Urbi et orbi - moje voščilo

Tako… pa je leto ponovno naokoli. Nisem točno vedel, ali bi pisal o tem, kako smo še več stvari »zafurali«, ali o tem, kako sem ugotovil, da nič na tem svetu ni večno, nič (več) iskreno, nič zagotovo, nič sveto, nič vredno. Pa sem potem rekel, da sem eno leto (in malce več) tarnal in iskal nekoga, ki bi me poskušal razumeti v mojih bolečinah in moji žalosti, tako da tega ne bom več počel. Niti ne bom grajal vseh tistih, ki so storili na tisoče napak in grehov, pa jim kesanje ni vredno, niti jih ne skrbi, da s svojimi grehi koga prizadeli, užalili, resnično ranili, užalostili, komu celo uničili življenje. Vendar o glavnih grehih kdaj drugič. Najprej, naj z vami delim eno luštno zgodbico…

Nekoč, davno, davno tega, so po puščavi hodile tri silhuete. Mož, z imenom Jožef, žena, z imenom Marija in osel. Prišli so do mesta, iščoč prenočišče. Večerilo se je in mraz je počasi že začel močno pritiskati. Ustavili so se torej v mestu imenovanem Betlehem. Zaradi potepuškega videza in izmučenega izgleda, jih nobena hiša ni želela sprejeti. Tako so hodili od vrat do vrat, dokler niso prišli do majhnega hlevčka, kjer so si mogli in smeli urediti prenočišče. Marija, ki je bila noseča, je čutila, da prihaja čas. Da bo kmalu začela rojevati. Bila je v skrbeh, kajti niso imeli prav toplo, edino ognjišče, osel in kravica so dajali toploto njihovemu zavetju. A vseeno je tisti čas napočil ravno tam. V tistem revnem, mrzlem, neudobnem, slabo ogrevanem, skromnem hlevčku. V temi noči se je rodilo majhno detece. Na nebu je močno zasijala zvezda repatica, ki je kazala celemu svetu pot do kraja, kjer se je rodilo tisti majčkeno, drobno, nebogljeno bitjece, ki je za vedno spremenilo usodo sveta.

Vendar marsikomu ni jasno, da je to bitjece, ta drobna štručka, vplivala na svet že davno pred tem. Kajti rodil se je sam Bog, ki je prišel, da bi nam podal največji zgled, ki ga je dajal že pred svojim utelešenjem. Saj si je On sam izbral kraj rojstva! Vsemogočni, Največji si je izbral(!) za svoje rojstvo najbolj skromno bivališče. In priklanja se mu cel svet. To bitje je prišlo med nas samo z enim namenom, da prevzeme nase vse naše grehe. Prinesel nam je Luč, kajti on je Luč. In žarel je med nami in žari še danes. Vsak dan, vsako nedeljo, vsakič, ko skupaj prebiramo njegove besede, vsakič, ko živimo po njegovem zgledu. Toda nikoli ne smemo pozabiti, da je to majhno bitjece vedelo, da prihaja k nam z namenom, da bo mučeno, zasmehovano, popljuvano, osovraženo, zaničevano in na koncu najsramotneje ubito. In vseeno je Bog dopustil, da smo mu to storili. S tem nam je postavil ogledalo! Postavil je ogledalo in rekel: »Ecce homo!« In v mislih ni imel sebe, ko je položil te besede Pilatu v usta! V mislih je imel nas! "Poglejte se! Poglejte kaj počnete!" Od Njegove žrtve dalje, od njegovega zgleda dalje, to ogledalo stoji pred nami. In mi se vidimo v njemu in vidimo vsa svoja zla dejanja, vse hudobije, vsa zaničevanje, vso hinavščino in zahrbtnost človeštva… A vendar ostajamo isti.

Toda On bo v večnosti prihajal med nas. Vsako nedeljo, vsako sveto mašo,… in vsako leto ob božiču. Vsako leto na ta dan, se ponovno vrne preko spomina na dan, ko ga je rodila Marija, Mati Brezmadežna. Vsako leto pride ponovno, v jasli ga postavimo, v stanovanju ga imamo, v mislih, v pesmih, tudi v srcih… a ga ne vidimo. Ne vidimo! Takšni smo, kot tisti v Betlehemu! Ne odpremo niti vrat, ne odpiramo src! Ne vpijemo:«Pridi! tu prespi! Pri meni bodi, varoval te bom, saj si ti moj Gospod, moj Bog!« Vrata smo odprli grehom, pohlepu, pohoti, jezi, zavisti! Vendar Njega ne spustimo medse…

Zato, drage bralke in dragi bralci, bi Vam letos zaželel sledeče:

Želim, da bi večkrat pogledali v ogledalo. A pazite, najboljše ogledalo je vaš bližnji. Vsi ljudje, ki vas obdajajo, so vaša ogledala. Vaši starši, sorodniki, vaš partner, vaši otroci, vaši sodelavci, vaši sopotniki na jutranjem vlaku, vaši sopotniki na jutranjem avtobusu, vaši sotrpini v dolgih vrstah v trgovinah, vaši sodržavljani, vaši neznanci, ki vas prosijo za drobiž po ulicah. Vsi ljudje, ki jih kadarkoli v življenju srečate, so vaša ogledala. Zato si želim, da bi večkrat pogledali v njih. V njihove oči. So tam solze? Solze sreče? Solze trpljenja in žalosti? V kotičke njihovih ustnic. Je tam nasmeh? Je tam žalost in grenkoba? Kaj smem dati svoji podobi v ogledalu, da bo ta podoba podoba Njega, ki je najbolj popolna podoba?

Želim tudi, da bi našli mir in srečo v malih stvareh. Želim, da bi podelili tisočkrat tisoč več objemov, kot lansko leto. Da bi podelili tisočkrat tisoč več nasmehov, kot lansko leto. Da bi jokali in tolažili bližnje tisočkrat tisoč bolj goreče kot lani. Da bi tisočkrat tisoč več ubogih, revežev, brezdomcev, izgubljenih, osrečili – jim namenili trenutek za pogovor, odkrili njihovo žalost in kakšna pot jih je pripeljala na dno.

Za vas pa želim, da bi vam Bog podelil največje milosti. Da bi vam vsak dan osrečil z malenkostjo. Da bi delal velika dela v vaših življenjih! Da bi vam dal zdravja in dolgega in vitalnega življenja. Kajti On ni prišel, da bi nas kaznoval in nam žugal, ker smo ga že tolikokrat pustili na cedilu. Prišel je, da bi nam ponovno prižgal plamen v srcih in nam osvetlil poti, po katerih hodimo skozi naša kratka življenja. V novem letu bodite torej ljudje, ki jim ni vseeno za svoje brate in sestre, kot meni ni vseeno za vas. Če vam je težko iskati zgled v Bogu, ga iščite vsaj v pravih ljudeh, predvsem pa delajte to, kar čutite v srcih, kajti tam Bog najpogosteje deluje in ni lepo, da se ne odgovarjamo na njegove pozive.

Z moje osebne strani pa veliko zdravja, sreče, miru, smeha, objemov, iskrenih besed, sladkih poljubov, strastnih noči, glasnega petja, še glasnejših vriskov v gorah, čofotanja po vodah, metanja v travo, objemanja dreves, žvižganja na avtobusih, plesa med hojo, teka po plažah, dobrih prijateljev in ljubečih pogledov. Moje sestre in moji bratje, Bog vas blagoslovi!

Papalagi

Veste, če mi za kakšno stvar ni vseeno, je to zagotovo človeštvo. Skupnost vseh mojih bratov in sester, ki me bogatijo, gradijo, dopolnjujejo in opominjajo skozi vse moje življenje. Zakaj sem začel današnji zapis s temi besedami? Zato, ker bi rad pojasnil, zakaj bom v duhu časa večkrat izpostavil izvor, simptome in iskal rešitve za to krizo v kateri smo. V to početje, v to pisanje in to ozaveščanje in pričevanje me vleče neka nevidna sila, ki mi nenehno prigovarja, naj izrazim in z vami delim svoje misli, razmišljanja, teze in predloge. »Zakaj tisti, ki je zmožen govoriti (R)resnico (misleč, da jo pozna, op.p.) in kljub temu ostane nem, je obsojen na veliko Božjo jezo,« če uporabim besede Sv. Justina Mučenika.

Mnogo stvari je, ki jih moram še doživeti, mnogo krajev obiskati, mnoge kulture spoznati, mnogo knjig prebrati in mnogo misli zapisati. In vendar, če bi s tem kdaj prenehal, bi v meni vrelec usahnil. Zato pustim, da vre, in se v tem toku prepuščam življenju. Zadnje čase požiram knjige kot za šalo. Toliko zanimivega čtiva imam, da ne vem, katerih bi se najprej lotil, sočasno pa moram paziti, da bom predelal vse potrebne študijske obveznosti. Tako sem tekom takšnega prebiranja naletel na knjigo za izpit pri prof. dr. Ocvirku…

Naslov knjige je Misijoni – povezovalci človeštva in se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki misijonskega dela. Odlično čtivo in čudovito tekoče ter preprosto branje, saj je prof. Ocvirk izredno dober pisec in zna bralca pritegniti tudi s svojimi osebnimi zgodbami, ki jih vključi v to sicer znanstveno delo. Že prva poglavja so zmožna nagovoriti slehernega bralca, tako zato, da sem jo bral celo med potenjem v savni. Konec koncev, kdo pa pravi, kateri so prostori, kjer se sme in ne sme brati knjig?

Mnogo dobrih primerov iz resničnega življenja misijonarjev po celem svetu je opisanih v knjigi in enega od teh bi želel deliti z vami, kar je tudi nekako povod, da sem spisal tale krajši zapis. Gre za primer iz knjige E. Scheuermanna z naslovom Papalagi. Govori južnomorskega poglavarja Tuivaiia iz Tiaveje. Preden citiram odlomek, naj še na kratko zapišem, kaj pomeni beseda papalagi. Beseda označuje belca, tujca, tistega, ki je predrl nebo, misijonarja. Ti so namreč pripluli z jadrnicami in od daleč se je videlo, kot da so predrli nebo. (Ocvirk, 2006) Zapis govori o razmisleku južnomorskega poglavarja Tuiaviia, ko se je soočil z zahodnim (evropejskim) načinom življenja. Gre pa takole:

»Vse to skupaj torej, kamnite skrinje z množico ljudi, globoke kamnite špranje, ki se vlečejo sem in tja kot tisoč rek, ljudje v njih, vpitje in hrumenje, črn pesek in dim nad vsem, brez enega samcatega drevesa, brez nebesne sinjine, brez čistega zraka in oblakov – vse to je to, kar papalagi imenuje mesto. Njegova stvaritev, na katero je zelo ponosen. Čeprav živijo tukaj ljudje, ki nikoli niso videli drevesa, nikoli neba in se niso nikoli gledali iz oči v oči z Vélikim duhom. Ljudje živijo tu kot plazilci v laguni, ki domujejo pod koralami, čeprav njih še oplakuje prozorna morska voda in se jih sonce vendarle še dotakne s svojimi toplimi usti. Je papalagi ponosen na kamenje, ki ga je znosil skupaj? Ne vem. Papalagi je človek s posebnim pojmovanjem. (Pozor! Op.p.) Veliko tega, kar naredi, je brez vsakega smisla in ga dela bolnega. On pa to vendarle hvali in samemu sebi poje slavospeve.

Toda v deželah belca ne moreš niti enkrat samkrat biti od sončnega vzhoda do zahoda brez denarja. Povsem brez denarja. Ne bi si mogel potešiti lakote in žeje, ne bi našel rogoznice za čez noč. Vtaknili bi te v pui-pid (zapor) in te razbobnali v množici papirjev (časopisih), ker nimaš denarja. Plačati moraš, to se pravi dati denar, za tla, po katerih se giblješ, za prostor, na katerem stoji tvoja koliba, za svojo nočno rogoznico, za luč, ki ti sveti v kolibi. Za to, da lahko ustreliš goloba ali da v reki okopaš svoje telo. Če želiš iti tja, ker se ljudje veselijo, pojejo ali plešejo, ali če hočeš povprašati svojega brata za nasvet, moraš dati veliko okrogle kovine in težkega papirja. Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko predte in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo. Ne pomaga ti niti ponižen smehljaj niti najljubeznivejši pogled, ki ga premoreš, njegovega srca ne boš omečil. Na stežaj bo odprl svoje žrelo in te nadrl: »Bednik! Klatež! Postopač!« To vse pomeni isto in je največja sramota, ki te lahko doleti. Plačati moraš celo za svoje rojstvo ali za to, da si umrl, celo za to, da dajo tvoje telo v zemljo in tudi za veliki kamen, ki ga privalijo na tvoj grob v spomin nate. Le nekaj sem odkril, za kar v Evropi še ne pobirajo denarja, kar lahko dela vsak po mili volji: zajemanje zraka.« (Ocvirk, 2006)

Tako je govoril poglavar Tuivai, ko je videl našo zahodno družbo. Kdor bo podrobno, mogoče celo večkrat prebral tekst, se ozrl okoli in premišljeval o prebranem, bo zna biti odkril srhljivo resnico v zapisanem. »Vse moraš plačati. Povsod stoji tvoj brat in proži roko predte in te zaničuje, je togoten nate, če nič ne položiš vanjo.« Ni mi tuj koncept, da ima vsaka stvar svojo vrednost in predobro se zavedam, da monetarnega sistema na podlagi katerega funkcionira naša družba, ki je popolnoma drugačna od skupnosti iz katere prihaja »naš« poglavar.

A vendar ostaja vprašanje, kako zelo se je vse skupaj izrodilo? Kako zelo smo se odtujili od svojega bistva, ker se ženemo za denarjem? Ker želimo delati velike stvari, velike stvari, ki pa so brez smisla in nas delajo bolne. Bolne, boste rekli. Tako zelo bolne, da v svoji bolni jezi mečemo stvari v stavbe, ki so se gradile s skupnim denarjem. Tako zelo bolne, da ne vidimo, kadar delamo škodo in se na vse pretege trudimo obdržati svoje visoke stolčke, ki nam zagotavljajo denar. Tako zelo bolne, da na svoji slepi poti materializma, pozabimo na sestre in brate, ki jih je bolezen vplivnih in bolezen ignorantov pahnila na dno. In raje razmišljamo, kako bomo zmetali še več kamenja, zakurili še večje kresove in odstranili vse krivce, kot da bi razmišljali, kako postati spet drug drugemu sestra ali brat.

Literatura: Ocvirk, D. (2006). Misijoni - povezovalci človeštva. Ljubljana: Družina.

Demonstriram, torej sem

   Da priložim tudi jaz svoje skromno mnenje o trenutnem politično-družbenem ozračju v Sloveniji, sem danes zjutraj posnel malce daljši vlog, v katerem sem pojasnil temeljna izhodišča moje misli glede aktualnih tematik. Vlog si lahko pogledate tu spodaj, dolg je sicer 13 minut, vendar na kratko povzamem vse, kar bi želel o tem napisati:

   Po tem pa, ko sem prebil dan v centru, sem se odločil, da grem kot družboslovec, preučevati družbo tudi v realno okolje in sem se v ta namen odpravil na Trg republike, kjer so se ravno začenjali izgredi stopnjevati. To je bilo okoli 18:50. Ker sem želel vse v polnosti izkusiti, sem se prebil do prvih vrst in kar nekajkrat, stal med razgrajaškimi protestniki in policisti. Okoli 19:30 so se stvari začele hudo stopnjevati in sem se odločil, da bom prostor raje zapustil. Odšel sem proti Operi, do Name in domov. Kolikor mi je znano, so okoli 19:45 razmere postale tako hude, da so policisti uporabili solzivec.

   Tu prilagam minutni posnetek, ko so se razgreti huligani in ostali razgrajači zaganjali v policiste:

   Ko sem prišel domov, pa sem svoj vtis današnjih manifestacij, opisal takole:

   Ravnokar s protestov. Bil v prvih vrstah, da mi ne bo kdo očital, da sem internetni bojevnik. Kakšno urco sem bil tam, okoli pol osme ure pa se je stanje začelo zelo slabšati. Skupine izgrednikov, od katerih nekatere tudi poznam, večina pa je bila (vem zvenelo bo kot velik predsodek) otrok 2. in 3. generacije priseljencev. 




   Na lastne oči in iz prvih vrst sem videl provociranje policistov, metanje pirotehničnih sredstev, hujskaštvo in brezglavo izživljanje potlačenih agresij. Vsa čast policistom, ki so to izredno mirno prenašali. Z nekaterimi na druga strani ograje sem se celo pogovarjal. Resnično mi je hudo za te LJUDI, ki morajo stati tam in tvegati svoja življenja, zato da se lahko skupine mladcev izživljajo nad njimi. Mladcev, ki jih dejanski spletni bojevniki, ljudje, ki dejansko nimajo pojma o družbi, ki ne samo, da niso nikoli živeli kot del družbe, ampak nočejo niti raziskati, kako družba funkcionira, ki ne poznajo vpliva množice, ki ne poznajo vseh družbenih dinamik, pojavov, zgodovine, psihologije množic in kolektivne zavesti - torej mladcev, ki jih takšni ljudje preko spletnih orodij, demagogije in hujskaštva spravijo na ulice pod pretvezo protestov za dobro ljudi! Sramota!

   Kdorkoli že stoji v ozadju teh t.i. demonstracij, naj si močno izpraša svojo vest, kajti zagotavljam vam, te skupine, ki stojijo v ozadju demonstracij, imajo precej drugačne interese, kot pa si jih vi predstavljate! Razmislite še enkrat o tem, kaj pravzaprav podpirate, ko podpirate tovrstni huliganizem, ko delite razno razne dogodke na spletnih omrežjih. Osebno sem prepričan, da gre zgolj, kot sem že neštetokrat rekel, za izživljanje osebnih frustracij, naperjenih zoper "žrtveno jagnje". Tokrat so to vlogo dali premierju. Gospodu, za katerega sem se že večkrat vprašal (in lahko se tudi vi), da glede na to, da ima veliko denarja, da vseeno vztraja in (verjetno) poskuša rešiti, kar se pač rešiti da.

   Kdor misli, da ima dovolj velika jajca, da sede na njegovo mesto, naj napiše program, ga predstavi množicam, ki demonstrirajo, naj ga podprejo in naj to mesto zasede. Naj se javno izpostavi z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi in bi ga rad videl junaka, če bo zdržal pol leta takšnega demantiranja, kot ga premier Janša in še nekateri politiki že 20 let! Torej, bil sem tam, na lastne oči sem se prepričal, kako vse poteka, nihče mi ne more ničesar očitati. Sramota za vse, ki ste nasedli zli demagogiji in hujskaštvu pohlepnežev, ki delujejo iz ozadja. Pojdite delat, ukvarjate se z vašimi otroci, z vašimi bližnjimi, družite se s prijatelji. Razlogov za nasmeh in lepo življenje je nešteto..."

Dragi Božiček

Dragi Božiček,

Že zelo, zelo dolgo ti nisem poslal pisma. Naj bo zato letošnje malce drugačno, predvsem pa iskreno in z željami globočin srca. Najprej ti želim povedati, da sem že dolgo tega izgubil vero vate. Verjetno takrat, ko sem izvedel, da resnično ne obstajaš in da so darila pod smrekico postavljali starši. Takrat je del božičnega duha izginil. Kajti božični duh se lahko ohranja zgolj preko Velike skrivnosti.

Bistvo mojega védenja o božiču, božičnem času in božičnem duhu je bilo na silo izpraznjeno. Ostala je praznina, ki sem jo zapolnil na način, ki so mi ga predstavili starši, njim pa uspešen medijski propagandni aparat. Tako sem dobil novo bistvo. In novo bistvo se je glasilo: ljudem, ki jih imaš rad – ali so ti blizu, pri čemer moraš seveda najprej tovrstne ljudi klasificirati, »porazrediti«, kupi in jim podari izbrana darila. Praviloma je tako, da bolj kot imaš nekoga rad, dražje in bolj prestižno bo darilo. Nato pa greš lepo po lestvici navzdol.

»Nečimrnost čez nečimrnost!« Vsako leto znova vrednotiti ljudi od tistih, ki jih imaš najraje, do tistih, ki so ti »zgolj« blizu, kupovanje in izbiranje daril, »praznični« čas, v katerem se nisem izpraznil v smislu očiščenja, ampak sem se izpraznil totalno. Namesto, da bi napravil prostor za veličino božičnega duha, sem napravil v sebi totalno praznino. Praznino, ki jo smem nato v duhu sodobnega božiča zapolniti zgolj z lažnim veseljačenjem in materialnimi »dobrinami«, ki me nato vedno znova puščajo praznega in izpraznjenega.

Tako sem si, dragi Božiček, drznil oditi na pot iskanja »pravega« duha in Resnice božičnega in predbožičnega časa. Želel sem vedeti, s čim se moram napolniti, da bo praznik imel smisel in bosta moje srce in moja duša polna sreče, veselja in resničnega božičnega duha.

Najprej sem ugotovil, da ne morem verjeti v to, da obstajaš, temveč moram verjeti v to, kar tvoj namišljeni obstoj predstavlja. Ugotovil sem, da ljudje verjamejo vate zato, ker predstavljaš dobroto do vseh ljudi. V to idejo torej zmorem in skorajda smem verjeti. Torej v to, da verjamem v dobroto od ljudi, do ljudi in med ljudmi. In odprlo se mi je spoznanje, da zmorem in more vsaj enkrat na leto pomisliti, da individuum in kolektiv moreta hoditi z roko v roki. Jaz, kot individuum, moram razumeti in se zavedati duha kolektivnosti, ki združuje le v iskreni ljubezni (obred obdarovanja) in pozornosti do sočloveka (obred voščil). In to spoznanje, je bilo največji dar (darilo!), ki sem ga do takrat prejel na svoji poti iskanja pravega božiča - za božič.

A vendar sem vseeno čutil, da v meni ni dovolj prostora, da bi mogel v celoti prejeti ta dar božičnega duha. Resnično, če želim praznik v polnosti praznovati in prejeti in živeti ta dar, ki ga lahko prejme vsak, ne smem v sebi nositi nikakršnih bremen in svojega duha polniti z napačnimi darovi. Ugotovil sem, da duh potrošniškega kapitalizma želi, da se v polnosti izpraznim tekom zaskrbljenosti s tem, kako bom praznik zapolnil, nato pa ga zapolnim z minljivimi darili, ki me, ko njihov čas mine, ponovno pustijo praznega. Kar pa je popolnoma napačno.

Da bi lahko v polnosti prejel duha solidarnosti, sočutnosti in človečnosti, se moram tudi v polnosti sprazniti. V mojem srcu moram napraviti prostor za ta Veliki dar. To pa lahko storim le v spokornosti, premišljevanju, odpovedovanju, predvsem pa si moram želeti, da bi napravil čim več prostora za ta dar, ki mi ga »božični« Duh nudi. Zato se moram sistematično, zavestno in z željo pripraviti na praznik, ki me bo znova napolnil. »Verjetno bo štiri tedne dovolj,« sem si rekel in začel iskati načine, kako bi ti dosegel. Sveče me pomirjajo in zato sem štiri postavil na mizo. Vsak teden sem tako eno prižgal, ob njej razmišljal o božičnem Duhu in o daru, ki sem ga močno želel prejeti. Razmišljal, kaj mi ta dar nudi, od kod pride, kako ga deliti z drugimi, predvsem pa, zakaj bi ga sploh želel prejeti in še več, zakaj deliti z drugimi?

Danes vem, da ob prazniku božiča ne praznujemo obdarovanja druga drugega z raznoraznimi materialnimi darili, ampak praznujemo prihod Tistega, ki nam omogoča, da prejmemo največji dar in na naroča, da moramo ta dar deliti z vsemi. Vsemi! To me je zadelo kot strela z jasnega. Praznujemo torej prihod Kralja, Gospoda, Vsemogočnega, prihod Luči, Upanja, Resnice, predvsem pa prihod Največjega, ki nas je tako ljubil(!), da je dal svoje življenje(!) za vse(!) nas. VSE nas. Zate, zate, zate, zate in zate. Pokazal nam je največji zgled, nam dal največji dar in vse kar želi je, da ta dar – pa četudi zgolj enkrat na leto – v Njegov spomin delimo z drugimi.

Zato, dragi Božiček, te letos prosim, da bi čim več ljudi štiri tedne pred božičem prižigalo svečke, da bi se ob njih zbirali, se pogovarjali, v tišini razmišljali in si želeli v čim večji meri pripraviti na spomin rojstva največje Ljubezni. Prosim te tudi, da bi tudi tisti, ki ne bodo prižigali sveč, kljub neizpraznjenosti, v svojih srcih pustili vsaj kanček prostora, v katerega se bo lahko naselil resnični duh božiča, ki je mir, dobrota in ljubezen. Le s tem pravim božičnim darom bomo lahko tolažili žalostne, zdravili bolne, nasitili lačne, mirili jezne, objemali osamljene in iskreno ljubili drug drugega v miru, razumevanju in strpnosti.

Na tem svetu nisem sam

Življenje je dolgo potovanje. Ne vem kje se je začelo in ne vem kdaj se konča. Vem lahko le to, da imam možnost, ga koristiti teh nekaj let, ki so mi posojena. Zatorej človek, ki bereš to, ki zmoreš razmišljati in če si želiš vedeti, pomni le eno: pomni smrt. Ne živiš večno, vendar lahko živiš v večnosti. Večnost je zveličanje, zveličanje pa v ljubezni.

Razpet med željo po tem, da bi zapise bralo čim več oseb in to, da v zapise vključim tudi svojo vero, sem se odločil za slednje. Kdor ne bo želel razumeti, lahko kadar koli preneha z branjem. V njegovo škodo… Kajti kaj drugega je ljubezen, kot najtrdnejša vera? Zakaj vera je najpristnejši odnos. Odnos, ki ga imam do Drugega, ki mi kaže pot ljubezni. Vera se ne omejuje na religije, prav tako se ne omejuje na naše predstave o Bogu, ampak zgolj na znamenja ljubezni. Zato se mi zdi še kako na mestu vprašanje ljubezni v sodobnem času, ko število ljudi, ki trdijo, da ne verujejo, narašča. Sočasno s tem pa narašča tudi stopnja nasilja, ki se zasebno ali javno manifestira v takšnih ali drugačnih oblikah. Takšnemu nasilniškemu in vihravemu duhu časa lahko pravimo tudi slaba morala. Tovrstne korelacije (povezave) med vero in slabo moralo ali slabim duhom časa so nam znane že iz preteklosti.

Vsakokrat, v vseh obdobjih človeštva, ko je človeštvo izgubilo vero in s tem stik z (D)drugim, je zgubilo stik s samim sabo. Navdušenja nad tehnološkimi in znanstvenimi izumi so potlačila navdušenja nad nemogočim, saj je vsak izum pomenil, da je nekaj neznanega postalo znano. A nikoli v zgodovini še ni človek spoznal človeka. Zato se naš modus operandi nenehno ponavlja. Blagostanje, napredek, konflikt, uničenje, zavedanje, blagostanje… Ali bomo kdaj zmožni, kljub napredku v veku blagostanja, pozabiti na naš napuh in ostali zvesti v veri? Na svetu je več prenosnih telefonov, kot ljudi, pa vendar se mi zdi, da je tudi ljudi manj kot ljudi. Večinoma smo postali odtujeni. Odtujeni zaradi zanemarjanja pristnih odnosov in kot smo rekli, je vsak odnos vera. Vsak drugi je zgolj podoba tega, kar želim, da se iz mene zrcali v njem. In Drugi je najpopolnejša podoba, ki zrcali najpopolnejše, ki je v vseh nas skupaj. Vprašanje je le, ali verujemo v to popolnost?

Ali verjamem v to, da sem sam le podoba drugega, ki ni nikoli popolna? Časi so pokazali, da se ne smem zanesti na človeško. Človek se v takih časi rad postavi za merilo vsega, izhaja iz sebe in za sebe. Vendar merilo vsega nisem jaz. Merilo vsega je vsak drugi, ki prav tako ugotavlja, da ni popoln. In išče… išče pot, resnico in življenje. Kajti kdor ne išče, bo prenehal živeti. Življenje je iskanje, iskanje je pot in pot vodi k resnici. Resnica pa je ljubezen. Vendar resnice ne poznam, poznam pa pot. Odločitev, ali bom hodil po tej poti in iskal (R)resnico, iskal ljubezen – to je odločitev. Vendar potrebna je vera. Vera v Pot. Kajti kako naj hodim po poti, za katero ne verjamem, da obstaja? Vera pa je, kot sem že omenil, moj odnos do drugega. Zatorej morem hoditi le z (D)drugim po poti, da pridem do (R)resnice.

Od tem premišljevanju se mi utrnejo pojmi, ki jih je nenehno ponavljala profesorica dr. Ivanuša na mojem dodiplomskem študiju: sočutnost in soodvisnost. Če sem v prejšnjem pisanju razmišljal o solidarnosti, sem želel razmišljati globlje, a hkrati bolj zemeljsko. A kljub vsemu, sem prišel do razmišljanja po poti vere… Skratka, če je za hojo po Poti, ki vodi do Resnice, ki je Ljubezen, potrebna vera, ki je odnos z drugim, potem sem nujno (so)odvisen od vsakega drugega, v kolikor želim iskati ljubezen. Ne bom je našel sam, to je končna ugotovitev. Tako lahko tudi v preprostem jeziku tistih, ki ne želijo verovati, najdem tri pojme in tri načine medčloveških odnosov, ki so potrebni za človeka vredno sobivanje: solidarnost, sočutnost in soodvisnost, ki pa so vse skrite v Ljubezni.

Ljubezni ni brez solidarnosti. Moje zavedanje, da sem dolžan živeti za druge, je najvišja stopnja ljubezni. Saj, kot pravi tudi sveto pismo: »Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.« (1 Jn 3,17-18) Življenja ne smemo pojmovati samo v materialnem smislu duha časa. Življenje moramo pojmovati transcendenčno. Dati življenje za drugega, kar je največja ljubezen, ne pomeni (zgolj), da sem pripravljen zapustiti svoje fizično življenje, ampak pomeni tudi to, da zmorem popolnoma preoblikovati svoje bivanje in v duhu solidarnosti, ki je del ljubezni, posvetiti svoje življenje in svoje bivanje za življenje ali celo življenja drugih. Na meni je, da bom v duhu solidarnosti, kazal pot. Le poiščimo zglede v svetnikih in blaženih: Mati Tereza, sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, sveti Peter prvi papež, sveti Janez Bosko in mnogi drugi, ki so predali in dali svoja življenja za druge v duhu solidarnosti.

Če je v sodobnem času resnično kriza, je to zagotovo kriza pomanjkanja sočutja. Goli tehnični, znanstveni in hladni materialistični svet je zreduciral vsako čustvenost na najnižjo možno raven golega pragmatizma. Ljubezen (tista, med dvema partnerjema) je nekaj, kar pač mine, potem te pa družijo druge stvari. Žalost je smiljenje samemu sebi. Veselje je norost. Sočustvovanje je pomilovanje. In tako dalje. Moj čas je preveč vreden, da bi ga posvetil temu, da bi vprašal ljudi, s katerim bivam: »Si žalosten? Kaj te žalosti?« ali pa: »Vidim, da si res dobre volje. Kaj pa te tako veseli?« in se bi poveselil z njim. Lažje je očitati: »Nehaj se smiliti sam sebi,« ali pa: «Ne veseli se prehitro, vse je minljivo.« V kolikor bi bilo na svetu več sočutja, bi bilo eksponentno več tudi miru in ljubezni. Kajti človek, zmožen globoke empatije, ne bo nikoli zavestno in zavedno storil drugemu slabega. In, ker v svoji nepopolnosti, tudi ranimo druge, bo bil sposoben iskrenega opravičila in obžalovanja za to, saj bo prepoznal,  v duhu sočutja, da je s svojim ravnanjem ranil sočloveka.

In ne nazadnje je tu še soodvisnost. Zavedanje, da ne bivam sam na tem svetu. Zavedanje, da moj obstoj nikoli ni bil in nikoli ne bo odvisen zgolj in samo od mene. Moje bivanje bo nenehno pogojeno z bivanjem drugih. Moja dejanja se bodo tako ali drugače zrcalila v drugih. Moja jeza bo vplivala na druge, moje nezadovoljstvo bo vplivalo na druge. Prav tako pa bo, v kolikor se bom zavedal pomena soodvisnosti, na moje življenje, vplivalo tudi to, koliko naredim dobrega. Koliko razdelim ljubezni, koliko objemov, koliko nasmehov, koliko solidarnosti, koliko sočutja…

Vse to, in še več, pa se skriva na dolgi in neskončni poti, po kateri naši rodovi hodijo že tisočletja. Delujoč iste napake, vedno znova in znova. Največkrat zato, ker mislimo, da smo »zgolj« homo sapiens. A, kdor to misli, se resnično slepi in sam sebe omejuje zgolj v svetu, ki ga zmore spoznati. Ne ve pa, da se resnični svet, resnično veselje, resnična Ljubezen, zmore doseči samo na poti, ki jo hodim v veri, da bi našel tisto, česar ne morem spoznati, lahko pa verujem. »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13)

Zrnje od plevela

Prvi mesec študija na teološki fakulteti mi je že dal odlične ideje, izhodišča in še pomembneje, v meni je zbudil kar nekaj novih vprašanj. Občutek, ko se ti iz dneva v dan oči bolj in bolj odpirajo, ko se začneš zavedati, zakaj dve ušesi in le ena usta, je čudovit. Verjetno imajo levji delež pri tej delni epifaniji tudi pretekle izkušnje, ki so, in še vedno, na tak ali drugačen način krojijo mojo spoznavno, raziskovalno, teološko, filozofsko, intelektualno in akademsko pot. Vendar največje navdušenje v meni zbuja dejstvo, da se ta pot šele dobro začenja. Vse pred tem je bila le »mala šola«.

V duhu aktualnih dogajanj mi študij etike prvenstveno odpira misli proti dialoški človečnosti. Noben ekonomski načrt, nobena gospodarska strategija, nobeno »novovalovsko« gibanje se niti blizu ne dotikajo temeljnih vprašanj, ki bi lahko prinesla odgovore in posledično rešitve na krizo. Že vrabci na vejah čivkajo (in to že precej časa), a šele sedaj redki spoznavajo, da kriza v kateri smo, ni ekonomsko-gospodarska. Ekonomsko-gospodarska kriza je bila povod in pogoj za zavedanje, da je ta kriza materialno presežna. Lahko bi govoril o krizi vrednot, a ta kriza gre globlje. Sega v samo globino biti, ponovno odpira mnoga ontološka vprašanja in je transcendenčna. Tako se tudi odgovor in rešitev nanjo nahajata v presežnem, ki pa vseeno izzveni v najbolj preprosti obliki. V obliki besed etični temelji dialoške človečnosti.

Ob vseh aktualnih predlaganih rešitvah krize se mi zato le smeje, sočasno pa me tudi zelo skrbi, ker ni niti ene realne rešitve predlagane. Najpogosteje se predlaga rešitev v obliki takšnih ali drugačnih številk vezanih na ekonomsko-gospodarsko sfero. In ljudje, ne vedoč, da so te iste številke pravzaprav del problema in ne rešitev, slepo verjamejo vsem tem poskusom demagogije, ki pa jih na ta način nenehno spretno drži v procesu povratne zanke.

Nič koliko avtorjev (sodobnih, modernih in postmodernih) piše o problematiki potrošniškega kapitalizma, a ljudje se nikakor ne pustijo prepričati. V iskanju zadoščenja in rešitve iz krize v tem materialnem svetu, se (nezavedno) oddaljujejo od vseh etičnih temeljev, kar posledično sesuva tudi družbeno-moralni red. Kot varstvoslovcu mi tovrstna problematika že nekaj časa ne pusti spati, nedavni dogodki in stopnjevanje manifestiranega nasilja pa mi dajo zgolj večji zagon in nekakšno potrditev, da moja razmišljanja (vsaj do neke mere) držijo.

Seveda je na tem mestu primerno vprašanje »Quis custodiet ipsos custodes?« (»Kdo nadzoruje vaše nadzornike?«). Pa vendar ne smemo v nobenem duhu časa in kulturnem ozračju dopustiti nikakršnega nasilništva! Upiranje vseh vrst sindikatov ni toliko socialno vprašanje, kot je vprašanje dialoga. Krivcev ne bomo iskali, pa vendar se moramo zavedati in opredeliti pojem, ki hodi z roko v roki s terminoma etika in dialog. To je pojem solidarnosti.

V kolikor se želim ogniti teološkim vidikom pomena etika, moram pač – v duhu časa, najti bolj ustrezne razlage in argumente, za čas, ko ljudje še niso pripravljeni prisluhniti tudi duhovnim vidikom vseh kriz s katerimi se srečujemo v naših življenjih. Tako moram nujno govoriti o solidarnosti, ki je (po mojem mnenju) verjetno edina možna pot proti izhodu iz krize. Seveda je vprašanje solidarnosti za sodobnega človeka, ki je močno vezan na materialne dobrine, kompleksno in nerazumljivo, v resnici pa je v svojem jedru izredno preprosto, predvsem pa človeško. Verjetno bi pojem solidarnosti še najlažje predstavili z diametralno popolnoma nasprotnima pojmoma, ki sta največji duševni bolezni (greha) zdravega sodobnega človeka – pohlep in zavist. Preko razmišljanja o pohlepu in zavisti ter posledicah tovrstnega patološkega obnašanja lahko pride vsak do spoznanja, da vse, kar ni storjeno iz pohlepa in/ali zavisti (največkrat vzajemno), je pravzaprav solidarnost.

Mislim, da ne brcnem preveč v temo, če trdim, da je izvor tovrstne patologije  priučen in kodiran v vedenjske vzorce že v začetku našega izobraževalnega udejstvovanja. Seveda smo le del povratne zanke, ki se je začela že nekaj generacij pred nam in nam je posredovala tovrstne vedenjske vzorce. Seveda pa imamo posameznike, ki so sposobni stopiti izven dotične zanke. Ti potrjujejo, da ujetost v to povratno zanko ni determinirana. Najti je potrebno le pot. Da pa najdeš pot, moraš iskati. Iskati, pa pomeni: premišljevati, ločevati prav od narobe, dobro od zla, zrnje od plevela.