Kraja

Kolikor si želim zatiskati oči pred resnico ali prelagati breme odgovornosti s tem, da si ponavljam, da krivda nikakor ni moja, toliko bolj me grize vest. Zakaj? Ker si potem toliko bolj intenzivno zastavljam vprašanje, ali več njih, kdo za vraga je potem kriv, da smo kjer smo in kje pravzaprav smo.

In ko se tako intenzivno skorajda vsako jutro, ko vstanem v kakršnokoli že pač lublansko vreme in vsak večer, ko ležem v svojo mehko posteljo v svoji topli sobici v centru Lublane, sprašujem to dvoje niti ne opazim, da med tem čas dobesedno drvi mimo mene.

Vendar se mi zdita vprašanji vseeno na mestu in očitno sta mi zaradi nekega – meni verjetno še neznanega – bistva zelo pomembni. Drugače bi jih že razrešil ali pa opustil. Zanimiva je izmenjujoča dinamika obeh vprašanj, ki mi otežuje odgovor, saj ne vem, katero od dveh je bolj pomembno.

Ko tako zjutraj mečem koščene noge spod odeje na tapecirana tla, se zadnjih nekaj mesecev najprej vprašam: »Kje za vraga smo?« In, da ne bo izpadlo patetično, dejstvo je, da poznam mnogo vrstnikov, ki jim enake težave verjetno odpirajo podobna vprašanja. Tako ob jutrih sedim v postelji, gledam na uro in si skorajda v času kosila mislim, kaj vse bi lahko sedaj že storil, če bi imel, kaj za delati.

Pa si potem prisolim eno zaušnico z besedami, da »saj je dela že dovolj, vendar to ni delo, ki bi ga želel opravljati in si z njim graditi kariero, poklicno pot«. Torej si priznam, da delo je. In priznam tudi tako na glas, da ko bi želel imeti službo – to je delo, ki bi ga opravljal zgolj zaradi denarja, bi jo lahko že imel. Prav tako verjamem marsikdo izmed vas, ki to prebirate.

Težava nastopi, ki bi želel najti delo in poklic, ki bi ga opravljal znotraj svojih znanj in kompetenc in – utopično – želja in za katerega verjamem, da bi ga opravljal srčno, častno in zavzeto, ker bi se v njem našel.

Nenehno mi po glavi odmeva: boš moral prejemati kuverte, če boš želel napredovati, boš moral lesti v rit, skratka opozorila, ki mi dajejo vtis, da v kolikor bom želel kjerkoli(!) graditi svojo kariero, bom moral opustiti vsa svoja krščanska načela in postati eden izmed tistih pohlepnih, podlih, nizkotnežev, ki se povzpenjajo po lestvici ozirajoč se le na svoj položaj in jih niti malo ne zanima koga vse na tej svoji poti potlačijo v drek.

Ker bo konec koncev vsak posameznik odgovarjal za svoja dejanja pred Bogom. Do takrat prepuščam moralno presojo dejanj takšnih posameznikom njim samim in Bogu. Zase si želim, da ne bi podlegel takšnemu vsegliharstvu, melanholiji in svetobolju v kolikor mi uspe dobiti resno delo.

In, ko ugotovim, da je dejansko stanje stanje popolne neetičnosti, če ne morda celo proti-etičnosti, ki je – po mojem opažanju – nemalokrat zavestna in ljudje, ki izvajajo tovrstna dejanja zoper prav in dobro, za takšno ravnanje celo iščejo prav podle izgovore, se mi porodi drugo vprašanje: kdo mi je ukradel državo? Kdo je kriv, da smo tu, kjer smo?

Da je razmerje med plačami in stroški bivanja bizarno nesorazmerno.

Da sploh ni pomembno, kako srdito se trudim ostati etičen in dokazovati, da sem vreden za delovno mesto, ko pa vem, da ga bo dobil nekdo, kateri bo - ali kateremu bo očka – dal debelejšo kuverto.

Da se sprejemajo nešteti zakoni, ki so sami sebi namen in odvračajo pozornost od resničnih težav.

Da nas neetični mediji in njihovi novinarji držijo v tem statusu quo.

Da se še vedno delimo na te in one, navkljub neštetim dokazom in zgodovinskim revizijam z novimi viri, ki so jih nekdaj prikrivali. Da ne razrešimo te narodne travme in si drznemo reči bobu bob.

Da se dogaja korupcija na popolnoma vseh(!) ravneh naše družbe! Ne zgolj na institucionalni ravni, ampak med nami vsemi. Quid pro quo smo postavili na glavo in sedaj z glavo butamo ob tla.

In tudi, ko bi tako dolgo tulil z govorniškega odra, da smo za stanje krivi sami, sleherni posameznik, ki že samo pomisli na to, da bi z nekim neetičnim dejanjem prišel do osebne koristi,  da bi ostal brez glasu, me ne bi čakalo drugega kot nerazumevanje zavedenih množic ali pa šus v glavo nevidnih klik, ki so nam ukradle državo.

Polagam vam na srce: nehajte se slepiti. Naša država je ukradena. Z vsako krivico, ki se godi vašemu bližnjemu, z vsakim dejanjem, ki vam vsaj malo smrdi, z vsakim politikom, ki vam prodaja prazne obljube in jim nasedate, z vsakim pristranskim člankom, katerega požrete brez kančka kritične presoje, z vsakim poskusom razdvojevanja, potvarjanja resnice in preteklosti, z vsakim očitnim nastopom zoper dobroto kristjanov, z vsako malo lažjo v šolskem sistemu, z vsakim izpuščenim kriminalcem in vsakršnim omejevanjem svobode udeleževanja javnih razprav in oznanjanja, vam je država bolj in bolj ukradena.

Resnično me skrbi dan, ko se bodo množice tega zavedale in bodo iskale krivca. In se bodo spraševali, ker bodo dojeli: »Kdo nam je vzel državo!?« In bodo našli krivce, vendar takrat, to vam zagotavljam, njihovi krivci ne bodo resnični krivci. Ti »krivci« bodo šolski primer žrtvenega jagnjeta po Girardu.

Prave krivce iščimo v sebi. Vsak v sebi in pri sebi in svojih dejanjih. Kolikokrat in v kolikšnem obsegu dopuščam, da se okoli mene ali da sem celo vpleten v neetična in sprijena opravila. Ko bomo sposobni tega, bomo dobili tudi nazaj državo. Državo, kakršno si pošteni ljudje zaslužijo. Do takrat pa bomo imeli državo, kakršno si zaslužijo pokvarjeni ljudje. Sedaj pa se vprašajte, kakšni ste vi in kakšna je vaša država …

Jesenska - VI. del

Gledal sem v zrcalo in nekaj iskal. Ugotovil sem, zakaj gre vse tako hitro, med tem ko jaz popolnoma mirujem. Čas … dejansko drvi. Od rojstnega dne slehernika dalje se giblje v dvoje smeri. V preteklost, ki beži proč in prihodnost, ki drvi naproti. V resnici je tako preprosto razumljivo, da me zaboli, ko se mi utrne.

In jaz? No, če se čas giblje horizontalno po premici in jaz nisem čas in niti ne morem zasesti časa, mi potem preostane le vertikala. Lahko se vzpenjam v nebesa ali zlomljen drvim v brezno. Dlje pa kot sem od premice časa, bolj oddaljen sem od bežeče preteklosti in ne vpet v njen beg. In dlje kot sem od premice časa, daljšo pot potrebuje prihodnost, da me ulovi in tako šibkeje občutim, da se mi približuje. Le dokončni postanek na enem od skrajnih točk moje vertikale ustavi to drvenje preteklosti in prihodnosti.

Zrcalo je začelo zreti nazaj in podoba v njem postajati tuja, zato sem odvrnil pogled. Morda je bil sram, morda strah.

Iz omarice sem vzel deodorant, ga rahlo poškropil po redkih dlačicah pod pazduho in odložil nazaj na svoje mesto na polici. Vse na polici je bilo na svojem mestu. Ščipalec za nohte je imel svoje mesto, rezervna zobna ščetka in celo nova rezervna varčna žarnica, čeprav ne vem, kaj je počela v tej omarici.

Ob enajstih sva bila dogovorjena v Tivoliju. Še vedno si je želela moje družbe in ni me motilo. Spal sem bolje. Še vedno sam, vendar bolje. Nekdo je hodil z mano na kosilo in v knjigarne in na prebranec in pelinkovec in končal sem z nenehnimi monologi v glavi, ki so mi redčili lase in povzročali glavobole in na trenutke sem bil prepričan, da sem zblaznel. Vendar blazen nikdar ni tisti, ki je prepričan, da je zblaznel.

Sedel sem zraven Kocbeka. Ah, tragični mrtvi literat. Dva. Trije. Pogledal sem, če na kateri mojih ram počiva tudi moj mali-jaz. Ni ga bilo. Dvomim, da obstaja mali jaz. Morda, ko v klopčič zvit zaspim pod toplo odejo ali prižet na njeno razgreto telo ali oboje. Večino mojega bivanja pa obstaja le en velik vsiljiv in sam sebe poln Jaz, ki je hkrati tudi jaz.

Oksidiran zelenkast baker je bil kljub toplemu novembrskemu soncu ledeno hladen in moj debeli črni plašč se ni mogel več upirati mrzlim atomom, ki so se želeli prebiti v varno zavetje moje kosmate zadnjice. Vstal sem in pogledal na uro. Bil sem točen. Če to pomeni deset minut prej. In zame pomeni biti točen, biti deset minut prej.

Prišla je z Rožne doline, ki že dolgo ni več dolina. Temno moder plašč ji je segal do sredine beder. Skozi debel volneni šal sem videl nagajiv mladostniški nasmešek, ki so ga razkrivala rahlo dvignjena rdečkasta lička. Lase je spustila in si na glavo poveznila pleteno baretko.

Prikupno, sem pomislil. In lica in baretka in njena pozibavajoča hoja in drobcena stopala v drobcenih čevljih in čudovito nekričeče urejeni nohti in ona in lica in njen skrit nasmešek, ko me je videla. Stopil sem ji naproti.

»Dan,« sem jo pozdravil, se rahlo priklonil, jo nežno prijel za desno dlan in jo blago poljubil. Malo za šalo, malo zares.

Vključila se je v mojo igro dunajske šole, prijela rob plašča in se tudi sama damsko priklonila.

»Me veseli,« je rekla, ko sem pustil, da ji počasi dlan spolzi iz mojega prijema.

Zravnala sva se in zasmejala. Naboj, ki se je za trenutek ustvaril, je popustil in vrnila sva se v svoji vulgarno dolgočasni osebnosti enaindvajsetega stoletja.

»Kako si?« sem jo vprašal. Ne tako vljudnostno, ampak tako iskreno, ker me je resnično zanimalo, kako je.

»Meeeeh … gre. Počas se začenjajo kolokviji in izpiti in te fore. Pa neki štrajkam s telovadbo zadnje čase in se počutm k en krof.«

Nasmejala me je. Rad sem jo poslušal. No, rad sem slišal njen glas. Včasih sem jo tudi poslušal.

»In, kam me potem pelješ?«

»Prid.«

Namignil sem ji in korakoma mi je stopila ob bok. Še dobro, da sem hodil z ležernim korakom brezpotnega bohema in ji ni bilo potrebno drveče stopicati ob meni, kot moram jaz pogosto ob drugih.

Odločil sem se, da jo peljem v živalski vrt. Želel sem nekaj banalnega in posebnega hkrati. Ne vem, zakaj, ampak od nekdaj sem čutil veselje v tem, da sem smel dekleta zabavati na preprost način. In sprehod je resnični nekaj precej banalnega in opazovanje eksotičnih živali pa nekaj, česar ne počneš ravno vsak dan.

Resnično posebni dogodki imajo v sebi vedno jedro popolne banalnosti. Tako se ti vedno znova prikradejo v misli v najbolj vsakdanjih situacijah. Kot na primer nočno kopanje. Kopanje kot kopanje, le da skrivnostnost noči in teme dodata svojo misteriozno noto in naredita iz banalnega posebno.

Všeč ji je bilo, da greva v živalski vrt in otroško nestrpno je z nogami odmetavala listje s poti, ko sva hodila po pločniku pod utrujenimi in starimi kostanji Rožnika.

Po pogovoru o moči etiketizacije in mojem dodatku o mimetičnem plazu po Girardu v filmu »Jägten« sva za trenutek umolknila, nato pa:

»Je res, da gledaš na ženske zviška?«

Želel sem ustreliti jasni »ne«, pa me je prehitela lastna misel: »Ženska, preveč razmišljaš in govoriš neumnosti,« ki mi je podala odgovor, zato sem si vzel – verjetno preveč – čas za razmislek. Zagotovo preveč.

»Od kje ti to?« sem uspel izpljuniti. Ajde, Blaž, neki je.

»Govori se. Da daješ ženske v nč.«

»O … ne, ne. To večinoma počnejo same, tle nimam nč zravn.«

»Kako to mislš?«

»Simpl. Začnem lahko že s tem, da se jih večino oblač al kot cirkusantke, slabo plačane prostitutke al pa kot neposrečene maškare. Ker pa nisem tak in mi videz pač ni vse, dam sem in tja kakšni tud možnost, da z mano kkšno besedo spregovori. No … to … je pa boleče. Zame.«

»Zakaj?«

»Ker ne berem ženskih revij in ne vem, kakšen naj bi bil sodobni moški po ženskih standardih. Ker ne vem, katere kremice nanašati v katerem delu dneva in me roko na srce boli za to. Ker nisem pogledu zadnga filma v katerem igra Jennifer Aniston in ker mi dol visi, katero dieto so ti tokrat prodal in kolk solate poješ na dan, ker vem, da vseen ne boš premaklna svoje ritke in sem preveč prjazen, da bi ti povedu, da potem nima smisla imet diete.«

»A vi moški ste pa kej boljši?«

Nisem se hotel prerekat o neumni temi v katero itak nihče od naju ne spada, zato sem se odločil zaključiti.

»O, ne, ne, ne, ne … ne me narobe razumet. Večinoma niti ne prepoznam več razlike med moškim in žensko. In, če so nekateri vsaj na zunaj različni od žensk, so si vsi v bistvu tako strašljivo podobni.

Praznih glav, plitkih misli, materialistične zavesti in brezbrižni do kvalitetne ustvarjalnost ter obratn, nekritični do totalno gnilih stvaritev. Boleče je, ampak pustva to njim in njihovi povprečnosti, ki nima veze s spolom.

Naju čakajo opice in sloni in želve!«

Z glave sem ji potegnil kapo in ji skuštral lase. Nato sem dvignil kapo visoko v zrak in se smejal, ko se je, čeprav sem podpovprečno nizek, trudila, da bi jo dosegla in mi jo vzela iz rok.

Obstala je in zaigrala jezno užaljen izraz na obrazu. Nato je počasi potisnila roke pod moj odpeti plašč, jih sklenila na mojem hrbtu in se privila k meni. Skozi vse sloje njenih in svojih oblačil sem začutil toplino njenega telesa.

Utrip mi je podivjal in nisem vedel, kaj storiti. Gledal sem v liste tisočerih barv okoli naju, ji nerodno previdno poravnal razmršene lase in ji skrbno poveznil baretko nazaj na glavo. Preden me je tako prikupno od spodaj pogledala, sem za trenutek zakopal obraz v njeno teme, zamižal in globoko vdihnil vonj sveže umitih las.

»Pejva,« sem ji rekel, ko sem počasi oprl oči in z navideznim zasukom trupa poslal sporočilo. Razumela je in me počasi spustila iz objema.

Nerodna tišina mi je pokrila srce in nisem čutil ne novembrskega mraza, ne sonca, ki naju je iskalo med kostanji. Vse skupaj je bil en velik skok na slepo in na meni je bilo ali bom skočil, ali pustil njo samo padati v neznano. Ker ona je očitno že skočila.

Jesenska - V. del

Tisti večer sva napravila dolg postanek v Guinessu. Kolikor je pač dopuščal delovni čas. Nikakor se še nisem navadil svoje starosti in vse skupaj se mi je zdelo bizarno. To, da je bila toliko let mlajša od mene in to, da bom pihal že več kot trideset svečk na torti, ko bo stara toliko kot jaz sedaj.

Vendar alkohol marsikaj izbriše. Včasih je dovolj že, da zgolj zamegli. Gube, telesna nesorazmerja, tike, starostne razlike, madeže pod pazduho.

Slovo je bilo nenavadno. Nikdar se nisem tako poslavljal. Tujčevsko. Brezbrižno. Hladno. In ne zgolj zaradi novembrskega hlada ob dveh zjutraj, ampak zaradi tega, ker se je poslovila kar tako, nenadno. Med hojo proč je med lublanske fasade zaželela: »Čau.« Jaz pa sem obstal na mestu in čakal vsaj pogled. Vse kar sem vedel o njej, je bilo njeno ime, to da pozna Roka in sem in tja obišče kak literarni večer.

Čez slaba dva tedna sem šel na Marnovo branje. Bil je moj anonimni mentor. Sem in tja sem si ga drznil vprašati za kak nasvet glede pisanja, glede branja, glede avtorjev, glede pijače, glede tistih, ki so mlade in imajo rade boheme in glede tistih, ki jih ne bomo nikdar videli ob sebi. Ni dojel, kaj mi pomeni, niti ni dojel, kako drobnega in nepomembnega se čutim ob njemu.

Bil je zakoten lokal, vendar prijaznejši od marsikaterega prostora, kjer se je po navadi prebiralo svoje izlive črnila. Sedel sem za šank ob steno in naročil pivo. Počutil sem se varno in domače. Ne da bi vedel, kaj od tega bolj, sem se začel spraševati, kdaj se je to zgodilo. Moj dom naenkrat ni bil več dom. Bil je le večerno pribežališče pred mrazom, dežjem, nesramnimi psi, ki te zamenjajo za neuporaben hidrant. Moj dom ni bil moj dom. Bil je moja omara, moj pralni stroj, moja pisalna miza, vse, le dom ne.

Kljub vsemu nisem imel občutek, da sem brezdomec. Kajti sedaj je bil lahko moj dom marsikje. In ne brezdomec, postal sem domoiskalec. Zdomec. Popotnik. Vendar ne ravno popotnik, ker ta rabi pot. Morda tudi popotnik, če je pot v pekel tudi pot. Prosti pad z zanko kot edina rešitev. Pa vendar pot ni cilj in takšna rešitev ni del poti.

Tako sem se tisti trenutek, v tujem in tamčnem kotu zanikrnega šanka, ko sem iz pločevinke pil napol hladno pivo in si zdaj z eno, zdaj z drugo roko podpiral glavo, bolj doma in bolj domačega kot kjerkoli drugje v zadnjem času. Postajal sem senca in bilo mi je vseeno kdo stopi name in kako daleč padam. 

Po branju sem stopil na zrak. Roko na srce, nisem razumel, v čem naj bi bil Marn boljši od mene. Zdelo se mi je, da smo vsi skupaj najmanj blazno zanič in popolni amaterski pisuni. Videl sem izstopati sebe in videl sem kup samovšečnih poetov zaprtih v majhen krog en(ak)omislečih, ki so se v spodbudo nekritično tolkli po ramenih in drug drugemu pihali blage sapica v mala jadra egoistov. Jaz pa sem sam stal na ogromni čezoceanki in čakal, da napoči čas, da se napolni in bom izplul in jim vsem po vrsti pokazal, kje je njihovo mesto. Ali vsaj končno ugotovil, kje je moje.

Presenetila me je. Očitno je bil to njen modus operandi. Zdrznil sem se in zaklel. nisem bil več doma. Nisem bil več varen.

»Kako si? Ti je blo kul?«

»Bo kul, k se umirim.«

»Marn, bedak … ti je bil kul?« je ponovila. Očitno ni dojela, da se namerno izogibam vprašanju.

»Ja. Pa ne. Teb?«

»Men je odličen. Taprav poet. Nastop, metafore. Hud je.« Očitno ima res vsak pes svoj hidrant.

»Kul.«

»Ooooooooo, a slučajno zaznavam foušijo?«

»Ne vem. A hod papež srat v gozd?« Nič od tega ni imelo smisla. Niti ta pogovor. »Ej, jest bom šel počas,« sem ji rekel in za vsak primer z roko v žepu preveril, če imam še vedno orodje med nogami. Tako očitno se mi je ponujala, jaz pa … nič.

»Te pospremim? Na Viču si, ane?« Kako je to vedela?

Iz žepa sem vzel prisrčnico in naredil požirek.

»Boš?«

Vzela je brez oklevanja in naredila dolg požirek. Bilo je vseeno. Bilo mi je vseeno. Koliko let ima, koliko let imam jaz, kako dober je Marn, kako ve, kje živim, kam greva, zakaj greva. Prikimal sem ji in viteško ponudil levico. Oklenila se je je in zakorakala sva v jesenski hlad lubalnskih oranžnih noči.

Nekje na pol poti je iz mene šibko pobegnil in v stisku glasilk izdahnil najšibkejši delec ustvarjalčeve krhke duše. Pesnikove vice.

»Kaj pa moja poezija?«

Nekje sem slišal pisk vlaka. In lajež. In popevanje fantov z vasi, ampak petje je prihajalo iz centra mesta. Zavohal sem pečen kostanj, čeprav so bile vse ute že zaprte, in hladen piš Lublance in ribarnic pod lublansko tržnico. Zvonovi stolnice so odbili polnoč in vsak ton donečih zvonov sem slišal jasno razločno. Mačka je zapredla nekje nad nama in nekje, verjetno blizu Prešerca, se je pričkal mlad parček, ki v resnici ni bil mlad. Vse sem slišal, le ona je molčala. Predolgo molčala.

»Po pravici?« je vprašala. Ne, po navadi veliko raje poslušam laži, ampak zate naredim izjemo.

»Ajde. Da vidm. Prenesem udarce na gobec, bom pa še to.«

»No … ammm … tvoje pesmi mi niso preveč všeč.«

Nič nisem rekel. Tiho sem hodil dalje in čakal na naslednjo rundo. Zdelo se mi je, da čaka, da bom nekaj rekel in dobil sem občutek, da moram dejansko nekaj reči. Zato sem izustil prvo, kar mi je padlo na pamet. Po navadi ne preveč pametna odločitev.

»Kaj pol delaš tle? Z mano … ob men. Hodš že drugič z mano prot bloku in me držiš pod roko?«

Prišla sva do Kongresca. Bil je prazen. Osvetljen z oranžnim sijem, ki je prodiral lebdeče meglice. Lublanski grad je kot angel bdel nad mestom, midva pa sva – dve izgubljeni duši, ena zagotovo – sedla na klopco sredi parka.

»Vseeno mi je za tvojo poezijo in tvoje blodnje, k v resnici niso ti, ampak tvoj beg pred samim sabo.«

»Mhm …« Poslušal sem jo. Zadnje čase so me rade secirale. Dajale v nič, se napajale z mojo patetiko, iskale temne prostore mojih misli in upale, da bodo kdaj zapisane v nesmrtnosti. Morda celo mojih pesmi.

»Zanimaš me ti. Kot človek, kot oseba. In upam in verjamem, da ti loh pridem tolk bliz, da mi boš dovolu, da ti snamem tudi zadnjo masko.«

Pogledal sem jo. Verjetno prvič naravnost v oči, vendar ne v oči. Verjetno je govorila resnično in iskreno. Pomislil sem, da morda po dolgem času zrem v obraz osebe, ki mi vrača poglede zaradi mene in ne zaradi moje javne persone.

Zajel sem sapo in se zazrl navzgor proti gradu. Počasi sem izdihnil in pustil, da se neštete misli usedejo. Mogoče upal, da se zgostijo v eno. Mogoče, da izginejo.

»Blaž,« sem jo slišal v blagem šepetu, »kaj se je teb zgodil, da si tako zjeban?«

Razmišljal sem. Ne to, kaj bi rekel. Ampak to, ali bi izrekel. Pustil sem tišini, da odgovori, vendar je postala prehrupna.

»Veš, včasih daš vse in vse zgubiš … in pol se ti zdi, da nimaš več česa dat.«

Vstal sem in ji z dlanmi prekril lica.

»Hvala za spremstvo. Se vidva, k se vidva,« sem ji rekel, se na petah obrnil in odkorakal proti stanovanju. Mogoče tudi domu.

Jesenska - IV. del

Obstaja več načinov, kako utišati hrup. Eden izmed njih je ta, da se spraviš zaklepati kolo z druge strani kot po navadi. Zrcalen položaj in nenavadna situacija pripravita telo do tega, da se v polnosti osredotoči zgolj na premišljene gibe potrebne, da boš pravilno vstavil ključ, obrnil v pravo smer, speljal verigo pravilno in na pravem mestu zaklenil žabico.

Ravno sem se nažrl tajske hrane in se odpravljal proti NUK-u. V NUK je vedno dobro oditi. Tako, od časa do časa. V tiste hladne marmorne plošče, med odmeve korakov in neskončne debate vedno novih in novih vedoželjnih študentov in učenjakov je ujet nek nesmrten duh časa, katerega vedno znova v polnosti vsrkavam in z njim krpam v času izgubljene kose duše.

Teden po tisti zabavi v Brooklynu sva se z Nino spet srečala. No, očitno je nekako izvedela, da berem del svojega gradiva, ki ga pripravljam za svojo prvo pesniško zbirko. Branje je bilo na Nebotičniku in nisem bil slabo plačan. To, da še nimam založbe, ki bi izdala moje pesmi, izdaja v samozaložbi pa ne pride v poštev, niti ni tako pomembno. Pogoj večine založb je pač, da jim predstavim tudi svoj drugi roman, ki bi ga z veseljem spravili med bralce, a zanj nimam niti osnutkov dobro urejenih.

Na Nebotičniku ni bilo veliko ljudi, ki bi jih poznal, vendar je bila kavarna kljub temu polna. To mi je všeč. Tako ni tistega navideznega pritiska, tiste zoprne vljudnostne dolžnosti, da stopiš do vsakega znanca posebej, si natakneš že precej dotrajani umetni nasmešek ter jim sladkobesedno počasi in previdno oblizuješ anus.

Bilo je nekaj znancev. Vendar to so takšni, ki so tam iskreno zaradi tvoje poezije in ne po kakšni posiljeni »prijateljski« dolžnosti. Veseli so pomežika, nasmeška, rahlega priklona z glavo in dovolj jim je že to, da smejo v živo utripati z razgaljenim poetom na stolu.

Med odmori, ko je Rok omamljal obiskovalce s svojimi kantavtorskimi mojstrovinami, sem imel tako čas, da sem se v miru počil za šank in užival v hladnem pivu. V drugem odmoru je prišla do mene. Bil sem nekje na polovici piva in polovici poti do Firenc. Z eno potjo krajšo od druge in ne popolnoma prepričan katero. Umirjeno je prisedla na stol poleg:

»Hej,« je rekla z nizkim glasom, ki je spominjal na pomirjujoče mačje predenje.

Obrnil sem se proti njej. Nisem je prepoznal in to ji je bilo jasno in ni mi zamerila. Steklenico sem pridržal pred usti in med ugotavljanjem, kdo bi ona bila, iskal besede s katerimi bi jo pozdravil. Popolna blokada. Leve in desne hemisfere.

»Nina. Iz Brooklyna. En teden nazaj. Ja?«

»O!« Dojel sem. »O … oprosti za zadnjič. Am … in? Mislm … hej! Kaj pa ti tle?«

Verjetno ne najboljši pozdrav nekomu, ki si je vzel čas in prišel poslušat tvoje žolčne izbruhe.

»Rok Frantar ... Roki. Poznam ga že iz mlajših let. Ne neko biblično skupino sva skupej hodila.«

»Aaaa … Roki. Zanimivo,« jaz in moj ego. Itak, da ni prišla zaradi mene! »Jap, Roki je kr car. Sva že večkrat združila najino ustvarjanje v nekakšen pesniški kabaret.

»Nisem vedla, sem pa slišala. Od drugih.«

»In?« se mi je res dobro zdelo, »si rekla, da morš it poslušat tega čudaka, kva to piše in bere, ane?«

»Nekaj takega, ja.« Zahihitala se je, jaz pa sem se izgubil med potepom po njenih ustnicah in čarobnih kotičkih obraza ter začutil pritisk na mestu, ki ga navadno ne čutim med branjem ali pavzo med branji.

Roki je ob bučnem aplavzu končal s svojimi popevkami in napovedal tretji krog poetičnega boksanja s kopico klinčev in udarci pod pas. Sedel sem na ravno prav visok barski stolček, primaknil mikrofon k ustom, se odkašljal, da sem očistil grlo in ujel glasnost mikrofona, potem pa šel takoj v oster napad.

Ob enajstih sva s Frantarjem zaključila z najinimi blodnjami. Ljudje so ploskali, nekaj jih je celo navdušeno žvižgalo jaz pa sem samo hotel na pivo v Guinnessa. Vzel sem svoj del honorarja, se poslovil od Roka in šel. Na poti čez Slovensko me je dohitela.

»Ej, bedak, a si res tako zabit al se samo delaš?«

»O,« nisem vedel kaj bi, »sori, res. Mogu sem ven iz tistga hleva in nujno rabm en dober pir. Se mi prdružš?«

»Ne vem … a smem?«

Skomignil sem z rameni. »Probej.«

Hladno je bilo. Prijela me je pod roko in nadaljevala korak ob meni. Ko me je prijela, se nisem zdrznil in to me je zaskrbelo. Nobenih mravljincev, spremembe v utripu, nič. Pogledal sem jo. Tiho je hodila ob meni. Na semaforju pri Kazini je naslonila glavo na mojo ramo. Ob vdihu me je vsega napolnil znan vonj, vendar ne takšen, ki bi ga vezal na kakšno osebo, temveč takšen, ki me je spomnil na nekaj bolj osebnega. Ne neke trezorje v meni, v katere sem za debela jeklena vrata zaklenil norčavost, blebetanje v tri krasne, nepremišljene dogodivščine, skromne pozornosti in petje pod tušem. In zazdelo se mi je, da jih lahko počasi, trezor za trezorjem, odklene in izpusti točno takšen vonj.

Snidenje

Zgodilo se je nemogoče. Kostanj se mi je posušil, kar pa se jih ni posušilo, jih je napadel nek zlobni črviček in mi jih izpraznil. Zato sem moral večerjati suho klobaso. Kar niti ni tako slaba večerja, pravzaprav au contraire, dasiravno bi bila še boljša, ko bi ob njej lahko jedel še kak dober kos koruznega kruha in srkal kokakolo s pollitrskega kozarca.

Potem se je zgodilo tisto malce bolj verjetno. Med rezanjem klobase sem – itak - gledal in se čudil nad neskončno neumnostjo človeških bitij, ki je ovekovečena in predstavljena urbi et orbi na portalu Youtube. Neverjetno, kako hitro nožek zdrsne s klobase in zareže v prst! Malce sem preklinjal, poškropil tipkovnico s krvjo med tem, ko sem želel ustaviti predvajanje posnetka, potem sem začel preklinjati malo bolj - sočno in glasneje, skočil v kuhinjo po papirnato brisačo, ki je seveda nismo imeli, malo spiral pod vodo in na koncu zavil prst v servet.

To je bilo nekaj trenutkov preden sem se spravil pisati današnji zapis. Pred tem sem nedeljski dan preživel v vicah, katere si zasluži vsakdo, ki spije več kot dva pira v večeru. Da o tistih, ki spijemo osem in več piv, ne govorim.

Skratka bil sem slab, utrujen in ubog. Domači so me povabili v gostilno na nedeljsko kosilo. Brez pomisleka sem se navdušen odzval. Sicer sem bil popolnoma brez apetita, ampak nič za to. Juhico sem pojedel. Večino časa sem preždel na školjki. Tokrat vsaj bruhal nisem. Na poti domov, sem se ustavil še v rojstni hiši in še tam za trenutek pogrel pokrov školjke. Vendar neko utelešeno zlo ni zamenjalo prazne rolice papirja in sem moral potem kot kak kreten z napol spuščenimi gatami skakati po kopalnici in iskati svežo rolico. Kretensko in zlobno od tistega, ki ni sposoben zamenjati rolice, ko porabi ves papir.

Ko sem prišel domov, sem vzel še en aspirin in zaspal. Kot top.

Tokratni povod je bilo srečanje s prijatelji/sošolci iz osnovne šole. Nekakšno obeležje valete, ki se je zgodilo X let nazaj. Bi povedal koliko, pa ne bom. Zadnje čase prebolevam nek kompleks in mi ni prijetno o letih govoriti.

Prijetno je videti ljudi s katerimi si preživel precej čudnih, zabavnih, stresnih, ljubezenskih ali totalno bizarnih trenutkov, še posebej pa ogromno preobrazbo iz otroka v najstnika. Nisem vedel, kaj pričakovati. Z večino smo tako ali tako povezani preko facebooka in načeloma vem, kaj se dogaja v njihovem življenju in obratno. Pa vendar je osebni stik nekaj popolnoma drugega.

Večinoma smo ostali isti. Mentalno. Odrasli otroci, moški z bradami, plešami, odvečnimi kilogrami, ženske s prsmi, ličili, neko iskro v očeh, ki jo dobijo dekleta pri naših letih iz tega in onega razloga - bodisi, ker bi želele biti že poročene, ker bi imele rade družino, princa na belem konju ali kaj takega, imajo pa le povprečno službo, korak iz danes na jutri in neuresničene iluzije. Oddahnil sem si, ker sem videl, da nisem edini totalni zavoženec.

Od nekdaj sem vedel, da smo zablujena generacija. Le nisem si mislil, da smo tako silno zabluzili. Vprašanje kje in kdaj in kdo je kriv za to … Nihče še nima družine. Nekateri so v zvezah, vendar nisem dobil občutka, da bi kdorkoli norel od silne želje po družinskem življenju. Vsak je prišel sam. Dekleta brez moških spremljevalcev, moški s svojimi boljšimi polovicami doma. Večina v nekih prehodnih službah, nekje med željo po delu, željo po zaslužku, željo po preživetju in željo po živetju.

Ne, da bi bilo družinsko življenje nek standard, za človeka vredno življenje, pa vendar je to nek pokazatelj zdravega osebnostnega razvoja. Nekaterih zvezdnikov ni bilo. Ni bilo avanturistov, motoristov, ni bilo tistih, ki so se razselili po Sloveniji, ni bilo nekaterih o katerih nihče več ne ve nič. Kje so, kaj počnejo.

Povečerjali smo, se vmes več ali manj zabavali, režali bedarijam iz otroštva, zmožni samoironije smo se večinoma režali tudi našim zavoženim življenjem, pili pivo in se po večerji odpravili piti dalje. Nekateri so odšli domov, jaz svoj dom še iščem, zato sem šel z drugimi naprej.

Prva postaja Brooklyn. Ta postaja nikdar ne razočara. Vedno odličen ambient, kul natakarice, sproščen in vesel folk in pivo brooklyn. Okoli dveh (morda treh) sva ostala le še dva. Zvlekel me je v Topa. Popoln kontrast me je tako šokiral, da sem nujno moral spiti še dve pivi. 4€ za smrdljivega heinekena!? Od šoka bi skoraj naročil še enega Jacka, pa bi verjetno še zanj dal kakšnih 15€.

Top me je do konca izpraznil. Lublanska malomeščanska jara gospoda, fantki in punčke (pre)bogatih pohlepnežev, ki uživajo na visokih položajih. In v istem prostoru njihov popoln antipol, ljudje z roba družbe, ki verjamem, da komaj pridejo čez mesec, a jim je pomembno to navidezno druženje z lublanskimi bogatuni kot potrditev, da je tudi njihovo življenje nekaj vredno. Vsi tako presneto popolni ... ampak niti ne. Patetično. Obojestransko patetično. A, verjetno nič manj, kot moje življenje.

Ob petih sem legel v svojo veliko prazno posteljo s svežo posteljnino. Uničen, izpraznjen in utopljen v neznani količini piv. Vendar umirjen. Mogoče, ker sem spoznal, da ne tavam sam po tem gozdu polnem neskončnih podob in brez enega samega kažipota. Vesel sem bil, da sem srečal te ljudi, ki sem jih kar precejšen del svojega življenja videval vsak dan osem ur na dan.

Mogoče pa me je mirilo to, da sem spet razmišljal o svoji slavni patetiki, ki jo pred svojimi strahovi o resničnosti tega zavijam v celofan imenovan – romantična duša. Vem, da sem odtaval predno sem zaspal. Spil kozarec Cedevite z aspirinom in zapisal na zid:

Povsod je lepo,

a najlepše je tam,

kjer me pokrijejo

tvoji poljubi

in me objame

tvoje telo ...

tam ... tam pa je tudi

moj dom.

Jesenska - III. del

Na zabavo sem želel iti ravno toliko, kot želi najstnik na ogled sejma traktorjev s starimi starši in društvom upokojencev Lendava. Najraje bi se zlil s tistim usnjenim stolom za pisalno mizo, iskal kako visoko lahko sedim in kako nizko ga lahko spustim. Zaprl bi oči in čakal, če me boš prišla zbuditi, če me boš objela preko prsi in zakopala svoj nos v moje lice.

Premislil sem si in se spravil k sebi z eno konkretno klofuto. Nekaj časa sem še zrl v minljivo podobo v ogledalu. Nič ne teče hitreje kot čas, ki se ustavi. Ostal sem zamrznjen tam nekje, kjer so bili problemi popolnoma drugačni in nisem znal prestopiti v ta čas, kjer so problemi življenjskega pomena. Vse okoli mene je minevalo, vključno z mano, jaz pa si tega nisem želel priznati. Vprašanja o ljubezni so se odpirala sama od sebe vsakič, ko sem zvečer legal sam spat ali pa, ko sem se zaljubil in nisem bil ljubljen ali pa, ko so prišle k meni, pa so odšle z drugim.

Stopil sem pod tuš in si privoščil konkretno krop prho. Na zaradi por ali zdravja, ampak zato, ker sem lažje prenašal fizično bolečino, ki je s spancem minila, kot pa tisto presežno, ki ni minila niti v sanjah, v katerih si vedno znova sedela ob meni in sem se smel ljubiti s tvojim nasmeškom. Kar je bilo krasno, a po njih je vsakič prišlo jutro z novo brazgotino na srcu. Ali na možganih ali kjerkoli je že pač mesto, ki boli, ko boli, ker nisi ljubljen.

Domofon je začel divje zvoniti. Premočen sem topil spod tuša, si ovil brisačo, stopil do vhoda in dvignil slušalko.

»Ja?«

»Kva je. Si zrihtan?«

»Lih spod tuša. Prid gor.«

»Dobr. Dej pohit.«

»Prid gor …«

Odklenil sem vrata in ga počakal med podbojem zavit v brisačo.

»Čer,« mimo je prišla soseda in sem jo spontano pozdravil.

»Fant, stopi noter. Se boš ja prehladu.«

»Hvala. Čakam prjatla.«

»A …« Takoj mi je kapnilo, kaj je mislila s tem »a-jem«.

»Ne tko … greva vn na eno zabavo.«

»Mhm, razumem. Veš, sem precej liberalna ženska.«

»Ja, jaz pa ne. Ne eno ne drugo. Na ženske greva! Na bejbike. Pa kakšno bom poskusu dam prpelat in se z njo ongavlat cel večer.«

Spačila se je in se odpravila dalje po stopnišču. Premalo poznam svoje sosede. Očitno me oni bolje, da smo tako na »ti«.

Pero se je končno privlekel po stopnicah do petega nadstropja. Zaploskal sem mu.

»Bravo budala. Povej drugič, te pridem dol iskat. Bo hitrej, če te nesem.«

»Ajde tiho. Kej si, model?«

»Evo me. Pejt not. Deset minut, pa greva.«

Zaprl sem se v kopalnico in začel brisati še vedno premočeno telo. Gledal sem mesta, kjer so nekoč bile kolikor toliko čvrste mišice. In mesta, kjer ni bilo ne duha ne sluha o vsej maščobi, ki je sedaj obešena na mojih kosteh.

Oblekel sem gate in se odpravil v spalnico do konca preobleč. Nisem veliko izbiral. Kavbojke, majica, pulover iz nabora treh sivih puloverjev in pisane nogavice. Ogrnil sem si suknjič, z dvema pritiskoma na gumb stekleničke Armanija nadišavil zoper alkoholne hlape in zapel uro na zapestje.

»Kje si?« Našel sem ga v kuhinji. »A, kar po domače? Okej. Dej potem še zame enga.«

»Mam že vse prpravljeno, prjatu. Na zdravje.«

»Čin, čin. Kam točno greva?«

»Psihologinje imajo žur v Brooklynu. Kva pa to?«

»Model. Sej odrastu ne boš nikol ane?«

»Tiho. Govoriš, k da bi jih mel že vsaj petinštrdeset. Šla bova tja, fajn se bova mela, vsak bova vsaj eno domov odpelala in bo zakon. Ja?«

»Ne vem. In ti men, da bo to bohemska družba in nej vzamem pesmi s sabo. Kreten.«

»Zakaj?«

»Psihologinje, psihiatrinje, nevrologinje, možganologinje, seksologinje, vse človekologinje so daleč od bohemskega življenja. To nenehno analizirajo, tehtajo, preučujejo, predalčkajo in definirajo. In jaz naj se tam pred katero slečem do srca in ji prebiram svoje pesmi? Ne, hvala.«

»Prav. Dotoč pa tih bod.«

Nazdravila sva. Še nekajkrat. Zadržala sva se do pol desetih, potem sva se peš odpravila do Brooklyna. 

avtor: Miha Poredoš

Prostor je bil poln. Nabito poln. In ne lažem, če povem, da je bilo tam več kot devetdeset odstotkov ženske populacije. Nisem bil čisto prepričan, ali me to veseli ali zbuja v meni nek obrambni mehanizem in se bom zaradi tega zaprl vase.

Verjetno drugo. Pero je šel pozdravit nekaj kolegic in znank. Našel sem prosto mesto za šankom, se naslonil in naročil pivo. Lenobno sem dvigal vrat steklenice k ustom in nagibal, da mi je hladen pale ale počasi stekal po grlu. Zanimivo, kako se vedno najde denar za alkohol. Bil sem napol konec s tretjo steklenico, ko sem sloneč na šanku izza desne rame zaslišal:

»Hej!« 
Nisem bil prepričan, če to leti name. Nagnil sem se nazaj on pogledal levo in desno. Na levi je bil parček, ki je vehementno užival v poljubljanju. Ostalo je le še bitjece na desni.

»Hej,« sem lenobno odvrnil. Pogled mi je obstal na najbolj popolno srčkanem nosu, kar sem ga kadarkoli uzrl. Vsa popolnost dekleta pred mano je bila zgrajena okoli tega drobnega organa za okušanje brez fizičnega dotika.

»Dolg dan?« me je vprašala.

»Dolgo življenje,« sem obremenjen z neobremenjenostjo odvrnil.

»Nina!« Glasba je bila precej hrupna in morala se je dreti.

»Blaž!«

»Nisi psiholog, kajne? Asistent?«

»Ne. No, ne tehnično. Nekje v tem kotlu okoli ribari tisti, kateremu nocoj asistiram. Načeloma pa sem bolj volk samotar. Ti?«

»Drugi letnik.«

»Hej, danes sem res gnila družba ... Pejd rajš poiskat koga, ki ti bo polepšal ta večer in se ne ubadaj preveč z mano. Brez zamere ... Nina.«

»Čudak.«

»Čudovita si. Ne zavrzi tega. Lepo te je blo spoznat.«

Na eks sem spil, kar je ostalo v steklenici in se odpravil domov. Pero se bo že znašel. Vprašanje je, če se bom jaz. Ni mi bilo čisto jasno kaj sem storil in zakaj sem odslovil Nino. Šel sem do Kongresca in zavil do Lublance. Noge sem vlekel po tleh in teža nekega bremena se je poznala v mojih korakih. Nisem šel domov, po drugi strani pa, kje je dom, če ne tam kjer je tvoje srce? Ampak tja nisem smel, ker mi že dolgo ne bi več odprli vrat ob tej uri. Ali kakšni drugi ... Zavil sem proti Špici in opazoval sapo, ki je z vsakim izdihom postajala oblak in si mislil, da z vsakim izdihom izdihnem del duše.

Poseben pa nč

Ti je kdo že kdaj rekel, da si poseben/posebna? Da lahko dosežeš, karkoli si želiš? Če lahko odgovoriš pritrdilno na te dve vprašanji, ali vsaj na drugega, potem si v precejšnjem zosu. Dreku, sranju, zagati, kakorkoli želiš, tako poimenuj to. Skratka, precej verjetno si si – v kolikor si star/-a nekje med 17 in 28 let že precej zajebal/-a življenje na račun teh magičnih besed.

Nič ne rečem, zagotovo tava po tem svetu precej posebnežev. Takšnih, ki verjamejo sami vase in so zares posebni. Specialni. Vrsta zase. No, naj vam ne ubijem duha že v začetku branja. Takšni po navadi in precej pogosto končajo v ravno tako posebnih in specialnih ustanovah, ki so … (drum roll) … postavljene samo za njih.

Po pravici povedano, obstaja tudi odstotek posebnežev, ki to skrbno prikrivajo ali pa se gibljejo v krogu bolj ali manj enakih posebnežev in ne potrebujejo ustanove za manifestacijo svoje posebnosti. Večina tovrstnih posebnežev dobi eno (ali več) sledečih etiket: genij, umetnik, filozof, norec. Neredko kar vse štiri.

Sedaj pa je verjetno že čas, da rečem bobu bob in te prizemljim na betonska tla resnične slike. V kolikor nisi v nobeni posebni ustanovi – izvzemši parlament, prostore vlade ali sobo za druženje Hare Krišne, ali nisi (vsaj) (označen kot) umetnik, filozof, genij in/ali norec, potem … pazi zdej to: nisi prav nič poseben.

Boli? Prav. Naj. Permisivna vzgoja generacije devetdesetih nam je v glavo vcepila idejo o tem, kako zelo zelo posebni smo. Posledice so katastrofalne. Spreten trik iluzije je pripeljal do tega, da imamo 90% posebnih študentkov in gimnazijcev, ki mislijo, da lahko dosežejo karkoli si želijo. Samo nebo je meja, pa še tega so astronavti že davno prebili. No, ko smo ravno pri astronavtih: slovenske lahko preštejemo na prste ene roke.

Iluzija posebnosti in neskončnih možnosti nas je pripeljala do tega, da kmalu ne bomo imeli več ljudi, ki bi upravljali z našimi gozdovi, obdelovali našo zemljo, pletli naše nogavice, gojili naša jabolka in še nešteto drugih »povprečnih« rokodelskih in »prav nič« posebnih poklicev.

Imamo pa zato neštete množice fikusov, ki si zategujejo kravate, kot da bi jim nezavedno govorilo, kako zelo so se zajebali v sledenju tej fiktivni viziji o posebnosti in se žele čim preje obesiti. Imamo nepregledne vrste birokratov, pravnikov, teh in onih -logov in FDV strokovnjakov, kateri bodo kaj kmalu sami sebi namen.

Pravzaprav imam že tako ali tako občutek, da pravniki pišejo zakone sami sebi, birokrati in ostali administrativni delavci sami sebi štempljajo dokumente, strokovnjaki, ekonomisti, bančniki in ostali -isti pa posedajo po lokalih in se čudijo, kje so tako zelo zabluzili v  življenju, da kljub polni riti vsega v življenju niso srečni.

Na drugi strani imamo mnoge prav prikupno posebne ustvarjalce tega in onega,za katere bi bilo bolje, da bi vzeli v roke kramp in lopato in v domačem kraju uredili cestišča kot se spodobi. Imamo učitelje, ki to niso, imamo glasbenike, ki to niso, še največ pa imamo takšnih, ki niti sami ne vedo, kaj sploh so. Imajo nazive zaradi nazivov samih, da vedo, kaj vpisati v CV, ko bodo iskali naslednjo stopničko do uresničitve svojih sanj in svoje posebnosti.

Da je tragedija še toliko večja, smo nekje na tej poti k množični institucionalizaciji posebnežev srečali spletna družabna/družbena orodja. Predvsem zlato tele Facebook. Ta vrag je postal čudovita iluzija rdeče preproge, Hollywoodske aleje slavnih in širnega zvezdniškega sveta.

Moj zid je moj mali zvezdniški univerzum. In vi … vi ste moji majčkeni nepomembni sledilci. Vem, zakaj smo prijatelji … zato, ker sem jaz VELIKA ZVEZDA, tebe pa zanima moje življenje in to mi daje še posebno poseben občutek posebnosti. Kdo pa si ne želi biti zvezda?! In v veku, ko nam je rečeno, da lahko postanemo kar si želimo, bi samo bedak odklonil tako mamljivo ponudbo zvezdništva. Ali pa bi ji samo bedak nasedel …?

Kam to vodi? Pravzaprav gre nižje od tega težko. Ko se Facebook, Twitter, Ask, Instagram in ostali spletni zidovi zrušijo, ostanem sam s sabo. Ostanem in postanem to, kar sem v resnici. Mogoče sem tudi takrat poseben. Vendar večina nas ni. Večina nas je prekleto povprečnih ali celo podpovprečnih. Večina se potem tudi sesuje pod bremenom svojega v resnici povprečnega življenja, neuresničenih zvezdniških obljub in "grozne" podobe v zrcalu, ki je daleč od umetne fasade na spletnih zidovih.

Težava pa niti ni toliko v tem, da bi ne bil vsakdo od nas poseben, temveč je v tem, da resnično resnično resnično ne moreš postati karkoli bi želel postati. Še posebno, ker je večina karier, ki te mikajo, tako zelo redkih, resnično posebnih in nedosegljivih, da potem ostaneš zafrustriran in potolčen nejevoljnež, ki misli, da ni dosegel najboljšega v življenju, ker nima Lambota, vile v Apeninih in hude "milfe" za ženo, če ne še kakšno ljubico ali dve na strani.

Prav tako moraš biti čeden in urejen ter uspešen pravnik, zajeban in prebrisan bančnik, ki vsak večer večerja v drugi pregrešno dragi restavraciji, ekscentričen ustvarjalec, ki mu niti sekundo ni dolgčas v življenju ali najstnik, ki najde ljubezen svojega življenja v srednji šoli, postane zdravnik, ona arhitekta in si ustvarita sanjski dom. V sodobnem času pa so še posebno popularne karierne iluzije v svetu IT-ja, designea, programerstva in ostalih orodij povezanih z informacijsko tehnologijo. »Tudi jaz bom naredil Facebook in postal miljarder. Poglej, koliko jih je v Ameriki.« Mhm, bullshit! Pojdi računat odstotke.

Iluzije, za katere ne bom rekel, da niso uresničljive, so redkost, so izjema in ravno zaradi tega so posebnost. V kolikor jo dosežeš, krasno! Čestitam in ti privoščim! Vendar večina jih je še vedno zgolj iluzij. Kdo pravi, da ne moreš biti dobra, ma kaj dobra, odlična! in uspešna oseba kot pek, mesar, cvetličar, gradbinec, knjigovez, vrtnar, kmet …?

Ne išči sreče v iluzijah, ki ti jih vsiljuje požrešni potrošniški stroj, ki želi iz tebe narediti zafrustriranega nejevoljneža, ki bo vsak privarčevan cent zapravil za navidezen užitek, ker bo do smrti iskal resnično srečo v umetnih idealih. Najdi svojo pot in ne oziraj se na standarde uspešnosti, ki jih je postavila trenutna družba. Sreča ... prava sreča … ta je popolnoma drugje.