Dobri možgani že. Kaj pa srce?

Spet jemljejo denar. Logično. Ker so se šli gospodarje, pa sploh vedeli niso, kaj pomeni biti gospodar, so zafurali celotno gospodarstvo. Sedaj je pač treba nekako zakrpati neštete luknje.

Pa ne bom o ekonomiji, niti o gospodarstvu, ker nisem (dovolj) kompetenten, lahko pa pišem malo o gospodarjenju nas s samimi sabo, delno tudi kot odgovor na Vojnovićev članek. Tokratni impulz je prišel delno z njegove strani, tako da: "Hvala Goran," delno s predlogom, da bodo zopet malo rezali. Tokrat pokojninsko blagajno in pokojnino. 

Tace proč! O rešitvah iz krize sem že pisal v prvih blogih in se bom delno zopet ponovil. Za to, da prilezemo ven iz tega kotla, v katerem nas zlohotno in počasi cmarijo pohlepni, požrešni in do dna duše pokvarjeni predediplani in poženščeni poslovneži, menedžerji in politiki, bomo morali najprej sami pri sebi in med sabo razčistiti eno:

V tem kotlu smo skupaj!

O čem govorim? O ničimer drugem kot o solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti. Še poznate te tri pojme? Ja? Pa v praksi? Ne bom razlagal o njih in jih pomensko ter etimološko razčlenjeval. Raje bom na konkretni situaciji poskušal orisati manko teh treh pojmov v zavesti in v praksi.

Drugi lublanski čefur je namreč petindvajsetega maja zapisal, da je prav, da je ubogi prededipalček, mamin sinček, katerega brezvezno in luftarsko življenje sicer odlično in kruto resnično opiše, spokal kufre in šel v svet. Jaz pa pravim: »Ku**c!«

Trideset let je tega luftarja živel ta narod in državljani te države. Dolžan je vsaj toliko, da »povrne« svojim sodržavljanom svojih petindvajset let šolanja, zdravstvenega zavarovanja in ostalih ugodnosti, ki jih je užival iz skupne blagajne. Vsaj toliko. Če že ni spodoben, da bi našel način, kako bi ustvaril nek presežek ali se vsaj boril za pogoje.

O tej temi bi lahko še ogromno na dolgo in široko pisal, vendar želim biti kratek. Zato: ne spodbujajte bega možganov, bega sposobnih, raje (so)ustvarjajte in zahtevajte spodbudno okolje za intelektualno-umetniško-tehnološki razvoj posameznikov in skupnosti.

To je vaša in naša dolžnost v solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti do tistih, ki ne morejo ali niso sposobni »pobegniti«. Nekoč so bili namreč oni tisti, na čigar plečih smo se »šlepali«.

In tu pridemo med drugim tudi to tistih, katerim žele sedaj oni jemati denar. Do upokojencev. Vaših in naših staršev ter starih staršev. Tudi njih z begom prepuščamo v pohlepne roke politikov, ki bodo vaš beg krpali z njihovim(!), ne vašim(!), denarjem! Ti politiki, ti prdci strahopetni smrdljivi, zoper katere ste nehali protestirati zato, ker jih ne vodi več vaš veliki nemesis JJ. Ti smrduhi s plačami daleč nad povprečjem potrebnim za zelo lagodno življenje, želijo namreč varčevati povsod drugje, kot pri sebi.

Kje ste sedaj veliki vstajniki? Razkrinkal sem vaše maske koncem jeseni in sedaj lahko skozi vaše maske vidijo vsi! Janez je šel in vaš metacilj je bil dosežen. Sistema niste resetirali. Zakaj? Zato, ker to niti ni bil vaš cilj niti interes.

Med tem je prvi lublanski čefur še vedno župan, plagiatorko krije isto zaledje, ki je krilo in podpihovalo vas in, ki krije celotno lopovsko kaviar komunistično garnituro. Težki kriminalci se še vedno prosto sprehajajo po Sloveniji, sodstvo je leglo korupcije in najbogatejši najmanj razumejo pomen solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti. Banke še vedno brez sramu kradejo vsem na očeh, vi pa ste se vrnili k vašim mamicam, v svoje tople domove, "surfat" na vrata vaših nabito polnih hladilnikov. 

Predvidevam, da vsi, ki ste se našli kje zgoraj, zagotovo že na ves glas kričite: »Obdavčimo torej tudi Cerkev!« Lepo prosim! Storite to! Storimo to in imeli bomo resničen socialen problem. Vaša ignorantska zožana zavest pač ne more doumeti, da je Cerkev, kot institucija, še vedno največja karitativna ustanova, kar je edino prav in Bogu všeč. Vendar je Cerkev tudi veliko več. Cerkev, kot občestvo katolikov in vseh, ki vede ali nevede sledijo Kristusovemu nauku, je edina skupnost, ki goreče in neomajno stoji za vesoljnim naukom solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti in ta nauk širi ter oznanja vsem(!) ne glede na osebna prepričanja.

Dokler pa nam bo bolj pomembno udobje našega mikrokozmosa kot človekovega dostojanstva vredno življenje vseh naših bratov in sester, najprej seveda tistih najbližjih, do takrat bo kriza trajala in ne le to, še poglabljala se bo. Dokler ne bo nekega dne, zaradi preproste sistemske teorije, potrkala na naša vrata in takrat se bomo še kako spominjali solidarnosti, sočutnosti in soodvisnosti.

Zato le pojdi s trebuhom za kruhom. Nihče ti tega ne sme in ne more braniti. Vendar vedi v katere roke zapuščaš svoje sodržavljane in si ne trgaj srajce, ko bodo ta manko sposobnih izkoristili najbolj podli in pokvarjeni ter do konca uničili tvoj dom, tvojo zemljo in tvojo domovino.