Virtualna neresničnost

Enaindvajseto stoletje. Otroci tepejo učitelje. Ne, otroci ne verjamejo, da obstajajo učitelji. Starši tepejo učitelje. Učitelji so žrtev lastne naivnosti. Vzgajamo za šolo. Za delo. Za plačo. Za počasno koračnico s himno potrošniškemu kapitalizmu na čelu v ritmu katere strumno metati nožice proti grobu. Ne prepočasi, ne prehitro. Obstoj je posledica. Važno je, kaj si. Ne, to je bilo enkrat drugič. Drugi tekst. Važno je, koliko si. Preživljam se. Imam službo. Tudi študij. Sem. Vendar me ni. Zakaj me ni? Nepomembnost mojega obstoja, kljub moji veljavi – moji materialni teži. Pomembno je, kar je merljivo. Starši morajo nekaj pokazati pred prijatelji. »Poglejte mojega … magisterij ima. In sedaj dela v odlični firmi …« nato pa: »dve leti nazaj si je pognal metek v čelo. V pismu je govoril nekaj o uresničitvi in kletki. Še sedaj mi ni jasno, zakaj je to storil, saj je IMEL vse, kar si lahko marsikdo le ŽELI.« Enaindvajseto stoletje.

Stoletje: imeti-želeti in želeti-imeti. Edini gon sodobnega človeka. Popolna manifestacija glavnih grehov. V mojem besednjaku v predalu z naslovom »smrtni grehi«, vendar v duhu časa, bomo zavili vse neprijetnosti v barvit ovoj in bobu rekli pomaranča. Ne se mi čuditi, ker se ljudje koljejo pogosteje, kot so se kadarkoli poprej. Ko skačejo z otroki skozi okna na trda tla resničnosti stoletja »imetiželeti«. Želemeti. Habevolo. Volohabeo. Volobeo. Enaindvajseto stoletje. Normalizacija grešnosti. Edini tabu pa je ostal greh. Potem pa te hočejo prepričati, da je gospod iz črne kronike iz ljubega miru na suhi in topli avtocesti zapeljal v steno predora. Seveda. Smrtni greh nam leze iz ušes in nam poljublja vrat, mi pa si potiskamo šope denarja skozi oči do riti, da bi potrdili svoj družbeni »volobeo«. Omarica antidepresivov, police samoizpolnitvenih in meditativnih knjig, hladilnik in shramba bio-eko super hrane. Jaz sem, ker imam!

Paradigma enaindvajsetega stoletja je sinteza vseh nasprotij temeljnih nasvetov, ki jih je oblikovala potomka ene najstarejših civiliziranih človeških skupnosti na svetu. Tudi, če si upamo trditi, da teh nasvetov ni navdihnil Bog, ne moremo odvzeti temeljne veljave zapovedim v knjigi knjig: večtisočletnega izkustva skupinske in osebnostne dinamike. Ti kar rini svojega otepača, kamor te je volja … le ne toči krokodiljih solz, ko ti ga bodo gnilega rezali ali ko si boš osebnostno neizpolnjen ogledoval primeren štrik in vadil zadosti trden vozel. Mene tam ne bo. Smrtni greh je z razlogom smrtni. Pridevnik »smrtni« ne govori o kazni Boga, ker Gospod pač ni škodoželen. »Smrtni« govori o posledici. In ja, ti mesena kepa grešnosti, svobodna volja, ki ti je dana, je dar. In če si se odločil, da se boš svobodno predajal smrtnim grehom – ali zgolj enemu od njih – se ne čudi posledicam. Posledica pa je smrt. V grehu. Če ne veš, kaj je pekel, vprašaj tiste, ki se jim je strgala vrv, ker je Gospod menil, da lahko v življenju še precej koristnega storijo. Ko pa boš ravno pri tem, pa jih še vprašaj, kaj so počeli v življenju, da so se znašli tam.

Naj ti pomagam. Verjetno bo nekako takole: pohlep. Stremuštvo za volobeo. Zavist, ki pohlepu prav sodomitsko steguje dlan in hodi z njim ob strani. Trenutki, ki postanejo navada in norma, nečistosti. Požrešnost. Računovodstvo nima kaj spraševati, zakaj je poslovna večerja prišla 300,00€. Sklenili smo posel, ti pa drži gobec in povrni sredstva. Ka-tching! Evrci, evrci, moja mana, moj motor. Ironično vse skupaj doseže vrh nekajkrat letno, ko se moramo popolnoma odklopiti in se predati smrtnemu grehu lenobe.

Obstoj pogojen z "imeti" odstrani sleherno sled kreativnosti iz človeške družbe. To je teza. Vrgel sem jo na mizo … ker si drznem. Enaindvajseto stoletje meri kvaliteto bivanja v številkah. Satan se je udobno usedel v svoj peklenski fotelj in komajda uspe sproti brisati solze sreče, ko gleda največjo zablodo enaindvajsetega stoletja. Edino resničnost, ki ne obstaja. Virtualno neresničnost. Svet, v katerem SEM in večje kot imam številke, bolj SEM. Dejstvo, da pa sem lahko bolj ali manj, pa me žene v to, da sem pripravljen ukrivljati resnični svet, da si zmorem ustvariti virtualnega po svoji podobi. Bog nam pomagaj, ker smo se postavili nad Njega.

Enaindvajseto stoletje. Stoletje, ko je bivanje pogojeno z virtualnim obstojem. Informacijska nasičenost paradoksalno ustvarja dvoje: atomizacija skupnosti, kjer skupnost izgubi popolnoma vso veljavo in ostane posameznik sam znotraj kolektivne IN osebne resničnosti. Sočasno pa informacijska nasičenost pogojuje obstoj z ekscentričnostjo posameznika. Kar pomeni, da v kolikor ne izstopaš, ne obstajaš. V spletni »skupnosti« milijarde ljudi, si ničla, če zgolj si. V nobeni družbi sicer nisi mogel zgolj le biti, ker si sicer bil breme za skupnost, a vendar to je sedaj enaindvajseto stoletje. Ko lahko SI, vendar kot oseba ne živiš. V virtualni neresničnosti je tvoj obstoj pogojen s številom in obsegom družbenih/družabnih interakcij.

Neizpolnjen v virtualni neresničnosti sem se torej odločil preveriti, ali morda še vedno obstaja bivanje v fizičnem svetu. Trenutno razočaran ugotavljam, da temu ni tako. Vek v katerem živim pogojuje naše bivanje z bivanjem znotraj virtualne neresničnosti. Tako ali drugače moraš biti del medmrežne skupnosti, sicer si obsojen na trnovo pot iskanja drugega, ki je prav tako zataval v senčni dolini resničnosti, kjer sentimentalne duše iščemo pristen človeški stik, pogovor z resničnimi neverbalnimi obraznimi izrazi, trepljanja po ramenu, topel objem in možnost doživljanja osebnostne rasti v resničnosti, ki je ne moreš spreminjati po svoji volji, lahko pa v njej spreminjaš sebe in si s tem prisiljen v dejansko bivanje in obstoj s smislom. Kajti le tak obstoj te vrže iz lažnega atomskega vesolja v stvarnost, kjer rasteš in odkrivaš neznano, ne da bi se ti bilo treba odpovedati resničnemu bistvu Bogu všečnih teženj. 

IZVIRNE kreativnosti ni na spletu. Sosedova zaušnica bo več naučila otroka, kot neumno merjene črvov po snapchatu. Jaz se nisem predal. Verjamem v dobro spletnega mreženja, vendar istočasno verjamem v nujnost odkrivanja svetov za radovednimi utripi vek neznank, ki jih srečujem v mestnih krčmah. Enaindvajseto stoletje. Stoletje, kjer bivati v sodu pomeni, ne imeti facebook profila. Kje si Diogen, stara sablja …

Lenuhov rokopis

Nekakšna lahkotnost bivanja je v tem, da hodiš vsak dan v službo. Igra na »ziher«. Vem, kam moram zjutraj? Vem. Kam? Delat. Nič novega mi ni treba znati. V nekaj mesecih osvojim znanje in potem to ponavljam, dokler mi popolnoma ne zakrkne ustvarjalni in radovedni del možganov. Plača bo? Bo. Torej bo tudi hrana? Bo. Postelja? Bo. Dva dopusta na leto, en vikend jeseni v toplicah in avto.

Besede »znosnost« se mi niti ne zdi vredno pristavljati. Ker ni pod vprašajem in ker ni pod vprašajem, ni pod vprašajem niti neznosnost tega bivanja. Služba. Edina terapija v življenju, ki te odvrne od edine preverljive resnice: umrl boš. Ker, ko se ta glista prikrade v tvoje misli, postane vse zelo, zelo, zelo zakomplicirano in neznosno.

Smrt je nekaj oddaljenega. Nekaj … nekaj, ker se zgodi drugim. Delamo, vzgajamo otroke, če jih imamo, če jih nimamo, delamo zase in se razvajamo. Umirajo znanci. Sorodniki. Zdravi. Bolni. Mladi. Stari. Zlobni. Dobri. Vsi, samo mi ne. Mi bivamo.

Analiza. Analiza je smrt vsakršne gotovosti v življenju. Ne, ne zmorem hoditi po tišini bivanja. Jaz moram ŽIVETI! Ker analiziram.

»Naredi to.«

»Bom«

»Si to naredil?«

»Sem.«

»Ostani še malo v službi.«

»Da.«

»Stišaj glasbo … daj glasneje … zamenjaj postajo … piši temu … piši onemu … pokliči tega … prinesi to … gremo … počakaj malo … ti-si-moja-last!«

»DA … gospodar.«

Izgubil sem se. Začelo se je s službo. No, začelo se je že s prejšnjim zapisom, ki je bil bolj dnevniško pisunstvo, pa je komentirala, če ne morem enkrat za spremembo napisati nečesa pozitivnega. V resnici, punči, sploh ne vem, če lahko karkoli zapišem. Saj nisem pisatelj! Le tista povožena crkovina, ki še malo trza. Pa trzam. In hropem. Grgram kri, ki se mi nabira v grlu. Saj ne boli, le nekako je treba dati odvečno tekočino iz sistema.

Vem! Pozitivno. Pozitivno … dober izziv. Odličen. Izziv. Izliv. Izzoveš - me, izlijem – se. Trkam. Nič. Vrata so tam, vrat ni tam. Vrat je zlomljen. Z zlomljenim vratom ne bo šlo. Vrata moram zlomiti! Karmen, tišje! Koliko vas je prijavljenih? Nihče. Kdo vse pa je še pri tebi? En. Butam ob vrata in še vedno so tam. Punči, povem ti, da sem se vdal … je to dovolj? Je to dovolj, da razumeš, da je edina moja pozitivnost ta, da bivam drugače kot bi smel? Drugače, kot bi sploh mogel. Drugače … kot biva kdorkoli. Blaženo bivanje lenuha. Pridem še do tja. Pač ne morem zjutraj – auf! Ne morem: »Da, da, da - da, da, da … du libst mich, ich liebe dich - nicht.« Ich liebe nicht. Ich liebe transzendent. Tu so ta vrata brez kljuke. Pa trkaj, trkaj … nekaj bo že počilo. Meni živec.

»Stari, podej mi tist vodič za telebane.«

»Katerga?«

»Kako odrasti in ne razočarati starše.«

Spet sem se nekaj odločil. Tako. A kaj? No, za začetek … ni me več na tistem prekletem facebooku. In kaj se je spremenilo? Veliko. Na primer … pred tem sem več svojih zamisli zapisoval tam. Predvsem pa sem večino časa preživel v socialni interakciji z ostalimi bivajočimi. Odkar nisem aktiven uporabnik, pa bolj ali manj govorim sam s seboj. Ene boljših debat ... dokler se ne skregam. Zaradi malenkosti! Greš na pir? Grem. Ne … kaj pa, če rajši ne bi? A, cura! Pejd! Učiti se moram. Za koga se boš učil? Se boš učil … in potem? Potem bom … magister. Nekaj. Naziv. Papir. Poglejte moj (po)pisan … papir. Prav, greva drugič. Drugič.

Učenje seveda odložimo na primeren trenutek. Pred tem sledi vseh štirinajst postaj lenuhovega trpljenja. Stranišče, hrana, članki, cedevita, stranišče, lenuh prvič pokuka na twitter, partis, branje Zupana, branje Jimeneza, lenuh drugič postoji na twitterju, stranišče … Mogoče, MOGOČE, mi pa enostavno ni namenjeno? Mogoče pa sem obsojen na lahkost bivanja. Nisi! Na, pa gremo zopet … In potem se pregovarjava.

Imam načrt. Malce se moram še zagreniti – ne, poslušaj! Ima smisel. Hočeš pozitivno, beri naprej. Veš, punči, s tem svojim načrtom ohranim eksistenco - obstoj. Ker sicer se izgubim v nebivanju. Skratka, ugotovil sem, da prav krasno shajam brez človeških stikov. Lažem, ampak beri dalje. Le sprijazniti se je potrebno z dejstvom, da si nihče. Ali, kot mi je priporočil moj krasni prijatelj, ki tudi komaj čaka, da se znebi moje družbe: v življenju si sam. V kolikor sem se do sedaj spretno in bojevito izogibal tej paradigmi, sem se ji tokrat dokončno vdal. Ja, res je – v življenju si sam. Ne, nikogar ni. Niti, ko jih povabiš v družbo – kaj šele, da bi bil v družbo povabljen. V redu. Prav. Vdih, izdih. Se pogovoriš. Tako v sebi in s seboj, nato pa sprejmeš dejstvo, da si kreten. In se naučiš bivati s sabo. Hvala Schimzee, brez tebe mi ne bi uspelo. Odklopim se in ni me in ni vas. Blagor otopelim, ker jim je bivanje samoumevno.

Drugi korak: odtrgaj se od vsega! Ne le od družbe. Tudi od materialnega. Sanje o karieri so mit. Pač logična posledica trditve v prejšnjem odstavku. Če ne morem sobivati, ne morem pravzaprav biti del nikakršnega kolektiva. Torej, moram postati nekaj, kar bom počel sam. Kaj pa lahko sam? Sam lahko … ustvarjam. Ustvarjanje je več kot služba. Služba je tisti lažji izhod za neumne in počasne v razmišljanju. Je morda kaj lažjega na svetu od štiridesetletne monotonije, upogibanja vratu pred nadrejenimi in zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb? Izvoli denar, zapravi ga in se hitro vrni, da boš dobil novega. Vislice, aplavz, zavesa. Edini pogoj, kateremu moraš zadostiti, da opravljaš službo in (zgolj) bivaš, je intelektualna ozkost. Miselni hendikep. Ali celo sprenevedanje in zatiskanje oči. Prvi pridejo skozi življenje in so pred Bogom – bili. Drugi končajo na vseh možnih zdravilih. Pač pretiravam v razmišljanju, tako da prvo zame odpade. Sprenevedam pa se lahko zgolj, da si še vedno tu ob meni, pa tudi tega imam že počasi dovolj. Torej, odpade tudi drugo.

Ostanejo nam še poklici. Obrti. Medicina, tesarstvo, floristika, pravo, mesarstvo ... te, klasične vede. O tem raje ne razmišljam. Bo vse skupaj zopet utonilo v negativizmu. Na kratko: pri svojih letih in vseh letih, bolj ali manj kvalitetnega, izobraževanja, nimam in ne obvladam ene same samcate obrti. Obrti s katero bi se lahko preživljal. Pre-živ-ljal. Torej od nje živel. Kot na primer: izvoli stol, izvoli denar. Hvala, grem po kruh, plačat položnice in z ženo na morje. Niti nimam žene. Pa tudi to preskočim, a je prav punči? Prav.

Ampak samo poglej, do kam sem prišel. In koliko neumnega se da napisati ter popolnoma NIČ povedati v dveh urah in pol pisanja! Fenomenalno. To je obrt, ki jo želim obvladati. Želim postati mojster te besedosučne obrti. In ja, punči, ne bo vse kar takoj odlično in pozitivno. Ne bo vse imelo smisla, ne bo vsak stavek na svojem mestu, vsaka vejica pred vdihom. Ne bo lepo, ne bo smešno. Najverjetneje niti ne bo! Oziroma bo – nič. Pa kaj zato? Vsak večer tisoč petsto besed, pa bo nekoč nekaj že nastalo. Opa, pazi! Presneto … to je pa že skorajda nekaj pozitivnega! Gimi fajf. Fakjulajf. Klasika.

V nekih dobrih starih časih, bi tole napisal na tipkarski stroj, vzel papir ven in zažgal. Kot je to počel moj učitelj. Jaz pa ima težavo z Jazem in tega ne morem storiti. Presneto, celo Milana sem objavil! Če to ni norost, potem mi drugega kot služba resnično ne ostane. Kaj pa lahko narediš ti, punči? Ti pa povej VSEM, ampak pozor – res vsem, vsem, vsem, ki jih poznaš – tudi tistim, ki jih ne, da obstaja nekje nek Komanov mulc, ki se trudi, da bi naredil stojo in mu sem in tja tudi uspe. Potem jim pokaži tisto famozno stran, ki se konča z Goljar. In to naredi vsak dan. Dokler ne bo zadostna masa ljudi rekla: ta je tako nor, da bi celo lahko pisal dobre stvari. Takrat bom v nekem odročnem kraju – morda v Mojstrani, morda v Mrčnih Selah, pisal in si trgal veke, da bi videl svet bolj postrani kot sicer, ampak nič ne de. Štejejo lajki in prmejdun, da to drži! Ker so vsi pisuni znani po smrti, jaz pa bi rad, da mi nekdo reče dober si, dokler še živim. In ti in jaz veva, kako je s tem … tudi to, da za lenuha ne bo nikoli drugega dela, kot je moja strast. Ta strast s katere silnosti nihče ni zmožen sobivati, a mora biti sneta z verige. Pa saj je itak vsak sam ... je tako?

Kurec

Nekaj dogodkov od petka si moram še razjasniti. Hočem reči: osvežiti. Naslikati. Prebuditi. Povrniti. Bil sem tam, to vem. Kabaret. Pevka oblečena v mornarja, občinstvo, naša družba. Na neki toči te bizarnosti trkov se je vse zamenjalo. Kabaret za črno mašo. Plesali smo, zvirajoč se v kretenskih kretnjah. Nekaj sem se režal in ob oknih so sedeli duhovi – plastika, vosek, zunanji opazovalci drame na vozu drvečem v prepad. Večji pijanci kot mi, z večjim odporom do življenja, do veselja. Ni res. Jaz vem, zakaj sem bil tam. Prišel sem utrgati svoj delež smrti, ki mi pripada. Igra. Ti-pa-pojdeš-VEN. Zarezal sem v čelo in prežagal lobanjo. Pustil polovico sebe doma na pisalni mizi. Da se ne bi sprl s kurcem, ker stvari se pač ne vnamejo zgolj z iskro.

Potem je bilo vse lahko – prelahko. Skozi lobanjo je vlekel lebič, tista mornarka me je požirala s pokloni fovš petja, jaz pa sem krilil z rokami in se režal tej predstavi vibrirajočih kosti. Na nek način je bilo vse prav. V bizarnosti doživljaja sem se zlil z resničnostjo. Dovolil sem biti človeku žival in vse sem postal jaz. Jaz-vse. Boben, bas, C akord, tišina, aplavz, poklon.

Sedemo. Kaj zdaj? Nekaj doni. Nekaj smo odkrili. Odkrili smo košček zgodovine in postali smo živi glasniki nostalgije. Naprej, bas, čez. »Tam nad gozdovi bele pečineeee …« Čudež harmonije nas preseneti, zato je pavza pred naslednjim verzom daljša. Kot da je vse odvisno od teles. Komu na čast mi to? Ves ta hrup? To kabarejsko sranje v petek, ta cirkus izobčencev, ta karavana odvečnih, nedelavnih, nedoprinosnih, nepotrebnih, nevidnih, neslišnih, neposlušnih – glasbenikov, pevcev, piscev, modrecev, kvartopircev.

Mi, ki strmimo v brezno minevanja in ga za nobeno ceno nočemo priznati. Mi, ki se upiramo minevanju s tem, da skušamo ustvariti neminljivo. Nič ni neminljivo. Kurba bo že jutri svetnica. Tisočletni spomin bo že jutri dvom in pojutrišnjem pozaba. Obrnem se v sebi, pod nekim čudnim kotom prelomljen, in nisem več jaz. Jaz, ki je včeraj prisegal na srce – takó pristno, s katerega se cedi kri, v dlan stisnjeno. Danes se že hranim s tem istim srcem – edini obrok, ki me ohranja živega. Potem se bo zopet nekaj zgodilo in zopet ne bom več včerajšnji jaz. In če sam sebi ne morem biti stalnost, če sam v sebi postajam nenehno nekdo drug – jaz, za katerega danes ne vem – potem moram(!) stopiti v to povorko in stopati z njo v paradi apostolov noči.

Ja, ja … saj nas veže na človeški rod morala in ves ethos, ampak danes se vsak kurec požvižga na to. Frilu, frilu, frililu! Vsi skupaj sviramo kurcu (pozor, to je: tistemu, ki kuri). Hočemo ogenj v strahu pred tem, da so naša srca zamrznjena. Pa niso. Okamnela so – granit. Skorja čez skorjo doživljajev življenjske bizarnosti. Pod pritiskom stresa, s katerim se danes ne znamo in niti ne moremo (smemo?) soočiti, pa dobimo diamant. To je resnična ironija! Dva kilograma težak diamant nosimo v prsih, a vse to je le oglje v angelski preobleki. Po petih, šestih pirih, pa vpiješ »aufbiks!«, žgoliš ljudske pesmi in prijemaš kabarejko za rit. Misli si, sine. Čutil si njeno klofuto že samo ob misli na njeno rit.

Kuriš. Vidiš, da kuriš, ti kurec necivilizirani! Vse boš, le da bi nekaj gorelo. Nič ne boš spremenil, kar se ne bi tako ali drugače spremenilo. Ko bi le vedel, da je dovolj, da dihaš … ti pa nalagaš na kres, da žge skozi tebe. Da žge skozi diamant v ostanek mesnate kepe ožilja in te le bežnost utripa tako iztiri, da si drzneš reči: več-človek. Jaz. 
O, res je, vidiš njihove diamante, vidiš tudi njihovo oglje in VEŠ, da tam ni ničesar več, kakor oklep, ničesar več od fasade, ki je zapolnjena sama s seboj. Vendar ti ... ti si v sebi zopet vnel plamen življenjskosti. Uspelo ti je nekaj in to si dosegel zaradi sebe, zaradi lastne volje, lastnega truda, lastne odločitve, da stopaš po svoje. A tudi končni račun, bo izstavljen tebi.

Kdo je plačal potem v petek? Vem, da smo šli pod trnovski most. Nekaj v zvezi z akustiko. Potem sem prehodil pet kilometrov do brloga na drugi strani Ljubljane in si čestital, ker sem tokrat razbil le svojo glavo in nič kriv improviziran znak ob cesti. Nobenega strahu, nobenega obžalovanja. Kuril sem, dokler se ni vžgalo.

In ne, ne želim umreti kot diamant ali kot kepa oglja. Vem, da bom svetilnik le, če bom v sebi nosil žar življenja. Sprejel sem svojo vlogo. Zato grem naprej, zato ostajam. Vem, da bom sit. Vem, da ne bom žejen. Razočaral se bom le, kadar ugasnem in izgorim. Nikogar drugega ne morem razočarati. Vem, da bodo nenehno vsi od mene nekaj hoteli. Vem, da se tudi marsikaj pričakuje od mene. Meni pa je trenutno važno le, da ne ugasnem. Ker sem že tlel v ugašanju in nisem bil ne oglje in ne diamant … le kepa tlečega pepela … in dim, ki se je valil s pogorišča me je dušil. Organizem pa vedno teži k živetju in preživetju. Tam, tam se bomo vsakič srečali.

Erotikon - politikon

Odložim knjigo. S pogledom sledim drobni postavi. Čvrste prsi, napet trebušček. Vse živo, vse brhti. Vse cveti. Vabi – vendar jaz nisem prejel vabila. Sledim, da si skoraj zlomim vrat.

Vem, da ne bom več bral. Koncentracija trči ob navidezne dotike, navidezni dotiki ob koncentracijo. Nima smisla nenehno bežati v drevorede črk, zato se za trenutek zastrmim in zrem v dejstva pred seboj. Raje bi sicer zrl v morje, vendar ne utegnem. V sebi začnem oblikovati besedilo, zunaj sebe pa na videz nadzorovano mirim strasti.

Včasih pač reči bobu bob. Hiši hiša. Grobu grob. Lepoti ljubezen. Strasti ljubezen. Tavanju iskanje. Morje. Motorni čoln. Slamniki – zgoraj, še višje, znotraj. Globoko v sebi. Klavcu klavec. Vsak dogovor med nama je pravica. Ker morajo obstajati heroji. Drzni. Tisti, ki vedno stopijo na pravo stran zgodovine. Zgodovina - deroča reka brez struge. Tisti, ki prepoznajo trenutek, ko je potrebno kazati s prstom. Na te. Potem na druge. Ovo je Srbija! Ein volk, en wagen, ein volkswagen! Prst na prsa. Mi smo zgradili to deželo!

Prst v tla, prst v nebo. Prst v rit. Toliko o tovrstnih herojih.

Vendar smo ovce. Pridno jim sledimo. Do konca. Čisto do roba jam in vhodov v rove. Vsem ostalim pa: Ne slediš? – bum – v jamo! Potem pa: zasujmo! Površen bo tvoj pokop, če ne boš ovca.

Heroji in ovce. Tisti združeni, ki nenehno iščejo primeren prostor v senci osamljenega drevesa. S prstom: tu! Potem tu. In tu. Senca ne vprašuje o lagodju. Gre in oni za njo. Compa compa, comp. V senčko. Svobodnega duha. Od prve do zadnje ovce. Potem pa reči, da niso resnično osvobojeni … če upaš?

Nekateri tako strastni v iskanju te sence, da so zanjo pripravljeni splezati kar gor na drevo. Čisto pod vrh v krošnjo. Pa saj nič takega. Se nam še ni uspelo popolnoma odločiti, kaj smo. Ljudje? Živali? Z dreves pred tabernakelj, tisti brez pa nazaj na drevo.

Tik-tak. Vse za senco. Tja. Tja, tja … tja! Tja. Ti to, ti to, Tito. Potem pa v jame, če nisi za to, da gremo čepet gor na veje. A, da je neudobno? Da je polno mrčesa? Šuti, majmun jedan! Senca pa je. In mi smo vam jo zrihtal. Boš ti govoru, k te sploh tam ni blo!

Stojim na soncu in nekako priprtih oči ugotavljam, da je tu prav prijetno krasno. Malo zapiha – a me ne premakne. Pride opoldanska pripeka, zakolnem in obrišem tistih nekaj kapelj s čela. Opazim premlado, ki opazi mene. Vse žge in vse teče. Ona ugotavlja, kaj je to v njej, jaz – jaz pa grizem vest in ona mene. Pa se gremo pradavno igrico. Marš! Dvajset sklec! Utrip. Življenje, ki ga lahko sprejmem in ki ga lahko opustim kadarkoli. Le v nevidne niti ostajaš vedno vpet.

Pride senca – počivam. Me greje sonce – se grejem in grejem dalje. Potem pogledam tiste čepeče iskalce enakopravnosti gor v krošnji. Borci za to, da je vsem enako neudobno. Združena lista rdečeritih pavijanov, evnuhov in ostarelih iskalcev sence. Kajti tja sonce ne posveti, da bi osvetljevalo njihove groteskne podobe. Karikature zla, ki bodo vedno čepele nad nami. Vedno - v hladu sence.

Knjiga bo počakala. Kakor knjige čakajo. Zvezek. Pisalo. Račun. Račun? Račun. 24. 40, dobro je. Vstanem in hodim. Da bi našel tisti pravi prostor. Tisto ravno pravšnjo pripeko. Tam z morja hrapavo brizga v kristalih sol sto tisočletij. Tisti prostor med hrupom in tišino. Malo tebe, malo njihove mladosti, malo ničesar. Tista popolnost duha, kjer besede tečejo v tekočem ritmu. Kjer življenjske resnice in laži bivajo v mehurčku vodne tehtnice. Tukaj! Čutim sol na nebu, ko napol priprem usta.

Sedem. Vdih. Izdih. V glavi nekaj, pred očmi drugo. Rit. Ritka. Rit. Trebušček. Celulit. Meča. Premlada. Stara. Stara. Stara. Lena, ziher. Premlada, prelepa – nedosegljiva. Debela. Bobu bob. Zanemarjena. Premlada. Nedosegljiva. Nedosegljiva. Privid. Distanca. Iluzija. Ti.

Ne bo šlo. Vstanem. Naprej! Na boj junaška kri! Zdaj že o nečem drugem. Nad mano galeb. Tudi tako ne bo šlo. Ne maram hoditi pod ptiči. Nekaj v zvezi s politiki. Letijo tam gor – in serjejo. Meni nič, tebi nič. Meni drek, tebi drek. Tako vzvišeni, da ne verjamejo v gravitacijo. Tako arogantni, da ne upoštevajo gravitacije. Krhkost ptičjega življenja.

Naši biriči pa med njimi. Zapiha jugo, pa vsi v desno. Zapiha burja, pa vsi v levo. Krilijo, prhutajo, da vse leti okoli. Pa kričijo! Kdo bo prej ujel pravno termiko v tem in onem vetru. Vmes pa: serjejo! Ni časa za vejo, za stranišče, o, ne. Prdec tu, prdec tam. Po tebi, po ženi, po otrocih. Po tašči, po sosedu – o, to pa že nekako preboliš. Pa, tudi čutiš ne, kdaj te označijo. To tako - po malem. Na ramo malo, na klobuk, na stransko ogledalo … Potem pa tuliš v nebo, kot da je komu mar.

Pod ptiči, kot pod politiki, pač ni za hodit. So pa. Tam. Gori. V krošnjah, v senci. Potem pa – švis – malo vem, malo raztegnit krila. Pa je veter. Pa je pritisk. Včasih tak, da jih sesuje na tla, včasih tako odsoten, da jih dvigne visoko med motorje letal.

A, brez skrbi – imamo tudi noje. Pa kure. In purane in pave. Toliko ptičev fičfiričev, da mi o ovcah sploh ni potrebno pisati.

Sami heroji. Sami govorci ob pravem času. Pravočasniki. Noji, kokoške, pavi, purani. Krošnjarji. Reči bobu bob. A le takrat, ko zberem vse bobe na kup. Bob. Bobek. Koze. Ovce. Drekec pekec.

Potem pa smo tu še tisti, ki vsakemu bobu rečemo bob. Vsaki riti rit. Vsaki babi baba. Grehu greh, zlu zlo, resnici resnica. Ker morajo obstajati tudi antiheroji. Mečemo se na trepalnice zgolj zato, da bi dokazali, da se nima smisla metati na trepalnice. Nikakor ne utegnemo kazati s prstom, ker se z obema rokama trudimo držati vaše veke odprte.

Tokrat nikakor ne najdem tistega mesta, kjer bi se misli zapisovale same od sebe. Indija Koromandija. Trnovska plaža. Nebotičnik. Lili Novy. Na koncu pristanem za mizo pred prikolico ob mrzlem pivu. In zapišem kar nekaj o skoraj zlomljenem vratu, ker sem gledal tiste preklete najstnice. Kdo pa boš, če ne, kdor si?

Brez naslova I.

Na koncu ostaneš nek tip, omenjen med ducatom drugih na prvih straneh precenjenega »bestsellerja«. Pa še to samo zato, ker si se znašel ob pravem času na pravem mestu. Niti se ne boš vprašal, kaj počneš tam. Z neko tankočutnostjo medlega piska v ušesu, se boš delal, kot da si ponosen na svoje ime med imeni. Komur se bo dalo brati zahvalo, bo prebral tvoje ime. O tebi ne bodo vedeli nič. Blaž Koman.

»Rad bi se zahvalil vsem z Ministrstva za kulturo. Najprej Jožici Petrič, Marjani Lubej, Kreftu Ribiču, Blažu komanu, Petru Nartniku, Vasji Ogorelcu in vsej ostali ekipi z ministrstva, ki mi je pomagala nabirati sredstva.«

Na primer.

Zatipka ne bo nihče opazil. Nepomembnež strnjen na bistvo dveh besed, ki bosta sčasoma izzveneli v pozabo. Čez dvesto let te bodo zmrzovali v skrinji, da bi knjiga v kateri se ti avtor zahvaljuje, ne toliko smrdela. Nihče ne bo vedel, kdo si bil. Kjerkoli že boš, nihče ne bo vedel o tebi nič.

Potomce si črtal. Vsiljeno nasledstvo, ki se ni zgodilo, ker si spustil standarde, obesil zastavo na polovico droga, pripel belo krpo in dihal globoko in dolgo, da bi imel najmanj občutek, da vsaj nekaj v svojem življenju nadzoruješ.

Že dolgo nisi pomislil na njo. Prisiljeno se vračaš v spomine. Iščeš vonj, da bi smel pobegniti od tu. Odsotnost vizije kompenziraš z nihilizmom. Brez sramu se zakoplješ v delo, to in ono ambicijo, da bi le odmislil dejstvo minevanja. Kazalci ure trgajo jutra in upiraš se tako, da si iz vseh pobral baterije. Edini smisel življenja so ti drugi, ker v sebi ne najdeš več smisla. Popolna ekscentričnost, ki pa se kot morje v valovih vrača k izvoru. Lahko rečem: »Pozabi,« – preteklost, vendar imajo besede tudi svojo težo. In moram se slišati po poteh in se znajti na mestih, kjer sta se prijela za roke in se ji je zakopal v lase, ker mu je več pomenil dotik njene lepote, kot utrip njenega srca.

Udarjam po tipkovnici, preden se zavem, kako me vse skupaj prehiteva. Kar biva izven mene, se spreminja hitreje kot se zmorem – ali želim – spreminjati sam. Skozi strešno okno pribeži poletna sapa. Tiho. Srce. Preskok samopodobe. Vozijo po meni. Časovni stroj. Naše bistvo, naša iskrenost. Naša uresničitev. Nov – avto. Moja vrednost na borzi socialnih odnosov poskoči. Na Brezje, na morje, na sladoled. Potem prati vsako nedeljo. Popolna predanost Mamonu. Krst, očiščenje, loščenje, obhajilo, sušenje, jelenova krpa. Ite, missa est!

Končno se ustavi pod omaro, ko za njo plaho prišepne že druga. Vse sape poletja se zbirajo v moji sobi. Epicenter mojega bivanja, mojih smrti, mojega vstajenja in zveličanja. Oprosti, toda ne vem, kolikokrat sem tu že umrl. Razprodaja zbledele mladosti. Prihodnost brez vizije. Skrijem se med poletne sape. Kako jim uspe? Prilagajanje. Zunaj katoliške, tu notri le del prahu. Mrtvi delci mojega templja. Pobriši prah. Pobriši smrt za seboj. Ljubiti življenje tako zelo, da se mu odpoveš. Verjeti v Boga, zavračati idejo spreminjanja.

Tiho zavetje votline v katero sem na stene zarisal podobe preteklosti. Preteklosti, ki se zdi le še fantazija. Nimam dokazov, da je karkoli obstajalo. Podobe na stenah. Ples. Reka. Stara pot. Martinček. Ogenj. Koruza. Postelja. Petje.  Zdi se, da med podobami ni podobe, ki bi ne obstajala. In kadar zrem v podobe, se zdi, kot da nikdar sploh niso obstajale.

Dnevi so daljši. Lahko dlje delam in pridem kasneje domov in zunaj je še vedno dovolj sonca in v meni dovolj življenja, da se spravim teč. Eno uro. Uro rojevanja za deset ur umiranja. Vse skupaj postaja eno iskanje. Kolikokrat si rečem, da me smrt niti ne plaši več. V ogledalu že dolgo ne vidim več sebe. Krvave oči, v kotičkih gube, odmev nasmeška, ki ga kmalu tako ali tako ne bo več. Nov človek. Pol človek. Ora et labora. Sancta Maria mater Dei. Crux sacra sit mihi dux. Nečimrnost. Dovolim si vse, ker je vse nečimrnost. Pride papir do mene, ga malo prepognem, nekajkrat obrnem okoli. Preletim s pogledom črke in številke. Podčrtam. Enake na isti kup. Auschwitz. Slovanom odrežemo jajca, Žide v peči. Deset ur papirjev. Prosim za peč, za strup, za lobotomijo. Odrežite mi moškost.

Preplah v meni je izzvenel. Ostala je tišina, ki je dokončno umolknila. Zvečer postelja. Pivo. Nanizanka. Vsa je eno samo bežanje v lepši svet. Nikogar na obisk, k nikomur na obisk. Ali tek ali družba. Brez teka trohnim. Brez družbe trohnim. Sprehod po Ljubljani. Poslužujem se jezika, ki je morda moj, morda ga je oblikoval nekdo drug. Nimam več nobene trditve, vprašanja me ne vzburjajo več. Tudi, če si predstavljam, da hodim z njo po starem mestnem jedru male malteške vasice, mi idejo ubije dejstvo, da nimam časa za nič od tega. Moj edini namen je počasi in zagotovo umreti. Rodil sem se in umrl bom. Vmes nič. Besede zase, ker so v meni prehrupne in nimam poguma, da bi šel zaradi njih v zapor. Pišem. Objavim pod psevdonimom, za katerega vsi vejo, da je moj. Vase ne spustim več ničesar.

Včasih se še najdeva. Med vikendi si vzamem čas za Rožnik in jo vidim, kako se izgubi med ivanjščicami. Molk je edini objem, ki ga sprejmem. Ljudje. Breme. Posluša nihče. Koristnost pogledov je edino gibalo naših malih svetov. Kadar se zazrem v njene oči, ugotovim, kako resnično majhen je naš svet. Kako nujno moram pobegniti. In vedno znova me trezni usoda budilke. Omega 3, tuš, zobje, vosek, nasmešek, papirji. V moji glavi: nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, smrt.

Ves svet je izbira močnih. Tistih, ki pišejo zahvale, tistih, omenjenih v zahvalah. Ostanejo še tretji. Neomenjeni. Neobstoječi. Žal mi je za ves napredek. Ostanejo sledi, ki jih nisi nameraval nikdar pustiti. Prisilno obstajanje. Kadar bi zažgal papirje, si prepozen. Bivaš v nebivanju binarnega sistema. Si. Nisi. Dobrodošli v 21. stoletju. Na svidenje, v naslednji vojni.

Milan

Nobena velika stvar do sedaj se ni zgodila v meni. S Torkarjem bi se strinjal o Parizu in bi pridal: potovanja so le beg, ki ti ostane, ko se v domačem okolju soočiš z resničnostjo bivanja.

Ne toliko vprašanje: »Kaj bom jedel?«, kot vprašanje: »Kdo sem?« Izbrali smo lažjo pot. Komur se še vedno zdi teleportiranje znanstvena fantastika – spi. Ne lažjo, najlažjo pot smo izbrali. S stranišča prižgem televizor, na stranišču se vklopim v neskončno anomično divjino kozmonavtov. Prijatelj vsem, prijatelj nikomur. Ni se mi treba spraševati, kako zapravljam svoj čas, ko se preslikam v svet utrinkov s potovanj svojih »prijateljev«.

Vse zgodbe na spletnih stičiščih namišljenih interakcij so filmske pripovedke – izmišljotine. Iluzija. Film zaradi filma. Filmi pa dokažejo hitro le eno: da so v resnici ena velika laž.

Ne bom verjel ljubezensko-romantični zgodbi, dokler si ona ne zvije gležnja in on ne utegne dovolj hitro priti iz službe, da bi jo lahko peljal na urgenco. Potem jo pelje tisti, s katerim si je gleženj zvila. Ali pa dokler ne vidim žalosti v njenih očeh, ko ji nehvaležen pušča z ljubeznijo pripravljeno hrano. Filmi odpuščajo lažem. Niso pa zmožni prikazati, kako odpuščati resničnosti – človeški naravi. Vsak dan znova – tisočere ... male ... napake.

Bežimo v laži. Ker so narejene po našem kroju. Človek si je izboljšal že skoraj vsa področja življenja, nikoli pa si ne bomo znali izboljšati resničnosti, ki nas vedno znova trga z enim samim namenom: da se zmoremo zopet sestaviti. Boljši. Izkušenejši.

Resničnost. V stanovanje se je vselil cimer. En dan v bližnji prihodnosti ga bom na gobec. Ker mi je dober prijatelj in ga imam kot takega preveč rad, da bi ga prizadel. Resničnost. Nikogar še nisem prizadel z udarcem na gobec. Facta non verba. Vstavi vejico. Prizadel sem z molkom, pa z odmevom; to je, ko so prišle besede - tako po ovinkih - do naslovnika, ki mu sploh niso bile namenjene. V smislu: jadral bi preko njenih prsi in lomil valove kratkih dihov. Na koncu pa: on te ima samo za seks.

Potem pa se pojdi to igro. Strpnost – relativizem, sprehod – seks, pijača – seks, dregljaj – seks, pravica – komunist, komunisti – belogardist. Obračam se na glavo in edino, kar slej kot prej ugotovim, je, da je dobro vedeti, kje sploh imaš glavo, preden se jo lotiš razbijati. Resničnost.

Skratka cimer je prišel. Nastavil sem mu rdečo preprogo in dal pir na hladno. Potem sem imel neke opravke, tako da ga sploh nisem srečal ob vselitvi. Ko sem se popoldne vrnil, je v gatah zlagal fikuse na svoje mesto. Zaenkrat na mizo v jedilnici. Naj bo.

»Na šampanjec,« privleče iz torbe neko petorazredno penino.

»Tenks,« vzamem. Niti ni nujno, da je vse, kar zapišem res. Na gobec ga bom vseeno.

»Bom dal v skrinjo tale šampanjc, pol pa nazdravva. Kej pomagam?«

»Kul. Ne, ne … ni treba. Prid sem,«

»Ajd, mrš – feget!«

Ta mačistični odnos lahko nakazuje marsikaj. Zopet en kup tavtologij. Jaz: feget. Vi: homofob. V resnici: ti si car. Resničnost. Tista, ki jo spreminjamo že desettisoče let, spremenili pa smo le orodja in načine za beg – ali pobeg – od resničnosti. Tudi to, da ga bom na gobec, ima v neki resničnosti, ki je obstoječa na edini uglašeni struni med strunami življenja, popolnoma drugačen pomen.

Nekoč sem nekomu povedal: »Tako bi te na gobec, ker te očitno ni še nihče.« On je razumel, da mu želim razparati trebuh, ga zadušiti z lastnimi očmi in ga obesiti za ključnico na drevo. Izrečene besede je zavrtel okoli osi, ki pred tem sploh ni obstajala, in mi rekel nekaj v smislu – klerofašist. Najhuje od vsega pa je, da mi ni vseeno za to osebo. Vendar ta uboga duša se pač ne bo streznila, dokler je ne bo nekaj (ali nekdo) »na gobec«.

Krajši stavki. To prezrite. In cognito sporočilo, hermenevtični ključ za poglobljene bralce.

Šampanjec v zmrzovalniku je pač razneslo. Resničnost. Odprla sva pivo in se zadebatirala o etičnosti masturbiranja. Razkoljeva se med patologijo in fiziologijo. Potem sem moral spati, ker služba. Poskušam uporabiti spletno šalo, med tem pa pozabim, da vam je tačas ušlo iz glave, da je v zmrzovalniku razneslo zamrznjen šampanjec. Pač: peneče vino. Slon v sobi.

Zaspim z enim luštnim verzom za ušesom, a fantaziram o nečem popolnoma drugem, ko stegnem roko preko postelje in ugotovim, da tudi popolnoma raztegnjen ne sežem od roba do roba v kateri koli smeri.

Poleg šampanjca in fikusov je prinesel tudi hrčka. Živali. Resničnost. Pozabim nanj, ker ne zganja nikakršnega hrupa. Ne goni tistega kolesa, ne koplje, ne stresa žagovine naokoli.

»Kva je z Milanom?«

Zlomljena noga. Nekaj kletvic. Potem mi pokaže, kje ima zlomljeno tačko in pove, kako si jo je zlomil. Žival butasta. Vse mu zateka. Zgleda kot dva hrčka. Več dni potem samo o tem, kako ga je treba ubiti in na kakšen način bi ga ubila. Operacija je itak predraga. Evtanazija. Glede živali ni nobene dileme. Vseeno iščeva humano rešitev – odrešenje. Kot bi beseda humano vsebovala vsaj nek daljni vesoljni preblisk zoona. Nezdružljivost dvojega mi potrdi, kako in zakaj teh dveh sobivajočih svetov ne bo nikdar možno združiti.

Jaz nisem zoon in zoon ni homo. Dovoljujem možnost zamenjave. Patologija. Prilagajanje resničnosti za beg pred resničnostjo. Ne bom ti branil reči človeku žival in ti ga tudi tako doumevati. Te pa bo resničnost na gobec. In žival imeti za človeški nadomestek razkrije dejstvo samotne bolečine in neuresničenega odnosa. Resničnost.

Tip je Milana suvereno zamrznil. Ideja ni bila moja. Jaz sem predlagal, da ga vrževa z balkona. Na tej točki se sprašujem, ali ni morda vse skupaj že tako bizarno resnično, da bi zmogel kdo celo pomisliti, da je kaj od tega celo res? Čez sto petdeset let bo vseeno. Mi pa lahko zaradi zamrznjenega Milana – hrčka – v tem času, v tem trenutku, v tej resničnosti zanetimo vojno, zažigamo mesojede ali nabadamo na kole vegane. V svojem bistvu ostajamo nepoboljšljivi – dokler se ne odločimo sprejeti resničnosti in poboljšati sebe. Lahko bi kje napisal Bog, a se bom v tem tekstu temu izognil.

Našel sem ga zmrznjenega in v trenutku vedel le to, da zrem vase. Rit kosmata. Zmrznil je v ostankih eksplodirane penine. Sicer ga je dal v hiško – rdeče barve – in vse skupaj v vrečko in dobil sem vtis, da je šlo za pogreb, a to je bizarnost le še povečalo.

Jaz sem Milan. Vsi smo Milan. Nekaj mi je zlomilo nogo. Ali: nekaj imam zlomljeno. Mirujem. Mirujem in zatekam. Mirujemo in zatekamo. Ker zatekamo, mirujemo. Resničnost. Grem na pivo in si rečem: »Nehal bom s sladkorjem.« Vse bom imel rad tako, da bom z vsemi prekinil stike. Sebe imam najraje. Zato zbašem vase vsa možna umetna hranila, poživila, pomirjevala in analgetike. Da nikakor ne bi pozabil, kako zelo se imam rad. Iz resničnosti mi uspe ustvariti svet patologij, kjer verjamem zgolj temu, v kar nikakor in pod nobenim pogojem ni mogoče verjeti. Resničnost pa ostaja.

Cimer jo je prinesel tisti dan skupaj s šampanjcem. Sprehodil se je po rdeči preprogi in mi jo položil v roke. Sedaj jo imam pred seboj in zrem v njo. Poleg litrske steklenice Jack Danielsa, dveh pic zmrznjenih iz Lidla, gozdnih sadežev in starega molitvenika, ki je tako smrdel, da sem ga moral nekam dati. Stanko je rekel, naj smrdeče knjige zmrznem. In sem jih. Drva sem zato pustil doma.

Poleg naštetih stvari in še česa, pa je tisti Milan. Hrček, ki je bil premalo vreden, da bi mu kdo pomagal, zato je moral zmrzniti. Moral bi leteti čez balkon. Prenašal je svoje muke. Milan je vedel, da se pred resničnostjo ne beži. Milan je zoon. Milan si ne zna prilagajati resničnosti, da bi pobegnil od nje. On biva v resničnosti. Milan je sprejel resničnost in vse skupaj prenesel kot pravi homo.

Διάβολος

Dan je zopet minil. Na en list nekaj o pripekanju, o preklinjanju čez družino, čez pretirano ljubezen do življenja. O strahu, trti ovijalki, ki grabi za vrat in stopnjujoče stiska, dokler ne poči. In res je, da strah ne obstaja. Ne obstaja sam po sebi. Vendar še kako obstaja. Blagor ubogim v duhu, ker imajo usmiljenje demonov. In ubogi ubogi v duhu, ki nikdar ne bodo resnično živeli.

To, da se zaprem v svoj mikrokozmos, v čezvesoljno pot od doma do službe in ostale postojanke na tej poti. To, da mi vrhunec tedna predstavlja pivo v petek po službi. Pivo po službi ob katerem še dve uri in v resnici ob dveh pivih govorim o službi. Ne bi si drznil končati življenja z nabojem, ker verjetno v tem svojem mikrokozmosu niti ne bi zbral zadosti razlogov, ki bi proizvedli zadosti energije, da bi se v meni sprožila misel eksistencialni razsežnosti.

Le dovolj modre prešine samomor. Pivo. Spet pivo. To smrdljivo ceneno pivo. In politika. In vreme in tečna žena in kako nimam časa zase in kako sem nekje, kjer nisem nikdar mislil, da bom. Brez milimetra kritične distance. Brez strahu pred okovi brezstrašnosti. Brez slehernega demona. Spiješ pivo in »moram k ženi, pomagat` otroke zrihtat, jutr` pa na bajto delat«. Zate ni strahu. Zato lahko delaš od jutra do večera, ker ti je vseeno kam boš pravzaprav prišel po tej poti. Utopljen v povprečje s cinizmom kot popotnikom in vrečo plehkih šal, da ne pozabiš, da je bilo nekoč življenje smešno, dokler ni postalo samoumeven šum in bela lisa tvojih garaških rok.

Nikoli ne bi zapisal karkoli o muci. Dve muci. Ne o mačkah, prej o tistem, kar najdem v nosu, ko razmišljam o naslednjem verzu in potem dovolj dolgo strmim v prst premišljujoč, kam s tem, da se mi ali utrne, kaj napisati, ali pa vse skupaj pozabim in pojem, kar sem izbrskal. Nikoli ne bi rekel kovini muca, ali sivini v njenih očeh – muca. Moja muca. Vse muce so šle v popolnoma drugo smer. Devet življenj, pristanek na nogah, družba ob koncu tedna, politika namesto boksarske vreče, distanca do vsega, kar bi samo namignilo na to, da v življenju štejejo utripi.

Začutil sem strah. Prvič v življenju. Niti najmanjšega smisla ni v tem, da bi se bal smrti, če si ne želi vsak najmanjši del mene živeti za vsako ceno. Moral sem prijeti za nekaj in Ti si bil tam. Dovolj je bilo, da sem zrl v tvojo trpečo podobo in prosil za ljubezen, v mislih pa jih preklinjal, ker so ti vzeli križ, na katerega si ponosno šel, da zmoremo bedniki zreti v brezno demonov in reči strahu – sapa.

Kamorkoli pogledam sivina brezčasnosti. Bojim se zgolj poimenovati demone, ki me trgajo iz bivanja, kaj šele, da bi se soočil z njimi. Beg je lažji. Ne morem leči v travo in samo zreti v nebo, ker čutim roke, ki mi zdrsnejo za vrat. Vračanje. Vse je vračanje in perpetuum mobile. Tisti demon, ki me drži za vrat, ko želim steči stran. Prsti grebejo po koži in trgajo meso. Cena za preskok iz takrat v sedaj.

Vse, kar se ti zdi dosegljivo, postane vakuum. Dogodki, ki jih ni in sinje turkizna praznina, ki bi jo morali zapolniti novi dogodki, ki na koncu izzvenijo v kakofonijo slabih ponaredkov preživetih impulzov. Vse govori le: bil si. Bil si. Na kavču se skrčim, da bi našel dečka, ki je pihal svečke na torti v obliki ježa. Bodice so nadrobljeni lešniki in tega se takrat niti ne zavedam. Z vsakim ugrizom: bil si. Pogovarjam se z ježem, pa sploh nisem tisti deček.

Bil si. Vse se je zdelo tako dostopno. Polnost življenja je imela smisel in smisel je služil letnim časom. Vse je bilo en sam neskončen smisel – iluzija neskončnosti o kateri pa so mi vsi molčali. Pomlad je imela zvončke in žafran in sneg se je topil samo za nas, da smo lahko zmetali še tiste zadnje kepe v sošolke in sošolke v svoja srca in potem smo bili ena sama kepa polnosti življenja. Poletje je bilo šolska torba čim dlje od oči. Vsako poletje nov met v isti kot in potem … smo vso poletje ponavljali pomlad.

Nekega dne pa se zbudiš in je pomlad tišina pod katero se teptajo zvončki in trobentice nimajo več nobenega okusa. Obupan vzameš tisto ob poti – »Ne teh! Blaž, tu psi ščijejo!« - in ni nič drugačna. Ko bi zabrisal torbo v kot in rekel poletju tri mesece pomladi, zabrišeš sebe na kavč in rečeš kipečim popoldnem zima. Veš, zakaj je vsaka sekunda glasnejša in veš, da ti nikdar več ne bo uspelo biti. Ker si že bil.

Ostane ti le to, kar si. Sivina neskončnih cest, ki še edine predstavljajo pobeg iz norosti popolnoma nepotrebne grabežljivosti. Neskončne povratne zanke življenja z masko smrti. Večurni sprehodi s soncem nizko nad obzorjem in z demoni ob rami in edinim strahom, da boš dosegel konec ne da bi karkoli kadarkoli sploh začel. In ko nisi več zmožen bivati v mlačni brozgi povprečja, povprečja, ki te sili biti kolektiv, biti »mi«, biti mož, biti družina, biti smisel na avtocesti nesmislov. Ko postane edini smisel popolna distanca, ti pa se sesuješ sam vase. Vse koli tebe pa je kraljestvo demonov in edini strah je ta, da boš za en utrip zgrešil sinhronizacijo z njenim utripom. Če ni tudi to le – iluzija smisla.