Brez naslova I.

Na koncu ostaneš nek tip, omenjen med ducatom drugih na prvih straneh precenjenega »bestsellerja«. Pa še to samo zato, ker si se znašel ob pravem času na pravem mestu. Niti se ne boš vprašal, kaj počneš tam. Z neko tankočutnostjo medlega piska v ušesu, se boš delal, kot da si ponosen na svoje ime med imeni. Komur se bo dalo brati zahvalo, bo prebral tvoje ime. O tebi ne bodo vedeli nič. Blaž Koman.

»Rad bi se zahvalil vsem z Ministrstva za kulturo. Najprej Jožici Petrič, Marjani Lubej, Kreftu Ribiču, Blažu komanu, Petru Nartniku, Vasji Ogorelcu in vsej ostali ekipi z ministrstva, ki mi je pomagala nabirati sredstva.«

Na primer.

Zatipka ne bo nihče opazil. Nepomembnež strnjen na bistvo dveh besed, ki bosta sčasoma izzveneli v pozabo. Čez dvesto let te bodo zmrzovali v skrinji, da bi knjiga v kateri se ti avtor zahvaljuje, ne toliko smrdela. Nihče ne bo vedel, kdo si bil. Kjerkoli že boš, nihče ne bo vedel o tebi nič.

Potomce si črtal. Vsiljeno nasledstvo, ki se ni zgodilo, ker si spustil standarde, obesil zastavo na polovico droga, pripel belo krpo in dihal globoko in dolgo, da bi imel najmanj občutek, da vsaj nekaj v svojem življenju nadzoruješ.

Že dolgo nisi pomislil na njo. Prisiljeno se vračaš v spomine. Iščeš vonj, da bi smel pobegniti od tu. Odsotnost vizije kompenziraš z nihilizmom. Brez sramu se zakoplješ v delo, to in ono ambicijo, da bi le odmislil dejstvo minevanja. Kazalci ure trgajo jutra in upiraš se tako, da si iz vseh pobral baterije. Edini smisel življenja so ti drugi, ker v sebi ne najdeš več smisla. Popolna ekscentričnost, ki pa se kot morje v valovih vrača k izvoru. Lahko rečem: »Pozabi,« – preteklost, vendar imajo besede tudi svojo težo. In moram se slišati po poteh in se znajti na mestih, kjer sta se prijela za roke in se ji je zakopal v lase, ker mu je več pomenil dotik njene lepote, kot utrip njenega srca.

Udarjam po tipkovnici, preden se zavem, kako me vse skupaj prehiteva. Kar biva izven mene, se spreminja hitreje kot se zmorem – ali želim – spreminjati sam. Skozi strešno okno pribeži poletna sapa. Tiho. Srce. Preskok samopodobe. Vozijo po meni. Časovni stroj. Naše bistvo, naša iskrenost. Naša uresničitev. Nov – avto. Moja vrednost na borzi socialnih odnosov poskoči. Na Brezje, na morje, na sladoled. Potem prati vsako nedeljo. Popolna predanost Mamonu. Krst, očiščenje, loščenje, obhajilo, sušenje, jelenova krpa. Ite, missa est!

Končno se ustavi pod omaro, ko za njo plaho prišepne že druga. Vse sape poletja se zbirajo v moji sobi. Epicenter mojega bivanja, mojih smrti, mojega vstajenja in zveličanja. Oprosti, toda ne vem, kolikokrat sem tu že umrl. Razprodaja zbledele mladosti. Prihodnost brez vizije. Skrijem se med poletne sape. Kako jim uspe? Prilagajanje. Zunaj katoliške, tu notri le del prahu. Mrtvi delci mojega templja. Pobriši prah. Pobriši smrt za seboj. Ljubiti življenje tako zelo, da se mu odpoveš. Verjeti v Boga, zavračati idejo spreminjanja.

Tiho zavetje votline v katero sem na stene zarisal podobe preteklosti. Preteklosti, ki se zdi le še fantazija. Nimam dokazov, da je karkoli obstajalo. Podobe na stenah. Ples. Reka. Stara pot. Martinček. Ogenj. Koruza. Postelja. Petje.  Zdi se, da med podobami ni podobe, ki bi ne obstajala. In kadar zrem v podobe, se zdi, kot da nikdar sploh niso obstajale.

Dnevi so daljši. Lahko dlje delam in pridem kasneje domov in zunaj je še vedno dovolj sonca in v meni dovolj življenja, da se spravim teč. Eno uro. Uro rojevanja za deset ur umiranja. Vse skupaj postaja eno iskanje. Kolikokrat si rečem, da me smrt niti ne plaši več. V ogledalu že dolgo ne vidim več sebe. Krvave oči, v kotičkih gube, odmev nasmeška, ki ga kmalu tako ali tako ne bo več. Nov človek. Pol človek. Ora et labora. Sancta Maria mater Dei. Crux sacra sit mihi dux. Nečimrnost. Dovolim si vse, ker je vse nečimrnost. Pride papir do mene, ga malo prepognem, nekajkrat obrnem okoli. Preletim s pogledom črke in številke. Podčrtam. Enake na isti kup. Auschwitz. Slovanom odrežemo jajca, Žide v peči. Deset ur papirjev. Prosim za peč, za strup, za lobotomijo. Odrežite mi moškost.

Preplah v meni je izzvenel. Ostala je tišina, ki je dokončno umolknila. Zvečer postelja. Pivo. Nanizanka. Vsa je eno samo bežanje v lepši svet. Nikogar na obisk, k nikomur na obisk. Ali tek ali družba. Brez teka trohnim. Brez družbe trohnim. Sprehod po Ljubljani. Poslužujem se jezika, ki je morda moj, morda ga je oblikoval nekdo drug. Nimam več nobene trditve, vprašanja me ne vzburjajo več. Tudi, če si predstavljam, da hodim z njo po starem mestnem jedru male malteške vasice, mi idejo ubije dejstvo, da nimam časa za nič od tega. Moj edini namen je počasi in zagotovo umreti. Rodil sem se in umrl bom. Vmes nič. Besede zase, ker so v meni prehrupne in nimam poguma, da bi šel zaradi njih v zapor. Pišem. Objavim pod psevdonimom, za katerega vsi vejo, da je moj. Vase ne spustim več ničesar.

Včasih se še najdeva. Med vikendi si vzamem čas za Rožnik in jo vidim, kako se izgubi med ivanjščicami. Molk je edini objem, ki ga sprejmem. Ljudje. Breme. Posluša nihče. Koristnost pogledov je edino gibalo naših malih svetov. Kadar se zazrem v njene oči, ugotovim, kako resnično majhen je naš svet. Kako nujno moram pobegniti. In vedno znova me trezni usoda budilke. Omega 3, tuš, zobje, vosek, nasmešek, papirji. V moji glavi: nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, nečimrnost, smrt.

Ves svet je izbira močnih. Tistih, ki pišejo zahvale, tistih, omenjenih v zahvalah. Ostanejo še tretji. Neomenjeni. Neobstoječi. Žal mi je za ves napredek. Ostanejo sledi, ki jih nisi nameraval nikdar pustiti. Prisilno obstajanje. Kadar bi zažgal papirje, si prepozen. Bivaš v nebivanju binarnega sistema. Si. Nisi. Dobrodošli v 21. stoletju. Na svidenje, v naslednji vojni.

Milan

Nobena velika stvar do sedaj se ni zgodila v meni. S Torkarjem bi se strinjal o Parizu in bi pridal: potovanja so le beg, ki ti ostane, ko se v domačem okolju soočiš z resničnostjo bivanja.

Ne toliko vprašanje: »Kaj bom jedel?«, kot vprašanje: »Kdo sem?« Izbrali smo lažjo pot. Komur se še vedno zdi teleportiranje znanstvena fantastika – spi. Ne lažjo, najlažjo pot smo izbrali. S stranišča prižgem televizor, na stranišču se vklopim v neskončno anomično divjino kozmonavtov. Prijatelj vsem, prijatelj nikomur. Ni se mi treba spraševati, kako zapravljam svoj čas, ko se preslikam v svet utrinkov s potovanj svojih »prijateljev«.

Vse zgodbe na spletnih stičiščih namišljenih interakcij so filmske pripovedke – izmišljotine. Iluzija. Film zaradi filma. Filmi pa dokažejo hitro le eno: da so v resnici ena velika laž.

Ne bom verjel ljubezensko-romantični zgodbi, dokler si ona ne zvije gležnja in on ne utegne dovolj hitro priti iz službe, da bi jo lahko peljal na urgenco. Potem jo pelje tisti, s katerim si je gleženj zvila. Ali pa dokler ne vidim žalosti v njenih očeh, ko ji nehvaležen pušča z ljubeznijo pripravljeno hrano. Filmi odpuščajo lažem. Niso pa zmožni prikazati, kako odpuščati resničnosti – človeški naravi. Vsak dan znova – tisočere ... male ... napake.

Bežimo v laži. Ker so narejene po našem kroju. Človek si je izboljšal že skoraj vsa področja življenja, nikoli pa si ne bomo znali izboljšati resničnosti, ki nas vedno znova trga z enim samim namenom: da se zmoremo zopet sestaviti. Boljši. Izkušenejši.

Resničnost. V stanovanje se je vselil cimer. En dan v bližnji prihodnosti ga bom na gobec. Ker mi je dober prijatelj in ga imam kot takega preveč rad, da bi ga prizadel. Resničnost. Nikogar še nisem prizadel z udarcem na gobec. Facta non verba. Vstavi vejico. Prizadel sem z molkom, pa z odmevom; to je, ko so prišle besede - tako po ovinkih - do naslovnika, ki mu sploh niso bile namenjene. V smislu: jadral bi preko njenih prsi in lomil valove kratkih dihov. Na koncu pa: on te ima samo za seks.

Potem pa se pojdi to igro. Strpnost – relativizem, sprehod – seks, pijača – seks, dregljaj – seks, pravica – komunist, komunisti – belogardist. Obračam se na glavo in edino, kar slej kot prej ugotovim, je, da je dobro vedeti, kje sploh imaš glavo, preden se jo lotiš razbijati. Resničnost.

Skratka cimer je prišel. Nastavil sem mu rdečo preprogo in dal pir na hladno. Potem sem imel neke opravke, tako da ga sploh nisem srečal ob vselitvi. Ko sem se popoldne vrnil, je v gatah zlagal fikuse na svoje mesto. Zaenkrat na mizo v jedilnici. Naj bo.

»Na šampanjec,« privleče iz torbe neko petorazredno penino.

»Tenks,« vzamem. Niti ni nujno, da je vse, kar zapišem res. Na gobec ga bom vseeno.

»Bom dal v skrinjo tale šampanjc, pol pa nazdravva. Kej pomagam?«

»Kul. Ne, ne … ni treba. Prid sem,«

»Ajd, mrš – feget!«

Ta mačistični odnos lahko nakazuje marsikaj. Zopet en kup tavtologij. Jaz: feget. Vi: homofob. V resnici: ti si car. Resničnost. Tista, ki jo spreminjamo že desettisoče let, spremenili pa smo le orodja in načine za beg – ali pobeg – od resničnosti. Tudi to, da ga bom na gobec, ima v neki resničnosti, ki je obstoječa na edini uglašeni struni med strunami življenja, popolnoma drugačen pomen.

Nekoč sem nekomu povedal: »Tako bi te na gobec, ker te očitno ni še nihče.« On je razumel, da mu želim razparati trebuh, ga zadušiti z lastnimi očmi in ga obesiti za ključnico na drevo. Izrečene besede je zavrtel okoli osi, ki pred tem sploh ni obstajala, in mi rekel nekaj v smislu – klerofašist. Najhuje od vsega pa je, da mi ni vseeno za to osebo. Vendar ta uboga duša se pač ne bo streznila, dokler je ne bo nekaj (ali nekdo) »na gobec«.

Krajši stavki. To prezrite. In cognito sporočilo, hermenevtični ključ za poglobljene bralce.

Šampanjec v zmrzovalniku je pač razneslo. Resničnost. Odprla sva pivo in se zadebatirala o etičnosti masturbiranja. Razkoljeva se med patologijo in fiziologijo. Potem sem moral spati, ker služba. Poskušam uporabiti spletno šalo, med tem pa pozabim, da vam je tačas ušlo iz glave, da je v zmrzovalniku razneslo zamrznjen šampanjec. Pač: peneče vino. Slon v sobi.

Zaspim z enim luštnim verzom za ušesom, a fantaziram o nečem popolnoma drugem, ko stegnem roko preko postelje in ugotovim, da tudi popolnoma raztegnjen ne sežem od roba do roba v kateri koli smeri.

Poleg šampanjca in fikusov je prinesel tudi hrčka. Živali. Resničnost. Pozabim nanj, ker ne zganja nikakršnega hrupa. Ne goni tistega kolesa, ne koplje, ne stresa žagovine naokoli.

»Kva je z Milanom?«

Zlomljena noga. Nekaj kletvic. Potem mi pokaže, kje ima zlomljeno tačko in pove, kako si jo je zlomil. Žival butasta. Vse mu zateka. Zgleda kot dva hrčka. Več dni potem samo o tem, kako ga je treba ubiti in na kakšen način bi ga ubila. Operacija je itak predraga. Evtanazija. Glede živali ni nobene dileme. Vseeno iščeva humano rešitev – odrešenje. Kot bi beseda humano vsebovala vsaj nek daljni vesoljni preblisk zoona. Nezdružljivost dvojega mi potrdi, kako in zakaj teh dveh sobivajočih svetov ne bo nikdar možno združiti.

Jaz nisem zoon in zoon ni homo. Dovoljujem možnost zamenjave. Patologija. Prilagajanje resničnosti za beg pred resničnostjo. Ne bom ti branil reči človeku žival in ti ga tudi tako doumevati. Te pa bo resničnost na gobec. In žival imeti za človeški nadomestek razkrije dejstvo samotne bolečine in neuresničenega odnosa. Resničnost.

Tip je Milana suvereno zamrznil. Ideja ni bila moja. Jaz sem predlagal, da ga vrževa z balkona. Na tej točki se sprašujem, ali ni morda vse skupaj že tako bizarno resnično, da bi zmogel kdo celo pomisliti, da je kaj od tega celo res? Čez sto petdeset let bo vseeno. Mi pa lahko zaradi zamrznjenega Milana – hrčka – v tem času, v tem trenutku, v tej resničnosti zanetimo vojno, zažigamo mesojede ali nabadamo na kole vegane. V svojem bistvu ostajamo nepoboljšljivi – dokler se ne odločimo sprejeti resničnosti in poboljšati sebe. Lahko bi kje napisal Bog, a se bom v tem tekstu temu izognil.

Našel sem ga zmrznjenega in v trenutku vedel le to, da zrem vase. Rit kosmata. Zmrznil je v ostankih eksplodirane penine. Sicer ga je dal v hiško – rdeče barve – in vse skupaj v vrečko in dobil sem vtis, da je šlo za pogreb, a to je bizarnost le še povečalo.

Jaz sem Milan. Vsi smo Milan. Nekaj mi je zlomilo nogo. Ali: nekaj imam zlomljeno. Mirujem. Mirujem in zatekam. Mirujemo in zatekamo. Ker zatekamo, mirujemo. Resničnost. Grem na pivo in si rečem: »Nehal bom s sladkorjem.« Vse bom imel rad tako, da bom z vsemi prekinil stike. Sebe imam najraje. Zato zbašem vase vsa možna umetna hranila, poživila, pomirjevala in analgetike. Da nikakor ne bi pozabil, kako zelo se imam rad. Iz resničnosti mi uspe ustvariti svet patologij, kjer verjamem zgolj temu, v kar nikakor in pod nobenim pogojem ni mogoče verjeti. Resničnost pa ostaja.

Cimer jo je prinesel tisti dan skupaj s šampanjcem. Sprehodil se je po rdeči preprogi in mi jo položil v roke. Sedaj jo imam pred seboj in zrem v njo. Poleg litrske steklenice Jack Danielsa, dveh pic zmrznjenih iz Lidla, gozdnih sadežev in starega molitvenika, ki je tako smrdel, da sem ga moral nekam dati. Stanko je rekel, naj smrdeče knjige zmrznem. In sem jih. Drva sem zato pustil doma.

Poleg naštetih stvari in še česa, pa je tisti Milan. Hrček, ki je bil premalo vreden, da bi mu kdo pomagal, zato je moral zmrzniti. Moral bi leteti čez balkon. Prenašal je svoje muke. Milan je vedel, da se pred resničnostjo ne beži. Milan je zoon. Milan si ne zna prilagajati resničnosti, da bi pobegnil od nje. On biva v resničnosti. Milan je sprejel resničnost in vse skupaj prenesel kot pravi homo.

Διάβολος

Dan je zopet minil. Na en list nekaj o pripekanju, o preklinjanju čez družino, čez pretirano ljubezen do življenja. O strahu, trti ovijalki, ki grabi za vrat in stopnjujoče stiska, dokler ne poči. In res je, da strah ne obstaja. Ne obstaja sam po sebi. Vendar še kako obstaja. Blagor ubogim v duhu, ker imajo usmiljenje demonov. In ubogi ubogi v duhu, ki nikdar ne bodo resnično živeli.

To, da se zaprem v svoj mikrokozmos, v čezvesoljno pot od doma do službe in ostale postojanke na tej poti. To, da mi vrhunec tedna predstavlja pivo v petek po službi. Pivo po službi ob katerem še dve uri in v resnici ob dveh pivih govorim o službi. Ne bi si drznil končati življenja z nabojem, ker verjetno v tem svojem mikrokozmosu niti ne bi zbral zadosti razlogov, ki bi proizvedli zadosti energije, da bi se v meni sprožila misel eksistencialni razsežnosti.

Le dovolj modre prešine samomor. Pivo. Spet pivo. To smrdljivo ceneno pivo. In politika. In vreme in tečna žena in kako nimam časa zase in kako sem nekje, kjer nisem nikdar mislil, da bom. Brez milimetra kritične distance. Brez strahu pred okovi brezstrašnosti. Brez slehernega demona. Spiješ pivo in »moram k ženi, pomagat` otroke zrihtat, jutr` pa na bajto delat«. Zate ni strahu. Zato lahko delaš od jutra do večera, ker ti je vseeno kam boš pravzaprav prišel po tej poti. Utopljen v povprečje s cinizmom kot popotnikom in vrečo plehkih šal, da ne pozabiš, da je bilo nekoč življenje smešno, dokler ni postalo samoumeven šum in bela lisa tvojih garaških rok.

Nikoli ne bi zapisal karkoli o muci. Dve muci. Ne o mačkah, prej o tistem, kar najdem v nosu, ko razmišljam o naslednjem verzu in potem dovolj dolgo strmim v prst premišljujoč, kam s tem, da se mi ali utrne, kaj napisati, ali pa vse skupaj pozabim in pojem, kar sem izbrskal. Nikoli ne bi rekel kovini muca, ali sivini v njenih očeh – muca. Moja muca. Vse muce so šle v popolnoma drugo smer. Devet življenj, pristanek na nogah, družba ob koncu tedna, politika namesto boksarske vreče, distanca do vsega, kar bi samo namignilo na to, da v življenju štejejo utripi.

Začutil sem strah. Prvič v življenju. Niti najmanjšega smisla ni v tem, da bi se bal smrti, če si ne želi vsak najmanjši del mene živeti za vsako ceno. Moral sem prijeti za nekaj in Ti si bil tam. Dovolj je bilo, da sem zrl v tvojo trpečo podobo in prosil za ljubezen, v mislih pa jih preklinjal, ker so ti vzeli križ, na katerega si ponosno šel, da zmoremo bedniki zreti v brezno demonov in reči strahu – sapa.

Kamorkoli pogledam sivina brezčasnosti. Bojim se zgolj poimenovati demone, ki me trgajo iz bivanja, kaj šele, da bi se soočil z njimi. Beg je lažji. Ne morem leči v travo in samo zreti v nebo, ker čutim roke, ki mi zdrsnejo za vrat. Vračanje. Vse je vračanje in perpetuum mobile. Tisti demon, ki me drži za vrat, ko želim steči stran. Prsti grebejo po koži in trgajo meso. Cena za preskok iz takrat v sedaj.

Vse, kar se ti zdi dosegljivo, postane vakuum. Dogodki, ki jih ni in sinje turkizna praznina, ki bi jo morali zapolniti novi dogodki, ki na koncu izzvenijo v kakofonijo slabih ponaredkov preživetih impulzov. Vse govori le: bil si. Bil si. Na kavču se skrčim, da bi našel dečka, ki je pihal svečke na torti v obliki ježa. Bodice so nadrobljeni lešniki in tega se takrat niti ne zavedam. Z vsakim ugrizom: bil si. Pogovarjam se z ježem, pa sploh nisem tisti deček.

Bil si. Vse se je zdelo tako dostopno. Polnost življenja je imela smisel in smisel je služil letnim časom. Vse je bilo en sam neskončen smisel – iluzija neskončnosti o kateri pa so mi vsi molčali. Pomlad je imela zvončke in žafran in sneg se je topil samo za nas, da smo lahko zmetali še tiste zadnje kepe v sošolke in sošolke v svoja srca in potem smo bili ena sama kepa polnosti življenja. Poletje je bilo šolska torba čim dlje od oči. Vsako poletje nov met v isti kot in potem … smo vso poletje ponavljali pomlad.

Nekega dne pa se zbudiš in je pomlad tišina pod katero se teptajo zvončki in trobentice nimajo več nobenega okusa. Obupan vzameš tisto ob poti – »Ne teh! Blaž, tu psi ščijejo!« - in ni nič drugačna. Ko bi zabrisal torbo v kot in rekel poletju tri mesece pomladi, zabrišeš sebe na kavč in rečeš kipečim popoldnem zima. Veš, zakaj je vsaka sekunda glasnejša in veš, da ti nikdar več ne bo uspelo biti. Ker si že bil.

Ostane ti le to, kar si. Sivina neskončnih cest, ki še edine predstavljajo pobeg iz norosti popolnoma nepotrebne grabežljivosti. Neskončne povratne zanke življenja z masko smrti. Večurni sprehodi s soncem nizko nad obzorjem in z demoni ob rami in edinim strahom, da boš dosegel konec ne da bi karkoli kadarkoli sploh začel. In ko nisi več zmožen bivati v mlačni brozgi povprečja, povprečja, ki te sili biti kolektiv, biti »mi«, biti mož, biti družina, biti smisel na avtocesti nesmislov. Ko postane edini smisel popolna distanca, ti pa se sesuješ sam vase. Vse koli tebe pa je kraljestvo demonov in edini strah je ta, da boš za en utrip zgrešil sinhronizacijo z njenim utripom. Če ni tudi to le – iluzija smisla.

Pobeg

Po službi moram nujno na ljubljanski grad. Ne zaradi gradu – tistih za kos kruha in kozarec vina tisočkrat preloženih kamnov. Vzpenjam se po stari poti in pod stopali lovim tlakovce. Kar tako. Mogoče stopim skozi korak tisočletnega trubadurja, vpijem njegov odtis in najdem tisti jaz, katerega hodim iskat, ko se po službi odpravljam v tisti starodavni breg, ki trmasto kljubuje času in se pne nad grdo spako pod pretvezo mesta pod njim.

Vse skupaj je v resnici prestrašeno bežanje. Tudi, če si rečem: »Soočil se bom s strmino,« ali pa govorim o poti kot o izzivu, se vse skupaj v ničemer ne razlikuje od plahega pobega tistega malčka, ki je nekoč tacal po sosedovih gredah, v varno zavetje maminega krila.

Dve vrsti mam. »Vse bo v redu moj malček, a če boš tiščal glavo v moja stegna in si zatiskal učke, težava ne bo izginila.« »Pridi, greva po sladoled.«

Vse je pobeg. Hrib, gora, morje, postelja, blagajna, papir, papir, papir, njeno mednožje, hrib, gora, morje, ljubljanski grad. Kadarkoli odpreš oči, sestopiš z gore, se zvališ z nje na hrbet, s hrbta na rob postelje, pretegneš vrat znad papirja. Vedno bo pred tabo, kar te čaka in vedno te čaka, kar ti je namenjeno spoznati. Vedno boš vedel, kam bežiš. Nekje si pač bil in temu lahko rečeš – tu. Imaš pričakovanja in podobe. Na vrhu gore so kamni, to veš. Ne veš pa, kaj bo v tebi, ko boš stopil na tiste kamne. Njena stegna poznaš in vmes te pričaka vedno isti slad s priokusom železa. Tja bežiš vedno znova in znova, ker te spominja na neko iskanje, ko še nisi vedel, kaj je tam, in si okusil življenje, za katerega si verjel, da te bo napajalo. Pozabil pa si na omamo, ki opravičuje patologijo pobega. Pod pretvezo pospešenega utripa, hormonov in nadobremenjene prekrvavitve. Ne veš pa, kaj te čaka, po zadnjih trzljajih in zasoplih poljubih. Vedno v istem vrstnem redu: čelo, nos, vrat, vrat. Potem pa …

Po službi moram nujno na ljubljanski grad. Vem, za kaj gre. Roke sklenem na hrbtu in pod pretvezo šepavosti racam po prodnati poti. Doživljaj mi je edini cilj. Ker je tako neskončen. Nimam drugega strahu, kot pred smrtjo. Ki je tako dokončna. »Oče, daj, da gre ta kelih mimo mene.« Enkrat, trikrat, sedemkrat, sedem krat sedemkrat. Vsakič lepši. Vsakič bolj bleščeč kelih. Zvrhan. Vse, kar vem, je, da moram izpiti. Do dna. Vsak dan, z vsakim korakom na poti do gradu.

Pomembna je tudi teža pisala. Besede pač ne tečejo samo in nekdo jih mora voditi. Dokler pa govorim o teži pisala in o barvi črnila – ki je praviloma črno, sicer bi ne bilo črnilo, danes pa je že vseh možnih barv – in o razmaku vrstic v zvezku in o barvi papirja, ostajam zgolj pisun. Pisatelju pa se zgodi le dvoje. Ali ena izmed neštetih oblik samouničenja, ker ne uspe ubesediti tistega, kar mu govori zatilje, da bi moralo biti ubesedeno. Ali pa z zobmi in nohti in trepalnicami vreže v les in kamen in v srce, na vsak način dopovedati svetu, da na koncu pobegov zeva praznina. Da se skriva življenje točno tam, kjer ga ne pričakujemo, da smrt je in da je treba živeti tako (po)polno, da se je istočasno brez strahu vdajamo ter na vso moč solzavo izogibamo.

Z obzidja obzidje nič več ne vabi. Sedaj sem tam. Grad je nekaj, kar je, in jaz sem nekaj, kar je grad osvojilo. Nenehno o treh dimenzijah. Prisotnosti, transcendenci in prihodnosti.

Sedaj sem tu. Jaz sem grad. Lahko zrem v svoje kamenje. Ali v svoja stopala. In na koncu se zazrem v neskončnost banalnosti kamenja, ki je iz doma fazanov postal grad.

Lahko grem vase. Namesto stopal vidim, kako je do pasu potopljena v morje. Z lasmi spuščenimi preko ramen. Če bi ji rekel, bi odvezala zgornji del in razkrila svoje polno, mlado oprsje. Smeji se mi, ko stojim na obali in strmim v stopala. Stopala, na katera se zlivajo otoki smeti, milijoni let trupel, vonj njenega telesa od bokov. Razmišljam, kako zelo je hladno morje. Kako zelo bi rad zakorakal proti njenim ozkim mačjim obrvem. A vseeno stojim vkopan in se zavedam začetka konca, brez ene same uresničljive rešitve v mislih. Nato se vrnem na grad in skozi sebe najdem še nešteto poti v svetove, ki so obstajali le delno, četudi sem bil tam.

Na koncu še o prihodnosti, čeprav vse nenehno soobstaja v dinamiki nerazložljivega. Vse, kar vidiš z gradu, z gore, na stropu, ko ležiš na hrbtu, ali globlje od njenih oči, ko si domišljaš, da se ljubiš z njo. Vse, kar vidiš z otoka dvesto metrov od obale. Vse, kar ni tu, je prihodnost.

Na obzidju se ustavim ob topolih in drznosti s katero sem jo vodil tja v tisti breg, kadar sem ji dovolj dolgo težil. Toliko, da je končno rekla, da ima uro ali dve časa. Mene so izmenjaje stiskale in trgale dimenzije. Ona pa je gledala tiste kurčeve topole in tako dolgo govorila o njih, da sem si moral izmisliti eno prisrčno zgodbico. O drvarjih in nastanku imena tega predgrajskega drevesa. To pol.

Neosvojena trofeja. Edina resnično vredna triumfa, ki sem ga po njeni zaslugi slavil nad svojo mesenostjo. Moral sem govoriti o Bogu, njen bog pa je obstajal v nadzvočnih trkih zablodelih eksplozij sinaps. Želela je, da ji govorim o Bogu, jaz pa sem govoril zgolj toliko časa, dokler nisem zaprepaden ugotovil … da je Bog umolknil. Ko sem v molitvenik vpil »Pater noster!« in »Sanctus, sanctus …« in se (pre)hrupno trkal »Mea culpa … mea maxima culpa!«, sem oglušel od tišine in odmeva lastne grešnosti, ki je zasedla mesto Božjega molka. Po službi moram nujno na ljubljanski grad.

Vreme

Teža korakov je popolnoma neodvisna od izmenjujoče igre sončnih žarkov in priprtih radovednih oči plahih deklet. To hormonsko napako sem zatrl. Človek se mora nenehno upirati človeku v sebi, da ne postane žival. Posije sonce razpršeno po neskončni brezbarvnosti in se zaženejo v bregove in parke in na rečna obrežja in v plezališčih le hrupni: »Štrik!« Povsod so – mravlje in mravljinčarji. Sonce. Vse, razen mravljinci.

Upor zoper vročino zbere kaplje in jih odcedi na zemljo. In pravijo: »Za dežjem posije sonce,« meni pa se zdi, da vedno za soncem pride dež. Brez ovinkarjenja, tako je: tri dni je jasno, ptice čudno letajo in v kolenu me ščipa, dež bo. Najpogosteje se pripravi preko noči. Gospod je resnično milostljiv. Kot bi ne pustil, da nas čez dan ujame nepripravljene. Vse skupaj je tako ali tako nepomembno: tistim v pisarnah – vseeno, tisti na poljih in v gozdovih, pa vedo pred oblaki, kdaj bo deževalo.

Voda je od nekdaj pomenila smrt. Pade nekaj kapelj na okno, na glave, in postanejo vsi zdrizasti, norijo v zavetje pločevine in stekla in besno udarjanje po volanu. Sive ceste, pod sivim nebom, sivo bojišče sivih duš. Dokler ne zapiha od drugod in na kavi v nakupovalnih centrih pravijo: za dežjem posije sonce. Beg, migracije. V hribe, na obale, v parke. Neizbežno. Davek na sonce, ko hodijo drug po drugem, da lahko objavijo fotografijo svojih stopal. Ne vedo pa, da je sivino barvati z zeleno, skrajno neumno.

Sonce ne vpliva več na korake. Na njihovo težo. Na tisti udarec, ki je pri meni vedno isti – sklonjenih ramen, z desno malo bolj  močno, z levo bolj odločno. Da vem, da je zemlja še moja, da sem njen. Vedno udarec – korak. Vse ostalo je spotika. Dež, sneg, zelena, rdeča, trubaški ansambel, osamljeni flavtist, pesek, antično obzidje, cenene ploščice med cenenimi oglasi – akcija! Kupi! Umri za pisalno mizo, da boš živel! Glej šefu v stopala, glej sodelavcem v stopala. Glej in tehtaj. Niso tu. Drsajo, vsakič drugače, ritem propadlih časopisnih hiš, rumenega tiska in spletnih strani polnih brezskrbnih pornografskih vsebin.

Nekje sem te že videl. Zato sem se ustavil in gledam vate. Lepota. Dolga črta obrvi, jantar – koža, oči, ustnice, ušesni mešički, čop, pika na vratu. Ne lepota, podoba iz nekih lepih spominov. Ne poznam te, a podobna si vremenu iz dni, ko je vreme še obstajalo. Dež kot dež, sonce kot sonce. Najemo se tega vremena in slej ko prej pademo v zimski spanec.

V dežju srkamo njeno bližino – kamin, odeja, nezdrava hrana, poljub, poljub, poljub, dotik, odeja, preskakovanje isker, ogenj, jambski trohej na oknu, objem megle, poljub, ogenj, nezdrava hrana, oddaljenost od vsega, »mmmm …«, tišina, tup-tup tup-tup, poljub, iskanje; v soncu zanjo lovimo naravo - vrhove, globeli, smrečje, zmrznjena gozdna jezerca, plodove različnih časov, stranpoti, kolovoze, gozdne jase, Tupperware, palačinke, imena dreves, imena plodov, veter, brezvetrje, rečne rokave, ruševine, ovčji sir, pašnike, »do kam se potopiš«, »preskoči to, če lahko«. Trofeje narave. Za sonce. Žrtev za priprte oči in jantarni poljub. Dež – popolna transcendenca v popolni bližini, sonce – popolna distanca v popolni transcendenci.

Potem pozabiš na vreme. Korak postane vsakič enak. Pozabil si na davek na sonce in na dež. Vsak plača svoj davek. Na sonce in na dež. Vreme ne vpliva na korake. Vreme. Senca. O senci. S senco. Vsa se vedno plača za nazaj. Ali ve prašič, da bo postal klobasa? In ko postane, plača za vsako vedro pomij, ki ga je smel pojesti. Za nazaj. Plača, davek. Konec meseca, za prejšnji mesec. Korak pa ostane isti, ne glede na dež ali sonce. Hrib hrib, reka reka, ogenj ogenj, megla megla. Prideš na vrh, pa ga nimaš komu podariti. Najdeš osamljen smaragden rečni rokav, zreš vanj, da bi se našel, pa vidiš samo prod in še te ti uhaja iz pogleda. Slediš mu s pogledom. Spomin na pesek v smaragdni reki, ki ga odnese.

»Pozabi na kamen.« Moj kamen je bil. Davek. Ne bi smel gledati v reko. Voda te ubije. Zbaši si tisti pesek v usta in zagrizi v naslednji hrib. Korak mora biti vedno enak, ne glede na vreme. Vseeno je kam ti reka odnese kamen in komu, če sploh komu, bi želel pokazati – poglej, moj vrh. V resnici si svoboden. Bežiš v hrib, ko ostali bežijo v vrste – moja vrsta, moj voziček, moj kos kruha, nimam za kruh, kupi še pivo. V dežju se smejiš in čakaš, da spere s tebe spomine. Dež ti postane popolna oddaljenost v popolni transcendenci. Njihove besede ti ne pomenijo nič. Vlada - ne vlada. Bes. Spet ni sonca, spet je dež, to močno sonce, suša, nič ne bo letine, trgovinam je vseeno za letino, McDonald`s ima vedno hamburger. Gorivo. Zakon, ki iz študentov dela študente, kateremu nasprotujejo vsi študentje. Brezposleni, ki bi delali samo kakšno uro na dan, ker potem ostane pivo brez pene in škatilca cigaret, pa roka, evo.

Za razliko od njih si žrl pesek, ko si zrl v tisto reko. Oni so zrli v pesek in si ga natirali v oči, ko so pili iz tiste reke. Premagal si vreme. Vreme. Koliko rim. Resnice. S koraki trdno na tleh, da si zagotoviš oprijem. Tu sem. Zemlja, čuti me, sliši me, moja zemlja. Odvržeš vse, spomine, podobe, vreme, da postaneš svoj korak med koraki, četudi veš, da se ne sliši pesmi zgolj spod enega para nog. Vse ostalo pa bo vedno imelo svoj davek. Takrat, ko bo vreme zopet vreme in boš svoj davek plačal z nasmehom, boš začutil, da ne čutiš več korakov.

Naše dvorane

Ne bi bilo neumno, ko bi odprl žaluzije, da bi v stanovanje prišli tisti močni žarki, ki jim je uspelo prebiti sivino aprilske muhavosti. Bog se mi posmehuje, ker ve, da ne morem dvigniti žaluzij, ker bi drugače ne mogel gol od kopalnice do spalnice. In potem dajem užitke na tehtnico: svoboda – toplota, pivo – hidracija, knjige – počitek, pisanje – počitek, počitek – zdravje, počitek – izklesano telo, vzdržnost – užitek, užitek – svetost, svoboda – toplota.

V nekem drugem času bi bil večkrat dnevno opozorjen: zloži knjige na police. Poberi tiste po tleh in jih daj na hodnik na omaro. Soba ti smrdi. Stanovanje mi smrdi. Nihče me ne opozarja, naj dam knjige v nek drug prostor, kjer bodo smrdele same sebi. Nisem prepričan, da mi stanovanje smrdi zaradi knjig. Samevajo. Nekako se znojijo in v solzah zaspijo, ko se stiskajo pod težo druga druge in potem jih nihče ne vzame in neguje. Niso same krive za svoj smrad. Vseeno nisem prepričan, da smrdijo one.

Dovolj imam kislega pridiha, ki mi zavrta v možgane, ko vstopim v stanovanje. Andreju bom vzel kubik drv in jih znesel v stanovanje. En kup tam, drug kup tam, spet tretji gor pred spalnico. Za vtis domačega. Naj se zaredijo črvi, naj pride od nekod lubadar. Naj najde pot do moje postelje in se spari s tisto prasico, ki mi šari po možganih. Bojda opravi lubadar to do smrti. Win-win situacija. S seboj premagam samega sebe. Le po drva moram.

Na trenutke sem prepričan, da ni nič kislega v stanovanju. Odnesem smeti, zložim sveže oprano posodo iz stroja, vklopim sušilec, prezračim, prižgem kadila, v izparilnik dam bergamot in nekaj kapljic vode. Čajna svečka. Vse ropota, se zrači, prenavlja. Nova forma, nov vonj. Odidem v službo.

Trpim. Ali nekaj. Prelagam tiste kurčeve papirje in se delam, da delam. Nekdo ima zagotovo nekaj od tega. Računovodstvo je srečno. Drugače kokodakajo kot po navadi. Nižji ton, počasnejši tempo, manj besed. Tudi prokurist se drugače šali. Neka prijaznost. Ni precej starejši od mene, kar me šokira. Ostalo pisarniško češplovje še ne ve, kaj bi z menoj. Večina bi me najraje odrla. Ker delam hitro in učinkovito. Brez besed, brez čudnih oblačil, brez vpadne frizure. Vzamem kup papirja. Portorož. Maribor – mater jim, spet so vse zasral. Koper. Portorož. Kaj dela Portorož med Brnikom? Kdo se bo s tem jebal? Jaz!

Tiho sem. Zložim papirje po svojem sistemu. Zakaj uporabljaš svoj sistem? Naredi sam, saj vse že znaš. Seveda znam vse, ker delam z glavo! Ne trpim več. Uživam. Zmagujem. Dokazujem svojo superirornost. Tam, kjer bi jo lahko zadnje dokazoval. V življenju nisem preložil pogodb, knjižil računov, zlagal v fascikle. Vedno: leksikon, slovar, Prešeren, Girard, Freud, Sovré, Finžgar, Cankar, Bukowski, Kempčan, Akvinski, Avguštin, Chesterton, Zupanc, Rožanc, Kocbek, Mazzini, Kosovel, Lermontov, Tolstoj, Hemingway … ne nujno v tem zaporedju.

Zmagujem. Papirji so, kjer morajo biti. Po moje. Moj sistem. Hitrejši sistem, boljši sistem. Vmes imam malico. Vsa pisarna žganje, jaz vodo. »Post imam.« To je bilo nekaj tednov nazaj. Danes zgolj ne upam. Za žejo bom vodo, za srce nagnem iz čaše najinih spominov. Ali spominov o nama. Ali mojih blodenj o neki prihodnosti, ki bo popolnoma drugačna. In potem obležim omotičen in obliva me mrzlica in zjutraj je gravitacijska sila, ki deluje na veke, nevzdržna.

Spet prideš. Nepovabljena. To zapišem, ker lažem sam sebi. Vrata v dvorano zarjavelih poti, okrušenih stopnic, razbitih mozaikov, hrupnih odmevov so odprta na stežaj. Tista vrata, ki jih lahko odpreta le dva – in le dva jih zmoreta potem tudi nazaj zapreti. Obupan tolčem po njih, nekaj časa s pestmi, nato z glavo, a ostajajo odprta. Ne zate. A ti vseeno prideš.

Tvoje bose korake slišim še preden se odpraviš v mojo smer. Plaho stopaš po prstih in meča ob vsakem koraku dodajo božanski okras tvoji goli postavi. Na koncu zgnite lesene mize te čakam. Čas štejem z gnilim vonjem pojedine, ki sem ti jo postregel. Neskončno dolgo hodiš v mojo smer, dokler ne poveš, da moraš oditi. Nekje se zgubim, ko mi, tik preden zapreš oči in jaz odprem svoje, položiš dlan v mojo. 

Zvečer se vračam domov. Varno. Vse je varno. Moj avto je na varnem. Moje misli so na varnem. Moj beg po stopnišču v podstrešno stanovanje, v zavetje zastrtih oken, na stranišče, na kavč – pod odejo, hraniti se s Strnišo in zavistjo, ko odpiram in zapiram eno in isto okno v svet. Varen v svoji puščavi izobilja. Varen v svoji gnijoči dvorani, skozi vrata katere vstopajo in odhajajo in nobeni se ne zdi vredno, da bi ostala in mi pomagala zapreti vrata. Saj dvorana ni zaprt prostor. Za mojim hrbtom, za mizo za katero sedim, so še ena, ki se morejo odpreti šele, ko se zaprejo prva. Tako je. Nisem jaz gradil ta dvorane. Ona je v slehernem.

Stroj je opral in dišave so izgorele. Izparilnik je izparil in čajna svečka prazna sameva. Vonj po kislem ostaja. Priprem strešno okno. Zakaj nenehno neko odpiranje? Odprem vrata v kopalnico. Odprem vrata pralnega stroja. Odprem pipo. Odprem tuš kabino. Odprem vodo pod tušem. Odprem gel za tuširanje. Odprem oči. Vse je zaprto. Odprem prenosnik. Odprem …

Inštruktor - I.

»Levo. Levo. Levo, levo! Levo! Mater ti!«

Preden je utegnil pritisniti na zavoro na svoji strani, sta že zavila desno v ulico. V prepovedano smer seveda.

»Zapel tle,« je pokazal na prazna parkirna mesta v dolgi z javorjevimi listi postlani ulici. »Parkiraj na desni … ob pločniku. Tam,« roka se mu je tresla, ko je stegnil koščeni kazalec proti mestu, kjer na tleh ni bilo listja, zato tudi ni bilo bojazni, da bi na avto kapljala smola. Dovolj je je imel.

Mulc je obrnil volan in počasi, v prvi prestavi, zapeljal na izbrano mesto.

»Kr ugasn jo.«

Videl je, kako noga počasi spušča sklopko. Ključi so bili še vedno v kontaktu in motor je počasi ropotal eksplozijsko koračnico. Obesek na ključih se je v počasnem posnetku pozibaval naprej in nazaj. Volan se je ležerno stresel, ko je izdahnil:

»Ne spust …!«

Preden je uspel do konca izgovoriti, je avto z vso silo zabilo naprej, nato pa zazibalo naprej in nazaj ter naprej in nazaj in tako postopoma vedno počasneje, dokler se ni ustavil.

Z roko se je upiral v armaturno ploščo, ko je počasi obrnil obraz proti mulcu. Preučil ga je in pomislil, da si v petnajstih urah vožnje z njim še nikoli ni vzel toliko časa zanj. Razmršeni kostanjevi lasje so mu padali na čelo. Kaplje potu so hitele na svet, vendar so obstale na svojem mestu. Izgledalo je, kot da bo ravnokar izhlapel.

Pobeljenih členkov se je oklepal volanskega obroča in nepremično strmel predse. Prsni koš se mu je počasi dvigal in spuščal in jasno je bilo razvidno, kako zavestno nadzoruje svoje dihanje. Vdihnil je skozi nos, da sta se mu nosnici zožali, skorajda zlepili skupaj, nato pa počasi in postopoma izdihnil skozi usta.

Roko je spustil z armaturne plošče, odprl vrata in stopil na pločnik. Vdihnil je topel pomladanski zrak, ki se zagozdi med ljubljanske smetnjake v poznopopoldanskih urah. Z rokami je začel brskati po žepih črne jakne in hitro izvlekel staro rjavo pipo in vrečko s tobakom.

Jakna je bila stara, vendar je zadrga vseeno žarela s svojim medeninastim sijajem, zunanji žepi so bili skrbno zlikani in črna je bila črna v vsej svoji polnosti barv. Pod jakno je nosil sivo majico z napisom: »Keep calm and stop at red light,« ki jo je dobil za štirideseti rojstni dan. Zdela se mu je kretenska, ampak jo je nosil, ker je bila edina, ki mu je niso prežrli molji, ko se je preselil v novo stanovanje. Temno modre žametne hlače niso bile nič posebnega in na njegovem podhranjenem telesu so prav nesrečno visele. Z ničimer od tega se ne ukvarjal.

S tobakom nabito pipo je vtaknil med ustnici, ugriznil v ustnik in prižgal. Potegnil je zrak skozi pipo in tobak je zažarel, kot bi hotel reči: »pekel, to sem jaz.« Nekaj časa je puhal dim bolj intenzivno, nato pa naredil par daljših dimov in se zazrl v Rožnik, za katerega je padalo ogromno poletno sonce.

Roko je vtaknil v črne in goste razmršene lase in potegnil po temenu do zatilja. »Mulc,« se mu je utrnilo. Potrkal je na okno.

»Martin, prid vn …«

Ni ga slišal.

»Ej!« je skorajda zavpil, a mulc se je končno zganil: »prid ven,« je rekel in pomignil z glavo, da so mu lasje padli preko oči, nato pa jih je spretno popravil za ušesa.

Martin je počasi spustil volan, globoko vdihnil in nadzorovano izdihnil. Včasih se stvari zgodijo tudi z razlogom. Prijel je za roč na vratih in odprl.

»Alo!« se je zadrl Srečko, »je*em ti sunce žarko!!!« Pipa mu je skoraj padla na tla in bi tudi mu, če je ne bi držal v dlani.

Tišino prazne ulice je poleg Srečkovega dretja predrlo škripanje gum zavirajočega avtomobila, ki je pripeljal iz pravilne smeri, ravno ko je Martin odprl vrata.

Sesedel se je za volan. Ni bil več sposoben nadzorovati dihanja. Oprl se je na vrata. Slišal je le pridušene zvoke in blag topot, katerega ga je ustvarjal s svojim desnim stopalom, ki je nebrzdano tolklo s peto ob tla, kot bi pošiljalo signale v Morsejevi abecedi. Zvrtelo se mu je. Odprl je vrata ravno toliko, da se je lahko nagnil ven in izbruhal nekaj decilitrov pomarančnega soka, korenja, pice in toasta s šunko zalitega z navadnim jogurtom. Dvakrat.

Višek sline, ki se mu je nabirala v ustih, je nekajkrat pljunil na tla, nato pa, izogibajoč se bruhanju, izstopil iz avta.

Pred njim je stal možakar povprečne velikost, a vseeno eno glavo manjši od njega. Postavil se je predenj, spustil mišičaste in kosmate kmečke roke ob telo, se zazrl v dvojni podbradek in možakarjevo plešo, ki je odbijala še zadnje petkove žarke, ter poslušal nekaj o svoji družini, o kmetih, o gnojnici, o govedu in o materi.

Težko bi opisal, s kakšno hitrostjo je Martinova dlan zadela možakarjev obraz. Če je bilo prejšnje škripanje gum hrupno, je bil dotik velike kmečke dlani s tolstim obrazom ljubljanskega kolerika, kot zvok topovskega izstrelka.

Pogledal je dol na iztegnjeno možakarjevo telo in nagnil levo uho proti njemu. Smrčanje se je slišalo do Srečkota. Spogledala sta se. Srečko mu je z glavo pomignil, naj pride na pločnik. Stala sta drug pred drugim in se gledala. Vedel je, da je nekaj narobe.

»Kva te muč, tamau?« ga je vprašal.

Za trenutek je vse potihnilo, le smrčanje izza druge strani avtomobila se je slišalo.

»Ata je danes umrl.«

S tisto modrostjo globokega človeka je izdihnil in položil Martinu roko na ramo. V drugi je še vedno držal pipo iz katere je prijetno dišalo po cimetu in češnji.

»To je – oče?« ga je vprašal v najbolj iskrenem in razumevajočem tonu, ki ni imel niti najmanjšega podtona zaigrane vljudnosti.

»Ja,« je odgovoril Martin in zadrževal jezera v očeh.

»Ne bi ti blo treba danes prit,« je rekel in ga stisnil k sebi.

»To bi si želel. Vedno, ko sva traktor skp vozila, je reku, da bom odličen šofer …«

»Saj boš. Odličnost voznika se vedno meri po njegovi srčnosti.«

Za trenutek sta obstala še objeta, nato pa sta z možato nerodnostjo in v zadregi popustila.

»Prid, te zapelem do železniške, ko boš lahko, pa mi sporoči, da nadaljujeva z vožnjo.«

Ko je začel z delom kot inštruktor, si niti najmanj ni predstavljal, kakšna šola življenja bo to. Po petnajstih letih je bilo to edino delo, ki bi ga želel opravljati, četudi bi lahko znova izbiral.

Odvrgel je Martina na postaji. Na poti proti bloku, mu je zazvonil telefon. Urša.

»Jaaa?«

»Ta vikend je tamau pr teb, ti kreten zadrogiran. Kje si?! Že več k pol ure te čakava. Prid, k sem jst pol zmenjena naprej!«

»Petnajst minut, pa bom tam. Se vidmo.«

»Ajd, pohit.«