Darko [kratka zgodba]

Darko je bil res čuden model. Bil je eden tistih ljudi, ki veliko govorijo in včasih je kakšno ustrelil kar tako mimo vsega. Enkrat je svoji tastari rekel, da jo bo ubil. Živela sta namreč sama in težila mu je, ker je nenehno vozil domov različne ženske. In bilo je tako, da jih je vozil domov, vrgel na posteljo in bil z njimi prav živalski. One pa so bile take, da jim je to bilo v užitek in so potem kričale, tolkle po zidovih, med premori cepetale in se smejale na ves glas, da bi se mu še bolj prikupile.

Takšne stvari so logično moteče in tastara je imela v zgodnjih jutranjih urah vlak, ki ga je morala nujno ujeti. Delo strežnice in hišne pomočnice je stvar preciznosti, kot je stvar preciznosti tudi točnost. Zajtrk pa mora biti na mizi, preden se zbudijo otroci – ker, kdo bo pa poslušal otroke, da ni zajtrka na mizi? Zato je morala biti točna in, če je želela biti točna, je morala ujeti tisti zgodnji vlak. Poskušala je z različnimi oblikami meditacije, vendar Darko, ta naš čudak, in njegove hijene, so brez vsakega napora vsakič znova prebile vse zidove, ki jih je postavila proti temu seksualnemu hrupu.

Skratka, pokrov ji je odneslo in rekla mu je, da je degen. Itak sta bila v sorodu in itak se je on od nje navadil opletati vsepovprek. Njene besede so bile sicer na mestu, vendar Darko, kakršen je Darko pač bil, potem še nekaj časa ni prišel do sape. Potem je zaslišal uro na steni in tiste prazne preskoke kazalcev, zato se je odločil, da bo nekaj rekel, ker ni prenesel te »idiotske tišine«: Njegove besede.

Roke je počasi zataknil v žep jeans kavbojk, se tako malo nagnil na en bok, malce priprl oči in rekel: 

»Ubil te bom.« 

Ni nujno, da je želel to reči. Ali, da je imel namen, to reči. Ali celo, da je to, kar je rekel, imelo kakšen namen. Vendar besede so bile sedaj tam. Prišle so, skočile popolnoma mimo vsega smiselnega v tistem času in prostoru in obstale med njima.

Če bi bil tam, bi rekel, da so priletele v tastaro, vendar me ni bilo. Ni me bilo in vseeno vem, da niso priletele vanjo. Tako prav počasi so se prizibale do nje, se dotaknile njenega lica in dokler ni prostor nasičilo nekaj drugega, plapolale od stene do stene, med omarami in lestencem in sivile kremasto rjavi prostor socialističnega bloka.

Darko je bil res čuden model. Potem je tam stal in prisežem, da je dvignil desni kotiček ustnice. Ni ponovil besed, ni trznil. Prav nobene spremembe v svetu ni povzročil njegov izpljunek brezuma. Morda ga je to malo iztirilo, ampak tega ni pokazal, zato tega ne vemo. Zunaj je od nekod zadonel mestni avtobus sopeč s svojimi težkimi črnimi gumami po razgretem asfaltu. Prestopil se je z boka na bok in še vedno visel na hlačah s palcema zataknjenima za žepe.

Tastara ga je gledala, kot gledajo tastare, ki jim otrok reče, da jih bo ubil. Vendar nekaj je bilo drugače. Spet avtobus. Obraz se ji je zgladil. Oči so ji poskočile in s trepalnicami je poljubila njegove besede, ki so se potem v hipu razbežale in skozi priprto okno v kopalnici skočile na mestne ulice in prometno cesto nekaj sto metrov stran.

»Ubil me boš?« je ponovila.

Darko je bil res čuden model.

»To sem rekel. Ampak nisem tega mislil.«

»To si rekel, res je.«

Gledala sta se in sedaj so tudi njeni kotički ustnic lezli navzgor. Malo vek in veliko trepalnic je imela, kar je delalo njene oči izredno velike. On je bil pa čuden, kot je Darko pač čuden bil. Obraz je skakal na obraz in vse se je odbijalo med njunimi očmi, potem pa sta oba padla v nenadzorovani smeh. Bile so solze in oba sta se stiskala za trebuh in lovila sapo.

Končno sta se ujela in zbrala, kot se za odrasle in normalne ljudi spodobi. Darko je imel sicer nekaj težav s tem, ker je bil res čuden model, tastara pa je normalno sodelovala s svetom.

»Dežnik sem pozabil pri Lopovu.«

»Tista včeraj, kako ji je bilo ime?«

»Danaja? Si slišala glede dežnika?«

»Jo imaš rad?«

»Ne vem … rad … kaj me to sprašuješ … Pa, halooo, dežnik?!«

»Vso noč je bila tiho in nobenega ropotanja ni bilo. Rada bi verjela, da boš nekaj naredil v življenju. Saj veš … ljubil in ustvaril. Hiša, družina … ti je všeč ta samota v tem betonskem plesnivem ostanku časa?«

»Samota? Vedno sem mislil, da je samota odvisna od kratkih stavkov, ki jih izrečem pred ogledalom.«

»Darko …«

»Ne teži. Živim v svojem pornokraljestvu, štukam tu in tam in sem sam svoj kralj. Ustvarjam.«

»Kaj ustvarjaš?!«

»Ustvarjam minevanje. Z vsakim dejanjem me je manj. Zakaj bi to nebrzdano pospeševal, če pa lahko to nadzorujem in se po lastni volji odločam, kako in za kaj bom namenil svoj čas?«

»Na račun drugih?«

»Na račun zraka.«

»Ješ pa od mojega dela.«

»Ker daješ. Ne bom rekel ne ugodju. Saj nisem idiot.«

Promet je potihnil in sonce je nizko padalo skozi priprte žaluzije. Dolgo sta se pogovarjala. Vmes sta celo sedla na kavč, on je pretegoval noge in zategoval roke za glavo, ona je vedno bolj sključena skušala biti mati. Vendar za kakšne stvari je čas minil in je, kot se reče, prepozno.

Moral je oditi, ker je bil dogovorjen pri Splavu, zato je kar med njenimi besedami vstal in odkorakal skozi vrata v noč. Izdihnila je in se prelila v kavč. Roke so ji počivale na stegnih. Pogledala je na mesto, kjer je sedel ta njen sin in zagledala neporabljeno srečko. Na veliko je pisalo: »Glavni dobitek – 50.000.000€!« Vzela jo je, svaljkasto podrgnila z nje folijo in onemelo obstala.

Darko je bil res čuden model. Ni preklinjal in vedno je nesel vrečke starejšim gospem. Na prehodu za pešce pri Pravni fakulteti ga je zbil siv clio, ki je noro prevozil rdečo luč. Za sabo je pustil raztrgano jakno, krvave hlače, uničeno mamo in 50.000.000 evrov, ki jih nikdar ni imel. Včasih je kakšno ustrelil kar tako mimo vsega.

Gospod Nihče

Poznaš tisti občutek, ko se ti utrne nekaj prvenstvenega? Tisti preblisk razsvetljenja, ki ga ne znaš opisati, tisti predobčutek, ko se srečaš z nečim, s čimer se še nikdar nisi srečal - ki predstavlja nekaj nepredstavljivega? Zopet sem se nekam vozil. Ali od nekod. Zadnje čase sem nenehno nekje in hkrati me nikjer ni, kot bi se pozabil vsakokrat, ko odidem od doma, vzeti s seboj. Tu in tam se srečam v ogledalu kavarne, v kateri se ustavim, da prigriznem kak topel sendvič in čaj. Zeleni čaj. Zeleni plastični čaj iz zelenih plastičnih vrečk, ki se v okusu ne razlikujejo od tistega, kar potapljaš v pregreto vodo. In za to dam 1,80€? Za toplo vodo in posušeno plev z okusom … zelenega? Vozim se in glasbo v radiu imam nastavljeno prav na potiho, česar se zavem šele kasneje in to mi zopet odpre neka vprašanja.

Zadnje čase me ubija en sam ontološki sofizem ali sofistična ontologija ali nihilistični antivivizem. Izmišljanje besed kot beg pred stvarnostjo. Ker vrata so pač vrata in vrat je vrat. Kot: »Odšla je skozi vrata in zadnji delec kože, ki sem ga videl je bil dolg in gladek vrat.«

Plehnato dete je še vedno prekrito z aprilsko zimo. Vzvratna ogledala so tam, zadnje steklo tudi, črna platišča, drobcene pnevmatike ali zračnice (morda to počnem, ker se je nek košček mojega zavedanja zdrznil, ko je umrl Toporišič, in ko zrem okoli sebe in vidim, da polpismeni kromanjonci izdajajo pesniške zbirke in prozaična dela, ali ker mladi govorijo jezik, ki nikakor ni več slovenščina in to nikogar več ne gane – koliko let še do dne, ko ne bomo več znali ubesediti in zaigrati »Županove Micke«?). Teče in gre. Ravno. Siva cesta, ponavljanka-sestavljanka, ampak, kaj čem? Kot da lahko izumim karkoli, kar bi nadomestilo sive ceste?

Okolica je zlita v eno. Tihe meglice preskakujejo kraje. Ne opazujem jih, vendar vem, da so tam. Od Kočevja do Kamniških Alp – povsod nad mano; in v meni nič drugače. Mirujem v tem nemiru. V meni se kopiči strah. Morda sem popustil medijem, morda sem popustil kakšni drugačni vrsti propagande, morda sem le seštel ena in ena in ugotovil, da od dve ne morem živeti. Da me čaka za vogalom, da prihaja, da je tam, vsem na očeh, da jo gledamo, to vsoto strahov in sovraštva in drobnih stotin seštetih v eno veliko zlo. Skušam živeti ljubezen, a zrem v globel zla in vsrkavam odsev.

Ni nedelja, a čutim jo za vratom. Dan, ki bi ga moral ljubiti najbolj, je dan, ki se ga tako zelo bojim, da ga najpogosteje prespim za zastrtimi žaluzijami stanovanja. Kot da bi nekoč razvil nek obrambni mehanizem, ki se je zrastel iz (morda) travmatične nedeljske izkušnje. Šli smo k maši? Šli. Ne, takrat še nismo hodili. Potem je moral iti. Potem pa smo šli k maši? Ne, tudi takrat še nismo hodili. Jaz sem hodil? Ne, nisi. Nisi hodil. Niti k verouku nisi hodil. Ampak potem sem enkrat šel k maši? Potem si konec osnovne šole hotel tudi ti k birmi, ali k verouku, ali nekam. Omenjal si Boga in birmo. In sem šel k maši? Ne, najprej si šel k verouku in si opravil štiri razrede verouka, ki si jih pustil za sabo. Točno! In potem smo začeli hoditi k sveti maši? Ne, potem si rekel, da hočeš na tisto marmornato gimnazijo, mi pa smo rekli, da bodi raje kuhar ali računalničar. Nobene sivine. Nobenih mračnih nedelj. Nobenega razloga za strah pred ljubeznijo do ljubezni. Prepričan, da je enkrat nekaj moralo biti, ne vrtam več dalje.

Morda je bila nedelja dan vrat in vratu. Morda je bila nedelja kriva za dan vrat in vratu. Morda bi bilo lažje verjeti v kakšne druge stvari, v usodo, v božjo previdnost, v rjav habit in leseno palico v rokah. In kaj pridobim? Svobodo. »Svobodo,« pravi Gospod. Nikdar nisem znal bivati svobodno. Kdo sem, da si bom jemal svobodo? Priveži me! Zveži me nase! Iztrgaj me iz prostega pada svobode in me vkleši v kamen, zacementiraj v tla, zvari na mestni drog, vlij v kalup neuničljivega oklepa! Vdam se ti! Tvoj talec bom in počni z menoj kar hočeš, le dovoli mi, da sem ti zvest!

Prvič se je to zgodilo. Prisežem, da nikdar prej še nisem občutil tega, kar sem tisti trenutek. Čudež življenja je v čudenju nad življenjem. Vsa leta na kolenih in sklenjenih rok niso iz mojih misli odgnala podobo teme na neskončno vzporedni premici časovnic mojega bivanja. Po tridesetem letu imam pred očmi vedno temo. Vedno. Ne vem, kdo sem. Ne vem, kam grem. Ne vem, čemu in zakaj grem.

Vsi pogoji so ustrezali. Zunanje razlitje sivine po minljivi materiji je zamotilo oči, ki so se izgubile v neskončnosti. Trenutek zbistritve je bil. Trenutek popolnega ničesar. Trenutek videnja skozi ozko odprtino na zgoščeni avtocesti mojih vzporednih časovnic v neskončnost. Pišem in se sam sebi zdim nor, vendar povem vam, da je bilo popolnoma tako. Strmel sem v dogajanje in vedel, da ne sanjam. Saj vozim. Tu sem. Zavijem levo desno, avto gre levo desno. Zaviram, sila zaviranja me potisne naprej. Tu sem. Sedaj sem se prepričal.

Sedim v nekakšni čakalnici in se sproščeno nasmiham. Izraz neobremenjenega mi prekriva obraz. V elegantni temni obleki, s suknjičem vrženim čez naslonjalo belega kavča. Bela srajca in temno modro rjava kravata. Jaz, ki sem že bil, a to sem jaz, ki ga nisem še nikdar videl. Vem, da sem jaz. Ne le, ker se vidim, ampak kar čutim prostor. Nad mano je luč in ne brni, ker je tehnologija, ki je ne poznam. Čutim kri, ki se preteka po telesu in okostje starejšega človeka, ki mi daje trdnost.

Kako pogosto se vprašam, kako bi bilo, če bi bilo … sedaj se gledam, kot da sem tam, starejšega. Ne postaranega, le starejšega. Redki a urejeni lasje in delno postarana koža mi dajo jasno vedeti, da sem blizu petdesetih - morda že čez. Sproščen sem in zdrav. Osredotočim se na dogajanje … in takrat se zavem. Tvoja silhueta, ki je ne bom nikdar pozabil. Tista točka na premici bivanja, kjer sem postal gospod Nihče. Bližava se tridesetim. Kako bo, ko ti bom želel voščiti? Me boš povabila na svoje praznovanje? Kako neumen sem … sam sebi se zdim bolan, a misli ostajajo. Noseča boš in poročena, otroci bodo imeli verjetno čudna moderna imena, jaz pa bom nekje v kotu zgodovine odganjal temo. Potem pa se vidim, ko sedim na tistem stolu in obujava spomine na nekoč. Čas ti ni prišel do živega tako kot meni. Smejiva se in še vedno te spravim v smeh s svojim neposrednim in bizarnim humorjem. Pri kakšni opazki še vedno zaviješ z očmi in ugotoviva, kako daleč sva si v resnici. Predvsem pa, zakaj sva tu, kjer sva. Vstanem. Treba bo iti. Imam opravke, svoje obveznosti, nekam hitim. Zdrav petdesetletnik, ki se ne boji let. Lepo te je bilo srečati. Lepo ti gre v življenju, to mi je všeč. Vesel sem, da klepetava kot nekoč … a ne kot nekoč. Seževa si v roke, suknjič vržem čez rame in odidem v bleščečo belino; igriv, navihan in radoveden kot sem globoko v sebi od nekdaj. Jaz, ki je ostal jaz … in preživel težo vseh nedelj. Gledaš me ... nekaj ti gre po mislih … a nikoli ne bom vedel, kaj ... in le naj kar tako ostane.

Paramecij

Z obraznimi kocinami imam resnično smolo. Ali tistim nadomestkom tam. Tistim drobnim izrastkom, tisto željo po »biti mož«, ker na ven ni bolj jasnega znamenja moškosti - z izjemo golega telesa. Pač nekaj dlak je, bolj ščetin kot dlak, ravno toliko, da jih ni malo, da bi jih lahko preštel, a tudi ravno toliko, da bi potreboval kar precej časa, da bi vse preštel. Skratka začaran krog raztrganega obstoja, ki je Damoklejev meč moje življenjske poti. Ni dovolj, da je človek razklan v sebi, v svojem bistvu. Da ljubi smrt in istočasno z vsakim pobliskom med nevroni išče način, kako bi premagal to dejstvo nad dejstvi. Ne, Bog se je poigral z mojim bivanjem in vnesel razcep v sleherni delec moje krhkosti z oznako: življenje. Naredil me je za šemo, za smeh in v posmeh.

Opisati se z eno besedo. Paradoksalen. Nekaj neobstoječe bivajočega. Saj bi se smejal vsemu temu, pa mi gre na jok, ker imam vse in ničesar nimam. Šel bi v mesto na pivo, a imam stanovanje v predmestju – zato se moram odločiti, ali bi šel z avtobusom ali z avtomobilom. Zmanjkalo mi je sredstev na Urbani; jok. Lahko grem z avtomobilom, ki ga imam; veselje. Vendar kje bom parkiral? Jok. Pri Operi. Veselje. Potem bom po tem mrazu hodil? Jok. Pa saj imam veliko toplih oblek! Veselje! Potem oblečem najudobnejše in ugotovim, da sem čisto premalo oblečen. Jok. In tako naprej. Do večera. Zvečer v posteljo. Kako je velika, jaz pa tako majhen v njej in sam. Dokler v njej nisem sam. Takrat pa: kdo vdira v moje življenje in volk samotar in preziranje in molk, ker ne trpim dolgo človeške bližine. Zavist na eni strani, ponižnost na drugi. Prezir (do sebe) na eni strani, napuh na drugi. Pa se pojdi, človeček paramecij!

Nekateri se čutijo dolžne, da me nenehno silijo v iskanje pradavnega misterija imenovanega: »prav«. Kaj je prav? Prav je, da si najdeš dekle. Prav je, da imaš službo. Prav je, da si. Ne rečem, da ne želim dekleta ali službe. Ne trdim tudi, da je to nujno. Morda so to le neki trenutni impulzi? In če vam rečem, da verjamem, da so vse te puhlice izmišljotine praznih ljudi, ki potrebujejo NEKAJ, s čimer si zapolnijo praznine svojih duš? V nekem trenutku praznega dneva se zavem, da preveč premišljujem, potem pa se mi v pogovoru s kakšno razgledano osebo zdi, da sem intelektualno razmišljujoče popolnoma vegetiral. Kot bi pozabil kdo sem. Hočem reči, nekoč sem bil, ker sem kritično razmišljal, bral, debatiral, vstopal v sfere modrecev, izstopal iz tu in zdaj v nekoč, nekje in nekdaj. V vrtincu dogajanja sem bil prepričan, da sem to jaz in s seboj kot takim, sem bil zadovoljen. Na žalost le toliko, da sem postal zadovóljen in sem se ugnezdil v svojem praznem zadovoljstvu. Ozrem se nazaj in vidim, da je bilo najlepše takrat, ko nisem zaznal niti najmanjšega premika v svoji okolici. Ker, kaj je zdrs drobnega kamna na vrhu gore na Zemlji za našo galaksijo, ki se komaj drži v lastnem ravnovesju?

Potem se človek zave, da je otrpnil. Saj si in vse je lepo in prav. In srečaš tu in tam dušo, ki ji uspe dihati v tvojo smer in te zmrazi – ravno toliko, da se malo zdrzneš. Piješ in ješ in opravljaš neke namenske stvari, a še vedno na vse to zreš z razdalje tiste v vesolju izgubljene galaksije in opazuješ drobni kamen, ki trka ob ostalo kamenje. Z oglušujočim zvokom drvi po strmini proti svoji končnosti, proti postanku na kupu med ostalim kamenjem. Zbije tu in tam zaspan rožmarin in brin, preskoči ranjeno odtrgano korenino, se zmoči v drobni strugi izvira, ki se je odcepil od glavne struge – pride na svoj konec in umolkne. Nikomur ne pove, kje je bil. Nihče ne bo nikoli vedel od kod je prišel, kje je bil na svoji poti in kaj vse se mu je zgodilo. Je le kamen med kamni. Enako siv, enako mirujoč, enako vibrirajoč, po njem pada isti dež, vanj se upira isto sonce. In samo zaradi tega naj bi rekel ostalim kamnom – bratje?

Vozim se po ljubljanski obvoznici in si srčno želim le kakšnega pljunka z nadvoza, da bi lahko očistil vetrobransko steklo. Nisem si še razjasnil, zakaj ne umivam svojega avtomobila. Niti mi ni pomembno. Sem tista osamljena galaksija v neskončnem vesolju, napolnjen z osončji, planeti, vesolje v vesolju. Čutim, kako na nekem oddaljenem delu mojega bivanja, na nekem z življenjem prepojenem planetu - kot nešteto drugih - začne podrsavati kamenje. In med njimi je kamen, ki se upira – a tudi ta zdrsne. Vse to se dogaja – vem, da je to stalnost bivanja. Potem sedim tu v usnjenem sedežu predragega vozila, ki ga ne umivam, ker mi je škoda vode, ker sem lenuh, ker mi pločevina ne pomeni nič, ker ima pri zadnjih stranskih vratih udrtino in mi je grd in želim, da se njegova grdost izraža "par excellence" in ugotovim, kako mi ni prav nič mar za tisto usrano kamenje. Nepomembnost pomembnih dogajanj. Vidimo poboje in jih vrednotimo – ta poboj je bolj poboj, ta je pa manj poboj. Enkrat umirajo naši, drugič umirajo samo ljudje, krivi pa smo kristjani, ker smo izumili človekove pravice in sedaj smo popolnoma razpeti – si moraš misliti? – med to, kje se te vražje pravice sploh začenjajo in kje jim je konec? Neskončnost nam je grozno tuja in nas plaši. Zato nas plaši Vsemogočni Bog, neskončnost Njegovega stvarstva. Celo vrli krščanski, raje »krščanski«, novinarji so izumili »obrobje vesoljne« Cerkve. Tudi neumnost je lahko neskončna - nekaterim uspe doseči celo rob te neskončnosti. Pogosto si želim, da bi bil tisti kamen, ne pa galaksija, ki mora videti, kako se tu in tam kak kamen znova in znova ob rahlih premikih silno zadene ob mogočno skalo misleč, da je na cilju.

Ostane mi čas, ki ga smem preživeti zase. Bog ve, koliko časa zase mi v resnici pripada. Saj je ves čas Njegov, kdo sem potem, da mu Ga bom kradel in namenjal sebi? Znotraj tega časa molčim in ugotavljam, kako hladno je bivanje med zvezdami. Med tistimi polpismenimi, ki se na omrežju dvignejo nad povprečje in tistimi žaljivimi, ki za masko satire uporabljajo demokracijo in temeljne svoboščine namesto straniščnega papirja. Molčim in si želim upanja in sile, ki je bivala v meni. Včasih je enostavno tako, da je dovolj, da v ta molk spustimo kakšno dobro pesem. Tiste zimzelene. Vetrobransko steklo se naenkrat očisti, gorivo ne predstavlja skrbi. Nisi več sam. Znotraj bivanja ustvarjalnosti si nenehno povezan z najbolj bistvenim delom človeštva. Ni bil prvi človek tisti, ki je zakuril ogenj, temveč tisti, ki je zaplesal s senco, ki jo je ogenj metal na steno v votlini. Edina resnica, ki jo dovoljuje ustvarjanje je ta, da nikdar ne pristane na ultimat uničevanja. Spomnim se na čas prve ljubezni in »Dan ljubezni« in neke pikre pripombe domačih, ob katerih sem zardeval. Dovolim si biti ranljiv. Umestim se in zopet zaupam Gospodu, da me nekam pelje. Razdvojil sem se in sestavil. Kakšen "jaz" bom jutri? Kdo ve …

Cinik brez izbire

Uporabljajte milo za roke. Zopet tisti letni čas in tisti dan v tednu, morda tisto vreme, morda tisto vlečenje živcev in ožemanje spominov, ko me stisne cmok v grlu že samo, ko sedim na avtobusu in vidim Tonya Soprana, ki mi ves neuničljiv s plakata teži, naj mu pridem, kar imam za povedat, povedat v obraz. No prav, ti bajs neumni, naj ti bo! Debel si in zato si umrl! In res je bilo bedno, da si umrl, ker ti še ne bi bilo treba. Jezen sem in ne vem ne na koga, ne zakaj, niti čemu. Nad Rožno se vlečejo sivi oblaki, po mestnih cestah siva srca, po mojih žilah prah in odpadli lasje, ki nikakor ne razpadejo.

Nekam sem namenjen. Zadnje čase me že ob prvih požirkih energijske pijače stiska pri srcu. Neprijetno je to trganje tkiva, ki se pretvarja, da je čvrsto, da je kamen, granit. Spodobno se oblečem in pred ogledalom pomerim masko, ki jo bom nosil ta dan. Zaljubim se v jezik, v vzvišene besede, v ves kič umetnega besedila. Še vedno iščem nekaj ali nekoga za katerega bi si odsekal, odrezal, morda celo odgriznil mezinčka. Enega. Čeprav ne vem, kaj bi sploh s tem prstom počel. V nos, pa v ušesa, pa po pomoti v usta, pa za to, da dosežem tiste oddaljene črke na tipkovnici? Pa kaj potem? Nič. Bom tipkal z osmimi prsti.

Stopim z avtobusa in iščem prostor. Svoj prostor. Do Kongresnega, nekaj korakov proti Univerzi, stojim in gledam v grad in v neko resničnost, ki se morda ravno ta trenutek dogaja nekomu v letu 1300. Neki perici, ki se spotika na poti od Ljubljanice do vlažnega stanovanja na Mestnem trgu. Ne pozna »lajkov«, edini »follower« je po vsej verjetnosti oseba, ki jo bo posilila in/ali ubila. Niti sanja se ji ne o »sebku«, njen miselni tok ne bremeni spraševanje smotra virtualnega bivanja. Njene misli niso okupirane z idejami izvirne kompozicije in primernega filtra, s katerim bi navdušila Instagram občestvo. Spat`, vstat`, prat`, k` maš` pa spet spat`. Morda se nekje na poti zaljubi, morda ji ljubezen in tiste prvinske hormonske motnje, ki ji dajo občutek zaljubljenosti omogočijo, da spregleda vse napake in hibe prvovrstnega kretena, zato, da se lažje odloči zanj, se z njim poroči in odide dve ulici bolj levo ali desno živeti v upanju, da bo imela lepe in pridne otroke in ji ne bo potrebno več prati od jutra do večera … le še nekaj ur dnevno. In jaz se smilim sebi, ker ne verjamem več plešočim celicam? Ker ne verjamem, da še zmorem biti ves od nekoga, ves za nekoga? Vem, kaj bi danes ta perica počela. Pridna administrativna delavka, preskakovalka na poti iz srednjega v višji družbeni razred, ker bi dolge ure preživela v pisarni in si dokazovala, da je materialnega ugodja vredno bitje. In kje bi bil jaz v njenem času? Tisto ubogo bitje, ki ga zjutraj zbrcajo s praga ali dvorišča malomeščanske večstanovanjske hiše. Tista senca, ki se opoteče do znane krčme in se zlije z usodo, ker drugega kot garač ali sanjač ne moreš biti. Ne takrat, ne danes.

V glavi razvijem idejo. Poslovni načrt. Odkar varim pivo, ga niti 5% toliko, kot sem ga spil pred tem, ne spijem. Varčevanje. Ne upam si. Niti nimam energije. Nekam moram, neko mesto moram zasesti, nek prostor zapolniti. Biti nekdo. Mimo mene hodijo brezbarvne sence polne mavričnih odtenkov. Približaš se mi po desni, ob telesu spuščeno roko malce dvignem in iztegnem prst, da bi se te dotaknil. Nič več nima vonja. Mladost je dišala po sladki nedolžni polti. Stvari morajo imeti vonj. Moram se prepričati, da obstaja nek smisel. Saj ni res vse samo pisanje in pesnikovanje? Po nekaj dneh potreba preraste v nujo. Opravim pot stare barke od Poljan do Livade. Kostanj, buržuji, pisana izložba, pletenine, pobegli pes, knjigarna – ne hodi notri!, pes na vrvi, vrv brez lastnika, vodim se in vlečem plašč k sebi, da bi pregnal mraz, ki skače z brega na breg mirne Ljubljanice.

Zdaj sem zopet na začetku. Prehodil sem neko razdaljo in šel od cilja do cilja, pristal pa pred tistimi bakrenimi vrati pred Nukom. Kakšno jalovo početje! In za koga? Noge so mi hvaležne, srce verjetno tudi. Neke misli uredim in koža se počuti krasno na svežem mestnem zraku. V tem času bi lahko … kaj, no kaj bi lahko? Zopet isto: kaj napisal. Napisal to, napisal tisto. Potem bi se vrgel v naslanjač v kotu malomeščanske kavarne, vrgel na mizo kup knjig, dal vtis intelektualca in umetnika, zapravil en kup denarja za rumeno scalino in mrzel postan sendvič in namesto pisanja praskal po zaslonu telefona.

Sploh mi ne uspe bivati v tem času. Tu in zdaj. Vem tudi, da nisem edini. Padam pred Gospoda, bežim pred preteklostjo, skrivam se pred prihodnostjo. Življenje slavim v hrupu, strast zamenjujem s poželenjem, ljubezen s strahom pred samoto, osamljenostjo. Na kup mečem neke besede in jim pravim pesmi. Potem se mi verz razlije in mu pravim odstavek. Gledam v tisto razvlečeno greznico; v resnici spominja na kratko zgodbo, pa ji rečem kratka zgodba. Nobenih likov, nobene narave, nobenega smisla. Avtobiografija laži. Sam svoj antijunak v svetu, ki ne obstaja niti v moji glavi. Kadar nimam pri sebi pisala, se mi utrnejo čudovite stvari, verzi vredni brezmejnih delitev po spletnih omrežjih. Kadar sedem za mizo, da bi pisal, se mi zdi bolj produktivno zariniti tisti kuli v dlan ali v oko ali skozi sence do možganov! Prebadam se z obstojem, govorim modro, pišem prazno.

Zadnjič sem imel literarni večer. Prišlo je dobrih deset ljudi. Polovica je bila domačih, druga polovica je bila popolnoma frapirana nad tem, da sem pesnik. In to bojda dober! Ker … pač človek mojega »kalibra« ne more biti (dober) literat, ko pa se ve, da sem nek vaški posebnež, farški nebodigatreba, diplomant neke tretjerazredne fakultete, brezposelni luftar in propadli politični ambicioznež. Po branju pa vsi k meni in: »Zares sem presenečena!« ali pa: »Danes sem te spoznala v čisto drugačni luči! Ne bi si predstavljala, da si tak pesnik … ne!, več … tak UMETNIK!« In sem si malo bruhnil v usta in požrl, ker drugega ti v takem primeru pač ne preostane. Mnogih, ki bi jih želel videti tam, sicer ni bilo. Nič presenetljivega. Za spodbudo sem dobil čokolado in liter Lidlovega rosé vina. Nisem vedel ali bi se jokal ali smejal. Potem sem šel na pir in z jokom počakal do doma. A vse to je že druga zgodba …

Bogovi

Pogled je skorajda predrl ceneno stensko uro. Preštel bi lahko zobnike in nato na njih zob za zobom, če ne bi s težavo držal glave pokonci. Niti trkanje po vratih ga ni zdramilo. Vse v prostoru je dajalo vtis pripadnosti staremu režimu. Človek se je obrnil v svoji majhnosti, da bi okoli sebe ovil niti časa, da bi postal večji, ostalo pa mu je le še nekaj scefranega klopčiča in teža tkanine v katero je zlezel. Kavč, postelja, knjige, gramofon, knjige, pepelnik, plošče, umazan krožnik, knjige. Vsak kot v sobi je imel svojo na videz prav posebno nalogo. Poslanstvo. Poleg kavča je zlagal prazne steklenice. Navezati se na minljivo, nato imeti nenehno pri roki nekaj trdnega, da si zbije iluzijo večnosti iz glave.

Pokašljal je in še naprej negibno strmel v stensko uro. Glava mu je pozibavala v ritmu udarcev ob preklopu zobatih kolesc v urnem mehanizmu. Obraz je rahlo zasukal in uho usmeril proti uri. Ko je zamižal, se je spomnil laži s katerimi si ljudje lajšamo življenje. Večna ljubezen. Dobro nad zlim. Pošten, poštenost, pošteno nategnjen, poštenjakar idiotski. Nekega dne je kot otrok prišel v vrtec in ugotovil, da ni več tovarišic. Igra zdravnikov in svet, ki se je omejeval le s fizikalnimi zakoni. Vedel si, da greš lahko višje od vrha češnje na vrtu, vendar nisi imel česa prijeti. Vseeno je lezel gor v tiste veje, vseeno je verjel, da bo naslednjič, ko bo prišel do vrha, tam odkril nekaj novega.

Stena se je plazila proti njemu, se plaho dotaknila stola in s pišem obstala na svojem prejšnjem mestu. Čutil je, kako svet postaja tog in dolgočasnih redkih barv. Bledičnost okolja je bila odsev. Odsev, ki ga je zapustil redko. Odsev, ki se je zrcalil iz sleherne površine sveta, ki ga je obdajal. Pogled je od ure usmeril proti praznim stranem zvezka pred seboj. Neobstoj praznine ga je begal. Stisnil je kozarec v desni roki in upal, da poči. Potreboval je močnejšo drogo. Strmel je v utripajoče črte na papirju, da bi iz njih ustvaril podobe črk, le da je obstal pred molkom in v miselnem krču. Želel je naprej, a naprej je bilo le: neobstoječa točka na neskončni premici življenja. Tudi trkanje ni ponehalo. Ravno nasprotno, iz sekunde v sekundo je nekaj silneje in vedno bolj surovo razbijalo po vratih. Želel je ohraniti mirno kri, želel je biti svoja last. Saj smo le voda začinjena s ščepci vesoljskega prahu, delci ostankov časov, ko je Bog ustvarjal sam sebe. Vendar kalnost ujete vode ne merimo z valovi na njeni površini, temveč z umazanijo, ki pade na dno. Praskal je po dnu in goltal s smetišča lastne grešnosti. Prepojen je bil z napačnimi odločitvami, hoditi ni znal več, padci so ga pritisnili ob tla in plazil se je po blatnem dnu zanemarjenega močvirja.

Dovolj je imel udarcev po vratih. Odrinil je stol, v dveh korakih stal pred vrati in jih sunkovito odprl.

»Kaj?!« je zavpil v sveže prepleskan hodnik.

Z roko se je obešal na vrata in strmel v prazno stopnišče pred seboj. Iz spodnjih nadstropij je še vedno prihajal vedno tišji odmev. Prazno. Brezmadežne bele stene, tu in tam okrušena ograja, pod stropom napeljane cevi in robustni, izstopajoči števci porabe pri vratih stanovanj. Manjše okno je na hodnik vabilo sivino melanholičnih dni. A na hodniku niti žive duše niti mrtvega trupla.

Počasi je z eno nogo prestopil prag in se ozrl po hodniku. Kdorkoli je bil, pobegniti ni mogel. Stopnišče je bilo dolgo in prostorno in svetlo in … po vratih je udarilo še trenutek, preden jih je odprl. Stopil je do ograje in se nagnil preko. Nobenih korakov. Niti sence. Vhodna vrata daleč spodaj, tri nadstropja nižje, so prav tako molčala.

Že dolgo si ni zaupal. Spal je z enim odprtim očesom. Morda niti ni spal. Zbujal se je iz sanj, v katerih je bdel in zrl v strop. V sanjah je bil strop je tako resničen, da je smel dvomiti vanj. Olupki pomaranče, strgane strani iz knjig, kepe zmečkanih napol popisanih listov papirja, odprta in skorajda izpraznjena steklenica viskija. Nočna omarica, prva pomoč, zadnji zakrament. Verjel je v otipljivost neotipljivega. Lesena palica je v ognju izgorela v plin in v toploto in v oglje in v drobce pepela in to je bilo to, kar je materialni svet nudil. Lažje je sprejel resnico o oblakih nekje nad sabo, kot o preprogi pod golimi stopali. Vse materialno ga je postavljalo v središče lastnega sveta. Ni se dojemal absolutno, vedel je, da se svet pravzaprav ne vrti, da čas ni linearen, da v resnici vse nekako utripa, išče bližino in se odbija v trkih zbliževanja. Vedel je, da ni središče, vedel pa je tudi, da je lahko le edino središče lastnega sebstva. Iz te podstati se je iztrgal le tako, da je v zavedanje okolice vcepil dvom o manifestaciji otipljivega stvarstva. Luži je rekel luža in dokler je to zmogel, je bilo očitno, da je on središče, ki zašepeče v talamusu: »Luža,« in izzveni v šepetu vetra, ki se dotakne dlani ob telesu ter zopet vzbudi dražljaj fizičnega zavedanja.

Ne, vse to je zanikal. Pretežko je biti svoje lastno vesolje. Nešteti delci, vse okoli tebe ti govorijo: »Bog si,« ali vsaj nekakšno božanstvo, nekaj osrediščenega, tebi pa manjka osnovna lastnost božanskosti – stvarjenje. Sedel je pred bledo modro brnečim ekranom in se trudil zapolniti praznino pred seboj. Trgal si je možgane, prebadal srce, pospeševal utrip, preskakoval vesolja, le da je vedno znova ostal sam sebi središče iz katerega se ni in ni mogel iztrgati.

Prva porcija psihotropne mane je bila presenečenje. Darilo. Prežvekoval je grenčičnost in potrkaval s stopali po tleh. Upal je na najboljše, pričakoval je, da bo najmanj storil samomor, odkril je svet, v katerem ni bil središče in na katerega je lahko zrl z neomejenih zornih kotov. Fizikalni svet ni bil več limita. Niti sam sebe ni več dojemal kot omejujočo materijo, kot skupek milijarde celic, ki se ti klanjajo in te zlobno kujejo med antropogena božanstva. Razpadel je. Razpadal in se sestavljal kot pršič delcev potujočih skozi nezavedne tokove Božjega načrta. Smisel vesolja v lastnem nebivanju živečega. Nedosegljivo je bilo le upanje na perpetuualnost stanja.

Če so bila to nebesa, je z usahnitvijo evforije vsa sila koscev materije, ki so se znova sestavili, ko se je vrnil vase, pritisnila nanj in ga najsilneje treščila v hladno krutost peklenskega brezna.

Stal je pred vrati in strmel v belino praznega stopnišča. Bledi členki so prebadali dlani, ki so objemale stopniščno ograjo. Spoznal je praznino. Resnično praznino. Neprisotnost sebe. Dejstvo, da si vesolje znotraj vesolja. Da si svoj svet, okoli katerega se vrti svet in si svet bivajoč v svetu neštetih svetov. Sestavljen iz sebe in iz delcev vsega, kar te obdaja. Bogovi ste, le Bog ne boste nikoli. Obljubljena vam je podobnost, le nikar se ne enačite z Njim.

Obrnil se je in se vrnil v stanovanje. Vrata za njim so se s treskom zaprla. Ura je zopet udarila mimo črtice na številčnici. In zopet. In znova … in spet. Obstal je in čakal, da dobi odgovor v času, ki je bil tako hrupen v tišini, a tako nem, ko je v mislih vpil nanj: »Kam me pelješ?«

Nečimrnost

»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar,

»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Prd 1,2)

Prejšnja leta bi ob tem času bile stvari drugačne. Logično, boste rekli, saj se vse spreminja. Se bom torej malce popravil. Prejšnja leta bi bile ob tem času stvari popolnoma drugačne. Pa ne bom zopet o vremenu – tudi če bi najraje na ves glas zavpil: »Jebemti, pa kaj se dogaja z našim planetom!?« A ne bom.

Resnično cenim tiste norce, ki mi na vsak način želijo prodati floskule, ki so tako odtujene od njih samih. Na primer tiste preskakovalce časa, ki mi nenehno pridigajo o tem, kako je potrebno živeti v sedanjosti. A ni večjega paradoksa, kot teza o sedanjosti. Če bi želel bivati v sedanjosti, se moram nujno omejiti(!) z neko dogovorjeno časovno enoto. Kaj je torej sedanjost? Današnji dan? Ta teden v katerem smo? Oktober? Leto 2014? V kolikor tega ne naredim mi ostaneta le preteklost in prihodnost. Hkrati pa vem, da vse, kar počnem, to moje udarjanje ob tipkovnico, norenje po travi, kostanj, ki cvrči v ponvi, zvok hladnega piva, ko odtrgaš zamašek … vse to se dogaja zdaj. A ta zdaj je le hip … vse ostalo je že bilo, ali pa šele bo.

Vseeno sem želel o nečem drugem, ki pa je zelo povezano s časom. Eden mojih velikih človeških bibličnih prijateljev, gospod Kohelet, me uspe vedno znova nagovoriti. Ko že v svojih prvih verzi benti o nečimrnosti in se prav naduto postavi na vse in istočasno vse postavi v nič, le Boga na prvo mesto. Dobro, ko sem nekaj let nazaj začel prebirati Knjigo, sem si mislil: »Dej, stari … ne pretiravej,« a me je vseeno nekaj v njegovih zapisih begalo. In tudi, če sam pravi, da je doživel vse, kar se doživeti da in ugotovil le to, da je vse nečimrnost, je meni manjkalo ravno tega … izkustva. Izkustva tega, kar se pač doživeti da.

Od takrat do danes so se stvari precej spremenile. In s Pridigarjem sva postala odlična prijatelja. Izkušnje. Izkušnje in zavedanje izkušenega. Vse to in le to. Nikdar mu ne bi verjel, če ne bi vsako leto z večjo prisilo praznoval rojstnega dne in okoli sebe opažal ljudi, ki se hodijo v mojo družbo »zabavat« in mi lažnivih nasmeškov na obrazu voščijo neiskrene in zlajnane želje. Vseeno verjamem, da sem točko, na kateri sem se znašel letošnje leto, tiho a vedno glasneje od nekdaj pričakoval. Morda je kdo kaj podobnega že izkusil ali izkušal skozi svoje življenje. Tista mračna slutnja, tisti sivi scenarij v katerega sicer dvomiš in trenutna resničnost govori vse zoper njega, a tu in tam kak droben dogodek v življenju počasi in prikrito namigne, da se stvari resnično odvijajo v smer uresničitve tega scenarija.

Rojstni dnevi v mojem življenju – in življenju moje družine – so bili vedno neka velika stvar. Dogodek, ko smo se vsi zbrali in se vsaj nekajkrat letno veselo družili. Tako je tudi naneslo, da je bil skorajda statusni simbol to, koliko sošolcev in prijateljev je prišlo na tvoj rojstni dan. Ker … saj veš, če jih je veliko, potem si očitno dober človek in pomemben in te imajo ljudje okoli tebe radi, zato si vsi želijo praznovati tvoj »veliki« dan ob tebi. A iz leta v leto se mi je vse skupaj, bolj kot ne, zdelo samo sebi namen. Nečimrnost. Še posebno kasneje, ko smo bili že proti koncu gimnazije in v študentskih letih, ko sem opazoval »prijatelje« in znance okoli sebe, kako so jim PRIJATELJI pripravili za rojstni dan presenečenja in so bila darila stvar izvirnosti in iskrene želje po obdarovanju slavljenca s točno določeno stvarjo. Še najbolj pa s svojo (nepričakovano) prisotnostjo. Meni pa je vsako leto znova uspelo spraviti »prijatelje« na kup le tako, da sem jih povabil v družbo. Pa še to je bil odziv vedno bolj ubog.

Tako sem začel spoznavati in premišljevati o dvojem. Najprej, sem se nehal truditi ugajati drugim. Tista huda laž, kateri mnogi verjamejo in jo obešajo na veliki zvon, vendar po njej ne živijo, ker niso zmožni plačati cene, ki jo prinaša takšno življenje. Formiral sem se iz USTREZAJOČEGA JAZA v URESNIČUJOČI JAZ. Tisti prvi »Jaz« je želel nenehno na vsak način ustrezati vsem. Okolici. Biti del nečesa. Biti prijatelj, biti partner, biti … Le da sem ugotovil eno: prijateljev ni. Presneto, še v ljudi okoli sebe bom nehal verjeti! Sodobni čas brezčasja mi od ljudi, s katerimi bi se želel družiti ponuja vedno znova le eno besedo: »Drugič.« »Prijatelji« so se raztrosili po drugih manjših klapah. Nekateri, s katerimi smo bili še včeraj kot rit in srajca, si ne vzamejo čas niti za voščilo, kot bi bil naš odnos nikdar ne obstajal, drugi … Bog ve, kaj se drugim podi po glavi. Zato sem se odločil in se trudoma počasi začel preobražati v URESNIČUJOČI JAZ. Jaz, ki dela stvari s katerimi se (morda, morda ne) uresničujem. Jaz, ki stopi svoj korak. Korak s katerim ne lovi več tistih pred sabo in ne čaka tistih, ki negotovo in neodločno drobencljajo ob njem. Ne čudite se, če človek, ki je tolikokrat razočaran v odnosu in zapuščen v ključnih trenutkih, ne verjame v nič več razen v Boga, ki je vedno trdna in zagotovljena opora!

Sočasno s to prvo odločitvijo sem spoznal tudi drugo resnico. Resnico o kateri se strinjava oba s Pridigarjem. Da je vse nečimrnost. Napisal bom lahko nepregledne kupe zapisov, razmišljanj, tez, vprašanj, miselnih izzivov, pesmi, dram … a v tej »sedanjosti« ne bom segel do kolen mulcu, ki na spletnih omrežjih zasmehuje vrstnice in vrstnike, pri tem pa dobiva prekomerno pozornost in odzive na svoje početje. Na koncu bova oba z enako hitrostjo razpadala v zemlji in se morda srečala v Večnosti, morda zrla drug v drugega – en iz Pekla in drugi z Nebes. Čemu potem vse to početi? Čemu biti ustrežljiv, prijazen, tovariški, čemu biti opora, prijatelj pripravljen na pogovor, če pa ostajam pri vsem tem enako sam in osamljen, kot kadar pošljem vse skupaj v tri krasne in se zvalim v svoj smrdljivi brlog?

Uspelo mi je razočarati vse, kogar sem lahko razočaral. Uspelo mi je sabotirati vsak zdrav odnos, ki sem ga uspel zgraditi. Uspelo mi je splezati skorajda na vrh lestve, le da sem mogel potem skočiti globoko v že prej skopano luknjo. In s kakšnim namenom? Komu na čast? Karkoli sem počel je bila nečimrnost. Lahko sem bil zlati otrok in perspektiven »nekdo«, pa sem na koncu enako kot popivajoči falirani študent ob nedeljah gulil hlače na kolenih in spraševal Boga, s kakšnim ciljem sem sploh tu in za koga naj sploh počnem vse družbeno sprejemljive ali nesprejemljive stvari, če pa bo prišel dan, ko bo vse to popolnoma nepomembno? In si razbijal glavo dovolj dolgo, da sem ugotovil, da je vse skupaj nečimrnost. Da šteje le to, kakšen stopam pred Gospoda, vse ostalo pa bo minilo in šlo v večno pozabo.

»Kar je bilo, bo spet,

kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,

nič ni novega pod soncem.

Kaj je, o čemer bi se reklo:

»Glej, to je novo!«

Bilo je že zdavnaj, v vekih,

ki so bili pred nami.

Na prednike ni spomina,

tudi na zanamce, ki še bodo,

ne bo spomina nanje pri tistih,

ki bodo živeli pozneje.«

(Prd 1,9-11)

Inštruktor II (odlomek)

Ljubljana. Tista srednješolska profesorica, ki si jo sovražil s slehernim vdihom. Tista, za katero si nažgan in osamljen na vrhu rimskega zidu ugotovil, da te je v resnici največ naučila. Če ti to ne uspe … pojdi. Ne rabiš veliko. Gate, čevlje, vzglavnik.

Nekaj ga je zbadalo v kolenu, vendar ni upočasnil koraka. Mimo trnovske cerkve do KUD-a in nato ob »Rimcu« do Mirja. Vozila so bila tam ves čas parkirana. Občasno je šel kakšen za potrebe izrednih prevozov - ljubic. Zadnji sedeži so tako ali tako za nergače s komisije. Pobereš jo zadaj za trnovskim pristanom, zapelješ pod Golovec, mogoče dlje – na Rudnik, hip hop med nogami, »garbage«. Dlake ostanejo kar tam. Veš, kakšen osel si. Pripelješ avto nazaj, sedeš v svojega in greš razložiti ženi, kako je bila to ena težjih nočnih voženj, ker tamala kar ni in ni utihnila o svojih najstniških težavah.

Bel clio. Belo jutro, bela Ljubljana. Ma, que bello. Mali je že stal ob avtu, ko je prišepal na parkirišče. Med potjo ni mogel mimo občutka, da je jesen tisto leto nekoliko pretopla. Prule so bile prelite z odtenki, center je še vedno zeleno kraljeval nad nekonformnostjo čustvenih. Uniforma šteje. Biti del stroja. Kolektivna smrt. Samomora sploh ne rabiš, kadar se odločiš biti del širših družbenih norm. Ravno v kolektivizmu pa se zrušijo vse temeljne norme. Zeleno, ki te ljubim – oranžno. Za nas ni grmad, niti ječ, niti kazni. Zelena je edino, kar nas preganja. Bela zima, zelena pomlad, rumeno poletje. Jesen … jesen pa je zamujala, zato je vtaknil roke v žep, da bi imel vsaj občutek, da ga bije veter, ki bi v tem času že moral gristi v neme kamne ljubljanskih mostov.

»Sani?«

»Ja.«

»Frenk. A bo? Bled si.«

»M …«

»Kaj »m«? Vozt greva. Ti boš vozu mene, pa okol naju bodo vozil drugi. Eni bodo hodil po pločnikih in iskal priložnost, da se ti vržejo pod avto. Ta najbl kretenski bodo na kolesih. Če bova mela srečo, nama bo kakšna na semaforju pomahala. Spredej pod havbo maš devetdeset konjev, od tablce do tablce osemsto kil. Pr naletu v statično oviro z dvajset na uro te bo še en mesec bolel vrat … lahko si tudi zlomiš zapestje in ali ključnico.«

Sani ga je gledal čukasto. Spodnjo debelo ustnico je povesil in malce preglasno dihal skozi usta. Roke so mu padale ob telesu. Frenk je vedel, da ga ne sme skloftati, vedel je tudi, da mora biti kandidat stoodstotno pripravljen na vožnjo. Deja vu. Blagajničarke poznajo vse artikle že na pamet. Picopek vse sestavine za določeno pico. Enega Davida. Hrenovke, jajce in ostalo. Izvoli. Tudi Frenk je že videl takšne pojave. Prestrašenčke. Dvoje: doma so jih preveč tepli, doma so jih preveč ujčkali. Potem pa se igraj pedagoga pri starejših mladostnikih. Oni mislijo, da se učijo voziti. Ti jih pripravljaš za življenje. Če ne bodo umrli od kapi, raka ali starosti, bodo umrli v zaradi te konzerve, ki premika človeka hitreje, kot je kadar koli v veki svojega razvoja bil zmožen potovati ali se gibati. Povoziš, si povožen, zmečkaš, si zmečkan. Statistika je na strani mrtvih. Previdne bo vedno izsilil kak kreten na telefonu. Loviš rumeno, loviš črno in tri ikebane – od sestre, staršev in prijateljev. Tvoja končna vrednost. V Nebesih boš zopet lep, le tja moraš priti.

»Torej,« ga je vprašal široko razkoračen in z rokami uprtimi v boke, »greva vozt al greva na pir?«

Jesen je zažvižgala po parkirišču. Frenk je priprl oči in v desni kotiček ustnic se mu je prikradel nasmešek. Spomini vedno isto dišijo. In veselje ima vedno obliko novoodkritega približka popolnosti.

Sunil ga je v ramo ravno toliko, da ga je spravil iz hromečega grabeža treme in strahu pred neznanim.

»Pejva,« mu je namignil z glavo in ga usmeril proti sovoznikovem sedežu, »jaz pelem do poligona, tam pa te bom nauču, kako vozit, da boš pršu od točke A do točke B živ in cel, ne da bi komurkoli kej naredu. Ajde, hop!«

Tržaška pelje proti Trstu. Trst je naš. V resnici je vse skupaj eno veliko sranje. Parola, ki jo vpijejo tisti, ki istočasno mahajo s simboli režima, ki je podaril to zasmrajeno mesto v zameno za več deset tisoč sorojakov, nad katerimi so se smeli znesti. Greh, ki tlači slovensko dušo že sedemdeset let. Izdaja gor, izdaja dol. Če je potrebno tako, se je vsak po svoje skurbal. V resnici nas ni bilo tam. Vsak je vzel uzde, svoje življenje in ga zapregel, a potem so prišli kreteni in so mislili, da smejo zapreči tudi življenja drugih. Človek ni žival. Človek vozi avto in letala in podmornice. Najti bitje, ki bo sposobno najmanj tega, potem pa dvomi v to, da si kaj več od opice – ali ščurka. Zato pa podpiraš krvnike. Saj niso pobijali oseb. Poboji vedno zreducirajo osebo na raven objekta. Številke. Na zapestju. Na kapi. Na jopi. Na seznamu. Frenk ne obstaja. Obstaja pet, tri, sedem, sedem, dve, pet. Danes. Danes še. Jutri? Ta številka ne obstaja.

Pritisnil je stopalo močneje proti tlom in pospešil. Vedno nekaj kilometrov več od dovoljene hitrosti. Nikdar preko oranžne, nikdar brez smernika. Pozorni pogledi v ogledala. Opazke. »Lej jo, lej jo … uf, ta ritka … pazi, pazi to … o, ker žakelj … pejd tečt! … rawr, milfica …« Nabora ni zmanjkalo.

Sani je mutasto gledal predse. Njegove misli odložimo, preložimo – najbolje: popolnoma opustimo. Beži. Beži od doma, beži v svet treh dimenzij. Ne ve, zakaj bi moral znati voziti avto. Ne razume. V tisti prekleti škatli vozi helikopterje, letala, tanke, čolne, ladje, formule, motorje. Nihče mu ne teži za izpit. W, S, A, D in se vse premika, kot želi.

Listje pod avtom je razmetavalo na vse strani. Narava in njeno bivanje, neodvisnost, stvarstvo ne potrebuje nas. Mi smo dopolnilo. Sedaj pa smo se postavili nad njo. Nad in izven nje. Tehnokrati smrti. Zakoni, ki so in zakoni, ki jih ni. Biologija, matematika. Fizika. Stisnjene molekule in ta možnost, da pridemo od centra do Gmajnic v slabih treh minutah. Nobeno bitje si ni zamislilo tega zakona, ki omogoča listju profani ples svobode. Ali uporu jesenskih sentimentov zoper konformizem vegetacije. Biti ti je edina popolna uresničitev in smisel. Odkriti, kaj ti sploh si, pa je edina prava pot. Vedeti, zakaj je tam stop znak in zakaj ne hodiš pri rdeči preko semaforja, pa je temeljni obrambni mehanizem. Človek je osvojil naravo, le svoje ne zmore. Zato hodi pri rdeči na cesto in krši predpise, ki jih je sam sebi postavil.

Avto je ustavil na poligonu. Neskončna asfaltna ravnina posuta z drobnimi peščenimi zaplatami. Prvi stik mladih ljubljanskih voznikov z vožnjo. Idealna površina za simulacijo resnične vožnje. Vse je ravnina. Vsaka pot gre vedno naravnost. Preko prizme časa je vse ravno. Relativno ravno. Kaj je drugega ovinek, kot neskončna množica vektorjev … ki so ravni? Le vsak pod malce drugačnim kotom.

»Tako,« je rekel in ugasnil motor, »bo šlo?«

Sani je zgolj pokimal.

»Dobro. Zamenjava se, ponoviva nekaj teorije, glede ogledal, sedeža in tako, potem mi pa pokažeš iz kakšnega testa si.«

Odprl je vrata in ležerno vstal s sedeža. Vreme je še nekako držalo. Jutro je bledelo in noč je postajala le luknja v času - ne več medel spomin. Zazrl se je proti oddaljeni Dolenjski in se pretegnil. Zehaje je stegnil roke karseda od telesa, stopil na prste in preslišal pokanje vretenc, ko je zravnal utrujeno hrbtenico. Nesorazmerno dolge ude je spustil ob telo in ustavil pogled na obzorju.

Zvečer je špil. Po dolgem času. Končno. Predolgo že počnem vse skupaj. Dvanajst, trinajst let? Kdo sploh šteje? Kdo bi zame štel … volkovi in ovce. Lahko bi bil ovca. Pohlevno revše. Lahko bi bil in bi tiho sledil, blejal, kadar bi bila trava drugače zelena kot sicer in to bi bilo to. Jaz ovca. Danes, jutri, pojutrišnjem, za vedno. Kam gremo zdaj? A, tja … grem z vami. Drugam tako ne znam. One bodo zaklali, one bodo obrili, tisti bodo vzeli jagnje, blee ble-e bleeeee. Nikar po svoje. V ogrado, iz ograde. Dež. Pa pod streho. Ni strehe, gremo vkup. Kje je naš pastir? Kje je ovčar Runo? Kdo nas bo vodil sedaj, ko smo same in premočene? Tamle na robu je črni Peter. Tisti prekleti oven, ki je že nekajkrat poskušal stvari narediti po svoje. »Peter, Peter! Kaj bomo?« Ne sliši. Peter je igralec. Ima urejen Facebook profil in spletna omrežja in verjame, da je življenje takšno, kot si ga je ustvaril v opisih in s skrbno filtriranimi naloženimi fotografijami. Peter, še zame laži! Tudi jaz imam poln kufer te resničnosti. Peter, Peter, Črni Peter, Črni Peter, sveti Črni Peter.

Ljubim svoje delo. Ljubim igranje. Razlik ne opažam več. Vožnja je poezija, špil pred občinstvom je vključevanje v in vožnja po krožišču. Prvi akordi, vžig motorja. Ni podobnosti, ni različnosti. Dva svetova v enem vesolju. Potrebno je le preživeti črne luknje in supernove. To je najtežji del.

Obzorje je izgubljalo podobo. Loviti neskončnost, ki si jo zmoreš predstavljati, je lahko smrtno nevarno. Čutil je veter na zametkih obraznih ščetin. Bil je. A kje je? Donelo je in stvarnost je bila le bežno prisotna. Globok glas je pritrkaval tik ob njem.

»mfhm mfskor …

msprf snkor …

spnd iktutor …

spod truktor …

gospod inštruktor!«

Obzorje se je skrčilo in noge so se dotaknile prodnate asfaltne površine. Dlan je zopet potegnil skozi razmršene lase. Prepričan je bil, da diha, vendar bi bilo popolnoma možno, da je v resnici držal sapo.

»Gospod inštruktor …«

»Frenk,« je rekel v prazno in zasukal obraz proti Saniju, ki je stal ob njem.

»Gospod inštruktor Frenk,«

Kakšen kreten.

»Ob uri morava biti nazaj. Samo povem, oprosti … te.«

Cepetal je pred njim. Revše ubogo. Pogumni fantje enaindvajsetega stoletja. Premagali so že nešteto zmajev, pošasti in demonov na poti do dragocenega in redkega artefakta v temni votlini ali med trnjevimi vejami neskočnih gozdov, na ravnini poltoplega ljubljanskega asfalta pa so edini zmaj, ki ga ne bodo nikdar – ali pa ga bodo zgolj redki – premagali.

»Ja, itak … ajde, greva,« pridržal mu je vrata.

Kratek čas sta stala drug pred drugim in opazil je odsotnost Sanijeve smiselnosti. Praznino v njegovem pogledu. Oči, ki so zrle skozi vse, ne da bi bile usmerjene v karkoli. Misli cepljene na nič. Opazil je osebno rast zvezano na jambor čolniča, ki počasi, z gibanjem plime in oseke, z mešanjem toplih in hladnih tokov pluje brez smisla, kamor koli ga že pač zanese.

Vsak na svoji strani sta sedla v avto. Vsak po svoje sta se borila z lupino, v kateri je ob rebra udarjal kilogram mesa in krvi. Frenk je začel z litanijami o nastavitvah sedeža, ogledal, o sklopki, smernikih … Sani se je vključil z odsotnim prikimavanjem.