Ljudje

   Ne maram vse te zaigranosti in mask in vseh njihovih problemov, ki jih skrivajo in ostalih nešteto problemov, ki jih javno perejo, kot stare cunje. 

     Ne maram lažnih nasmeškov in ohlapnih stiskov rok, ne maram lažne prijaznosti in odkrite prostaškosti, ne maram, ker ne znajo reči hvala in ne maram, ko za vsak drek rečejo hvala. Ne maram jih, ker me nikamor ne povabijo in ne maram jih, kadar me nekam vabijo vedoč, da ne bom prišel ali ne bom mogel priti. Ne maram njihovega groznega okusa za slabo glasbo in nepoznavanja knjig.

    Še najbolj pa ne maram ozkoglednosti, nizke splošne razgledanosti in zaigranega pametovanja, ko pa vem, da nihče več ni sposoben razmišljat. Ne maram, ko jim nekaj govorim, pa slišijo a ne poslušajo, ali pa slišijo in ne prenesejo. Papir vse prenese.

Dialog ali mimesis

V teh dneh se pokopava dialog. Kamor koli se moremo uzreti, z lahkoto opazimo tisto zgodovinsko obdobje, ki ga René Girard opisuje kot »mimetični plaz«. Plaz enoumja, kjer ne vlada stanje »vseh-proti-vsem«, temveč stanje »vseh-proti-enemu«. Naša majhna podalpska deželica, zaslepljena s svojim »prav«, s svojo netoleranco, ki jo predvsem komunistična kontinuiteta in zvesti demagogi spretno zavijajo v celofan tolerance, se počasi ponovno utaplja in izginja pod plazom enoumja. Mnogi kolumnisti in esejisti že dolgo časa spoznavajo bistveno vprašanje: je od revolucije dalje pri nas sploh kdaj bila pluralnost dovoljena in sprejeta?

Tudi tisti najbolj goreči demokrati in zagovorniki pluralnosti, svobode mnenj in govora so očitno popustili v svoji načelni drži in se predali hudičevemu plazu mimetike. Plazu, ki jih sedaj vleče s seboj v globeli razdiralstva, demagogije, spletkarjenja, hujskaštva in vsesplošne naperjenosti zoper drugače misleče. To so tisti glasni pisci, politiki in javne figure, ki na tribunah in v mediji glasno zagovarjajo toleranco, obsojajo enoumje bivšega režima in so jih polna grla etiket, kot so »fašitoidnost«, »totalitarizem«, »diktatura«.

Ti isti ljudje danes pozabljajo, da se v trenutku, ko pišem to kolumno, sprehajajo po meji med večino, ki drvi zoper vse pridobitve človečnosti, in manjšino, ki kot trdnjava stoji in je pripravljena te pridobitve braniti pred vsakršnim plazom mimesis. Kar nekaj jih je takih, ki so z eno nogo že na strani plazu in kot zaslepljeni oponašalci strumno korakajo in hrumijo z istimi množicami, katere so nedavno grajali in jim sodili. Logično razlago zakaj je možno, da do tega pride, nam ponuja Girard v svoji knjigi »Gledam satana, ki kakor blisk pada z neba«. Dejstvo je, da ko nas enkrat zajame plaz množice, ki se danes zbirajo pred mestnimi hišami, pred parlamentom, na trgih in na ulicah, nismo več individuum, ampak postanemo del množice. Del plazu, ki nam odvzame sposobnost lastnega razmišljanja, zato tulimo in oznanjamo isto enoumje, znova in znova. In ves svoj srd, vse svoje zamere, tegobe in nevšečnosti naprtimo eni žrtvi ali eni skupini, ki je v manjšini in kar je še pomembneje: največkrat je ta žrtev (ali žrtvena skupina) nedolžna.

Zoper takšne množice danes pogumno in neomajno stojijo osebe, ki hodijo po poti dialoga in se še niso predali mimetičnemu nasilju. Plaz jih ni dosegel in jih ne nese s seboj. Za razliko od množic, ki »ne ve kaj dela«, ker je že del plazu in enoumja, takšne osebe stojijo pokončno in za ceno lastnega dostojanstva pogumno nasprotujejo množicam. Na tem mestu se najprej spomnim na talmudsko načelo, ki ga pogosto navaja Emmanuel Lévinas: "Če vsi soglasno obsodijo obtoženca, ga izpustite, gotovo je nedolžen."

Zagotovo je trenutno žrtveno jagnje, zoper katerega se usmerja mimetični plaz nasilja in nerazumevanja poslanec Nove Slovenije - krščanske ljudske stranke mag. Matej Tonin. Apologijo z moje strani in omembo v kolumni si zasluži prvenstveno zaradi vloge, ki jo prevzema v procesu mimetičnega cikla, ki se odvija pred našimi očmi. Njegovo dialoško delovanje, iskrena želja po spravi, je trn v peti vsem, ki so del mimetičnega enoumja. Izredno težko jim je razumeti, da obstaja politik(!), ki poskuša premagati razdiralske ovire komunistične kontinuitete in njenih nastavljencev in vrinjencev tako na levem kot na desnem polu.

Ravno zaradi tega, ker so se prepustili množici, ki jih je posrkala vase in jim vcepila ideje, ki jih sedaj morajo(!) tako goreče zagovarjati, niso zmožni uvideti dejanske vrednosti dejanj poslanca Tonina! In težje kot ga razumejo, težje kot razumejo pomen dialoga, krščanskega odnosa do drugega, bolj glasno tulijo zoper tistega, ki mu je to jasno in je vsem ostalim, ki še niso podlegli plazu mimetičnega enoumja, prav tako kristalno jasno.

Dialoških dejanj je bil prav tako sposoben pokojni predsednik države dr. Janez Drnovšek. Predvsem proti koncu svojega življenja je javno deloval v sodelovanju z mnogimi družbenimi skupinami, si prizadeval za spravo in mir. In tako kot danes Tonin, tudi dr. Drnovšek ni bil razumljen. »Njegov« politični pol se mu je napol odpovedoval, ljudje so govorili – šepetajoč, da se mu meša, da je to od starosti in zdravil. Vendar stvar je popolnoma bolj preprosta in brezhibno jasna: deloval je izven množic, ki jim je edini motor, edino gonilo, razdor in nenehno gibanje gibala zdaj z leve zdaj z desne na račun blatenja, podtikanja polen in hujskaštva.

Skrb zbujajoče je dejstvo, da ljudje, katerih mnenja imajo zaradi osebne integritete precejšnjo veljavo v družbi, popuščajo pod takim plazom in skupaj z množicami ne vedoč kaj počno, obsojajo ljudi in zahtevajo njihove odstope z javnih funkcij in iz strank ravno zaradi tega, ker si drznejo stati nasproti množičnemu enoumju. In ti isti agitatorji, ki jih družba ceni, ki jim daje veljavo, si celo drznejo soditi na najbolj podel način zagovornikom dialoga. Zagovornikom dialoga kot je na primer teolog in filozof prof. dr. Edvard Kovač in še nekateri vidni pisci povezani z Revijo 2000. S tem takšni hujskači ustvarjajo še dodaten razdor, ki bi ga lahko s svojo javno prepoznavnostjo in vlogo v družbi enostavno in preprosto blažili, vendar nimajo poguma, da bi tako kot Tonin in njemu podobni stali zoper ta plaz mimetičnega nasilja, ker se bolj bojé za svojo čast, kot pa za družbeni mir, dialog in spravo.

Zato takšni izrabljajo vsakršno kost, ki jo je možno vreči med ljudi, da bi še bolj oblatili tiste, ki (skoraj) osamljeni stojé na branikih dialoške drže. Tako si drznejo prevzeti vlogo »tožnika« in tolmačiti njihova dejanja, da bi zmogli zaslepljene množice še bolj naščuvati zoper te, ki niso popustili in se zavedajo pomena in tudi teže svojih dejanj. Tí »tožniki« niso zmožni razumeti, zakaj ima Toninovo dejanje sprejetja ohranitve dodatka h Kučanovi pokojnini takšno težo in pomen. In, ker ne razumejo, se najlažje opró na tisto, kar mislijo, da razumejo. In potem tožijo in vpijejo: »SDV! UDBA! Komunizem!« In, ko je jasno, da javni shodi, nemiri, polarizacija, hujskaštvo in razdiralstvo ne vodita drugam, kot v veliki spor, ki slovenskemu narodu ni tuj, ponovno nastopi Tonin in reče: »Vidnejši člani stranke, se shodov ne bomo udeležili,« se njegove besede ponovno tolmači v duhu mimetičnega nasilja zoper grešnega kozla. Blažič, Turk in ostali kolumnisti hité in trobijo: »Krši ustavne pravice! Ali bo štel, kdo od članov bo šel!?« in podobne nebuloze, ki samo dokazujejo njihovo ujetost v plaz množičnega enoumja. Kot, da bi jim bila mir in sprava zadnja skrb. Pomembnejše so jim seveda njihove objave in njihova prepoznavnost, tudi, če zaradi tega trpé tisti, ki verjamejo v spravo.

Pa vendar sprave ne bo, dokler ne bo odpuščanja. Odpuščanja ne bo, dokler se bodo pogrevale delitve in zamere. Toninu in ostalim zagovornikom dialoga sta sprava in dialog več vredna, kot pokojnina za nekega senilnega starčka, ki bo s svojo vestjo odgovarjal pred Bogom. Sprava in dialog sta jim več vredna, kot poslanski stolček. In nekateri so pripravljeni za spravo in za nadaljnji dialog ta stolček tudi izgubiti. Drugi pa tega ne razumejo…

Veliko pokopališče človeškega rodu

Včasih se tako godi, da neka premišljevanja dalj časa v nas tlijo, se gnetejo in pilijo. V tem procesu kakšni delci odpadejo, spet drugi se primejo prvotne misli in tako razpletajo in ustvarjajo mnogobitno a enojedrno misel. Pomembno pa je tudi, da sem in tja odložimo to misel kakršna je v tistem trenutku in pustimo, da v miru vzhaja. Počasi, naravno, brez gnetenja in v primernem kotičku srca, kjer je temperatura ravno pravšnja. In, ko čez čas prebiramo kakšno dobro čtivo ter ob tem premišljujemo, se v nas oglasi zvonček, ki nas opomni, da je misel primerno vzhajana in jo moramo razvaljati in spraviti v pravilno obliko, v obliko zapisa. Pri meni je vzhajano misel kot zvonček obudilo prebiranje Kantovega zapisa z naslovom »K trajnemu miru«, prvotna misel pa se je porodila že dolgo tega in vzhajala kar nekaj časa. Naj najprej opišem prvotno misel, ki jo je ustvaril moj um v trenutkih čisto konkretne življenjske izkušnje, dalje pa so jo gnetli prihodnji življenjski pripetljaji in čustva mojega srca.

Nemirna mladost in v določenih pogledih tudi travmatično otroštvo sta me oblikovala v osebo, ki nenehno in skorajda nezavedno deluje po psihološkem obrambnem mehanizmu nadkompenzacije. Veliko najstniških izkušenj je pripeljalo do tega, da sem kasneje – in še danes – počel stvari, ki mi jih marsikdo ne bi pripisal. Tako sem se tudi v duhu samodokazovanja in patriotske zvestobe odločil, da bom pri dvajsetih odšel na prostovoljno služenje vojaškega roka. Namerno sem izbral zimski čas, zakaj predpostavljal sem, da so takratni pogoji bolj neusmiljeni in tako večja preizkušnja duha, telesa in uma. Kar delno drži. Je že res, da samo služenje, ki v zimskem času traja slabe štiri mesece s prazniki in odhodi domov, ni pretirano zahtevno, vendar so trenutki, ki te morejo zlomiti in prav je, da so. Kajti vojaško urjenje mora biti najboljša simulacija resnične vojne.

Glede vprašanja vojne obstaja troje ljudi: tisti, ki nasprotujejo vojaškemu delovanju in posredovanju v konfliktih; tisti, ki so brezbrižni do te tematike in tisti, ki si jo želé. Zase bi rekel, da spadam med tiste, ki nasprotujemo vsem vojnam. Zakaj? Kant piše, da je naravno stanje stanje vojn in vojskovanja. Vendar je mir možen in nujno potreben, kar ugotovimo, ko vključimo um, ki preko premišljevanja in izkušenj pomaga doumeti zakaj je temu tako. Pri meni sta za takšno stališče odločilna tako premišljevanje kot izkustvo. Izkustvo kratke bojne simulacije na terenu v izredno nehvaležnih vremenskih pogojih.

Tistega dne smo pri slabi stopinji nad ničlo in v močnem nalivu več ur izvajali taktične manevre po delno zasneženih, delno zamrznjenih in delno blatnih gričih Bloške police. Manevri so trajali več ur. Na sebi smo imeli polno bojno opremo pehotnega vojaka z izjemo neprebojnega jopiča. Izvajali smo dve vrsti manevrov: napad na točko – po hribu navzgor in obrambo točke – ležeč v zaklonilniku, ki smo ga v tem času morali izkopati v  zamrznjena in blatna tla. Adrenalin nas je hitro prevzel in v njega navalu pozabiš na težo opreme, na do spodnjega perila premočena oblačila, na od mraza otopele prste, ki morajo držati puško, na pekoče oči v katere ti teče maskirna barva. Pozabiš na to, da bi zastokal vsakič, ko je treba vstati in storiti pretek. Niti se ne oziraš na to, kam se boš vrgel, ko bo potrebno zaleči; včasih je to blatna luža v kateri brez pomislekov obležiš, včasih trdo kamenje, ki ti potolče kolena in komolce. Pozabiš, da po tebi pada leden dež in da bo tvoje telo kljub hladu zdaj zdaj pregorelo. Ob napadih streljaš s slepimi naboji v smeri v kateri misliš, da se nahaja tvoj navidezni sovražnik, četudi ga ne vidiš. Zaščita za bobenčke ti je že zdavnaj padla iz ušes in vsak strel ustvari tako hrupen žvenket kovine, da ti še nekaj ur odzvanja v ušesih. Vse skupaj traja kakšne tri do štiri ure. Nobenega pohoda dolgega več deset kilometrov, nobenega večdnevnega stradanja. »Le« nekaj ur simulirane bitke v izredno težkih pogojih mraza, dežja in teme noči.

Ko se v nočnih urah vrneš v skupno barako in si nekako očistiš in urediš opremo, urediš in očistiš sebe, se ves uničen vržeš v posteljo in zaspiš kot top. Vendar izkušnja pusti vtis. Vsaj na meni je. Marsikdo si je že ogledal kak vojni film, vendar večina ostane ravnodušnih. Sam pa sem kasneje mogel nekatere prizore povezati s svojo izkušnjo in z umom iti še globlje v globine izkustva vojne preko lastnega premišljevanja. To je bila samo ena simulirana bitka! Kaj, če bi bilo za več let takšnih bitk? Nad in okoli mene niso švigali (pravi) naboji, moji tovariši okoli mene niso umirali. Ni jim trgalo udov, niso se dušili v lastni krvi, niso jih počasi ubijale zagnojene in nezaceljene rane, dehidracija ali podhladitev. Ni nam bilo potrebno več dni ali celo tednov ležati v jarkih ob takšnih pogojih. Nismo stradali in razmišljali o tem, kaj ali celo koga(!) bomo užili naslednjo noč za večerjo. Vendar vse to in še več(!) je vojna. Trpljenje, stradanje, jok, umiranje, izguba, žalost, smrt, slovo.

Človek s širokim umom in/ali (delno) izkušnjo vojne si le-te nikdar ne bo želel. Zato pa bo večno delal za mir. Kajti mir ni naravno stanje, vojna je. Mir pa je potrebno ustvarjati. Ustvarjati znotraj univerzalnih etičnih meril in morale, ljubezni do slehernega sočloveka in s čutom soodvisnosti. Vendar zakaj potem so vojne? Kdo so tisti, ki si jo žele ali pa jim je celo vseeno ako vojne so ali ne? Vojno je treba preprečiti tako, da ustvarjaš mir. Vse ostalo je že dejanje zoper človečnost. In tu mi pride na misel sleherni, ki mu ni v interesu, da bi storil vse, da bi takšna dejanja preprečil. Da pa bi to lahko storil, mora mir ustvarjati in graditi, ne pa biti zgolj pasivni opazovalec. Zakaj v kolikor ne ustvarjamo miru in aktivno stopamo po tej poti, že dopuščamo vojno. In kaj je resnična vojna? Verjamem, da ima Kant v mislih vsak konflikt (predvsem med državami, ki so takrat začele nastajati), ki pripelje do najhujšega. Do množičnega, sistematičnega in brezvestnega jemanja človeških življenj. Do spozabljenja, da na drugi strani cevi naših orožij stoji človeško bitje, ustvarjeno po Božji podobi in nad čigar življenjem ima nadzor le On! Človeško bitje, ki ravno tako kot jaz želi ohraniti naziv »bitje«, ki želi bivati ravno tako, kot želim bivati jaz. Kdor tega ni doživel ali tega ne more doumeti z lastnim umom, ta ne bo nikoli razumel teže bremena, ki ga nosi vojna. Vsaka vojna, vsaka bitka...

Zakaj vojne se morejo končati le takrat, ko ena stran popolnoma nadvlada drugo. Kant to poimenuje »vojna do iztrebljenja«. In žalosten bodi rod človeški! Trkaj se po prsih in glavi, ako ne razumeš, kaj vse se je moralo zgoditi, da se je vojna končala! Milijone smrti, milijone trpečih življenj, mučenih mož, jokajočih in v posilstvih razčlovečenih žena, zapuščenih, osirotelih, pohabljenih in smrti prepuščenih otrok. Kot pravi Kant iz takšnega odnosa do (ne)miru sledi, »da bi vojna do iztrebljenja, kjer se morata obadva dela ugonobiti in z njima tudi vse pravo, ustvarila večni mir samo na velikem pokopališču človeškega rodu.« O razumni človek, ponavljaj si to v mislih, nenehno si to ponavljaj! V sodobnem času jeze, nasprotij, naprednih tehnologij in orožij za množično ubijanje pa je tvoja dolžnost, da še toliko bolj razmišljaš o »večnem miru na velikem pokopališču človeškega rodu«.

In vendar, o človek ubogi, ubogi človeški rod nesrečni, ki zaupaš bolj jezi in brezbrižnosti do umrlih, praznuješ dneve zmag v vojnah, kot bi bil to nekak veličasten dosežek! Pomisli, bitje umsko, kaj praznuješ in nad čim se veseliš! Praznuješ nad trupli vseh umrlih, vseh, ki morali trpeti in umreti, ki so svoja življenja predali na veliko pokopališče človeškega rodu, da je mogel nastopiti zgolj navidezni(!) mir! A naš rod, naši umrli, niti po »koncu« vojn ne poznajo miru. Koliko jih je še po vojni moralo trpeti in umreti, da so si oblasti željni klavci zagotovili mesto na prestolu minljivih zemeljskih kraljestev! Na koncu pa so tudi oni umrli in pred Očetom še danes prosijo, da bi smeli bivati v Nebeškem kraljestvu z onimi, ki so jih metali v jame in rove in njih trupla zakrivali s smetmi! In njih zemeljski tron je danes že davno gnil… 

Ponovno te torej vprašam, tebe, ki to prebiraš, kaj praznuješ ob dnevih spomina na konce vojn? Neuspeh! To je vse, kar smeš praznovati ob vsakem spominu zgolj na kakšno bitko. Neuspeh! Zakaj vsaka bitka in vsaka vojna sta neuspeh! Neuspeh, ko tvojemu in mojemu rodu ni uspelo ustvariti in ohraniti miru, ki bi prizanesel neštetim. Zato vse, kar smeš in moreš(!) početi in izkazovati ob teh praznikih so jok, sram, žalost, kesanje in pokora. Vsi prazniki vojnih zmag so v resnici prazniki največjih porazov! In te dni smeš početi le to: s solzami v očeh in bridkostjo v srcu delati pokoro za vse grehe in neuspehe slehernega, ki je prispeval zgolj eno življenje na veliko pokopališče človeškega rodu. Na ta dan smeš edino Očeta prositi odpuščanja za nazaj in milosti za prihodnost, da boš znal ustvarjati mir. To je vse, kar smeš početi ob dneh vojnih »zmag«…

Intermezzo misli ali: O edini obljubi

Edina obljuba, ki si jo moreta dva zaljubljenih src obljubiti je, da se bosta prizadela. 

In kolikor bolj se bosta ljubila, tem bolj iskreno in tem preje si morata to priznati. Vendar pa si mora tudi vsako od src dati osebno obljubo, da bo to dejanje odpustilo in še močneje ljubilo v odpuščanju. Zakaj slepo zaljubljeno srce ne ve, da bo enkrat tudi prizadeto. To dejanje, ko bosta drug drugega prizadela, se pač mora zgoditi, saj Bog stvari utrjuje v preizkušnjah in nagradi v blagostanju. Kot hrast postane trdnejši po neurjih, peščene obale nebeško lepe po tisočih udarcih valov in kamen pod hudim pritiskom diamant, tako se tudi vsaka zveza utrjuje v preizkušnjah.

A hrast ne zameri neurju, temveč ga sprejme in še več, hvaležen mu je, ker ga neurje dela močnejšega. Tudi peščene plaže ne odslovijo valov. Pustijo morju, da v nežnem ritmu prihaja in odhaja. Premetava vsak delček njihove biti, jih včasih pusti, da se pregrevajo na vročem soncu, spet drugič jih prijetno zaliva in ohlaja s svojo kristalno čisto vodo. In tisti kamen, ki je smel po sili preizkušenj postati diamant, hvali naravo in Boga za te preizkušnje in to čudovito preobrazbo tako, da tiho in potrpežljivo v zemlji čaka dan, ko bo smel v najlepšem sijaju krasiti telo čudovite Božje stvaritve – ženske.

Tako se mora tudi zaljubljeno srce pripraviti, da bo dano na preizkušnje in si priseči, da bo hvaležno za vsako preizkušnjo, zakaj mogočen hrast nudi boljše zavetje, peščena plaža mir in spokoj ter diamant najlepši sijaj šele po vseh težkih preizkušnjah.

Zato: edina stvar, ki si jo more dvoje zaljubljenih src obljubiti je, da se bosta ranili in prizadeli, a tudi, da si bosta nenehno odpuščali in drug drugemu celili rane.

Trenutki

Redki so na svetu trenutki, ki resnično prebudijo v moškem tisto pravo strast. Tisto željo, potrebo, tisto iskreno in presežno čustvo, ki nam pravi: tu je, pred teboj je, tvoja je, vedno bo tvoja. Samo bedak ali revež spregleda ta blagoslov. Četudi nisem doživel vseh teh trenutkov, bi v svojem hrepenenju upal zbrati pogum in jih našteti ter opisati.

Gre za vsakokrat različne trenutke, z različnimi dražljaji, v različnih časih, ki pa v moškem vedno zbudijo tri občutja: občutje potrditve, občutje hrepenenja in občutje nadzemeljske miline. Prvi je občutek potrditve, ki mu verjetno pravimo tudi ljubezen. Ta občutek mora biti sprožen ob vsakem teh trenutkov. Občutek potrditve ga imenujem zato, ker v moškemu sproži potrditveni signal, ki pravi: ona je ta, ona je prava, ni dvoma. Gorje tistemu, ki dvomi v to, kar čuti močneje, kot karkoli drugega.

Občutje hrepenenja je izvir potrditve, je izvir resnične in pristne ljubezni. Edino iz nadčutnega in preko razumskega hrepenenja more vreti ljubezen. Tista ljubezen, ki vse premaga, ki vse odpušča, ki vse upa, ki vse prestane. V tem vrelcu kipi vsako sekundo, večinoma nezavedno, vendar ob teh izbranih trenutkih prevzame to nedoumljivo čutenje, to gonilo vseh gibanj celotno bitje. Ni dela, ki ob teh trenutkih ne bi čutil drugega kot noro, nebrzdano, slajše od vseh sladkosti, boleče od vseh bolečin in bolj trpeče kot vsako trpljenje, čustvo, ki ne hrepeni po ničemer drugem kot po dekletu na katerega je popolnoma osredotočeno.

Nadzemeljska milina je občutje, ki nastopi sočasno s potrditvijo iz hrepenenja, vendar je v polnosti prisotna le v teh izbranih trenutkih. Te miline ni možno opisati. Je kot najbolj sveža sapa pomladi, ki v tvoje nosnice zanese vse blagre prebujajoče se narave. Vonj, ki omrtviči celotno telo, sproži mravljince na skrajnih koncih udov in jih ponese po celem telesu, nato pa z vso silo udari v možgane in te pusti srečno otopelega v blaženi zamaknjenosti veselja in nebeškega ugodja.

Prvi tak dogodek je prvo tvoje srečanje s tistim Dekletom. Ne gre za srečanje s katero koli deklico, ampak dekle ob kateri se v polnosti in popolnosti izrazijo tri zgoraj opisana občutja. Ko srečaš in spoznaš takšno dekle enostavno veš, da moraš narediti nekaj, da jo boš osvojil. Čutiš tisto noro, najmočnejšo silo hrepenenja, ki ti pospeši utrip srca, ki te z vso silo brcne v zadnjico in te pripravi do najbolj norih, otročjih, smešnih stvari, ki si jih pripravljen brez pomislekov storiti, samo, da bi te opazila. Tisti trenutek ti je vseeno, kako neumen in bedast vtis daješ, ker se vse potrjuje v ljubezni do tega dekleta. Občutek nadzemeljske miline ti vzame vse govorne in motorične sposobnosti, nad katerimi bi lahko imel oblast.

Drugi občutek se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Je dokončna potrditev in največji blagoslov potrditve. Zgodi pa se nekako tako:

Vrata spalnice so delno odprta. Veš, da je ravno prišla izpod tuša. V sobo najprej previdno pogledaš, ker je ne želiš motiti. Vendar še isti trenutek, ko tvoj pogled pokuka izza vrat, se ti pospeši utrip. Dihanje ti zastane. Ne moreš verjeti svojim očem. To najlepše, najčistejše in najbolj nedolžno bitjece leži popolnoma golo v postelji. V trenutku tvoj oči pošiljajo možganom vse najmanjše podrobnosti. Vsaka krivulja na njenem telesu je oblikovana v popolnosti. Njeno dihanje je sproščeno, njen um je umirjen. »Varna je,« pomisliš. Njene popolne prsi ji kipijo in rahlo se dvigajo ter spuščajo v počasnem in nedolžnem ritmu dihanja. Koža ji sije kot najlepši dragulj. Vendar ne čutiš potrebe, da bi se je dotaknil, hrepeniš po dotiku! V mislih čutiš, kako mravljinci norijo po telesu, ko se navidezno sprehajaš po njeni kot najnežnejša tkanina mehki koži. Obraz je prečudovit, nobene gubice, vse je točno tam, kjer mora biti. V kotičkih ustnih lahko zaslediš tisti igrivi nasmešek, ki ga ima samo ona. Bujne ustnice in gosti lasje so nekaj najlepšega, kar lahko krasi tvojo deklico. Naenkrat odpre oči, ker je zaslutila, da si skoraj na pol že v sobi. Še vedno jo nemo opazuješ. Ležeča na hrbtu se počasi obrne na bok proti tebi. Svetloba nežno objame njeno celotno telo. Svoje oči, ki so kot dva najčistejša bisera, zazre v globine tvojega srca. Zaljubljeno se ti nasmehne v potrditev: ljubi te, po njej hrepeniš, tvoja je… za vedno. V zamaknjenosti miline še nekaj trenutkov zreš vanjo, presrečen, ker obstaja.

Tretji in verjetno zadnji tak trenutek je trenutek, ko te oseba, ki ti pomeni vse na svetu, zapusti. Za vedno. Po dolgem in čudovitem skupnem življenju, ko sta že oba postarana, vendar istih src kot ob prvem srečanju. Ko klečiš ob njeni postelji vedoč, da sta skupaj preživela najlepše življenje. Držeč jo za roko, s solzami v očeh  in tiho hlipajoč se spominjaš vseh vzponov in padcev, ki so se vama dogodili na tej poti. Spomin uide k prvem trenutku. Trenutku, ko si jo zagledal to čudovito dekle, tega angela iz Nebes, za katero si vedel, da je prava in edina zate. Kristalno čisto se ti tudi prikaže njena podoba s trenutka, ko si prvič blaženo zrl v njeno golo telo. Ko se ti je igrivo in ljubeče nasmehnila in je tvoje hrepenenje za vedno ostalo pri njej. 

Zadnja solza slovesa je potrditev, da boš za vedno hrepenel po njej, vedoč, da zate ne bo nikoli odšla, dokler se spet ne srečata. V zamaknjenosti nadzemeljske miline se še zadnjič ob njej, držeč njeno toplo in mehko dlan, spomniš vseh čudovitih trenutkov, ki so se zgodili med tistim prvim in tem zadnjim. V tišini se ji zahvališ za vse, kar ti je dala…

Sprehod

Izredno rad imam dolge sprehode po puščavi. Dolgi kilometri ničesar, razbeljen pesek ti prijetno cvre bosa stopala, nenehna napetost v zraku kdaj te bo pičil kak škorpijon...

Pot prijetno hladi pregreto, potemnjeno in ožgano kožo. Nima smisla nositi majice, kajti udobje je "all inclusive". Pljunek v pesek je stran vržena tekočina, zato z užitkom pogoltnem vsak višek sline v ustih.

 Oaz se izogibam, ker so prijetno zelene in zavajajoče. Gledam jih med mojimi sprehodi in zavidam tistim, ki si drznejo vstopiti v ta svet čiste blaženosti in užitka. Po pravici povedano, se oaz bojim. Svoj čas sem bival v eni. Čudovito zelenje, poležavanje v senci, osvežilni izviri vode. Nudila mi je vse, kar si lahko srce poželi v neskončni puščavi, ki ga obdaja.

Vendar nekega dne je izvir usahnil. Ostal sem na istem mestu in iz dneva v dan kopal v ista tla upajoč, da ponovno najdem izvir. Moral bi vedeti, da ga tam ne bo nikdar več... prepozno sem to spoznal.

Ni hujšega kot ostati sam sredi puščave. Zares sem se boril in se nenehno učil življenja v puščavi. Brez oaz, brez svežih izvirov, brez čudovitega zelenja in zavetja hladne sence. Vendar sčasoma se človek tudi tega navadi.

Kljub več oazam, grem raje naprej po samotni, neprijazni, peklenski puščavi. Oaze izginejo, izviri usahnejo, senčni hlad odide in ostane le hrepenenje in bolečina po vsem kar je bilo. Puščava me ne more več prizadeti. Spoznal sem jo točno takšno, kot je v resnici. In nikamor ne bo šla in ne bo me zapustila begajočega. V najboljšem primeru se lahko vsa spremeni v oazo...

Rad imam dolge sprehode po puščavi...

Urbi et orbi - moje voščilo

Tako… pa je leto ponovno naokoli. Nisem točno vedel, ali bi pisal o tem, kako smo še več stvari »zafurali«, ali o tem, kako sem ugotovil, da nič na tem svetu ni večno, nič (več) iskreno, nič zagotovo, nič sveto, nič vredno. Pa sem potem rekel, da sem eno leto (in malce več) tarnal in iskal nekoga, ki bi me poskušal razumeti v mojih bolečinah in moji žalosti, tako da tega ne bom več počel. Niti ne bom grajal vseh tistih, ki so storili na tisoče napak in grehov, pa jim kesanje ni vredno, niti jih ne skrbi, da s svojimi grehi koga prizadeli, užalili, resnično ranili, užalostili, komu celo uničili življenje. Vendar o glavnih grehih kdaj drugič. Najprej, naj z vami delim eno luštno zgodbico…

Nekoč, davno, davno tega, so po puščavi hodile tri silhuete. Mož, z imenom Jožef, žena, z imenom Marija in osel. Prišli so do mesta, iščoč prenočišče. Večerilo se je in mraz je počasi že začel močno pritiskati. Ustavili so se torej v mestu imenovanem Betlehem. Zaradi potepuškega videza in izmučenega izgleda, jih nobena hiša ni želela sprejeti. Tako so hodili od vrat do vrat, dokler niso prišli do majhnega hlevčka, kjer so si mogli in smeli urediti prenočišče. Marija, ki je bila noseča, je čutila, da prihaja čas. Da bo kmalu začela rojevati. Bila je v skrbeh, kajti niso imeli prav toplo, edino ognjišče, osel in kravica so dajali toploto njihovemu zavetju. A vseeno je tisti čas napočil ravno tam. V tistem revnem, mrzlem, neudobnem, slabo ogrevanem, skromnem hlevčku. V temi noči se je rodilo majhno detece. Na nebu je močno zasijala zvezda repatica, ki je kazala celemu svetu pot do kraja, kjer se je rodilo tisti majčkeno, drobno, nebogljeno bitjece, ki je za vedno spremenilo usodo sveta.

Vendar marsikomu ni jasno, da je to bitjece, ta drobna štručka, vplivala na svet že davno pred tem. Kajti rodil se je sam Bog, ki je prišel, da bi nam podal največji zgled, ki ga je dajal že pred svojim utelešenjem. Saj si je On sam izbral kraj rojstva! Vsemogočni, Največji si je izbral(!) za svoje rojstvo najbolj skromno bivališče. In priklanja se mu cel svet. To bitje je prišlo med nas samo z enim namenom, da prevzeme nase vse naše grehe. Prinesel nam je Luč, kajti on je Luč. In žarel je med nami in žari še danes. Vsak dan, vsako nedeljo, vsakič, ko skupaj prebiramo njegove besede, vsakič, ko živimo po njegovem zgledu. Toda nikoli ne smemo pozabiti, da je to majhno bitjece vedelo, da prihaja k nam z namenom, da bo mučeno, zasmehovano, popljuvano, osovraženo, zaničevano in na koncu najsramotneje ubito. In vseeno je Bog dopustil, da smo mu to storili. S tem nam je postavil ogledalo! Postavil je ogledalo in rekel: »Ecce homo!« In v mislih ni imel sebe, ko je položil te besede Pilatu v usta! V mislih je imel nas! "Poglejte se! Poglejte kaj počnete!" Od Njegove žrtve dalje, od njegovega zgleda dalje, to ogledalo stoji pred nami. In mi se vidimo v njemu in vidimo vsa svoja zla dejanja, vse hudobije, vsa zaničevanje, vso hinavščino in zahrbtnost človeštva… A vendar ostajamo isti.

Toda On bo v večnosti prihajal med nas. Vsako nedeljo, vsako sveto mašo,… in vsako leto ob božiču. Vsako leto na ta dan, se ponovno vrne preko spomina na dan, ko ga je rodila Marija, Mati Brezmadežna. Vsako leto pride ponovno, v jasli ga postavimo, v stanovanju ga imamo, v mislih, v pesmih, tudi v srcih… a ga ne vidimo. Ne vidimo! Takšni smo, kot tisti v Betlehemu! Ne odpremo niti vrat, ne odpiramo src! Ne vpijemo:«Pridi! tu prespi! Pri meni bodi, varoval te bom, saj si ti moj Gospod, moj Bog!« Vrata smo odprli grehom, pohlepu, pohoti, jezi, zavisti! Vendar Njega ne spustimo medse…

Zato, drage bralke in dragi bralci, bi Vam letos zaželel sledeče:

Želim, da bi večkrat pogledali v ogledalo. A pazite, najboljše ogledalo je vaš bližnji. Vsi ljudje, ki vas obdajajo, so vaša ogledala. Vaši starši, sorodniki, vaš partner, vaši otroci, vaši sodelavci, vaši sopotniki na jutranjem vlaku, vaši sopotniki na jutranjem avtobusu, vaši sotrpini v dolgih vrstah v trgovinah, vaši sodržavljani, vaši neznanci, ki vas prosijo za drobiž po ulicah. Vsi ljudje, ki jih kadarkoli v življenju srečate, so vaša ogledala. Zato si želim, da bi večkrat pogledali v njih. V njihove oči. So tam solze? Solze sreče? Solze trpljenja in žalosti? V kotičke njihovih ustnic. Je tam nasmeh? Je tam žalost in grenkoba? Kaj smem dati svoji podobi v ogledalu, da bo ta podoba podoba Njega, ki je najbolj popolna podoba?

Želim tudi, da bi našli mir in srečo v malih stvareh. Želim, da bi podelili tisočkrat tisoč več objemov, kot lansko leto. Da bi podelili tisočkrat tisoč več nasmehov, kot lansko leto. Da bi jokali in tolažili bližnje tisočkrat tisoč bolj goreče kot lani. Da bi tisočkrat tisoč več ubogih, revežev, brezdomcev, izgubljenih, osrečili – jim namenili trenutek za pogovor, odkrili njihovo žalost in kakšna pot jih je pripeljala na dno.

Za vas pa želim, da bi vam Bog podelil največje milosti. Da bi vam vsak dan osrečil z malenkostjo. Da bi delal velika dela v vaših življenjih! Da bi vam dal zdravja in dolgega in vitalnega življenja. Kajti On ni prišel, da bi nas kaznoval in nam žugal, ker smo ga že tolikokrat pustili na cedilu. Prišel je, da bi nam ponovno prižgal plamen v srcih in nam osvetlil poti, po katerih hodimo skozi naša kratka življenja. V novem letu bodite torej ljudje, ki jim ni vseeno za svoje brate in sestre, kot meni ni vseeno za vas. Če vam je težko iskati zgled v Bogu, ga iščite vsaj v pravih ljudeh, predvsem pa delajte to, kar čutite v srcih, kajti tam Bog najpogosteje deluje in ni lepo, da se ne odgovarjamo na njegove pozive.

Z moje osebne strani pa veliko zdravja, sreče, miru, smeha, objemov, iskrenih besed, sladkih poljubov, strastnih noči, glasnega petja, še glasnejših vriskov v gorah, čofotanja po vodah, metanja v travo, objemanja dreves, žvižganja na avtobusih, plesa med hojo, teka po plažah, dobrih prijateljev in ljubečih pogledov. Moje sestre in moji bratje, Bog vas blagoslovi!