Sreda - opoldne

Kaj pa, če je človek od nekdaj že tak? Prelomljen sam v sebi? Lažniv poustvarjalec. Karte so na mizi. Kar si stavil, si stavil. Vem, da si vzel posojilo na Rakovi Jelši za tale Rolex na mizi. Vem, da je avto na leasing – na kredit, če imaš srečo. Imel si jajca, nekaj si si domišljal, pol litra viskija v riti in idejo, da držiš Boga za brado. Sinko, nisem po župci priplaval. Vrgel si klobaso na mizo, a videl sem, kako se ti trese desna nosnica. Tisto prikrito potrzavanje, ki ga nikakor nisi mogel zakriti. In je tudi popolnoma vseeno, če bi ga. Na koncu vržemo vsi »all in«. Kdor pride do konca. Ostali »foldajo« že nekje na poti, krivi so pa tisti, ki gredo dalje.

Do takrat pa bodi, kar ti je namenjeno biti – zvezda teatra Paradižnik. Vsaj tu, v zavetju prijetno ohlajenih Alp in tihe Kolpe. Več od tega ne boš nikoli.

Ampak, resno, kaj pa, če je človek že od nekdaj tak? Ne moremo se držati niti rahlih omejitev, ki so – ali pa niso in bi morale biti – zato, da bi bolje živeli. Potem pa se pojdi neke obljube in za-obljube in prisege. Boš šel na koleno le, če se boš slučajno spotaknil. Pa saj ne verjameš resno v to, da se moreš spotakniti, je tako? Popolno bitje, embrio v maternici tehnološke dovršenosti. V eno luknjo si vtakneš Pop tv, v drugo Instagram, v tretjo Novo (ali Story ali enega ali več teh literarno presežnih evangelijev sodobnega človečnjaka), v tisto zadaj si zabiješ facebook, morda, če je kaj prostora zraven stlačiš še twitter, potem pa hop-hop v tiste čudovite kraje kranjske metropole, kjer vsi živijo isto laž.

Pa ne bom prestrog, hočem reči samo, da ni nič slabega reči bobu bob, ker iz tega boba lahko nekega dne zraste čudovit granatovec. To je drevo z granatnimi jabolki. Sadež iz raja. Bob je treba le pravilno zasaditi, a če ne vemo, da je pred nami bob, bomo iz njega mešali malto, ko pa je v resnici namenjen granatovcu. Pa imej potem hišo, ki jo vežejo gnila semena granatovcev. Se ti bo pa vse podrlo na glavo, ti kljuse malomeščansko, bo pa država kriva. Pa šolski sistem. Pa Bog in z njim domači župnik, ki bo za ta namen v tvoji butasti betici celo pedofil postal. Če si pa z bobom malto mešal, butelj!

Rečeš tej stvari ali pojmu, kar je in s tem rešiš svet. Zato me zanima, kaj, če so bili ljudje že od nekdaj takšni? Saj so nekako preživeli. Z lažmi zagotovo ne, ker tam za grmom je bil lev in kdor je kradel z njive, je bil javno oznanjen za kradljivca. Le sodobno revše od pokončnega homota se nekako ogiba resnice in si tlači maske na obraz in skače v preobleke, da ga vleče k tlom – istočasno bi pa plaval proti toku. Ne vidi pa, da se na mestu vrti v vrtincu nečimrnosti. Eno je: človek od vseh laži postane mehek. Tam notri. Tam, kjer bi moralo goreti in noreti, je ena neskončna Sibirija. Del, ki si ga ne upamo raziskati, ker … kdo pa te bo gledal brez maske, pezde neotesano? Misliš, da si kaj več? Si le to, kar si domišljaš, da si. Nič več, precej manj. Strasti pa ni in ni … zato pa je naša umetnost … tako … umetna?

Bereš članek na spletu, kjer ti svetovno priznani kromanjonec v razprodani dvorani Slovencem prodaja meglo in jim govori, da se od opic razlikujejo le v tem, da so si sposobni ustvarjati zgodbe. No, meni se zdi njegova zgodba čudovita. Nekaj med wc papirjem in štrbunkom pri stari mami, ki z namenom zapuščine še vedno stoji. Nisem star, a se spomnim časov, ko je bilo tam gori to edino stranišče. Danes je eno hišo stran internet. Opice in njihove zgodbice.

Je pa Lisicamica zadnjič izpostavila nekaj lepega v svojem blogu, kar mi je v resnici dalo misliti. Tisto zavedanje plehkosti, ki je niti ne bom skrival, ker … pač … vzemi ali pusti. Vzemi? Ne, ne … raje pusti. Resno, pusti. Nekaj drugega je v tej zgodbi, kot jaz in Jaz in samo jaz. Skratka, Lisicamica, tista blogerska … ________ (vstavi poljubno besedo), ki je zapisala, da so ženske pri štiridesetih danes lepše, kot so bile pri tridesetih. Jaz pa vem, zakaj je temu tako.

Sem čakal na bus pri Drami in gledal brhke najstnice. Tiste aktivne in tiste zanemarjene. To je bilo ta teden, ko sem že bil brez službe in imam sedaj čas pohajati po mestu in si domišljati, da sem pomemben pisatelj. Nekih tri tisoč besed na dan, ker moram povedati zgodbo o nekem inštruktorju do konca. Pa Jesenska je tudi obvisela nekje v zraku in tako to ne gre. Ampak, najstnice. Bobu bob. Ene malo bolj bob, bobek, druge malo manj.

Potem pa se bo zgodilo takole: prve, zanemarjene, malce bolj obilne in zapuščene, bodo rekle: »Presneto, jaz hočem princa na belem konju!« Zato bodo v začetku svojih dvajsetih odpeketale v fitnese in se pridružile neštetim oblikam vadb ter do tridesetega oblikovale svoje telo v tempelj vreden poželjivih pogledov ostarelih kljuset. In se bodo cenile. Veš, tista udobnost v lastnem telesu. O tem pišem. Dobro zaživele, ker bodo v procesu spoznale, da je garanje pač edina pot do … ne vem … mogoče sreče? Pri tem zagotovo nimam besede. Sedeč na kavču ob 11.30 v lanenih kratkih hlačah strganih na riti, obut v debele sive nogavice in brez majice, zamišljen v nek prostor, ki sem ga ustvaril in prelagam v glavi besede, ki jih boste nekoč morda pljuvali in v njih ovijali pečen kostanj.

»Dobro,« boste rekli, »pa tiste druge?« No, te so že lepe. Lepše. Vidite, ane? Bobu bob. Grdi grda, lepi lepa. Pizda neotesana, katera te bo mela pa rada, ko tako govoriš?! Skratka, te prve. Te zgodaj dozorele, te breskvice sočne, te ljubke živalice ne bodo naredile nič. Dokler ne bodo prišle v trideseta. Potem pa kar naenkrat ne bo trebušček več, kar je bil, in tam na riti bo nekaj dol viselo, da o napeti koži in ostalih napetostih ne govorim. Pa se bodo tudi te zganile in odkorakale do nas trenerjev in v naročja fitnes gurujev in superprehranskih šamank in šamanov ter tako bile pri štiridesetih lepše kot pri tridesetih.

Ja, tako je. Saj gre obojestransko. Za videz je pač treba skrbeti, ti opica kosmata. Velja tako za dekleta kot za možiceljne. Ne se čudit, če ti ljubi skoči v posteljo s prijateljico, ker ima … no, zagotovo nekaj, česar ti nimaš. In ne čudi se, če gre draga prevečkrat na leto s prijateljicami v Grčijo ali Makedonijo, če ti pa vse … mislim – VSE!, visi. Pohota in nečistost sta resda greh, a ne nujno greh. Človek naj ne živi samo od kruha. In besede. Nahraniti mora tudi oči, jezik, kožo in ušesa. Kaj pa, če je človek že od nekdaj tak?

Dajmo torej reči bobu bob in vrnimo Pameli Anderson mesto na piedestalu, ki ji pripada. Ker današnji mulci sploh ne vedo več, kdo je ta mična (ex) gospodična! No, pa saj tudi jaz za marsikatero mično gospodično iz časa svojega ata nisem slišal. Mogoče ima zato v delavnici polno koledarjev brhkih nagic? Nikoli ne bomo vedeli … ker ga tega pač ne bom spraševal. Ha ha ha! U, pismo … koliko je že ura? Meni se mudi na fitnes, ker, presneto poba, ne bom samski, dokler sem še lep in zabaven! A veš …