Enaindvajseto
stoletje. Otroci tepejo učitelje. Ne, otroci ne verjamejo, da obstajajo
učitelji. Starši tepejo učitelje. Učitelji so žrtev lastne naivnosti. Vzgajamo
za šolo. Za delo. Za plačo. Za počasno koračnico s himno potrošniškemu
kapitalizmu na čelu v ritmu katere strumno metati nožice proti grobu. Ne
prepočasi, ne prehitro. Obstoj je posledica. Važno je, kaj si. Ne, to je bilo
enkrat drugič. Drugi tekst. Važno je, koliko si. Preživljam se. Imam službo.
Tudi študij. Sem. Vendar me ni. Zakaj me ni? Nepomembnost mojega obstoja, kljub
moji veljavi – moji materialni teži. Pomembno je, kar je merljivo. Starši
morajo nekaj pokazati pred prijatelji. »Poglejte mojega … magisterij ima. In
sedaj dela v odlični firmi …« nato pa: »dve leti nazaj si je pognal metek v
čelo. V pismu je govoril nekaj o uresničitvi in kletki. Še sedaj mi ni jasno,
zakaj je to storil, saj je IMEL vse, kar si lahko marsikdo le ŽELI.«
Enaindvajseto stoletje.
Stoletje:
imeti-želeti in želeti-imeti. Edini gon sodobnega človeka. Popolna
manifestacija glavnih grehov. V mojem besednjaku v predalu z naslovom »smrtni
grehi«, vendar v duhu časa, bomo zavili vse neprijetnosti v barvit ovoj in bobu
rekli pomaranča. Ne se mi čuditi, ker se ljudje koljejo pogosteje, kot so se
kadarkoli poprej. Ko skačejo z otroki skozi okna na trda tla resničnosti
stoletja »imetiželeti«. Želemeti. Habevolo. Volohabeo. Volobeo. Enaindvajseto
stoletje. Normalizacija grešnosti. Edini tabu pa je ostal greh. Potem pa te
hočejo prepričati, da je gospod iz črne kronike iz ljubega miru na suhi in
topli avtocesti zapeljal v steno predora. Seveda. Smrtni greh nam leze iz ušes
in nam poljublja vrat, mi pa si potiskamo šope denarja skozi oči do riti, da bi
potrdili svoj družbeni »volobeo«. Omarica antidepresivov, police
samoizpolnitvenih in meditativnih knjig, hladilnik in shramba bio-eko super
hrane. Jaz sem, ker imam!
Paradigma
enaindvajsetega stoletja je sinteza vseh nasprotij temeljnih nasvetov, ki jih
je oblikovala potomka ene najstarejših civiliziranih človeških skupnosti na
svetu. Tudi, če si upamo trditi, da teh nasvetov ni navdihnil Bog, ne moremo
odvzeti temeljne veljave zapovedim v knjigi knjig: večtisočletnega izkustva
skupinske in osebnostne dinamike. Ti kar rini svojega otepača, kamor te je
volja … le ne toči krokodiljih solz, ko ti ga bodo gnilega rezali ali ko si boš
osebnostno neizpolnjen ogledoval primeren štrik in vadil zadosti trden vozel.
Mene tam ne bo. Smrtni greh je z razlogom smrtni. Pridevnik »smrtni« ne govori
o kazni Boga, ker Gospod pač ni škodoželen. »Smrtni« govori o posledici. In ja,
ti mesena kepa grešnosti, svobodna volja, ki ti je dana, je dar. In če si se
odločil, da se boš svobodno predajal smrtnim grehom – ali zgolj enemu od njih –
se ne čudi posledicam. Posledica pa je smrt. V grehu. Če ne veš, kaj je pekel,
vprašaj tiste, ki se jim je strgala vrv, ker je Gospod menil, da lahko v
življenju še precej koristnega storijo. Ko pa boš ravno pri tem, pa jih še
vprašaj, kaj so počeli v življenju, da so se znašli tam.
Naj ti pomagam.
Verjetno bo nekako takole: pohlep. Stremuštvo za volobeo. Zavist, ki pohlepu
prav sodomitsko steguje dlan in hodi z njim ob strani. Trenutki, ki postanejo
navada in norma, nečistosti. Požrešnost. Računovodstvo nima kaj spraševati,
zakaj je poslovna večerja prišla 300,00€. Sklenili smo posel, ti pa drži gobec
in povrni sredstva. Ka-tching! Evrci, evrci, moja mana, moj motor. Ironično vse
skupaj doseže vrh nekajkrat letno, ko se moramo popolnoma odklopiti in se
predati smrtnemu grehu lenobe.
Obstoj pogojen z "imeti" odstrani sleherno sled kreativnosti iz človeške družbe. To je teza.
Vrgel sem jo na mizo … ker si drznem. Enaindvajseto stoletje meri kvaliteto
bivanja v številkah. Satan se je udobno usedel v svoj peklenski fotelj in
komajda uspe sproti brisati solze sreče, ko gleda največjo zablodo
enaindvajsetega stoletja. Edino resničnost, ki ne obstaja. Virtualno
neresničnost. Svet, v katerem SEM in večje kot imam številke, bolj SEM.
Dejstvo, da pa sem lahko bolj ali manj, pa me žene v to, da sem pripravljen
ukrivljati resnični svet, da si zmorem ustvariti virtualnega po svoji podobi.
Bog nam pomagaj, ker smo se postavili nad Njega.
Enaindvajseto
stoletje. Stoletje, ko je bivanje pogojeno z virtualnim obstojem. Informacijska
nasičenost paradoksalno ustvarja dvoje: atomizacija skupnosti, kjer skupnost
izgubi popolnoma vso veljavo in ostane posameznik sam znotraj kolektivne IN
osebne resničnosti. Sočasno pa informacijska nasičenost pogojuje obstoj z ekscentričnostjo
posameznika. Kar pomeni, da v kolikor ne izstopaš, ne obstajaš. V spletni »skupnosti«
milijarde ljudi, si ničla, če zgolj si. V nobeni družbi sicer nisi mogel zgolj
le biti, ker si sicer bil breme za skupnost, a vendar to je sedaj enaindvajseto
stoletje. Ko lahko SI, vendar kot oseba ne živiš. V virtualni neresničnosti je
tvoj obstoj pogojen s številom in obsegom družbenih/družabnih interakcij.
Neizpolnjen v
virtualni neresničnosti sem se torej odločil preveriti, ali morda še vedno obstaja
bivanje v fizičnem svetu. Trenutno razočaran ugotavljam, da temu ni tako. Vek v
katerem živim pogojuje naše bivanje z bivanjem znotraj virtualne neresničnosti.
Tako ali drugače moraš biti del medmrežne skupnosti, sicer si obsojen na trnovo
pot iskanja drugega, ki je prav tako zataval v senčni dolini resničnosti, kjer
sentimentalne duše iščemo pristen človeški stik, pogovor z resničnimi
neverbalnimi obraznimi izrazi, trepljanja po ramenu, topel objem in možnost
doživljanja osebnostne rasti v resničnosti, ki je ne moreš spreminjati po svoji
volji, lahko pa v njej spreminjaš sebe in si s tem prisiljen v dejansko bivanje
in obstoj s smislom. Kajti le tak obstoj te vrže iz lažnega atomskega vesolja v stvarnost, kjer rasteš in odkrivaš neznano, ne da bi se ti bilo treba
odpovedati resničnemu bistvu Bogu všečnih teženj.
IZVIRNE kreativnosti ni na spletu. Sosedova zaušnica bo več naučila otroka, kot neumno merjene črvov po snapchatu. Jaz se nisem predal. Verjamem v dobro spletnega mreženja, vendar istočasno verjamem v nujnost odkrivanja svetov za radovednimi utripi vek neznank, ki jih srečujem v mestnih krčmah. Enaindvajseto stoletje. Stoletje, kjer bivati v sodu pomeni, ne imeti facebook profila. Kje si Diogen, stara sablja …
IZVIRNE kreativnosti ni na spletu. Sosedova zaušnica bo več naučila otroka, kot neumno merjene črvov po snapchatu. Jaz se nisem predal. Verjamem v dobro spletnega mreženja, vendar istočasno verjamem v nujnost odkrivanja svetov za radovednimi utripi vek neznank, ki jih srečujem v mestnih krčmah. Enaindvajseto stoletje. Stoletje, kjer bivati v sodu pomeni, ne imeti facebook profila. Kje si Diogen, stara sablja …
Ni komentarjev:
Objavite komentar