Lenuhov rokopis

Nekakšna lahkotnost bivanja je v tem, da hodiš vsak dan v službo. Igra na »ziher«. Vem, kam moram zjutraj? Vem. Kam? Delat. Nič novega mi ni treba znati. V nekaj mesecih osvojim znanje in potem to ponavljam, dokler mi popolnoma ne zakrkne ustvarjalni in radovedni del možganov. Plača bo? Bo. Torej bo tudi hrana? Bo. Postelja? Bo. Dva dopusta na leto, en vikend jeseni v toplicah in avto.

Besede »znosnost« se mi niti ne zdi vredno pristavljati. Ker ni pod vprašajem in ker ni pod vprašajem, ni pod vprašajem niti neznosnost tega bivanja. Služba. Edina terapija v življenju, ki te odvrne od edine preverljive resnice: umrl boš. Ker, ko se ta glista prikrade v tvoje misli, postane vse zelo, zelo, zelo zakomplicirano in neznosno.

Smrt je nekaj oddaljenega. Nekaj … nekaj, ker se zgodi drugim. Delamo, vzgajamo otroke, če jih imamo, če jih nimamo, delamo zase in se razvajamo. Umirajo znanci. Sorodniki. Zdravi. Bolni. Mladi. Stari. Zlobni. Dobri. Vsi, samo mi ne. Mi bivamo.

Analiza. Analiza je smrt vsakršne gotovosti v življenju. Ne, ne zmorem hoditi po tišini bivanja. Jaz moram ŽIVETI! Ker analiziram.

»Naredi to.«

»Bom«

»Si to naredil?«

»Sem.«

»Ostani še malo v službi.«

»Da.«

»Stišaj glasbo … daj glasneje … zamenjaj postajo … piši temu … piši onemu … pokliči tega … prinesi to … gremo … počakaj malo … ti-si-moja-last!«

»DA … gospodar.«

Izgubil sem se. Začelo se je s službo. No, začelo se je že s prejšnjim zapisom, ki je bil bolj dnevniško pisunstvo, pa je komentirala, če ne morem enkrat za spremembo napisati nečesa pozitivnega. V resnici, punči, sploh ne vem, če lahko karkoli zapišem. Saj nisem pisatelj! Le tista povožena crkovina, ki še malo trza. Pa trzam. In hropem. Grgram kri, ki se mi nabira v grlu. Saj ne boli, le nekako je treba dati odvečno tekočino iz sistema.

Vem! Pozitivno. Pozitivno … dober izziv. Odličen. Izziv. Izliv. Izzoveš - me, izlijem – se. Trkam. Nič. Vrata so tam, vrat ni tam. Vrat je zlomljen. Z zlomljenim vratom ne bo šlo. Vrata moram zlomiti! Karmen, tišje! Koliko vas je prijavljenih? Nihče. Kdo vse pa je še pri tebi? En. Butam ob vrata in še vedno so tam. Punči, povem ti, da sem se vdal … je to dovolj? Je to dovolj, da razumeš, da je edina moja pozitivnost ta, da bivam drugače kot bi smel? Drugače, kot bi sploh mogel. Drugače … kot biva kdorkoli. Blaženo bivanje lenuha. Pridem še do tja. Pač ne morem zjutraj – auf! Ne morem: »Da, da, da - da, da, da … du libst mich, ich liebe dich - nicht.« Ich liebe nicht. Ich liebe transzendent. Tu so ta vrata brez kljuke. Pa trkaj, trkaj … nekaj bo že počilo. Meni živec.

»Stari, podej mi tist vodič za telebane.«

»Katerga?«

»Kako odrasti in ne razočarati starše.«

Spet sem se nekaj odločil. Tako. A kaj? No, za začetek … ni me več na tistem prekletem facebooku. In kaj se je spremenilo? Veliko. Na primer … pred tem sem več svojih zamisli zapisoval tam. Predvsem pa sem večino časa preživel v socialni interakciji z ostalimi bivajočimi. Odkar nisem aktiven uporabnik, pa bolj ali manj govorim sam s seboj. Ene boljših debat ... dokler se ne skregam. Zaradi malenkosti! Greš na pir? Grem. Ne … kaj pa, če rajši ne bi? A, cura! Pejd! Učiti se moram. Za koga se boš učil? Se boš učil … in potem? Potem bom … magister. Nekaj. Naziv. Papir. Poglejte moj (po)pisan … papir. Prav, greva drugič. Drugič.

Učenje seveda odložimo na primeren trenutek. Pred tem sledi vseh štirinajst postaj lenuhovega trpljenja. Stranišče, hrana, članki, cedevita, stranišče, lenuh prvič pokuka na twitter, partis, branje Zupana, branje Jimeneza, lenuh drugič postoji na twitterju, stranišče … Mogoče, MOGOČE, mi pa enostavno ni namenjeno? Mogoče pa sem obsojen na lahkost bivanja. Nisi! Na, pa gremo zopet … In potem se pregovarjava.

Imam načrt. Malce se moram še zagreniti – ne, poslušaj! Ima smisel. Hočeš pozitivno, beri naprej. Veš, punči, s tem svojim načrtom ohranim eksistenco - obstoj. Ker sicer se izgubim v nebivanju. Skratka, ugotovil sem, da prav krasno shajam brez človeških stikov. Lažem, ampak beri dalje. Le sprijazniti se je potrebno z dejstvom, da si nihče. Ali, kot mi je priporočil moj krasni prijatelj, ki tudi komaj čaka, da se znebi moje družbe: v življenju si sam. V kolikor sem se do sedaj spretno in bojevito izogibal tej paradigmi, sem se ji tokrat dokončno vdal. Ja, res je – v življenju si sam. Ne, nikogar ni. Niti, ko jih povabiš v družbo – kaj šele, da bi bil v družbo povabljen. V redu. Prav. Vdih, izdih. Se pogovoriš. Tako v sebi in s seboj, nato pa sprejmeš dejstvo, da si kreten. In se naučiš bivati s sabo. Hvala Schimzee, brez tebe mi ne bi uspelo. Odklopim se in ni me in ni vas. Blagor otopelim, ker jim je bivanje samoumevno.

Drugi korak: odtrgaj se od vsega! Ne le od družbe. Tudi od materialnega. Sanje o karieri so mit. Pač logična posledica trditve v prejšnjem odstavku. Če ne morem sobivati, ne morem pravzaprav biti del nikakršnega kolektiva. Torej, moram postati nekaj, kar bom počel sam. Kaj pa lahko sam? Sam lahko … ustvarjam. Ustvarjanje je več kot služba. Služba je tisti lažji izhod za neumne in počasne v razmišljanju. Je morda kaj lažjega na svetu od štiridesetletne monotonije, upogibanja vratu pred nadrejenimi in zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb? Izvoli denar, zapravi ga in se hitro vrni, da boš dobil novega. Vislice, aplavz, zavesa. Edini pogoj, kateremu moraš zadostiti, da opravljaš službo in (zgolj) bivaš, je intelektualna ozkost. Miselni hendikep. Ali celo sprenevedanje in zatiskanje oči. Prvi pridejo skozi življenje in so pred Bogom – bili. Drugi končajo na vseh možnih zdravilih. Pač pretiravam v razmišljanju, tako da prvo zame odpade. Sprenevedam pa se lahko zgolj, da si še vedno tu ob meni, pa tudi tega imam že počasi dovolj. Torej, odpade tudi drugo.

Ostanejo nam še poklici. Obrti. Medicina, tesarstvo, floristika, pravo, mesarstvo ... te, klasične vede. O tem raje ne razmišljam. Bo vse skupaj zopet utonilo v negativizmu. Na kratko: pri svojih letih in vseh letih, bolj ali manj kvalitetnega, izobraževanja, nimam in ne obvladam ene same samcate obrti. Obrti s katero bi se lahko preživljal. Pre-živ-ljal. Torej od nje živel. Kot na primer: izvoli stol, izvoli denar. Hvala, grem po kruh, plačat položnice in z ženo na morje. Niti nimam žene. Pa tudi to preskočim, a je prav punči? Prav.

Ampak samo poglej, do kam sem prišel. In koliko neumnega se da napisati ter popolnoma NIČ povedati v dveh urah in pol pisanja! Fenomenalno. To je obrt, ki jo želim obvladati. Želim postati mojster te besedosučne obrti. In ja, punči, ne bo vse kar takoj odlično in pozitivno. Ne bo vse imelo smisla, ne bo vsak stavek na svojem mestu, vsaka vejica pred vdihom. Ne bo lepo, ne bo smešno. Najverjetneje niti ne bo! Oziroma bo – nič. Pa kaj zato? Vsak večer tisoč petsto besed, pa bo nekoč nekaj že nastalo. Opa, pazi! Presneto … to je pa že skorajda nekaj pozitivnega! Gimi fajf. Fakjulajf. Klasika.

V nekih dobrih starih časih, bi tole napisal na tipkarski stroj, vzel papir ven in zažgal. Kot je to počel moj učitelj. Jaz pa ima težavo z Jazem in tega ne morem storiti. Presneto, celo Milana sem objavil! Če to ni norost, potem mi drugega kot služba resnično ne ostane. Kaj pa lahko narediš ti, punči? Ti pa povej VSEM, ampak pozor – res vsem, vsem, vsem, ki jih poznaš – tudi tistim, ki jih ne, da obstaja nekje nek Komanov mulc, ki se trudi, da bi naredil stojo in mu sem in tja tudi uspe. Potem jim pokaži tisto famozno stran, ki se konča z Goljar. In to naredi vsak dan. Dokler ne bo zadostna masa ljudi rekla: ta je tako nor, da bi celo lahko pisal dobre stvari. Takrat bom v nekem odročnem kraju – morda v Mojstrani, morda v Mrčnih Selah, pisal in si trgal veke, da bi videl svet bolj postrani kot sicer, ampak nič ne de. Štejejo lajki in prmejdun, da to drži! Ker so vsi pisuni znani po smrti, jaz pa bi rad, da mi nekdo reče dober si, dokler še živim. In ti in jaz veva, kako je s tem … tudi to, da za lenuha ne bo nikoli drugega dela, kot je moja strast. Ta strast s katere silnosti nihče ni zmožen sobivati, a mora biti sneta z verige. Pa saj je itak vsak sam ... je tako?