Esad

Štiriindvajset tisoč sedemsto dvainosemdeset besed. Slabih sto šestdeset A5 strani. Izbrisal. Vse. Od prve črke, do zadnje pike. Pravzaprav je bilo zelo preprosto. Izbrisal sem tistih nekaj datotek, po katerih sem imel zapisano razpršeno in desni kazalec ležerno naslonil na gumb z napisom »DELETE« in potrdil.

No, potem je bilo treba izbrisati še iz koša. To, upam, da vam je jasno, je bilo vse na prenosnem računalniku. Torej, koš. Brez oklevanja, brez premišljevanja, niti ene miselne, čustvene, racionalne zavore ni bilo. Desen gumb, izprazni koš, potrdim in moja super navita mašina je v trenutku izbrisala vsakršno digitalno sled za mojimi zapiski, ki so bili kratki roman v nastajanju.

Naslonil sem se nazaj, se pretegnil in prepletel prste za glavo. Umirjen, sproščen, brez kančka dvoma.

Tisto popoldne sem poslušal Esada Babačića, kako je bral svojo poezijo. Povprečno, površinsko, banalno poezijo. S tistim ležernim tonom lublanskega Bosanca in problematiko delavskega razreda, ki je še vedno ujet v nekem veku, kateri je za ceno navidezne blaginje kratil vse človekove pravice. 

Lepo je biti hrček v krasni barviti kletki, z vedno dovolj vode, žaganja, hrane in pošteno namazanim kolesom, da se lahko vsak dan, večkrat na dan, konkretno zgoniš in dobiš občutek, da si dejansko nekam šel. Na izlet ali nekam pač. Čeprav te v resnici grize zavedanje, da pravzaprav nisi nikjer bil.  In tako si na koncu dneva še vedno le hrček v lepi barviti kletki. Z vsem in hkrati z ničemer.

S takšnim entuziazmom ujetega hrčka je Esad, sedeč na nizki knjižni omarici, s hrbtom proti Lublanici, govoril o svojih izkušnjah, preteklosti, o tem, kako je hodil v Pordenone po kavbojke in sočasno o tem, kako smo sanjali zahod, ki ga nismo imeli, bil pa je tam, takoj za mejo. Neskončen in pravljičen. Kot Narnija. In Trst je bila tista omara, tisti prehod v ta čarobni svet z imenom Zahod.

Danes ga imamo. Ampak ta Zahod, v katerega bi morali vstopiti po zasluženju in previdno, kot skozi zaraščen kamnit obok sredi gozda, je vse prej kot Narnija. Ta Zahod je butnil v nas kot cunami. Še včeraj smo bili hrčki v lepih pisanih kletkah, kar naenkrat pa smo ostali brez kletke. Popolnoma svobodni. In, logično, se nam je zmešalo od vseh neskončnih možnosti, ki jih ponuja ta pravljična dežela.

Esad je tako govoril in debatiral z nami in Blaž ga je poslušal.

»Rekli ste, da imate dober občutek, ko pišete. Da se dobro počutite,« je začela starejša gospa poleg mene, »A potem takem hočete reči, da ste vi sami merilo za to, ali so vaše pesmi dobre ali ne? Ali kako?«

Nisem je razumel. Niti je ni Esad. Mislim, da tudi sebe ni popolnoma razumela. Bila je ena tistih tipov ljudi, ki pač morajo v takšnih debatah nekaj vprašati, da izpadejo vpeti v debato, intelektualci, misleci, karkoli. Gledal sem njo in Esada in njo in Esad ji je po krajšem premisleku odgovoril:

»Zdej, govoril smo neki čist druzga, »je začel s svojim južnjaškim naglasom in njega melosom, ki te kar pritegne k poslušanju, »ampak bom probu odgovort vsaj glede kvalitete. Velik pesmi … tko … fuknem stran. Zmečkam. Po treh verzih že veš, a je pesem za kej. Mora bit tist flow. Recimo ne vem, kaj od tega, kar napišm je dobr, ane … vem pa, k napišem kej slabga. To se ve. To ve vsak k piše.«

Sedel sem tam, na klopci trnovskega pristana, nekoč plaže, in gledal tega Esada. Sonce se je spuščalo za mojim hrbtom za trnovske bloke in mimo nas so po reki noreli in z vesli besno tolkli po vodi lublanski veslači. Nekaj je govoril še dalje, vendar jaz sem odtaval. Bilo je lepo. Skoraj katarzično.

Zdaj vem, kaj je to lepo in kaj je sreča. To je takrat, ko človek brez kančka dvoma ve, da mora nekaj storiti. Kot na primer pustiti neke prijatelje za sabo in iti dalje. Ali pa poljubiti deklico, ki stoji nemo pred tabo in si jo želiš poljubiti že pol leta. Ali pa vstati v razredu in nekaj povedati jasno in glasno, brez zadržkov, brez obžalovanja.

Vse kar mi je šlo po glavi, je bil tisti moj ubog izgovor za pisanje, ki sem ga skupaj pacal več mesecev, vanj vložil pojma nimam koliko ur in mi je, kadar sem se ga lotil urejati in pisati dalje, s svojo profanostjo in eksplicitno seksualnimi vložki obračal želodec.

Sedaj sem tu za računalnikom, udobno naslonjen v svojem stolu in zrem v napis na namizju. »I don`t hate people, I just feel better when they aren`t around. - Bukowski« Počutim se … razbremenjeno. Nad mano ne visi več tista utež kratkega romana, ta giljotina v podobi črk zmečkanih v kup sranja. Niso pač vsi za vse.

In slovenski literarni prostor se lahko zahvali Esadu Babačiću za eno literarno prozno delo manj. Eno delo manj na katerega bi literarni kritiki zlivali svoj žolč in projicirali svoje nerešene prededipalne konflikte. Eno delo manj s katerim bi pohlepni distributerji in založbe imele dela ter eno delo manj, ki bi bremenilo našega veselega slovenceljskega potrošnika.

Če pa bi morda delo imelo kakšno literarno težo in veljavo, pa še toliko bolje. Mnoge generacije zanamcev so lahko Esadu in meni hvaležne, saj se jim tako ne bo potrebno učiti o tem delu in mizernem, pritlehnem, zbeganem in popolnoma kaotičnem življenju, pornografskih podvigih ter srčnih zastojih nekega Blaža Komana z lubalnske periferije.