in bo zakon. Ja?«

»Ne vem. In ti men, da bo to bohemska družba in nej vzamem pesmi s sabo. Kreten.«

»Zakaj?«

»Psihologinje, psihiatrinje, nevrologinje, možganologinje, seksologinje, vse človekologinje so daleč od bohemskega življenja. To nenehno analizirajo, tehtajo, preučujejo, predalčkajo in definirajo. In jaz naj se tam pred katero slečem do srca in ji prebiram svoje pesmi? Ne, hvala.«

»Prav. Dotoč pa tih bod.«

Nazdravila sva. Še nekajkrat. Zadržala sva se do pol desetih, potem sva se peš odpravila do Brooklyna. 

avtor: Miha Poredoš

Prostor je bil poln. Nabito poln. In ne lažem, če povem, da je bilo tam več kot devetdeset odstotkov ženske populacije. Nisem bil čisto prepričan, ali me to veseli ali zbuja v meni nek obrambni mehanizem in se bom zaradi tega zaprl vase.

Verjetno drugo. Pero je šel pozdravit nekaj kolegic in znank. Našel sem prosto mesto za šankom, se naslonil in naročil pivo. Lenobno sem dvigal vrat steklenice k ustom in nagibal, da mi je hladen pale ale počasi stekal po grlu. Zanimivo, kako se vedno najde denar za alkohol. Bil sem napol konec s tretjo steklenico, ko sem sloneč na šanku izza desne rame zaslišal:

»Hej!« 
Nisem bil prepričan, če to leti name. Nagnil sem se nazaj on pogledal levo in desno. Na levi je bil parček, ki je vehementno užival v poljubljanju. Ostalo je le še bitjece na desni.

»Hej,« sem lenobno odvrnil. Pogled mi je obstal na najbolj popolno srčkanem nosu, kar sem ga kadarkoli uzrl. Vsa popolnost dekleta pred mano je bila zgrajena okoli tega drobnega organa za okušanje brez fizičnega dotika.

»Dolg dan?« me je vprašala.

»Dolgo življenje,« sem obremenjen z neobremenjenostjo odvrnil.

»Nina!« Glasba je bila precej hrupna in morala se je dreti.

»Blaž!«

»Nisi psiholog, kajne? Asistent?«

»Ne. No, ne tehnično. Nekje v tem kotlu okoli ribari tisti, kateremu nocoj asistiram. Načeloma pa sem bolj volk samotar. Ti?«

»Drugi letnik.«

»Hej, danes sem res gnila družba ... Pejd rajš poiskat koga, ki ti bo polepšal ta večer in se ne ubadaj preveč z mano. Brez zamere ... Nina.«

»Čudak.«

»Čudovita si. Ne zavrzi tega. Lepo te je blo spoznat.«

Na eks sem spil, kar je ostalo v steklenici in se odpravil domov. Pero se bo že znašel. Vprašanje je, če se bom jaz. Ni mi bilo čisto jasno kaj sem storil in zakaj sem odslovil Nino. Šel sem do Kongresca in zavil do Lublance. Noge sem vlekel po tleh in teža nekega bremena se je poznala v mojih korakih. Nisem šel domov, po drugi strani pa, kje je dom, če ne tam kjer je tvoje srce? Ampak tja nisem smel, ker mi že dolgo ne bi več odprli vrat ob tej uri. Ali kakšni drugi ... Zavil sem proti Špici in opazoval sapo, ki je z vsakim izdihom postajala oblak in si mislil, da z vsakim izdihom izdihnem del duše.