Strani

ponedeljek, 22. september 2014

Virtualna neresničnost

Enaindvajseto stoletje. Otroci tepejo učitelje. Ne, otroci ne verjamejo, da obstajajo učitelji. Starši tepejo učitelje. Učitelji so žrtev lastne naivnosti. Vzgajamo za šolo. Za delo. Za plačo. Za počasno koračnico s himno potrošniškemu kapitalizmu na čelu v ritmu katere strumno metati nožice proti grobu. Ne prepočasi, ne prehitro. Obstoj je posledica. Važno je, kaj si. Ne, to je bilo enkrat drugič. Drugi tekst. Važno je, koliko si. Preživljam se. Imam službo. Tudi študij. Sem. Vendar me ni. Zakaj me ni? Nepomembnost mojega obstoja, kljub moji veljavi – moji materialni teži. Pomembno je, kar je merljivo. Starši morajo nekaj pokazati pred prijatelji. »Poglejte mojega … magisterij ima. In sedaj dela v odlični firmi …« nato pa: »dve leti nazaj si je pognal metek v čelo. V pismu je govoril nekaj o uresničitvi in kletki. Še sedaj mi ni jasno, zakaj je to storil, saj je IMEL vse, kar si lahko marsikdo le ŽELI.« Enaindvajseto stoletje.

Stoletje: imeti-želeti in želeti-imeti. Edini gon sodobnega človeka. Popolna manifestacija glavnih grehov. V mojem besednjaku v predalu z naslovom »smrtni grehi«, vendar v duhu časa, bomo zavili vse neprijetnosti v barvit ovoj in bobu rekli pomaranča. Ne se mi čuditi, ker se ljudje koljejo pogosteje, kot so se kadarkoli poprej. Ko skačejo z otroki skozi okna na trda tla resničnosti stoletja »imetiželeti«. Želemeti. Habevolo. Volohabeo. Volobeo. Enaindvajseto stoletje. Normalizacija grešnosti. Edini tabu pa je ostal greh. Potem pa te hočejo prepričati, da je gospod iz črne kronike iz ljubega miru na suhi in topli avtocesti zapeljal v steno predora. Seveda. Smrtni greh nam leze iz ušes in nam poljublja vrat, mi pa si potiskamo šope denarja skozi oči do riti, da bi potrdili svoj družbeni »volobeo«. Omarica antidepresivov, police samoizpolnitvenih in meditativnih knjig, hladilnik in shramba bio-eko super hrane. Jaz sem, ker imam!

Paradigma enaindvajsetega stoletja je sinteza vseh nasprotij temeljnih nasvetov, ki jih je oblikovala potomka ene najstarejših civiliziranih človeških skupnosti na svetu. Tudi, če si upamo trditi, da teh nasvetov ni navdihnil Bog, ne moremo odvzeti temeljne veljave zapovedim v knjigi knjig: večtisočletnega izkustva skupinske in osebnostne dinamike. Ti kar rini svojega otepača, kamor te je volja … le ne toči krokodiljih solz, ko ti ga bodo gnilega rezali ali ko si boš osebnostno neizpolnjen ogledoval primeren štrik in vadil zadosti trden vozel. Mene tam ne bo. Smrtni greh je z razlogom smrtni. Pridevnik »smrtni« ne govori o kazni Boga, ker Gospod pač ni škodoželen. »Smrtni« govori o posledici. In ja, ti mesena kepa grešnosti, svobodna volja, ki ti je dana, je dar. In če si se odločil, da se boš svobodno predajal smrtnim grehom – ali zgolj enemu od njih – se ne čudi posledicam. Posledica pa je smrt. V grehu. Če ne veš, kaj je pekel, vprašaj tiste, ki se jim je strgala vrv, ker je Gospod menil, da lahko v življenju še precej koristnega storijo. Ko pa boš ravno pri tem, pa jih še vprašaj, kaj so počeli v življenju, da so se znašli tam.

Naj ti pomagam. Verjetno bo nekako takole: pohlep. Stremuštvo za volobeo. Zavist, ki pohlepu prav sodomitsko steguje dlan in hodi z njim ob strani. Trenutki, ki postanejo navada in norma, nečistosti. Požrešnost. Računovodstvo nima kaj spraševati, zakaj je poslovna večerja prišla 300,00€. Sklenili smo posel, ti pa drži gobec in povrni sredstva. Ka-tching! Evrci, evrci, moja mana, moj motor. Ironično vse skupaj doseže vrh nekajkrat letno, ko se moramo popolnoma odklopiti in se predati smrtnemu grehu lenobe.

Obstoj pogojen z "imeti" odstrani sleherno sled kreativnosti iz človeške družbe. To je teza. Vrgel sem jo na mizo … ker si drznem. Enaindvajseto stoletje meri kvaliteto bivanja v številkah. Satan se je udobno usedel v svoj peklenski fotelj in komajda uspe sproti brisati solze sreče, ko gleda največjo zablodo enaindvajsetega stoletja. Edino resničnost, ki ne obstaja. Virtualno neresničnost. Svet, v katerem SEM in večje kot imam številke, bolj SEM. Dejstvo, da pa sem lahko bolj ali manj, pa me žene v to, da sem pripravljen ukrivljati resnični svet, da si zmorem ustvariti virtualnega po svoji podobi. Bog nam pomagaj, ker smo se postavili nad Njega.

Enaindvajseto stoletje. Stoletje, ko je bivanje pogojeno z virtualnim obstojem. Informacijska nasičenost paradoksalno ustvarja dvoje: atomizacija skupnosti, kjer skupnost izgubi popolnoma vso veljavo in ostane posameznik sam znotraj kolektivne IN osebne resničnosti. Sočasno pa informacijska nasičenost pogojuje obstoj z ekscentričnostjo posameznika. Kar pomeni, da v kolikor ne izstopaš, ne obstajaš. V spletni »skupnosti« milijarde ljudi, si ničla, če zgolj si. V nobeni družbi sicer nisi mogel zgolj le biti, ker si sicer bil breme za skupnost, a vendar to je sedaj enaindvajseto stoletje. Ko lahko SI, vendar kot oseba ne živiš. V virtualni neresničnosti je tvoj obstoj pogojen s številom in obsegom družbenih/družabnih interakcij.


Neizpolnjen v virtualni neresničnosti sem se torej odločil preveriti, ali morda še vedno obstaja bivanje v fizičnem svetu. Trenutno razočaran ugotavljam, da temu ni tako. Vek v katerem živim pogojuje naše bivanje z bivanjem znotraj virtualne neresničnosti. Tako ali drugače moraš biti del medmrežne skupnosti, sicer si obsojen na trnovo pot iskanja drugega, ki je prav tako zataval v senčni dolini resničnosti, kjer sentimentalne duše iščemo pristen človeški stik, pogovor z resničnimi neverbalnimi obraznimi izrazi, trepljanja po ramenu, topel objem in možnost doživljanja osebnostne rasti v resničnosti, ki je ne moreš spreminjati po svoji volji, lahko pa v njej spreminjaš sebe in si s tem prisiljen v dejansko bivanje in obstoj s smislom. Kajti le tak obstoj te vrže iz lažnega atomskega vesolja v stvarnost, kjer rasteš in odkrivaš neznano, ne da bi se ti bilo treba odpovedati resničnemu bistvu Bogu všečnih teženj. 

IZVIRNE kreativnosti ni na spletu. Sosedova zaušnica bo več naučila otroka, kot neumno merjene črvov po snapchatu. Jaz se nisem predal. Verjamem v dobro spletnega mreženja, vendar istočasno verjamem v nujnost odkrivanja svetov za radovednimi utripi vek neznank, ki jih srečujem v mestnih krčmah. Enaindvajseto stoletje. Stoletje, kjer bivati v sodu pomeni, ne imeti facebook profila. Kje si Diogen, stara sablja …

Ni komentarjev:

Objavite komentar