Bogovi

Pogled je skorajda predrl ceneno stensko uro. Preštel bi lahko zobnike in nato na njih zob za zobom, če ne bi s težavo držal glave pokonci. Niti trkanje po vratih ga ni zdramilo. Vse v prostoru je dajalo vtis pripadnosti staremu režimu. Človek se je obrnil v svoji majhnosti, da bi okoli sebe ovil niti časa, da bi postal večji, ostalo pa mu je le še nekaj scefranega klopčiča in teža tkanine v katero je zlezel. Kavč, postelja, knjige, gramofon, knjige, pepelnik, plošče, umazan krožnik, knjige. Vsak kot v sobi je imel svojo na videz prav posebno nalogo. Poslanstvo. Poleg kavča je zlagal prazne steklenice. Navezati se na minljivo, nato imeti nenehno pri roki nekaj trdnega, da si zbije iluzijo večnosti iz glave.

Pokašljal je in še naprej negibno strmel v stensko uro. Glava mu je pozibavala v ritmu udarcev ob preklopu zobatih kolesc v urnem mehanizmu. Obraz je rahlo zasukal in uho usmeril proti uri. Ko je zamižal, se je spomnil laži s katerimi si ljudje lajšamo življenje. Večna ljubezen. Dobro nad zlim. Pošten, poštenost, pošteno nategnjen, poštenjakar idiotski. Nekega dne je kot otrok prišel v vrtec in ugotovil, da ni več tovarišic. Igra zdravnikov in svet, ki se je omejeval le s fizikalnimi zakoni. Vedel si, da greš lahko višje od vrha češnje na vrtu, vendar nisi imel česa prijeti. Vseeno je lezel gor v tiste veje, vseeno je verjel, da bo naslednjič, ko bo prišel do vrha, tam odkril nekaj novega.

Stena se je plazila proti njemu, se plaho dotaknila stola in s pišem obstala na svojem prejšnjem mestu. Čutil je, kako svet postaja tog in dolgočasnih redkih barv. Bledičnost okolja je bila odsev. Odsev, ki ga je zapustil redko. Odsev, ki se je zrcalil iz sleherne površine sveta, ki ga je obdajal. Pogled je od ure usmeril proti praznim stranem zvezka pred seboj. Neobstoj praznine ga je begal. Stisnil je kozarec v desni roki in upal, da poči. Potreboval je močnejšo drogo. Strmel je v utripajoče črte na papirju, da bi iz njih ustvaril podobe črk, le da je obstal pred molkom in v miselnem krču. Želel je naprej, a naprej je bilo le: neobstoječa točka na neskončni premici življenja. Tudi trkanje ni ponehalo. Ravno nasprotno, iz sekunde v sekundo je nekaj silneje in vedno bolj surovo razbijalo po vratih. Želel je ohraniti mirno kri, želel je biti svoja last. Saj smo le voda začinjena s ščepci vesoljskega prahu, delci ostankov časov, ko je Bog ustvarjal sam sebe. Vendar kalnost ujete vode ne merimo z valovi na njeni površini, temveč z umazanijo, ki pade na dno. Praskal je po dnu in goltal s smetišča lastne grešnosti. Prepojen je bil z napačnimi odločitvami, hoditi ni znal več, padci so ga pritisnili ob tla in plazil se je po blatnem dnu zanemarjenega močvirja.

Dovolj je imel udarcev po vratih. Odrinil je stol, v dveh korakih stal pred vrati in jih sunkovito odprl.

»Kaj?!« je zavpil v sveže prepleskan hodnik.

Z roko se je obešal na vrata in strmel v prazno stopnišče pred seboj. Iz spodnjih nadstropij je še vedno prihajal vedno tišji odmev. Prazno. Brezmadežne bele stene, tu in tam okrušena ograja, pod stropom napeljane cevi in robustni, izstopajoči števci porabe pri vratih stanovanj. Manjše okno je na hodnik vabilo sivino melanholičnih dni. A na hodniku niti žive duše niti mrtvega trupla.

Počasi je z eno nogo prestopil prag in se ozrl po hodniku. Kdorkoli je bil, pobegniti ni mogel. Stopnišče je bilo dolgo in prostorno in svetlo in … po vratih je udarilo še trenutek, preden jih je odprl. Stopil je do ograje in se nagnil preko. Nobenih korakov. Niti sence. Vhodna vrata daleč spodaj, tri nadstropja nižje, so prav tako molčala.

Že dolgo si ni zaupal. Spal je z enim odprtim očesom. Morda niti ni spal. Zbujal se je iz sanj, v katerih je bdel in zrl v strop. V sanjah je bil strop je tako resničen, da je smel dvomiti vanj. Olupki pomaranče, strgane strani iz knjig, kepe zmečkanih napol popisanih listov papirja, odprta in skorajda izpraznjena steklenica viskija. Nočna omarica, prva pomoč, zadnji zakrament. Verjel je v otipljivost neotipljivega. Lesena palica je v ognju izgorela v plin in v toploto in v oglje in v drobce pepela in to je bilo to, kar je materialni svet nudil. Lažje je sprejel resnico o oblakih nekje nad sabo, kot o preprogi pod golimi stopali. Vse materialno ga je postavljalo v središče lastnega sveta. Ni se dojemal absolutno, vedel je, da se svet pravzaprav ne vrti, da čas ni linearen, da v resnici vse nekako utripa, išče bližino in se odbija v trkih zbliževanja. Vedel je, da ni središče, vedel pa je tudi, da je lahko le edino središče lastnega sebstva. Iz te podstati se je iztrgal le tako, da je v zavedanje okolice vcepil dvom o manifestaciji otipljivega stvarstva. Luži je rekel luža in dokler je to zmogel, je bilo očitno, da je on središče, ki zašepeče v talamusu: »Luža,« in izzveni v šepetu vetra, ki se dotakne dlani ob telesu ter zopet vzbudi dražljaj fizičnega zavedanja.

Ne, vse to je zanikal. Pretežko je biti svoje lastno vesolje. Nešteti delci, vse okoli tebe ti govorijo: »Bog si,« ali vsaj nekakšno božanstvo, nekaj osrediščenega, tebi pa manjka osnovna lastnost božanskosti – stvarjenje. Sedel je pred bledo modro brnečim ekranom in se trudil zapolniti praznino pred seboj. Trgal si je možgane, prebadal srce, pospeševal utrip, preskakoval vesolja, le da je vedno znova ostal sam sebi središče iz katerega se ni in ni mogel iztrgati.

Prva porcija psihotropne mane je bila presenečenje. Darilo. Prežvekoval je grenčičnost in potrkaval s stopali po tleh. Upal je na najboljše, pričakoval je, da bo najmanj storil samomor, odkril je svet, v katerem ni bil središče in na katerega je lahko zrl z neomejenih zornih kotov. Fizikalni svet ni bil več limita. Niti sam sebe ni več dojemal kot omejujočo materijo, kot skupek milijarde celic, ki se ti klanjajo in te zlobno kujejo med antropogena božanstva. Razpadel je. Razpadal in se sestavljal kot pršič delcev potujočih skozi nezavedne tokove Božjega načrta. Smisel vesolja v lastnem nebivanju živečega. Nedosegljivo je bilo le upanje na perpetuualnost stanja.

Če so bila to nebesa, je z usahnitvijo evforije vsa sila koscev materije, ki so se znova sestavili, ko se je vrnil vase, pritisnila nanj in ga najsilneje treščila v hladno krutost peklenskega brezna.

Stal je pred vrati in strmel v belino praznega stopnišča. Bledi členki so prebadali dlani, ki so objemale stopniščno ograjo. Spoznal je praznino. Resnično praznino. Neprisotnost sebe. Dejstvo, da si vesolje znotraj vesolja. Da si svoj svet, okoli katerega se vrti svet in si svet bivajoč v svetu neštetih svetov. Sestavljen iz sebe in iz delcev vsega, kar te obdaja. Bogovi ste, le Bog ne boste nikoli. Obljubljena vam je podobnost, le nikar se ne enačite z Njim.

Obrnil se je in se vrnil v stanovanje. Vrata za njim so se s treskom zaprla. Ura je zopet udarila mimo črtice na številčnici. In zopet. In znova … in spet. Obstal je in čakal, da dobi odgovor v času, ki je bil tako hrupen v tišini, a tako nem, ko je v mislih vpil nanj: »Kam me pelješ?«

Nečimrnost

»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar,

»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Prd 1,2)

Prejšnja leta bi ob tem času bile stvari drugačne. Logično, boste rekli, saj se vse spreminja. Se bom torej malce popravil. Prejšnja leta bi bile ob tem času stvari popolnoma drugačne. Pa ne bom zopet o vremenu – tudi če bi najraje na ves glas zavpil: »Jebemti, pa kaj se dogaja z našim planetom!?« A ne bom.

Resnično cenim tiste norce, ki mi na vsak način želijo prodati floskule, ki so tako odtujene od njih samih. Na primer tiste preskakovalce časa, ki mi nenehno pridigajo o tem, kako je potrebno živeti v sedanjosti. A ni večjega paradoksa, kot teza o sedanjosti. Če bi želel bivati v sedanjosti, se moram nujno omejiti(!) z neko dogovorjeno časovno enoto. Kaj je torej sedanjost? Današnji dan? Ta teden v katerem smo? Oktober? Leto 2014? V kolikor tega ne naredim mi ostaneta le preteklost in prihodnost. Hkrati pa vem, da vse, kar počnem, to moje udarjanje ob tipkovnico, norenje po travi, kostanj, ki cvrči v ponvi, zvok hladnega piva, ko odtrgaš zamašek … vse to se dogaja zdaj. A ta zdaj je le hip … vse ostalo je že bilo, ali pa šele bo.

Vseeno sem želel o nečem drugem, ki pa je zelo povezano s časom. Eden mojih velikih človeških bibličnih prijateljev, gospod Kohelet, me uspe vedno znova nagovoriti. Ko že v svojih prvih verzi benti o nečimrnosti in se prav naduto postavi na vse in istočasno vse postavi v nič, le Boga na prvo mesto. Dobro, ko sem nekaj let nazaj začel prebirati Knjigo, sem si mislil: »Dej, stari … ne pretiravej,« a me je vseeno nekaj v njegovih zapisih begalo. In tudi, če sam pravi, da je doživel vse, kar se doživeti da in ugotovil le to, da je vse nečimrnost, je meni manjkalo ravno tega … izkustva. Izkustva tega, kar se pač doživeti da.

Od takrat do danes so se stvari precej spremenile. In s Pridigarjem sva postala odlična prijatelja. Izkušnje. Izkušnje in zavedanje izkušenega. Vse to in le to. Nikdar mu ne bi verjel, če ne bi vsako leto z večjo prisilo praznoval rojstnega dne in okoli sebe opažal ljudi, ki se hodijo v mojo družbo »zabavat« in mi lažnivih nasmeškov na obrazu voščijo neiskrene in zlajnane želje. Vseeno verjamem, da sem točko, na kateri sem se znašel letošnje leto, tiho a vedno glasneje od nekdaj pričakoval. Morda je kdo kaj podobnega že izkusil ali izkušal skozi svoje življenje. Tista mračna slutnja, tisti sivi scenarij v katerega sicer dvomiš in trenutna resničnost govori vse zoper njega, a tu in tam kak droben dogodek v življenju počasi in prikrito namigne, da se stvari resnično odvijajo v smer uresničitve tega scenarija.

Rojstni dnevi v mojem življenju – in življenju moje družine – so bili vedno neka velika stvar. Dogodek, ko smo se vsi zbrali in se vsaj nekajkrat letno veselo družili. Tako je tudi naneslo, da je bil skorajda statusni simbol to, koliko sošolcev in prijateljev je prišlo na tvoj rojstni dan. Ker … saj veš, če jih je veliko, potem si očitno dober človek in pomemben in te imajo ljudje okoli tebe radi, zato si vsi želijo praznovati tvoj »veliki« dan ob tebi. A iz leta v leto se mi je vse skupaj, bolj kot ne, zdelo samo sebi namen. Nečimrnost. Še posebno kasneje, ko smo bili že proti koncu gimnazije in v študentskih letih, ko sem opazoval »prijatelje« in znance okoli sebe, kako so jim PRIJATELJI pripravili za rojstni dan presenečenja in so bila darila stvar izvirnosti in iskrene želje po obdarovanju slavljenca s točno določeno stvarjo. Še najbolj pa s svojo (nepričakovano) prisotnostjo. Meni pa je vsako leto znova uspelo spraviti »prijatelje« na kup le tako, da sem jih povabil v družbo. Pa še to je bil odziv vedno bolj ubog.

Tako sem začel spoznavati in premišljevati o dvojem. Najprej, sem se nehal truditi ugajati drugim. Tista huda laž, kateri mnogi verjamejo in jo obešajo na veliki zvon, vendar po njej ne živijo, ker niso zmožni plačati cene, ki jo prinaša takšno življenje. Formiral sem se iz USTREZAJOČEGA JAZA v URESNIČUJOČI JAZ. Tisti prvi »Jaz« je želel nenehno na vsak način ustrezati vsem. Okolici. Biti del nečesa. Biti prijatelj, biti partner, biti … Le da sem ugotovil eno: prijateljev ni. Presneto, še v ljudi okoli sebe bom nehal verjeti! Sodobni čas brezčasja mi od ljudi, s katerimi bi se želel družiti ponuja vedno znova le eno besedo: »Drugič.« »Prijatelji« so se raztrosili po drugih manjših klapah. Nekateri, s katerimi smo bili še včeraj kot rit in srajca, si ne vzamejo čas niti za voščilo, kot bi bil naš odnos nikdar ne obstajal, drugi … Bog ve, kaj se drugim podi po glavi. Zato sem se odločil in se trudoma počasi začel preobražati v URESNIČUJOČI JAZ. Jaz, ki dela stvari s katerimi se (morda, morda ne) uresničujem. Jaz, ki stopi svoj korak. Korak s katerim ne lovi več tistih pred sabo in ne čaka tistih, ki negotovo in neodločno drobencljajo ob njem. Ne čudite se, če človek, ki je tolikokrat razočaran v odnosu in zapuščen v ključnih trenutkih, ne verjame v nič več razen v Boga, ki je vedno trdna in zagotovljena opora!

Sočasno s to prvo odločitvijo sem spoznal tudi drugo resnico. Resnico o kateri se strinjava oba s Pridigarjem. Da je vse nečimrnost. Napisal bom lahko nepregledne kupe zapisov, razmišljanj, tez, vprašanj, miselnih izzivov, pesmi, dram … a v tej »sedanjosti« ne bom segel do kolen mulcu, ki na spletnih omrežjih zasmehuje vrstnice in vrstnike, pri tem pa dobiva prekomerno pozornost in odzive na svoje početje. Na koncu bova oba z enako hitrostjo razpadala v zemlji in se morda srečala v Večnosti, morda zrla drug v drugega – en iz Pekla in drugi z Nebes. Čemu potem vse to početi? Čemu biti ustrežljiv, prijazen, tovariški, čemu biti opora, prijatelj pripravljen na pogovor, če pa ostajam pri vsem tem enako sam in osamljen, kot kadar pošljem vse skupaj v tri krasne in se zvalim v svoj smrdljivi brlog?

Uspelo mi je razočarati vse, kogar sem lahko razočaral. Uspelo mi je sabotirati vsak zdrav odnos, ki sem ga uspel zgraditi. Uspelo mi je splezati skorajda na vrh lestve, le da sem mogel potem skočiti globoko v že prej skopano luknjo. In s kakšnim namenom? Komu na čast? Karkoli sem počel je bila nečimrnost. Lahko sem bil zlati otrok in perspektiven »nekdo«, pa sem na koncu enako kot popivajoči falirani študent ob nedeljah gulil hlače na kolenih in spraševal Boga, s kakšnim ciljem sem sploh tu in za koga naj sploh počnem vse družbeno sprejemljive ali nesprejemljive stvari, če pa bo prišel dan, ko bo vse to popolnoma nepomembno? In si razbijal glavo dovolj dolgo, da sem ugotovil, da je vse skupaj nečimrnost. Da šteje le to, kakšen stopam pred Gospoda, vse ostalo pa bo minilo in šlo v večno pozabo.

»Kar je bilo, bo spet,

kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,

nič ni novega pod soncem.

Kaj je, o čemer bi se reklo:

»Glej, to je novo!«

Bilo je že zdavnaj, v vekih,

ki so bili pred nami.

Na prednike ni spomina,

tudi na zanamce, ki še bodo,

ne bo spomina nanje pri tistih,

ki bodo živeli pozneje.«

(Prd 1,9-11)

Inštruktor II (odlomek)

Ljubljana. Tista srednješolska profesorica, ki si jo sovražil s slehernim vdihom. Tista, za katero si nažgan in osamljen na vrhu rimskega zidu ugotovil, da te je v resnici največ naučila. Če ti to ne uspe … pojdi. Ne rabiš veliko. Gate, čevlje, vzglavnik.

Nekaj ga je zbadalo v kolenu, vendar ni upočasnil koraka. Mimo trnovske cerkve do KUD-a in nato ob »Rimcu« do Mirja. Vozila so bila tam ves čas parkirana. Občasno je šel kakšen za potrebe izrednih prevozov - ljubic. Zadnji sedeži so tako ali tako za nergače s komisije. Pobereš jo zadaj za trnovskim pristanom, zapelješ pod Golovec, mogoče dlje – na Rudnik, hip hop med nogami, »garbage«. Dlake ostanejo kar tam. Veš, kakšen osel si. Pripelješ avto nazaj, sedeš v svojega in greš razložiti ženi, kako je bila to ena težjih nočnih voženj, ker tamala kar ni in ni utihnila o svojih najstniških težavah.

Bel clio. Belo jutro, bela Ljubljana. Ma, que bello. Mali je že stal ob avtu, ko je prišepal na parkirišče. Med potjo ni mogel mimo občutka, da je jesen tisto leto nekoliko pretopla. Prule so bile prelite z odtenki, center je še vedno zeleno kraljeval nad nekonformnostjo čustvenih. Uniforma šteje. Biti del stroja. Kolektivna smrt. Samomora sploh ne rabiš, kadar se odločiš biti del širših družbenih norm. Ravno v kolektivizmu pa se zrušijo vse temeljne norme. Zeleno, ki te ljubim – oranžno. Za nas ni grmad, niti ječ, niti kazni. Zelena je edino, kar nas preganja. Bela zima, zelena pomlad, rumeno poletje. Jesen … jesen pa je zamujala, zato je vtaknil roke v žep, da bi imel vsaj občutek, da ga bije veter, ki bi v tem času že moral gristi v neme kamne ljubljanskih mostov.

»Sani?«

»Ja.«

»Frenk. A bo? Bled si.«

»M …«

»Kaj »m«? Vozt greva. Ti boš vozu mene, pa okol naju bodo vozil drugi. Eni bodo hodil po pločnikih in iskal priložnost, da se ti vržejo pod avto. Ta najbl kretenski bodo na kolesih. Če bova mela srečo, nama bo kakšna na semaforju pomahala. Spredej pod havbo maš devetdeset konjev, od tablce do tablce osemsto kil. Pr naletu v statično oviro z dvajset na uro te bo še en mesec bolel vrat … lahko si tudi zlomiš zapestje in ali ključnico.«

Sani ga je gledal čukasto. Spodnjo debelo ustnico je povesil in malce preglasno dihal skozi usta. Roke so mu padale ob telesu. Frenk je vedel, da ga ne sme skloftati, vedel je tudi, da mora biti kandidat stoodstotno pripravljen na vožnjo. Deja vu. Blagajničarke poznajo vse artikle že na pamet. Picopek vse sestavine za določeno pico. Enega Davida. Hrenovke, jajce in ostalo. Izvoli. Tudi Frenk je že videl takšne pojave. Prestrašenčke. Dvoje: doma so jih preveč tepli, doma so jih preveč ujčkali. Potem pa se igraj pedagoga pri starejših mladostnikih. Oni mislijo, da se učijo voziti. Ti jih pripravljaš za življenje. Če ne bodo umrli od kapi, raka ali starosti, bodo umrli v zaradi te konzerve, ki premika človeka hitreje, kot je kadar koli v veki svojega razvoja bil zmožen potovati ali se gibati. Povoziš, si povožen, zmečkaš, si zmečkan. Statistika je na strani mrtvih. Previdne bo vedno izsilil kak kreten na telefonu. Loviš rumeno, loviš črno in tri ikebane – od sestre, staršev in prijateljev. Tvoja končna vrednost. V Nebesih boš zopet lep, le tja moraš priti.

»Torej,« ga je vprašal široko razkoračen in z rokami uprtimi v boke, »greva vozt al greva na pir?«

Jesen je zažvižgala po parkirišču. Frenk je priprl oči in v desni kotiček ustnic se mu je prikradel nasmešek. Spomini vedno isto dišijo. In veselje ima vedno obliko novoodkritega približka popolnosti.

Sunil ga je v ramo ravno toliko, da ga je spravil iz hromečega grabeža treme in strahu pred neznanim.

»Pejva,« mu je namignil z glavo in ga usmeril proti sovoznikovem sedežu, »jaz pelem do poligona, tam pa te bom nauču, kako vozit, da boš pršu od točke A do točke B živ in cel, ne da bi komurkoli kej naredu. Ajde, hop!«

Tržaška pelje proti Trstu. Trst je naš. V resnici je vse skupaj eno veliko sranje. Parola, ki jo vpijejo tisti, ki istočasno mahajo s simboli režima, ki je podaril to zasmrajeno mesto v zameno za več deset tisoč sorojakov, nad katerimi so se smeli znesti. Greh, ki tlači slovensko dušo že sedemdeset let. Izdaja gor, izdaja dol. Če je potrebno tako, se je vsak po svoje skurbal. V resnici nas ni bilo tam. Vsak je vzel uzde, svoje življenje in ga zapregel, a potem so prišli kreteni in so mislili, da smejo zapreči tudi življenja drugih. Človek ni žival. Človek vozi avto in letala in podmornice. Najti bitje, ki bo sposobno najmanj tega, potem pa dvomi v to, da si kaj več od opice – ali ščurka. Zato pa podpiraš krvnike. Saj niso pobijali oseb. Poboji vedno zreducirajo osebo na raven objekta. Številke. Na zapestju. Na kapi. Na jopi. Na seznamu. Frenk ne obstaja. Obstaja pet, tri, sedem, sedem, dve, pet. Danes. Danes še. Jutri? Ta številka ne obstaja.

Pritisnil je stopalo močneje proti tlom in pospešil. Vedno nekaj kilometrov več od dovoljene hitrosti. Nikdar preko oranžne, nikdar brez smernika. Pozorni pogledi v ogledala. Opazke. »Lej jo, lej jo … uf, ta ritka … pazi, pazi to … o, ker žakelj … pejd tečt! … rawr, milfica …« Nabora ni zmanjkalo.

Sani je mutasto gledal predse. Njegove misli odložimo, preložimo – najbolje: popolnoma opustimo. Beži. Beži od doma, beži v svet treh dimenzij. Ne ve, zakaj bi moral znati voziti avto. Ne razume. V tisti prekleti škatli vozi helikopterje, letala, tanke, čolne, ladje, formule, motorje. Nihče mu ne teži za izpit. W, S, A, D in se vse premika, kot želi.

Listje pod avtom je razmetavalo na vse strani. Narava in njeno bivanje, neodvisnost, stvarstvo ne potrebuje nas. Mi smo dopolnilo. Sedaj pa smo se postavili nad njo. Nad in izven nje. Tehnokrati smrti. Zakoni, ki so in zakoni, ki jih ni. Biologija, matematika. Fizika. Stisnjene molekule in ta možnost, da pridemo od centra do Gmajnic v slabih treh minutah. Nobeno bitje si ni zamislilo tega zakona, ki omogoča listju profani ples svobode. Ali uporu jesenskih sentimentov zoper konformizem vegetacije. Biti ti je edina popolna uresničitev in smisel. Odkriti, kaj ti sploh si, pa je edina prava pot. Vedeti, zakaj je tam stop znak in zakaj ne hodiš pri rdeči preko semaforja, pa je temeljni obrambni mehanizem. Človek je osvojil naravo, le svoje ne zmore. Zato hodi pri rdeči na cesto in krši predpise, ki jih je sam sebi postavil.

Avto je ustavil na poligonu. Neskončna asfaltna ravnina posuta z drobnimi peščenimi zaplatami. Prvi stik mladih ljubljanskih voznikov z vožnjo. Idealna površina za simulacijo resnične vožnje. Vse je ravnina. Vsaka pot gre vedno naravnost. Preko prizme časa je vse ravno. Relativno ravno. Kaj je drugega ovinek, kot neskončna množica vektorjev … ki so ravni? Le vsak pod malce drugačnim kotom.

»Tako,« je rekel in ugasnil motor, »bo šlo?«

Sani je zgolj pokimal.

»Dobro. Zamenjava se, ponoviva nekaj teorije, glede ogledal, sedeža in tako, potem mi pa pokažeš iz kakšnega testa si.«

Odprl je vrata in ležerno vstal s sedeža. Vreme je še nekako držalo. Jutro je bledelo in noč je postajala le luknja v času - ne več medel spomin. Zazrl se je proti oddaljeni Dolenjski in se pretegnil. Zehaje je stegnil roke karseda od telesa, stopil na prste in preslišal pokanje vretenc, ko je zravnal utrujeno hrbtenico. Nesorazmerno dolge ude je spustil ob telo in ustavil pogled na obzorju.

Zvečer je špil. Po dolgem času. Končno. Predolgo že počnem vse skupaj. Dvanajst, trinajst let? Kdo sploh šteje? Kdo bi zame štel … volkovi in ovce. Lahko bi bil ovca. Pohlevno revše. Lahko bi bil in bi tiho sledil, blejal, kadar bi bila trava drugače zelena kot sicer in to bi bilo to. Jaz ovca. Danes, jutri, pojutrišnjem, za vedno. Kam gremo zdaj? A, tja … grem z vami. Drugam tako ne znam. One bodo zaklali, one bodo obrili, tisti bodo vzeli jagnje, blee ble-e bleeeee. Nikar po svoje. V ogrado, iz ograde. Dež. Pa pod streho. Ni strehe, gremo vkup. Kje je naš pastir? Kje je ovčar Runo? Kdo nas bo vodil sedaj, ko smo same in premočene? Tamle na robu je črni Peter. Tisti prekleti oven, ki je že nekajkrat poskušal stvari narediti po svoje. »Peter, Peter! Kaj bomo?« Ne sliši. Peter je igralec. Ima urejen Facebook profil in spletna omrežja in verjame, da je življenje takšno, kot si ga je ustvaril v opisih in s skrbno filtriranimi naloženimi fotografijami. Peter, še zame laži! Tudi jaz imam poln kufer te resničnosti. Peter, Peter, Črni Peter, Črni Peter, sveti Črni Peter.

Ljubim svoje delo. Ljubim igranje. Razlik ne opažam več. Vožnja je poezija, špil pred občinstvom je vključevanje v in vožnja po krožišču. Prvi akordi, vžig motorja. Ni podobnosti, ni različnosti. Dva svetova v enem vesolju. Potrebno je le preživeti črne luknje in supernove. To je najtežji del.

Obzorje je izgubljalo podobo. Loviti neskončnost, ki si jo zmoreš predstavljati, je lahko smrtno nevarno. Čutil je veter na zametkih obraznih ščetin. Bil je. A kje je? Donelo je in stvarnost je bila le bežno prisotna. Globok glas je pritrkaval tik ob njem.

»mfhm mfskor …

msprf snkor …

spnd iktutor …

spod truktor …

gospod inštruktor!«

Obzorje se je skrčilo in noge so se dotaknile prodnate asfaltne površine. Dlan je zopet potegnil skozi razmršene lase. Prepričan je bil, da diha, vendar bi bilo popolnoma možno, da je v resnici držal sapo.

»Gospod inštruktor …«

»Frenk,« je rekel v prazno in zasukal obraz proti Saniju, ki je stal ob njem.

»Gospod inštruktor Frenk,«

Kakšen kreten.

»Ob uri morava biti nazaj. Samo povem, oprosti … te.«

Cepetal je pred njim. Revše ubogo. Pogumni fantje enaindvajsetega stoletja. Premagali so že nešteto zmajev, pošasti in demonov na poti do dragocenega in redkega artefakta v temni votlini ali med trnjevimi vejami neskočnih gozdov, na ravnini poltoplega ljubljanskega asfalta pa so edini zmaj, ki ga ne bodo nikdar – ali pa ga bodo zgolj redki – premagali.

»Ja, itak … ajde, greva,« pridržal mu je vrata.

Kratek čas sta stala drug pred drugim in opazil je odsotnost Sanijeve smiselnosti. Praznino v njegovem pogledu. Oči, ki so zrle skozi vse, ne da bi bile usmerjene v karkoli. Misli cepljene na nič. Opazil je osebno rast zvezano na jambor čolniča, ki počasi, z gibanjem plime in oseke, z mešanjem toplih in hladnih tokov pluje brez smisla, kamor koli ga že pač zanese.

Vsak na svoji strani sta sedla v avto. Vsak po svoje sta se borila z lupino, v kateri je ob rebra udarjal kilogram mesa in krvi. Frenk je začel z litanijami o nastavitvah sedeža, ogledal, o sklopki, smernikih … Sani se je vključil z odsotnim prikimavanjem.

O vremenu

Skozi okno vedno sije sonce. Zimsko sonce. Jesensko sonce. Pozno popoldansko sonce. Vsa sonca, vseh delov dneva, vseh letnih časov – različnih barv, topla sonca, navpična sonca, razpršena sonca, pod kotom padajoča sonca. S temi sonci, ki kot eno sonce nenehno padajo skozi okno, je en sam hudič. To je, kadar zaprem oči. Počasi priprem veke in začnem zlagati besede na platno. Prisežem, da takoj zatem vedno skozi okno posije sonce. Človek bi kar mižal in zrl v tiste šepeče žarke, a Gospod mi je rekel, da je treba živeti tudi od besede.

V resnici sonce pač ne sije nenehno skozi okno. Zato je treba tudi pripoved oblikovati tako, da sonca ni vedno tam. To je resnična borba. Vse ostalo je nečimrnost. Še posebno, kadar odpreš oči, da bi prepisal s platna na papir, pa skozi okno v sobi dejansko vdira sonce. Rolete dol, žaluzije pripreti. Tako … urejeno. Končno lahko dokončam tisto poglavje, kjer je vreme čisto navadno. Avtobus zavira prehrupno. Hladilnik ustavi hlajenje in zaropota s šibkim tresenjem. Izkašlja se. V kletki se zdrzne novi hrček z imenom Franci. Njegova usoda mi je še neznana. In tako kot Milanova ne bo v mojih rokah. Je, vendar ne bo.

Nečimrnost truda mi objame doživljaj. To je tisti neskončno neobstoječi trenutek preden zapišeš prvo črko. Tisti hadronski trk postavljen na tehtnico po tem, ko, če imaš srečo, po tvoji lobanji raziskujejo črvički. Začudiš se pomanjševalnici in si vesel, da si se končno ognil sončnim žarkom in soncu in vsemu temu sranju. Saj sem le jaz! Spoznam vse zahteve s katerimi so mi napolnili culo, preden sem se odpravil v svet. In kakšen svet je to (bil)!

Tuj vsem, ki si domišljajo, da me poznajo. Utvara vseh utvar. Še sam sebe ne poznam prav dobro, potem pa me boš ti … ki mi (mogoče) posvetiš nekaj minut na leto? Verjel bi ti, če bi imel dar prepoznavanja družbene in osebnostne dinamike. Pa ga nimaš, sicer bi ti sedel za temi praznimi stranmi in jih polnil, kot jih polnim sedaj jaz. Torej, tvoja apologija tu pade. Prav tako bi ti verjel, če bi resnično posvečal svoj čas temu, da bi me spoznal. Pa ga ne. Ker spoznavanje ni enosmerni dražljaj. Ne moreš me spoznavati, ne da bi jaz spoznaval tebe. Ne moreš me spoznavati, ne da bi v meni spoznaval sebe. In, ker te ni ob meni, ker sva drug drugemu tuja, ostajam jaz za svojimi vekami s soncem skozi okno, ti pa … kjerkoli že pač pohajaš. Utrujena od življenja. Premlada, da bi pozabila na otroško čudenje nad stvarnostjo, ki naju oba obdaja. Prežeta s skrbmi, ki so produkt družbenih pričakovanj in ne tvojih sanj, tvojih teženj, navdihov.

Obnašamo se, kot da nam srce bije v nekakšnem kolektivnem – to je skupnem – trezorju in bi sploh ne bilo naša last. Vendar to srce je moje, presneto! Nehajte mi ga že jemati in si ga lastiti. In nehajte to početi s srci vseh ostalih! Imate svoje srce, svojo gnilo gobo, svoj utrinek, svojo zvezdico zaspanko, svojega izvirskega škrata tam v prsih, zakaj morate ob tem biti še gospodarji tujih src? Brezobzirni enoličneži. Ne veste, kaj bi s svojim srcem, pa vcepljate v tuja srca lastne strahove in upanja.

Se odpovem! Odstopam z mesta uresničevalca VAŠIH želja. Tako. Hvala. Poklon. Mislim, da sem po dolgem času povedal nekaj pametnega. Recimo temu: biti sebi lasten. Odgovarjati … pred Bogom. In pred Bogom samo. Če te mika pekel, tudi prav. Meni si vreden, ker sva oba odseva iste Podobe. Izvoli - škarje in platno, oboje ti vračam. Kaj boš s svojo prihodnostjo, je od danes naprej tvoja skrb.

Končno se zgodi. Sonce nekako zaide in med plašnimi oblaki in premočnim sijem velemesta se tu in tam utrne sonce iz preteklosti. Spet nekje na naslednjih straneh megla in dež, začne snežiti, nekaj zmrzne, nekaj se odtaja prehitro, zmerna do pretežna oblačnost, poročila iz otroštva, mrtvi obrazi, danes nesmrtni. Nobenega dvoma o nesmrtnosti. Sam sem nesmrten dokler živim. Po smrti pa se srečam nekje popolnoma drugje z Gospodom. Greva na pivo in mi pove, da sem bil še kar faca, da sem jih nekaj nasmejal, da sem jih nekaj rešil, da sem bil občasno pezde, a da pretehtajo neke popolnoma druge stvari, ki so skrite očem in srcu in bivajo globlje. Globlje v nas, kamor redki zaidemo. Brez obhajila in molitve ne najdemo niti poti do tja. Ko pa si enkrat tam … vzameš srce iz trezorja komune in si drzneš stopiti malo vstran in potem naprej. Z rahlo nagnjeno glavo in iskrivim pogledom, ki ga ne razumejo prav dobro.

Lahko si revež. Sam, brezposeln, lačen, zmeden, raztresen, žejen, razcapan ali sijoč, preobilno nažrt, svež, preskrbljen – živel boš. Vseeno kaj ti pride naproti. Stopiš malo vstran in naprej. Ja, tako preprosto je to. Malo vstran … in naprej. Še glavo nagneš za nekaj stopinj. Ker moraš na svet gledati z druge perspektive in ker tako zavzameš malce obrambno držo pred tistimi, ki poznajo resnično pot do srca – skozi oči. Le nagni glavo in jih boš prav sočutno razbremenil. Sem kdor sem, vidiš moj obraz, svoje srce pa ti bom razkril sam, kadar bom želel, če bom želel.

Napij se drznosti. Poišči tisto senco ali zaplato neoskrunjene trave – sedi. Odloži nahrbtnik, s katerim si odšel od doma, ko si postajal svoja last in podoba. Lepo vse ven in nazaj le nujno potrebno. Tiste lepe spomine, ko si sedel atu v naročju in sta skupaj jedla nedeljsko kosilo. Ko ste rofkali koruzo na starem zaprašenem toplarju. Ko si trgal ringlo na dvorišču pred hišo in se je ob tebi pasla domača kobila. Pusti zunaj zgolj dve stvari, ali morda celo le eno, pa boš videl, da je bil to tisti odvečni kos opreme, ki je najbolj oteževal culo tvojih bremen iz preteklosti. Bremena iz preteklosti – popotnica za prihodnost. In ne, ne bo hitro … včasih ti bo vzelo več časa. Vedno pa ravno toliko, kolikor boš potreboval, da boš šel zopet naprej. Korak vstran … in naprej.

Sreda - opoldne

Kaj pa, če je človek od nekdaj že tak? Prelomljen sam v sebi? Lažniv poustvarjalec. Karte so na mizi. Kar si stavil, si stavil. Vem, da si vzel posojilo na Rakovi Jelši za tale Rolex na mizi. Vem, da je avto na leasing – na kredit, če imaš srečo. Imel si jajca, nekaj si si domišljal, pol litra viskija v riti in idejo, da držiš Boga za brado. Sinko, nisem po župci priplaval. Vrgel si klobaso na mizo, a videl sem, kako se ti trese desna nosnica. Tisto prikrito potrzavanje, ki ga nikakor nisi mogel zakriti. In je tudi popolnoma vseeno, če bi ga. Na koncu vržemo vsi »all in«. Kdor pride do konca. Ostali »foldajo« že nekje na poti, krivi so pa tisti, ki gredo dalje.

Do takrat pa bodi, kar ti je namenjeno biti – zvezda teatra Paradižnik. Vsaj tu, v zavetju prijetno ohlajenih Alp in tihe Kolpe. Več od tega ne boš nikoli.

Ampak, resno, kaj pa, če je človek že od nekdaj tak? Ne moremo se držati niti rahlih omejitev, ki so – ali pa niso in bi morale biti – zato, da bi bolje živeli. Potem pa se pojdi neke obljube in za-obljube in prisege. Boš šel na koleno le, če se boš slučajno spotaknil. Pa saj ne verjameš resno v to, da se moreš spotakniti, je tako? Popolno bitje, embrio v maternici tehnološke dovršenosti. V eno luknjo si vtakneš Pop tv, v drugo Instagram, v tretjo Novo (ali Story ali enega ali več teh literarno presežnih evangelijev sodobnega človečnjaka), v tisto zadaj si zabiješ facebook, morda, če je kaj prostora zraven stlačiš še twitter, potem pa hop-hop v tiste čudovite kraje kranjske metropole, kjer vsi živijo isto laž.

Pa ne bom prestrog, hočem reči samo, da ni nič slabega reči bobu bob, ker iz tega boba lahko nekega dne zraste čudovit granatovec. To je drevo z granatnimi jabolki. Sadež iz raja. Bob je treba le pravilno zasaditi, a če ne vemo, da je pred nami bob, bomo iz njega mešali malto, ko pa je v resnici namenjen granatovcu. Pa imej potem hišo, ki jo vežejo gnila semena granatovcev. Se ti bo pa vse podrlo na glavo, ti kljuse malomeščansko, bo pa država kriva. Pa šolski sistem. Pa Bog in z njim domači župnik, ki bo za ta namen v tvoji butasti betici celo pedofil postal. Če si pa z bobom malto mešal, butelj!

Rečeš tej stvari ali pojmu, kar je in s tem rešiš svet. Zato me zanima, kaj, če so bili ljudje že od nekdaj takšni? Saj so nekako preživeli. Z lažmi zagotovo ne, ker tam za grmom je bil lev in kdor je kradel z njive, je bil javno oznanjen za kradljivca. Le sodobno revše od pokončnega homota se nekako ogiba resnice in si tlači maske na obraz in skače v preobleke, da ga vleče k tlom – istočasno bi pa plaval proti toku. Ne vidi pa, da se na mestu vrti v vrtincu nečimrnosti. Eno je: človek od vseh laži postane mehek. Tam notri. Tam, kjer bi moralo goreti in noreti, je ena neskončna Sibirija. Del, ki si ga ne upamo raziskati, ker … kdo pa te bo gledal brez maske, pezde neotesano? Misliš, da si kaj več? Si le to, kar si domišljaš, da si. Nič več, precej manj. Strasti pa ni in ni … zato pa je naša umetnost … tako … umetna?

Bereš članek na spletu, kjer ti svetovno priznani kromanjonec v razprodani dvorani Slovencem prodaja meglo in jim govori, da se od opic razlikujejo le v tem, da so si sposobni ustvarjati zgodbe. No, meni se zdi njegova zgodba čudovita. Nekaj med wc papirjem in štrbunkom pri stari mami, ki z namenom zapuščine še vedno stoji. Nisem star, a se spomnim časov, ko je bilo tam gori to edino stranišče. Danes je eno hišo stran internet. Opice in njihove zgodbice.

Je pa Lisicamica zadnjič izpostavila nekaj lepega v svojem blogu, kar mi je v resnici dalo misliti. Tisto zavedanje plehkosti, ki je niti ne bom skrival, ker … pač … vzemi ali pusti. Vzemi? Ne, ne … raje pusti. Resno, pusti. Nekaj drugega je v tej zgodbi, kot jaz in Jaz in samo jaz. Skratka, Lisicamica, tista blogerska … ________ (vstavi poljubno besedo), ki je zapisala, da so ženske pri štiridesetih danes lepše, kot so bile pri tridesetih. Jaz pa vem, zakaj je temu tako.

Sem čakal na bus pri Drami in gledal brhke najstnice. Tiste aktivne in tiste zanemarjene. To je bilo ta teden, ko sem že bil brez službe in imam sedaj čas pohajati po mestu in si domišljati, da sem pomemben pisatelj. Nekih tri tisoč besed na dan, ker moram povedati zgodbo o nekem inštruktorju do konca. Pa Jesenska je tudi obvisela nekje v zraku in tako to ne gre. Ampak, najstnice. Bobu bob. Ene malo bolj bob, bobek, druge malo manj.

Potem pa se bo zgodilo takole: prve, zanemarjene, malce bolj obilne in zapuščene, bodo rekle: »Presneto, jaz hočem princa na belem konju!« Zato bodo v začetku svojih dvajsetih odpeketale v fitnese in se pridružile neštetim oblikam vadb ter do tridesetega oblikovale svoje telo v tempelj vreden poželjivih pogledov ostarelih kljuset. In se bodo cenile. Veš, tista udobnost v lastnem telesu. O tem pišem. Dobro zaživele, ker bodo v procesu spoznale, da je garanje pač edina pot do … ne vem … mogoče sreče? Pri tem zagotovo nimam besede. Sedeč na kavču ob 11.30 v lanenih kratkih hlačah strganih na riti, obut v debele sive nogavice in brez majice, zamišljen v nek prostor, ki sem ga ustvaril in prelagam v glavi besede, ki jih boste nekoč morda pljuvali in v njih ovijali pečen kostanj.

»Dobro,« boste rekli, »pa tiste druge?« No, te so že lepe. Lepše. Vidite, ane? Bobu bob. Grdi grda, lepi lepa. Pizda neotesana, katera te bo mela pa rada, ko tako govoriš?! Skratka, te prve. Te zgodaj dozorele, te breskvice sočne, te ljubke živalice ne bodo naredile nič. Dokler ne bodo prišle v trideseta. Potem pa kar naenkrat ne bo trebušček več, kar je bil, in tam na riti bo nekaj dol viselo, da o napeti koži in ostalih napetostih ne govorim. Pa se bodo tudi te zganile in odkorakale do nas trenerjev in v naročja fitnes gurujev in superprehranskih šamank in šamanov ter tako bile pri štiridesetih lepše kot pri tridesetih.

Ja, tako je. Saj gre obojestransko. Za videz je pač treba skrbeti, ti opica kosmata. Velja tako za dekleta kot za možiceljne. Ne se čudit, če ti ljubi skoči v posteljo s prijateljico, ker ima … no, zagotovo nekaj, česar ti nimaš. In ne čudi se, če gre draga prevečkrat na leto s prijateljicami v Grčijo ali Makedonijo, če ti pa vse … mislim – VSE!, visi. Pohota in nečistost sta resda greh, a ne nujno greh. Človek naj ne živi samo od kruha. In besede. Nahraniti mora tudi oči, jezik, kožo in ušesa. Kaj pa, če je človek že od nekdaj tak?

Dajmo torej reči bobu bob in vrnimo Pameli Anderson mesto na piedestalu, ki ji pripada. Ker današnji mulci sploh ne vedo več, kdo je ta mična (ex) gospodična! No, pa saj tudi jaz za marsikatero mično gospodično iz časa svojega ata nisem slišal. Mogoče ima zato v delavnici polno koledarjev brhkih nagic? Nikoli ne bomo vedeli … ker ga tega pač ne bom spraševal. Ha ha ha! U, pismo … koliko je že ura? Meni se mudi na fitnes, ker, presneto poba, ne bom samski, dokler sem še lep in zabaven! A veš …

Virtualna neresničnost

Enaindvajseto stoletje. Otroci tepejo učitelje. Ne, otroci ne verjamejo, da obstajajo učitelji. Starši tepejo učitelje. Učitelji so žrtev lastne naivnosti. Vzgajamo za šolo. Za delo. Za plačo. Za počasno koračnico s himno potrošniškemu kapitalizmu na čelu v ritmu katere strumno metati nožice proti grobu. Ne prepočasi, ne prehitro. Obstoj je posledica. Važno je, kaj si. Ne, to je bilo enkrat drugič. Drugi tekst. Važno je, koliko si. Preživljam se. Imam službo. Tudi študij. Sem. Vendar me ni. Zakaj me ni? Nepomembnost mojega obstoja, kljub moji veljavi – moji materialni teži. Pomembno je, kar je merljivo. Starši morajo nekaj pokazati pred prijatelji. »Poglejte mojega … magisterij ima. In sedaj dela v odlični firmi …« nato pa: »dve leti nazaj si je pognal metek v čelo. V pismu je govoril nekaj o uresničitvi in kletki. Še sedaj mi ni jasno, zakaj je to storil, saj je IMEL vse, kar si lahko marsikdo le ŽELI.« Enaindvajseto stoletje.

Stoletje: imeti-želeti in želeti-imeti. Edini gon sodobnega človeka. Popolna manifestacija glavnih grehov. V mojem besednjaku v predalu z naslovom »smrtni grehi«, vendar v duhu časa, bomo zavili vse neprijetnosti v barvit ovoj in bobu rekli pomaranča. Ne se mi čuditi, ker se ljudje koljejo pogosteje, kot so se kadarkoli poprej. Ko skačejo z otroki skozi okna na trda tla resničnosti stoletja »imetiželeti«. Želemeti. Habevolo. Volohabeo. Volobeo. Enaindvajseto stoletje. Normalizacija grešnosti. Edini tabu pa je ostal greh. Potem pa te hočejo prepričati, da je gospod iz črne kronike iz ljubega miru na suhi in topli avtocesti zapeljal v steno predora. Seveda. Smrtni greh nam leze iz ušes in nam poljublja vrat, mi pa si potiskamo šope denarja skozi oči do riti, da bi potrdili svoj družbeni »volobeo«. Omarica antidepresivov, police samoizpolnitvenih in meditativnih knjig, hladilnik in shramba bio-eko super hrane. Jaz sem, ker imam!

Paradigma enaindvajsetega stoletja je sinteza vseh nasprotij temeljnih nasvetov, ki jih je oblikovala potomka ene najstarejših civiliziranih človeških skupnosti na svetu. Tudi, če si upamo trditi, da teh nasvetov ni navdihnil Bog, ne moremo odvzeti temeljne veljave zapovedim v knjigi knjig: večtisočletnega izkustva skupinske in osebnostne dinamike. Ti kar rini svojega otepača, kamor te je volja … le ne toči krokodiljih solz, ko ti ga bodo gnilega rezali ali ko si boš osebnostno neizpolnjen ogledoval primeren štrik in vadil zadosti trden vozel. Mene tam ne bo. Smrtni greh je z razlogom smrtni. Pridevnik »smrtni« ne govori o kazni Boga, ker Gospod pač ni škodoželen. »Smrtni« govori o posledici. In ja, ti mesena kepa grešnosti, svobodna volja, ki ti je dana, je dar. In če si se odločil, da se boš svobodno predajal smrtnim grehom – ali zgolj enemu od njih – se ne čudi posledicam. Posledica pa je smrt. V grehu. Če ne veš, kaj je pekel, vprašaj tiste, ki se jim je strgala vrv, ker je Gospod menil, da lahko v življenju še precej koristnega storijo. Ko pa boš ravno pri tem, pa jih še vprašaj, kaj so počeli v življenju, da so se znašli tam.

Naj ti pomagam. Verjetno bo nekako takole: pohlep. Stremuštvo za volobeo. Zavist, ki pohlepu prav sodomitsko steguje dlan in hodi z njim ob strani. Trenutki, ki postanejo navada in norma, nečistosti. Požrešnost. Računovodstvo nima kaj spraševati, zakaj je poslovna večerja prišla 300,00€. Sklenili smo posel, ti pa drži gobec in povrni sredstva. Ka-tching! Evrci, evrci, moja mana, moj motor. Ironično vse skupaj doseže vrh nekajkrat letno, ko se moramo popolnoma odklopiti in se predati smrtnemu grehu lenobe.

Obstoj pogojen z "imeti" odstrani sleherno sled kreativnosti iz človeške družbe. To je teza. Vrgel sem jo na mizo … ker si drznem. Enaindvajseto stoletje meri kvaliteto bivanja v številkah. Satan se je udobno usedel v svoj peklenski fotelj in komajda uspe sproti brisati solze sreče, ko gleda največjo zablodo enaindvajsetega stoletja. Edino resničnost, ki ne obstaja. Virtualno neresničnost. Svet, v katerem SEM in večje kot imam številke, bolj SEM. Dejstvo, da pa sem lahko bolj ali manj, pa me žene v to, da sem pripravljen ukrivljati resnični svet, da si zmorem ustvariti virtualnega po svoji podobi. Bog nam pomagaj, ker smo se postavili nad Njega.

Enaindvajseto stoletje. Stoletje, ko je bivanje pogojeno z virtualnim obstojem. Informacijska nasičenost paradoksalno ustvarja dvoje: atomizacija skupnosti, kjer skupnost izgubi popolnoma vso veljavo in ostane posameznik sam znotraj kolektivne IN osebne resničnosti. Sočasno pa informacijska nasičenost pogojuje obstoj z ekscentričnostjo posameznika. Kar pomeni, da v kolikor ne izstopaš, ne obstajaš. V spletni »skupnosti« milijarde ljudi, si ničla, če zgolj si. V nobeni družbi sicer nisi mogel zgolj le biti, ker si sicer bil breme za skupnost, a vendar to je sedaj enaindvajseto stoletje. Ko lahko SI, vendar kot oseba ne živiš. V virtualni neresničnosti je tvoj obstoj pogojen s številom in obsegom družbenih/družabnih interakcij.

Neizpolnjen v virtualni neresničnosti sem se torej odločil preveriti, ali morda še vedno obstaja bivanje v fizičnem svetu. Trenutno razočaran ugotavljam, da temu ni tako. Vek v katerem živim pogojuje naše bivanje z bivanjem znotraj virtualne neresničnosti. Tako ali drugače moraš biti del medmrežne skupnosti, sicer si obsojen na trnovo pot iskanja drugega, ki je prav tako zataval v senčni dolini resničnosti, kjer sentimentalne duše iščemo pristen človeški stik, pogovor z resničnimi neverbalnimi obraznimi izrazi, trepljanja po ramenu, topel objem in možnost doživljanja osebnostne rasti v resničnosti, ki je ne moreš spreminjati po svoji volji, lahko pa v njej spreminjaš sebe in si s tem prisiljen v dejansko bivanje in obstoj s smislom. Kajti le tak obstoj te vrže iz lažnega atomskega vesolja v stvarnost, kjer rasteš in odkrivaš neznano, ne da bi se ti bilo treba odpovedati resničnemu bistvu Bogu všečnih teženj. 

IZVIRNE kreativnosti ni na spletu. Sosedova zaušnica bo več naučila otroka, kot neumno merjene črvov po snapchatu. Jaz se nisem predal. Verjamem v dobro spletnega mreženja, vendar istočasno verjamem v nujnost odkrivanja svetov za radovednimi utripi vek neznank, ki jih srečujem v mestnih krčmah. Enaindvajseto stoletje. Stoletje, kjer bivati v sodu pomeni, ne imeti facebook profila. Kje si Diogen, stara sablja …

Lenuhov rokopis

Nekakšna lahkotnost bivanja je v tem, da hodiš vsak dan v službo. Igra na »ziher«. Vem, kam moram zjutraj? Vem. Kam? Delat. Nič novega mi ni treba znati. V nekaj mesecih osvojim znanje in potem to ponavljam, dokler mi popolnoma ne zakrkne ustvarjalni in radovedni del možganov. Plača bo? Bo. Torej bo tudi hrana? Bo. Postelja? Bo. Dva dopusta na leto, en vikend jeseni v toplicah in avto.

Besede »znosnost« se mi niti ne zdi vredno pristavljati. Ker ni pod vprašajem in ker ni pod vprašajem, ni pod vprašajem niti neznosnost tega bivanja. Služba. Edina terapija v življenju, ki te odvrne od edine preverljive resnice: umrl boš. Ker, ko se ta glista prikrade v tvoje misli, postane vse zelo, zelo, zelo zakomplicirano in neznosno.

Smrt je nekaj oddaljenega. Nekaj … nekaj, ker se zgodi drugim. Delamo, vzgajamo otroke, če jih imamo, če jih nimamo, delamo zase in se razvajamo. Umirajo znanci. Sorodniki. Zdravi. Bolni. Mladi. Stari. Zlobni. Dobri. Vsi, samo mi ne. Mi bivamo.

Analiza. Analiza je smrt vsakršne gotovosti v življenju. Ne, ne zmorem hoditi po tišini bivanja. Jaz moram ŽIVETI! Ker analiziram.

»Naredi to.«

»Bom«

»Si to naredil?«

»Sem.«

»Ostani še malo v službi.«

»Da.«

»Stišaj glasbo … daj glasneje … zamenjaj postajo … piši temu … piši onemu … pokliči tega … prinesi to … gremo … počakaj malo … ti-si-moja-last!«

»DA … gospodar.«

Izgubil sem se. Začelo se je s službo. No, začelo se je že s prejšnjim zapisom, ki je bil bolj dnevniško pisunstvo, pa je komentirala, če ne morem enkrat za spremembo napisati nečesa pozitivnega. V resnici, punči, sploh ne vem, če lahko karkoli zapišem. Saj nisem pisatelj! Le tista povožena crkovina, ki še malo trza. Pa trzam. In hropem. Grgram kri, ki se mi nabira v grlu. Saj ne boli, le nekako je treba dati odvečno tekočino iz sistema.

Vem! Pozitivno. Pozitivno … dober izziv. Odličen. Izziv. Izliv. Izzoveš - me, izlijem – se. Trkam. Nič. Vrata so tam, vrat ni tam. Vrat je zlomljen. Z zlomljenim vratom ne bo šlo. Vrata moram zlomiti! Karmen, tišje! Koliko vas je prijavljenih? Nihče. Kdo vse pa je še pri tebi? En. Butam ob vrata in še vedno so tam. Punči, povem ti, da sem se vdal … je to dovolj? Je to dovolj, da razumeš, da je edina moja pozitivnost ta, da bivam drugače kot bi smel? Drugače, kot bi sploh mogel. Drugače … kot biva kdorkoli. Blaženo bivanje lenuha. Pridem še do tja. Pač ne morem zjutraj – auf! Ne morem: »Da, da, da - da, da, da … du libst mich, ich liebe dich - nicht.« Ich liebe nicht. Ich liebe transzendent. Tu so ta vrata brez kljuke. Pa trkaj, trkaj … nekaj bo že počilo. Meni živec.

»Stari, podej mi tist vodič za telebane.«

»Katerga?«

»Kako odrasti in ne razočarati starše.«

Spet sem se nekaj odločil. Tako. A kaj? No, za začetek … ni me več na tistem prekletem facebooku. In kaj se je spremenilo? Veliko. Na primer … pred tem sem več svojih zamisli zapisoval tam. Predvsem pa sem večino časa preživel v socialni interakciji z ostalimi bivajočimi. Odkar nisem aktiven uporabnik, pa bolj ali manj govorim sam s seboj. Ene boljših debat ... dokler se ne skregam. Zaradi malenkosti! Greš na pir? Grem. Ne … kaj pa, če rajši ne bi? A, cura! Pejd! Učiti se moram. Za koga se boš učil? Se boš učil … in potem? Potem bom … magister. Nekaj. Naziv. Papir. Poglejte moj (po)pisan … papir. Prav, greva drugič. Drugič.

Učenje seveda odložimo na primeren trenutek. Pred tem sledi vseh štirinajst postaj lenuhovega trpljenja. Stranišče, hrana, članki, cedevita, stranišče, lenuh prvič pokuka na twitter, partis, branje Zupana, branje Jimeneza, lenuh drugič postoji na twitterju, stranišče … Mogoče, MOGOČE, mi pa enostavno ni namenjeno? Mogoče pa sem obsojen na lahkost bivanja. Nisi! Na, pa gremo zopet … In potem se pregovarjava.

Imam načrt. Malce se moram še zagreniti – ne, poslušaj! Ima smisel. Hočeš pozitivno, beri naprej. Veš, punči, s tem svojim načrtom ohranim eksistenco - obstoj. Ker sicer se izgubim v nebivanju. Skratka, ugotovil sem, da prav krasno shajam brez človeških stikov. Lažem, ampak beri dalje. Le sprijazniti se je potrebno z dejstvom, da si nihče. Ali, kot mi je priporočil moj krasni prijatelj, ki tudi komaj čaka, da se znebi moje družbe: v življenju si sam. V kolikor sem se do sedaj spretno in bojevito izogibal tej paradigmi, sem se ji tokrat dokončno vdal. Ja, res je – v življenju si sam. Ne, nikogar ni. Niti, ko jih povabiš v družbo – kaj šele, da bi bil v družbo povabljen. V redu. Prav. Vdih, izdih. Se pogovoriš. Tako v sebi in s seboj, nato pa sprejmeš dejstvo, da si kreten. In se naučiš bivati s sabo. Hvala Schimzee, brez tebe mi ne bi uspelo. Odklopim se in ni me in ni vas. Blagor otopelim, ker jim je bivanje samoumevno.

Drugi korak: odtrgaj se od vsega! Ne le od družbe. Tudi od materialnega. Sanje o karieri so mit. Pač logična posledica trditve v prejšnjem odstavku. Če ne morem sobivati, ne morem pravzaprav biti del nikakršnega kolektiva. Torej, moram postati nekaj, kar bom počel sam. Kaj pa lahko sam? Sam lahko … ustvarjam. Ustvarjanje je več kot služba. Služba je tisti lažji izhod za neumne in počasne v razmišljanju. Je morda kaj lažjega na svetu od štiridesetletne monotonije, upogibanja vratu pred nadrejenimi in zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb? Izvoli denar, zapravi ga in se hitro vrni, da boš dobil novega. Vislice, aplavz, zavesa. Edini pogoj, kateremu moraš zadostiti, da opravljaš službo in (zgolj) bivaš, je intelektualna ozkost. Miselni hendikep. Ali celo sprenevedanje in zatiskanje oči. Prvi pridejo skozi življenje in so pred Bogom – bili. Drugi končajo na vseh možnih zdravilih. Pač pretiravam v razmišljanju, tako da prvo zame odpade. Sprenevedam pa se lahko zgolj, da si še vedno tu ob meni, pa tudi tega imam že počasi dovolj. Torej, odpade tudi drugo.

Ostanejo nam še poklici. Obrti. Medicina, tesarstvo, floristika, pravo, mesarstvo ... te, klasične vede. O tem raje ne razmišljam. Bo vse skupaj zopet utonilo v negativizmu. Na kratko: pri svojih letih in vseh letih, bolj ali manj kvalitetnega, izobraževanja, nimam in ne obvladam ene same samcate obrti. Obrti s katero bi se lahko preživljal. Pre-živ-ljal. Torej od nje živel. Kot na primer: izvoli stol, izvoli denar. Hvala, grem po kruh, plačat položnice in z ženo na morje. Niti nimam žene. Pa tudi to preskočim, a je prav punči? Prav.

Ampak samo poglej, do kam sem prišel. In koliko neumnega se da napisati ter popolnoma NIČ povedati v dveh urah in pol pisanja! Fenomenalno. To je obrt, ki jo želim obvladati. Želim postati mojster te besedosučne obrti. In ja, punči, ne bo vse kar takoj odlično in pozitivno. Ne bo vse imelo smisla, ne bo vsak stavek na svojem mestu, vsaka vejica pred vdihom. Ne bo lepo, ne bo smešno. Najverjetneje niti ne bo! Oziroma bo – nič. Pa kaj zato? Vsak večer tisoč petsto besed, pa bo nekoč nekaj že nastalo. Opa, pazi! Presneto … to je pa že skorajda nekaj pozitivnega! Gimi fajf. Fakjulajf. Klasika.

V nekih dobrih starih časih, bi tole napisal na tipkarski stroj, vzel papir ven in zažgal. Kot je to počel moj učitelj. Jaz pa ima težavo z Jazem in tega ne morem storiti. Presneto, celo Milana sem objavil! Če to ni norost, potem mi drugega kot služba resnično ne ostane. Kaj pa lahko narediš ti, punči? Ti pa povej VSEM, ampak pozor – res vsem, vsem, vsem, ki jih poznaš – tudi tistim, ki jih ne, da obstaja nekje nek Komanov mulc, ki se trudi, da bi naredil stojo in mu sem in tja tudi uspe. Potem jim pokaži tisto famozno stran, ki se konča z Goljar. In to naredi vsak dan. Dokler ne bo zadostna masa ljudi rekla: ta je tako nor, da bi celo lahko pisal dobre stvari. Takrat bom v nekem odročnem kraju – morda v Mojstrani, morda v Mrčnih Selah, pisal in si trgal veke, da bi videl svet bolj postrani kot sicer, ampak nič ne de. Štejejo lajki in prmejdun, da to drži! Ker so vsi pisuni znani po smrti, jaz pa bi rad, da mi nekdo reče dober si, dokler še živim. In ti in jaz veva, kako je s tem … tudi to, da za lenuha ne bo nikoli drugega dela, kot je moja strast. Ta strast s katere silnosti nihče ni zmožen sobivati, a mora biti sneta z verige. Pa saj je itak vsak sam ... je tako?