Bog je prišel na Zemljo kot dar. Kdor strmi Vanj in se v Njem sreča z bratom, prepozna ta dar v slehernem.
Želim si, da bi se čim večkrat srečevali z brati strmeč v Kristusa in se spominjali njegove Ljubezni ter se obhajali z njegovo Ljubeznijo.
Želim vam drznosti pri iskanju te Božje Ljubezni, pri iskanju svetosti, da bi znali reči: "Moj Bog, moj Kralj, ljubim te." Kajti, ko znamo z največjo ponižnostjo zreti v Najvišjega, bomo znali tudi z največjo ponižnostjo v vsakem svojem bratu prepoznali Gospoda - Ponižanega in Vstalega.
To pa nas bo vodilo k pravi poti svetosti, miru in resnični katoliški ljubezni - med nami ljudmi. In TO je pravo sporočilo božiča.
Od Vesolja do Marijinega trga ni
daleč. Enako ni daleč od Vesolja do mene. Vseeno sem raje gledal v tla, četudi
mi je prijetno zimsko sonce kazalo neko drugo pot. Da je ne bi slučajno kje
uzrl ali da ne bi ona uzrla mene. Bilo je otročje in neumno, a krasen uvod v
avtopsihoanalizo in eksistencialna vprašanja.
Povedala mi je, da z januarjem
odhaja na izmenjavo in verjetno je upala, da jo bom razumel in ostal njen.
Pravzaprav me to ni prav nič motilo ali skrbelo, ker sem bil njen kljub temu,
da je želela potrditev tega. Stvar je v tem, da ne verjamem v izmenjave.
Študentske še najmanj. Verjamem v nekaj konceptualno popolnoma drugačnega,
čeprav se morda mnogim na prvi pogled zdi, da gre za enako, če ne celo isto
stvar. Verjamem v darovanje.
»To ne bo šlo,« sem ji rekel.
»Kako to mislš?«
»Pač … ne verjamem v te
izmenjave. Niti v tak študij, če hočeš.«
»Par mescov me ne bo in pol
pridem nazaj. Kaj kompliciraš zdej?«
»Lej, tud, če bi hotu verjet, da
greš gor z iskrenimi nameni, ne zaupam v namene ostalih izmenjevalcev.«
»Kreten si. To veš?«
Presenečeno in razočarano obenem
je strmela naravnost v moje oči in jaz … jaz sem bil kreten. Tisti nezaupljivi
kreten z okamenelim srcem, čigar dokončno uničenje slehernega odnosa je bil
njegov modus operandi.
Nič nisem odgovoril. Jezen, ker
sem zopet pustil, da se je nekemu bitju uspelo prebiti skozi vse moje pregrade,
sem stiskal pesti in upal, da čim preje odide. Za trenutek sem opazil drobno
solzo v njenem očesu. Obrnila se je in odkorakala.
Razsvetljeno sem prepoznal
življenjski vzorec, ki je temeljil na kultu smrti, kultu umiranja, razpadanja.
To ni bil le modus operandi, bil je srhljiv, psihopatsko narcisoidni modus vivendi.
Prepoznal sem, da sem energijo za bivanje črpal iz tega, da sem gradil,
ustvarjal, osvajal, vse to pa počel le takrat, kadar sem vedel, da zmorem v
katerem koli trenutku ustvarjeno uničiti. Vse ostalo ni pomenilo nič.
Nasmeh na obrazu ni pomenil nič,
če nisem bil prepričan, da ga lahko kadar koli spremenim v jok. Vsi sprehodi so
bili le ležerno metanje leve noge pred desno, desne pred levo in krvaveče podrsavanje
stopal od točke A do točke B. Le kadar sem smel trmasto ostajati doma na kavču,
zanemarjati vabila sončnih dni in njenih prošenj, da bi se odpravila ven, se mi
je zdelo sprehodu vredno reči sprehod.
In bilo je božansko.
Samouničevalni kompleks s katerim se trgaš v prah drobec za drobcem. Popoln
nadzor nad okolico. Popoln patološki umora telesa in duha in bolj duha kot
telesa, ki se nato pod težo izpraznjenosti sesuje sam vase in implodira v
neskončnost delcev.
Spoznanje me je zadelo silno.
Nekje med Vesoljem in Marijinim trgom. Kljub sončnim dnem sem nosil rokavice,
ker sem slutil, da se bližajo mrzli dnevi, vendar nisem nikdar spremljal
vremenske napovedi in zato nisem vedel, kateri dan bo to. Sedel sem na pločnik in lovil sapo. Atom za atomom kisika. Pogled
mi je begal od izložb k lublanskem gradu, do grdih reklamnih panojev, v tla in
zopet na vrh grajskega griča.
Brezupno pobliskajoči ples belo
svetlečih vilinčic je z vedno hitrejšim tempom polnil moje vidno polje. Dokler ga
ni dokončno zapolnil z neskončno belino. Dokler nisem v topem trku spoznal,
kako hitro lahko rajska in nedolžna belina postane mrtva tema ničesar. In nič
ne trči v človeka bolj neusmiljeno in resnično kot zavedanje nemočne krhkosti.
Zdaj si … in zdaj … te več ni.
Prebudil sem se v bolnišnici.
Prepričan sem bil, da je to bolnišnica. Brez vedenja, kako ali zakaj sem prišel
tja. Na nek način sem se počutil odlično in ni mi bilo jasno, kaj počnem tam.
Iz racionalne previdnosti sem se odločil, da počakam nekoga, ki mi bo prišel razložiti
celotno stvar. Ali pa me je morda paraliziral strah pred neznano situacijo, v
kateri sem se znašel?
Na nočni omarici sem opazil svoj
telefon in čez stol vržene hlače, majico, srajco in plašč. Ob postelji so bili
zloženi čevlji in v njih nogavice. Sam sem bil oblečen v bledo modro
bolnišnično pižamo in se niti najmanj ubadal s tem, kako sem se znašel v teh
oblačilih. Prešinila me je fantazija o tem, kako me preoblači brhka medicinska
sestra in med tem tudi sama fantazira o vseh dotikih, ki mi jih namenja in še
vseh ostalih, ki bi si jih lahko izmenjala oba. Vendar ne verjamem v izmenjave
in fantazija pobegne iz misli.
Zadovoljen, ker sem ohranil
kanček smisla za humor in fantazijo, sežem po mobilcu. Nobenih neodgovorjenih
ali prejetih klicev. Nobenih neprebranih sporočil. Nikogar ob postelji, nikogar pred vrati. Kot bi ne obstajal. Vdihnem, se zazrem v strop ter težko in dolgo izdihnem, kot bi s sebe želel
odložiti ... vse. Ali Boga, ali petindvajset let spominov, ali pa kot bi želel, da
je ta izdih zadnji.
Spomnim se, koliko najboljših
prijateljev sem že imel in zmrazi me, ko me prešine, da bi to ne smel biti preteklik.
Skozi bolnišnično okno v poslednjih krčih ječi mestni vrvež in ne uspem najti
niti najmanjšega razloga, zakaj ni na telefonu niti enega impulza. Na to, da
nikogar ni ob meni, možgani – ali srce – raje sploh ne pomislijo več.
Res je, da je vse, kar ti na
koncu ostane, le dvoje – tvoje telo in tvoja duša. In nikdar nisi bolj reven
kot takrat, ko ostaneš sam. Edina revščina, edino resnično obubožanje je tisto,
ko na telefonu nimaš neodgovorjenih klicev, ali neprebranih sporočil, ko nihče
več ne trka na tvoja vrata, ali srce, ali vest, ko molči tvoj domači zvonec na
vratih in ko je vse, kar imaš, hrupna tišina lastnih misli, ki kriči tako
glasno, da si na koncu poženeš kroglo v glavo. Ne zato, da bi utišal hrup,
ampak zato, da bi zopet, četudi zgolj za trenutek, zaslišal in začutil hrup in
pok, ki najavlja: »Bivaš – ne bivaš.«
Legel sem na bok in skozi zgornje
okno iskal sončne žarke, ki so mi bili življenjska toplina, ko sem nazadnje
stal na nogah. Stal na nogah in počasi hromel v resonanci trušča tisočih, ne,
sto tisočih utripov, poljubov, objemov, pozdravov, treskov kozarcev, odpenjanj
jaken, listanj po dnevnikih, molitev pred obroki in resonanci mojega duševnega
in telesnega vakuuma, katerih kakofonija me je priklenila na to posteljo. Na to
dejanskost, ki je bila moja stvarnost ves ta čas, le da sem si pred njo zgradil
neskončne a očitno prešibke zidove.
Nikjer nisem uzrl sonca. Niti,
kot po navadi, skozi polgosto lublansko meglo. Nebo je utripalo v blagi
frekvenci orgazmičnih krčev med sivo in belo in takrat … takrat sem za trenutek
zadržal dih. Brezskrbno sem poslušal, kako mi utrip vsakič kasneje potrka na
prsi. Široko sem razprl oči in po dolgem času, skozi prozorno sivino
bolnišničnega okna, uzrl, kar sem iskal vso jesen.
Nisem pričakoval prve lepotice,
vendar bila je tam. Tiho in ležerno je drsela proti tlom in naznanjala nov čas.
Dolge noči in pomanjkanje svetlobe. In bil sem je vesel. Kajti, ko uzreš prvo,
se ti sramežljivo, ena za drugo, razkrijejo tudi ostale.
Njihova tišina ni prav nič hrupna
in kot že neštetokrat do takrat, sem si lahko predstavljal, kako nedolžno
pristanejo na tla. Tako nedolžno, da tik pred dotikom verjetno pravijo: »Tla,
vas smem poljubiti?« ali pa »Drevo, mi smejo tvoje veje postati posteljica?« in
nihče jim ne drzne odreči ničesar, ker so popolne. Popolne v svoje snežni
čistosti in nedolžni nežnosti.
Vedno več jih je zapolnilo moj
pogled skozi okno, a vseeno sem lahko, če sem si dovolj želel, zrl v vsako posebej.
Bilo je dovolj očitno, da sem zagotovo vedel, da je – moja – jesen pri koncu.
In odleglo mi je. S pogledom sem še zadnjo pospremil do svojega cilja, nato pa
umirjen zaprl oči.
Kljub hrupu in trušču, ki je
vzrojil okoli mene, sem slišal in vsrkal vedno manj iz okolice. Počasi,
snežinko za snežinko, sem pustil, da me objame zima. In kot nekdaj, ko sem se
mlad in naivno misleč, da stvari trajajo večno, vrgel z njo v debelo snežno pokrajino
in ji s poljubi brisal mokre snežinke z obraza, tudi tokrat pustil, da me kljub
mrazu, ki me je objemal, pogreje nekaj več. Nekaj, kar je močnejše tudi od
večnega mraza, ki je tokrat dokončno napolnil moje telo … ko je odšel zadnji
odtenek jeseni in pustil pomlad daleč, daleč za sabo.
Vsakodnevne dolge vožnje iz
Lublane do Kranja in potem zvečer nazaj poskušam karseda izkoristiti. Včasih
tako ekstatično pojem, da pridem na delo ves hripav, spet drugič z nič manj
norosti prestavljam radijske postaje, pri čemer na koncu vedno ostanem bodisi
na programu ARS ali na radiu Ognjišče. Tokrat sem nekje pri Šentviškem predoru
za trenutek prisluhnil radiu Ognjišče. Ni mi bilo žal.
Govor je bil o Aninem skladu in o
velikih družinah. Bolj o velikih družinah kot o Aninem skladu, ampak to
trenutno niti ni pomembno. Pomemben je bil nek stavek, ki mi je bliskovito
prestrelil misli in me prisilil k hrupnem premišljevanju v tišini.
Beseda je tekla o pozitivnih ali
negativnih vplivih številčnejših družin in eden izmed govorcev je izpostavil ekonomski vidik velikih družin, ki je nekdaj urejal na precej naraven način danes
izrojeno a kljub temu nam samoumeven družbeni mehanizem, ki mu pravimo »pokojnina«.
Zdaj, zakaj se pokojnini reče pokojnina in ne kaj drugega, prepuščamo
jezikoslovcem. Naj bo pokojnina, čeravno me asociira na pokoj, dalje smrt in
pogreb.
Skratka gost je postavil drzno
trditev, da v časih, ko pokojnina še ni bila urejena in integrirana kot finančni in socialni mehanizem v obliki podpore starejšim, so si to podporo obetali od svojih potomcev. In
naravno pričakovano je bilo, da, v kolikor si imel veliko potomcev in le te
lepo vzgojene, bodo, ko boš star in betežen, (po)skrbeli zate. Torej, veliko
(ali večje, če želite) število otrok, je bilo boljše zagotovilo, da bo nekdo
poskrbel zate, ko boš star.
Socialistični sistem je to stvar
malce obrnil na glavo, kapitalizem pa jo je kasneje še potenciral in naložil
gromozansko breme na pleča mladim. Kako? Preprosto.
V pokojninsko blagajno vlagajo
mladi, ki vstopajo na trg dela. V kolikor si nekdaj skrbel zgolj za to, da boš
nekoč nekaj malega imel na strani tudi za svoje starše v starosti, si danes
tega »luksuza« ne moreš privoščiti. Enostavno, ker si dolžan(!) dajati del svojega
zaslužka za: svojo pokojnino, pokojnino svojih staršev in pokojnino vseh
ostalih – vrstnikov in njihovih staršev.
Torej, družina, ki ima več otrok,
danes živi tiste družine, ki imajo manj otrok ali celo nobenega otroka. S tega vidika se mi odpira
etično vprašanje pravičnosti. Zakaj je obstoječ sistem, ki nalaga finančno
breme tistim, ki se odločijo za to, da bodo ustvarjali življenje, pri čemer se
odpovejo obilici svojega časa in ga namenijo vzgoji, posledično manj vlagajo v
svoje kariere, posledično manj služijo in zaradi številnih družinskih članov
tudi več trošijo.
Na drugi strani pa imamo družino,
ki s svojim potomstvo ne zagotovo niti naravnega prirasta, kjer po navadi dva
človeka ustvarita le enega potomca in osnovnošolska matematika in logika nam
evidentno pokažeta, da s tem ne pokrijeta niti sebe. Za to so potrebni vsaj
trije otroci. Takšne družine pa so danes izredno redke. Ta dva starša hkrati
lahko več časa posvečata svoji karieri, povečata svoj prihodek, lahko pa tudi
več varčujeta, ker imata zgolj z enim potomcem manj stroškov oz. mu lahko več
nudita.
O solidarnosti in sebičnosti sem
že pisal in očitno bom še. Kajti spreleti me lahko še tako banalna tema, pri
kateri bom ugotovil, da se znotraj nje vršijo sebična dejanja na katera nihče
ne opozarja, morda niti ne opazi. Obstoječi sistem tako ne spodbuja večjih
družin, temveč je kvečjemu ovira in pomislek za tiste, ki bi ali želeli imeti
več otrok ali enostavno prepuščajo število otrok Božji milosti in le ta je po
navadi obilna in obrodi krasne sadove.
Moramo pa biti previdni. Tovrstno
razmišljanje lahko hitro vodi v popredmetenje otrok in pretirano poudarjanje ekonomskega
vidika za razmišljanje o večji družini, kar je napačno. Dejstvo je, da so
družine, ki imajo večje število otrok, družine, ki imajo otroke rade. Takšni
starši ne razmišljajo o tem, kakšno korist bodo imeli od sedmih otrok, ampak se
veselijo slehernega življenja, ki ga po Božji milosti ustvarijo in spravijo na
ta svet.
Namen zapisa je predvsem v
premišljevanju o pravičnosti (morda) zastarelih socialističnih družbeno-ekonomskih
mehanizmih, ki so do negativne skrajnosti mutirali tekom kapitalističnega procesa in
iskanju rešitev za bolj ugodne mehanizme s katerimi bomo zagotovili starejšim
lepo in zasluženo umirjeno starost, po drugi strani pa pravičen sistem za mlade,
ki si žele otrok, velikih družin in veselja pri ustvarjanju življenja, a jim
to sedanji sistem onemogoča ali otežuje.
Zatorej veselo na delo! Pri
reševanju naše prihodnosti v dvojem: iskanju novih, pravičnejših(!) rešitev in
še pomembneje – ustvarjanju velikih in veselih ter življenja polnih družin. A
ne pozabite: brez svetega zakona ni svetega zakona.
Kolikor si želim zatiskati oči
pred resnico ali prelagati breme odgovornosti s tem, da si ponavljam, da krivda
nikakor ni moja, toliko bolj me grize vest. Zakaj? Ker si potem toliko bolj
intenzivno zastavljam vprašanje, ali več njih, kdo za vraga je potem kriv, da
smo kjer smo in kje pravzaprav smo.
In ko se tako intenzivno skorajda
vsako jutro, ko vstanem v kakršnokoli že pač lublansko vreme in vsak večer, ko
ležem v svojo mehko posteljo v svoji topli sobici v centru Lublane, sprašujem
to dvoje niti ne opazim, da med tem čas dobesedno drvi mimo mene.
Vendar se mi zdita vprašanji
vseeno na mestu in očitno sta mi zaradi nekega – meni verjetno še neznanega –
bistva zelo pomembni. Drugače bi jih že razrešil ali pa opustil. Zanimiva je
izmenjujoča dinamika obeh vprašanj, ki mi otežuje odgovor, saj ne vem, katero
od dveh je bolj pomembno.
Ko tako zjutraj mečem koščene
noge spod odeje na tapecirana tla, se zadnjih nekaj mesecev najprej vprašam: »Kje
za vraga smo?« In, da ne bo izpadlo patetično, dejstvo je, da poznam mnogo
vrstnikov, ki jim enake težave verjetno odpirajo podobna vprašanja. Tako ob
jutrih sedim v postelji, gledam na uro in si skorajda v času kosila mislim, kaj
vse bi lahko sedaj že storil, če bi imel, kaj za delati.
Pa si potem prisolim eno zaušnico
z besedami, da »saj je dela že dovolj, vendar to ni delo, ki bi ga želel
opravljati in si z njim graditi kariero, poklicno pot«. Torej si priznam, da
delo je. In priznam tudi tako na glas, da ko bi želel imeti službo – to je
delo, ki bi ga opravljal zgolj zaradi denarja, bi jo lahko že imel. Prav tako
verjamem marsikdo izmed vas, ki to prebirate.
Težava nastopi, ki bi želel najti
delo in poklic, ki bi ga opravljal znotraj svojih znanj in kompetenc in –
utopično – želja in za katerega verjamem, da bi ga opravljal srčno, častno in
zavzeto, ker bi se v njem našel.
Nenehno mi po glavi odmeva: boš
moral prejemati kuverte, če boš želel napredovati, boš moral lesti v rit,
skratka opozorila, ki mi dajejo vtis, da v kolikor bom želel kjerkoli(!)
graditi svojo kariero, bom moral opustiti vsa svoja krščanska načela in postati
eden izmed tistih pohlepnih, podlih, nizkotnežev, ki se povzpenjajo po lestvici
ozirajoč se le na svoj položaj in jih niti malo ne zanima koga vse na tej svoji
poti potlačijo v drek.
Ker bo konec koncev vsak
posameznik odgovarjal za svoja dejanja pred Bogom. Do takrat prepuščam moralno presojo
dejanj takšnih posameznikom njim samim in Bogu. Zase si želim, da ne bi
podlegel takšnemu vsegliharstvu, melanholiji in svetobolju v kolikor mi uspe
dobiti resno delo.
In, ko ugotovim, da je dejansko
stanje stanje popolne neetičnosti, če ne morda celo proti-etičnosti, ki je – po
mojem opažanju – nemalokrat zavestna in ljudje, ki izvajajo tovrstna dejanja
zoper prav in dobro, za takšno ravnanje celo iščejo prav podle izgovore, se mi
porodi drugo vprašanje: kdo mi je ukradel državo? Kdo je kriv, da smo tu, kjer
smo?
Da je razmerje med plačami in
stroški bivanja bizarno nesorazmerno.
Da sploh ni pomembno, kako srdito
se trudim ostati etičen in dokazovati, da sem vreden za delovno mesto, ko pa
vem, da ga bo dobil nekdo, kateri bo - ali kateremu bo očka – dal debelejšo
kuverto.
Da se sprejemajo nešteti zakoni,
ki so sami sebi namen in odvračajo pozornost od resničnih težav.
Da nas neetični mediji in njihovi
novinarji držijo v tem statusu quo.
Da se še vedno delimo na te in
one, navkljub neštetim dokazom in zgodovinskim revizijam z novimi viri, ki so
jih nekdaj prikrivali. Da ne razrešimo te narodne travme in si drznemo reči
bobu bob.
Da se dogaja korupcija na
popolnoma vseh(!) ravneh naše družbe! Ne zgolj na institucionalni ravni, ampak
med nami vsemi. Quid pro quo smo postavili na glavo in sedaj z glavo butamo ob
tla.
In tudi, ko bi tako dolgo tulil z
govorniškega odra, da smo za stanje krivi sami, sleherni posameznik, ki že samo
pomisli na to, da bi z nekim neetičnim dejanjem prišel do osebne koristi, da bi ostal brez glasu, me ne bi čakalo
drugega kot nerazumevanje zavedenih množic ali pa šus v glavo nevidnih klik, ki
so nam ukradle državo.
Polagam vam na srce: nehajte se
slepiti. Naša država je ukradena. Z vsako krivico, ki se godi vašemu bližnjemu,
z vsakim dejanjem, ki vam vsaj malo smrdi, z vsakim politikom, ki vam prodaja
prazne obljube in jim nasedate, z vsakim pristranskim člankom, katerega požrete
brez kančka kritične presoje, z vsakim poskusom razdvojevanja, potvarjanja
resnice in preteklosti, z vsakim očitnim nastopom zoper dobroto kristjanov, z
vsako malo lažjo v šolskem sistemu, z vsakim izpuščenim kriminalcem in
vsakršnim omejevanjem svobode udeleževanja javnih razprav in oznanjanja, vam je
država bolj in bolj ukradena.
Resnično me skrbi dan, ko se bodo
množice tega zavedale in bodo iskale krivca. In se bodo spraševali, ker bodo
dojeli: »Kdo nam je vzel državo!?« In bodo našli krivce, vendar takrat, to vam
zagotavljam, njihovi krivci ne bodo resnični krivci. Ti »krivci« bodo šolski
primer žrtvenega jagnjeta po Girardu.
Prave krivce iščimo v sebi. Vsak
v sebi in pri sebi in svojih dejanjih. Kolikokrat in v kolikšnem obsegu
dopuščam, da se okoli mene ali da sem celo vpleten v neetična in sprijena
opravila. Ko bomo sposobni tega, bomo dobili tudi nazaj državo. Državo, kakršno
si pošteni ljudje zaslužijo. Do takrat pa bomo imeli državo, kakršno si
zaslužijo pokvarjeni ljudje. Sedaj pa se vprašajte, kakšni ste vi in kakšna je
vaša država …
Gledal sem v zrcalo in nekaj iskal.
Ugotovil sem, zakaj gre vse tako hitro, med tem ko jaz popolnoma mirujem. Čas …
dejansko drvi. Od rojstnega dne slehernika dalje se giblje v dvoje smeri. V
preteklost, ki beži proč in prihodnost, ki drvi naproti. V resnici je tako
preprosto razumljivo, da me zaboli, ko se mi utrne.
In jaz? No, če se čas giblje
horizontalno po premici in jaz nisem čas in niti ne morem zasesti časa, mi
potem preostane le vertikala. Lahko se vzpenjam v nebesa ali zlomljen drvim v
brezno. Dlje pa kot sem od premice časa, bolj oddaljen sem od bežeče
preteklosti in ne vpet v njen beg. In dlje kot sem od premice časa, daljšo pot
potrebuje prihodnost, da me ulovi in tako šibkeje občutim, da se mi približuje.
Le dokončni postanek na enem od skrajnih točk moje vertikale ustavi to drvenje
preteklosti in prihodnosti.
Zrcalo je začelo zreti nazaj in
podoba v njem postajati tuja, zato sem odvrnil pogled. Morda je bil sram, morda
strah.
Iz omarice sem vzel deodorant, ga
rahlo poškropil po redkih dlačicah pod pazduho in odložil nazaj na svoje mesto
na polici. Vse na polici je bilo na svojem mestu. Ščipalec za nohte je imel
svoje mesto, rezervna zobna ščetka in celo nova rezervna varčna žarnica, čeprav
ne vem, kaj je počela v tej omarici.
Ob enajstih sva bila dogovorjena
v Tivoliju. Še vedno si je želela moje družbe in ni me motilo. Spal sem bolje.
Še vedno sam, vendar bolje. Nekdo je hodil z mano na kosilo in v knjigarne in
na prebranec in pelinkovec in končal sem z nenehnimi monologi v glavi, ki so mi
redčili lase in povzročali glavobole in na trenutke sem bil prepričan, da sem
zblaznel. Vendar blazen nikdar ni tisti, ki je prepričan, da je zblaznel.
Sedel sem zraven Kocbeka. Ah,
tragični mrtvi literat. Dva. Trije. Pogledal sem, če na kateri mojih ram počiva
tudi moj mali-jaz. Ni ga bilo. Dvomim, da obstaja mali jaz. Morda, ko v klopčič
zvit zaspim pod toplo odejo ali prižet na njeno razgreto telo ali oboje. Večino
mojega bivanja pa obstaja le en velik vsiljiv in sam sebe poln Jaz, ki je
hkrati tudi jaz.
Oksidiran zelenkast baker je bil
kljub toplemu novembrskemu soncu ledeno hladen in moj debeli črni plašč se ni
mogel več upirati mrzlim atomom, ki so se želeli prebiti v varno zavetje moje
kosmate zadnjice. Vstal sem in pogledal na uro. Bil sem točen. Če to pomeni deset
minut prej. In zame pomeni biti točen, biti deset minut prej.
Prišla je z Rožne doline, ki že
dolgo ni več dolina. Temno moder plašč ji je segal do sredine beder. Skozi
debel volneni šal sem videl nagajiv mladostniški nasmešek, ki so ga razkrivala
rahlo dvignjena rdečkasta lička. Lase je spustila in si na glavo poveznila
pleteno baretko.
Prikupno, sem pomislil. In lica in baretka in njena pozibavajoča
hoja in drobcena stopala v drobcenih čevljih in čudovito nekričeče urejeni
nohti in ona in lica in njen skrit nasmešek, ko me je videla. Stopil sem ji
naproti.
»Dan,« sem jo pozdravil, se rahlo
priklonil, jo nežno prijel za desno dlan in jo blago poljubil. Malo za šalo,
malo zares.
Vključila se je v mojo igro
dunajske šole, prijela rob plašča in se tudi sama damsko priklonila.
»Me veseli,« je rekla, ko sem
pustil, da ji počasi dlan spolzi iz mojega prijema.
Zravnala sva se in zasmejala.
Naboj, ki se je za trenutek ustvaril, je popustil in vrnila sva se v svoji
vulgarno dolgočasni osebnosti enaindvajsetega stoletja.
»Kako si?« sem jo vprašal. Ne
tako vljudnostno, ampak tako iskreno, ker me je resnično zanimalo, kako je.
»Meeeeh … gre. Počas se začenjajo
kolokviji in izpiti in te fore. Pa neki štrajkam s telovadbo zadnje čase in se
počutm k en krof.«
Nasmejala me je. Rad sem jo
poslušal. No, rad sem slišal njen glas. Včasih sem jo tudi poslušal.
»In, kam me potem pelješ?«
»Prid.«
Namignil sem ji in korakoma mi je
stopila ob bok. Še dobro, da sem hodil z ležernim korakom brezpotnega bohema in
ji ni bilo potrebno drveče stopicati ob meni, kot moram jaz pogosto ob drugih.
Odločil sem se, da jo peljem v
živalski vrt. Želel sem nekaj banalnega in posebnega hkrati. Ne vem, zakaj,
ampak od nekdaj sem čutil veselje v tem, da sem smel dekleta zabavati na
preprost način. In sprehod je resnični nekaj precej banalnega in opazovanje
eksotičnih živali pa nekaj, česar ne počneš ravno vsak dan.
Resnično posebni dogodki imajo v
sebi vedno jedro popolne banalnosti. Tako se ti vedno znova prikradejo v misli
v najbolj vsakdanjih situacijah. Kot na primer nočno kopanje. Kopanje kot
kopanje, le da skrivnostnost noči in teme dodata svojo misteriozno noto in
naredita iz banalnega posebno.
Všeč ji je bilo, da greva v
živalski vrt in otroško nestrpno je z nogami odmetavala listje s poti, ko sva
hodila po pločniku pod utrujenimi in starimi kostanji Rožnika.
Po pogovoru o moči etiketizacije
in mojem dodatku o mimetičnem plazu po Girardu v filmu »Jägten« sva za trenutek
umolknila, nato pa:
»Je res, da gledaš na ženske zviška?«
Želel sem ustreliti jasni »ne«,
pa me je prehitela lastna misel: »Ženska,
preveč razmišljaš in govoriš neumnosti,« ki mi je podala odgovor, zato sem
si vzel – verjetno preveč – čas za razmislek. Zagotovo preveč.
»Od kje ti to?« sem uspel
izpljuniti. Ajde, Blaž, neki je.
»Govori se. Da daješ ženske v
nč.«
»O … ne, ne. To večinoma počnejo
same, tle nimam nč zravn.«
»Kako to mislš?«
»Simpl. Začnem lahko že s tem, da
se jih večino oblač al kot cirkusantke, slabo plačane prostitutke al pa kot
neposrečene maškare. Ker pa nisem tak in mi videz pač ni vse, dam sem in tja
kakšni tud možnost, da z mano kkšno besedo spregovori. No … to … je pa boleče.
Zame.«
»Zakaj?«
»Ker ne berem ženskih revij in ne
vem, kakšen naj bi bil sodobni moški po ženskih standardih. Ker ne vem, katere
kremice nanašati v katerem delu dneva in me roko na srce boli za to. Ker nisem
pogledu zadnga filma v katerem igra Jennifer Aniston in ker mi dol visi, katero
dieto so ti tokrat prodal in kolk solate poješ na dan, ker vem, da vseen ne boš
premaklna svoje ritke in sem preveč prjazen, da bi ti povedu, da potem nima
smisla imet diete.«
»A vi moški ste pa kej boljši?«
Nisem se hotel prerekat o neumni
temi v katero itak nihče od naju ne spada, zato sem se odločil zaključiti.
»O, ne, ne, ne, ne … ne me narobe
razumet. Večinoma niti ne prepoznam več razlike med moškim in žensko. In, če so
nekateri vsaj na zunaj različni od žensk, so si vsi v bistvu tako strašljivo
podobni.
Praznih glav, plitkih misli,
materialistične zavesti in brezbrižni do kvalitetne ustvarjalnost ter obratn,
nekritični do totalno gnilih stvaritev. Boleče je, ampak pustva to njim in
njihovi povprečnosti, ki nima veze s spolom.
Naju čakajo opice in sloni in
želve!«
Z glave sem ji potegnil kapo in
ji skuštral lase. Nato sem dvignil kapo visoko v zrak in se smejal, ko se je, čeprav
sem podpovprečno nizek, trudila, da bi jo dosegla in mi jo vzela iz rok.
Obstala je in zaigrala jezno
užaljen izraz na obrazu. Nato je počasi potisnila roke pod moj odpeti plašč,
jih sklenila na mojem hrbtu in se privila k meni. Skozi vse sloje njenih in
svojih oblačil sem začutil toplino njenega telesa.
Utrip mi je podivjal in nisem
vedel, kaj storiti. Gledal sem v liste tisočerih barv okoli naju, ji nerodno
previdno poravnal razmršene lase in ji skrbno poveznil baretko nazaj na glavo.
Preden me je tako prikupno od spodaj pogledala, sem za trenutek zakopal obraz v
njeno teme, zamižal in globoko vdihnil vonj sveže umitih las.
»Pejva,« sem ji rekel, ko sem
počasi oprl oči in z navideznim zasukom trupa poslal sporočilo. Razumela je in
me počasi spustila iz objema.
Nerodna tišina mi je pokrila srce
in nisem čutil ne novembrskega mraza, ne sonca, ki naju je iskalo med kostanji.
Vse skupaj je bil en velik skok na slepo in na meni je bilo ali bom skočil, ali
pustil njo samo padati v neznano. Ker ona je očitno že skočila.
Tisti večer sva napravila dolg
postanek v Guinessu. Kolikor je pač dopuščal delovni čas. Nikakor se še nisem
navadil svoje starosti in vse skupaj se mi je zdelo bizarno. To, da je bila
toliko let mlajša od mene in to, da bom pihal že več kot trideset svečk na
torti, ko bo stara toliko kot jaz sedaj.
Vendar alkohol marsikaj izbriše.
Včasih je dovolj že, da zgolj zamegli. Gube, telesna nesorazmerja, tike,
starostne razlike, madeže pod pazduho.
Slovo je bilo nenavadno. Nikdar
se nisem tako poslavljal. Tujčevsko. Brezbrižno. Hladno. In ne zgolj zaradi
novembrskega hlada ob dveh zjutraj, ampak zaradi tega, ker se je poslovila kar
tako, nenadno. Med hojo proč je med lublanske fasade zaželela: »Čau.« Jaz pa
sem obstal na mestu in čakal vsaj pogled. Vse kar sem vedel o njej, je bilo
njeno ime, to da pozna Roka in sem in tja obišče kak literarni večer.
Čez slaba dva tedna sem šel na
Marnovo branje. Bil je moj anonimni mentor. Sem in tja sem si ga drznil
vprašati za kak nasvet glede pisanja, glede branja, glede avtorjev, glede
pijače, glede tistih, ki so mlade in imajo rade boheme in glede tistih, ki jih
ne bomo nikdar videli ob sebi. Ni dojel, kaj mi pomeni, niti ni dojel, kako
drobnega in nepomembnega se čutim ob njemu.
Bil je zakoten lokal, vendar
prijaznejši od marsikaterega prostora, kjer se je po navadi prebiralo svoje
izlive črnila. Sedel sem za šank ob steno in naročil pivo. Počutil sem se varno
in domače. Ne da bi vedel, kaj od tega bolj, sem se začel spraševati, kdaj se
je to zgodilo. Moj dom naenkrat ni bil več dom. Bil je le večerno pribežališče
pred mrazom, dežjem, nesramnimi psi, ki te zamenjajo za neuporaben hidrant. Moj
dom ni bil moj dom. Bil je moja omara, moj pralni stroj, moja pisalna miza, vse,
le dom ne.
Kljub vsemu nisem imel občutek,
da sem brezdomec. Kajti sedaj je bil lahko moj dom marsikje. In ne brezdomec,
postal sem domoiskalec. Zdomec. Popotnik. Vendar ne ravno popotnik, ker ta rabi
pot. Morda tudi popotnik, če je pot v pekel tudi pot. Prosti pad z zanko kot
edina rešitev. Pa vendar pot ni cilj in takšna rešitev ni del poti.
Tako sem se tisti trenutek, v
tujem in tamčnem kotu zanikrnega šanka, ko sem iz pločevinke pil napol hladno
pivo in si zdaj z eno, zdaj z drugo roko podpiral glavo, bolj doma in bolj
domačega kot kjerkoli drugje v zadnjem času. Postajal sem senca in bilo mi je
vseeno kdo stopi name in kako daleč padam.
Po branju sem stopil na zrak.
Roko na srce, nisem razumel, v čem naj bi bil Marn boljši od mene. Zdelo se mi
je, da smo vsi skupaj najmanj blazno zanič in popolni amaterski pisuni. Videl
sem izstopati sebe in videl sem kup samovšečnih poetov zaprtih v majhen krog
en(ak)omislečih, ki so se v spodbudo nekritično tolkli po ramenih in drug
drugemu pihali blage sapica v mala jadra egoistov. Jaz pa sem sam stal na
ogromni čezoceanki in čakal, da napoči čas, da se napolni in bom izplul in jim
vsem po vrsti pokazal, kje je njihovo mesto. Ali vsaj končno ugotovil, kje je
moje.
Presenetila me je. Očitno je bil
to njen modus operandi. Zdrznil sem se in zaklel. nisem bil več doma. Nisem bil
več varen.
»Kako si? Ti je blo kul?«
»Bo kul, k se umirim.«
»Marn, bedak … ti je bil kul?« je
ponovila. Očitno ni dojela, da se namerno izogibam vprašanju.
»Ja. Pa ne. Teb?«
»Men je odličen. Taprav poet.
Nastop, metafore. Hud je.« Očitno ima res vsak pes svoj hidrant.
»Kul.«
»Ooooooooo, a slučajno zaznavam
foušijo?«
»Ne vem. A hod papež srat v gozd?«
Nič od tega ni imelo smisla. Niti ta pogovor. »Ej, jest bom šel počas,« sem ji
rekel in za vsak primer z roko v žepu preveril, če imam še vedno orodje med
nogami. Tako očitno se mi je ponujala, jaz pa … nič.
»Te pospremim? Na Viču si, ane?«
Kako je to vedela?
Iz žepa sem vzel prisrčnico in
naredil požirek.
»Boš?«
Vzela je brez oklevanja in
naredila dolg požirek. Bilo je vseeno. Bilo mi je vseeno. Koliko let ima,
koliko let imam jaz, kako dober je Marn, kako ve, kje živim, kam greva, zakaj
greva. Prikimal sem ji in viteško ponudil levico. Oklenila se je je in
zakorakala sva v jesenski hlad lubalnskih oranžnih noči.
Nekje na pol poti je iz mene
šibko pobegnil in v stisku glasilk izdahnil najšibkejši delec ustvarjalčeve
krhke duše. Pesnikove vice.
»Kaj pa moja poezija?«
Nekje sem slišal pisk vlaka. In
lajež. In popevanje fantov z vasi, ampak petje je prihajalo iz centra mesta. Zavohal
sem pečen kostanj, čeprav so bile vse ute že zaprte, in hladen piš Lublance in
ribarnic pod lublansko tržnico. Zvonovi stolnice so odbili polnoč in vsak ton
donečih zvonov sem slišal jasno razločno. Mačka je zapredla nekje nad nama in
nekje, verjetno blizu Prešerca, se je pričkal mlad parček, ki v resnici ni bil mlad.
Vse sem slišal, le ona je molčala. Predolgo molčala.
»Po pravici?« je vprašala. Ne, po
navadi veliko raje poslušam laži, ampak zate naredim izjemo.
»Ajde. Da vidm. Prenesem udarce
na gobec, bom pa še to.«
»No … ammm … tvoje pesmi mi niso
preveč všeč.«
Nič nisem rekel. Tiho sem hodil
dalje in čakal na naslednjo rundo. Zdelo se mi je, da čaka, da bom nekaj rekel
in dobil sem občutek, da moram dejansko nekaj reči. Zato sem izustil prvo, kar
mi je padlo na pamet. Po navadi ne preveč pametna odločitev.
»Kaj pol delaš tle? Z mano … ob
men. Hodš že drugič z mano prot bloku in me držiš pod roko?«
Prišla sva do Kongresca. Bil je
prazen. Osvetljen z oranžnim sijem, ki je prodiral lebdeče meglice. Lublanski
grad je kot angel bdel nad mestom, midva pa sva – dve izgubljeni duši, ena
zagotovo – sedla na klopco sredi parka.
»Vseeno mi je za tvojo poezijo in
tvoje blodnje, k v resnici niso ti, ampak tvoj beg pred samim sabo.«
»Mhm …« Poslušal sem jo. Zadnje
čase so me rade secirale. Dajale v nič, se napajale z mojo patetiko, iskale
temne prostore mojih misli in upale, da bodo kdaj zapisane v nesmrtnosti. Morda
celo mojih pesmi.
»Zanimaš me ti. Kot človek, kot
oseba. In upam in verjamem, da ti loh pridem tolk bliz, da mi boš dovolu, da ti
snamem tudi zadnjo masko.«
Pogledal sem jo. Verjetno prvič
naravnost v oči, vendar ne v oči. Verjetno je govorila resnično in iskreno.
Pomislil sem, da morda po dolgem času zrem v obraz osebe, ki mi vrača poglede
zaradi mene in ne zaradi moje javne persone.
Zajel sem sapo in se zazrl
navzgor proti gradu. Počasi sem izdihnil in pustil, da se neštete misli
usedejo. Mogoče upal, da se zgostijo v eno. Mogoče, da izginejo.
»Blaž,« sem jo slišal v blagem
šepetu, »kaj se je teb zgodil, da si tako zjeban?«
Razmišljal sem. Ne to, kaj bi
rekel. Ampak to, ali bi izrekel. Pustil sem tišini, da odgovori, vendar je postala
prehrupna.
»Veš, včasih daš vse in vse
zgubiš … in pol se ti zdi, da nimaš več česa dat.«
Vstal sem in ji z dlanmi prekril
lica.
»Hvala za spremstvo. Se vidva,
k se vidva,« sem ji rekel, se na petah obrnil in odkorakal proti stanovanju.
Mogoče tudi domu.
Obstaja več načinov, kako utišati
hrup. Eden izmed njih je ta, da se spraviš zaklepati kolo z druge strani kot po
navadi. Zrcalen položaj in nenavadna situacija pripravita telo do tega, da se v
polnosti osredotoči zgolj na premišljene gibe potrebne, da boš pravilno vstavil
ključ, obrnil v pravo smer, speljal verigo pravilno in na pravem mestu zaklenil
žabico.
Ravno sem se nažrl tajske hrane
in se odpravljal proti NUK-u. V NUK je vedno dobro oditi. Tako, od časa do
časa. V tiste hladne marmorne plošče, med odmeve korakov in neskončne debate
vedno novih in novih vedoželjnih študentov in učenjakov je ujet nek nesmrten
duh časa, katerega vedno znova v polnosti vsrkavam in z njim krpam v času
izgubljene kose duše.
Teden po tisti zabavi v Brooklynu
sva se z Nino spet srečala. No, očitno je nekako izvedela, da berem del svojega
gradiva, ki ga pripravljam za svojo prvo pesniško zbirko. Branje je bilo na
Nebotičniku in nisem bil slabo plačan. To, da še nimam založbe, ki bi izdala
moje pesmi, izdaja v samozaložbi pa ne pride v poštev, niti ni tako pomembno.
Pogoj večine založb je pač, da jim predstavim tudi svoj drugi roman, ki bi ga z
veseljem spravili med bralce, a zanj nimam niti osnutkov dobro urejenih.
Na Nebotičniku ni bilo veliko
ljudi, ki bi jih poznal, vendar je bila kavarna kljub temu polna. To mi je
všeč. Tako ni tistega navideznega pritiska, tiste zoprne vljudnostne dolžnosti,
da stopiš do vsakega znanca posebej, si natakneš že precej dotrajani umetni
nasmešek ter jim sladkobesedno počasi in previdno oblizuješ anus.
Bilo je nekaj znancev. Vendar to
so takšni, ki so tam iskreno zaradi tvoje poezije in ne po kakšni posiljeni »prijateljski«
dolžnosti. Veseli so pomežika, nasmeška, rahlega priklona z glavo in dovolj jim
je že to, da smejo v živo utripati z razgaljenim poetom na stolu.
Med odmori, ko je Rok omamljal
obiskovalce s svojimi kantavtorskimi mojstrovinami, sem imel tako čas, da sem
se v miru počil za šank in užival v hladnem pivu. V drugem odmoru je prišla do
mene. Bil sem nekje na polovici piva in polovici poti do Firenc. Z eno potjo
krajšo od druge in ne popolnoma prepričan katero. Umirjeno je prisedla na stol
poleg:
»Hej,« je rekla z nizkim glasom,
ki je spominjal na pomirjujoče mačje predenje.
Obrnil sem se proti njej. Nisem
je prepoznal in to ji je bilo jasno in ni mi zamerila. Steklenico sem pridržal
pred usti in med ugotavljanjem, kdo bi ona bila, iskal besede s katerimi bi jo
pozdravil. Popolna blokada. Leve in desne hemisfere.
»Nina. Iz Brooklyna. En teden
nazaj. Ja?«
»O!« Dojel sem. »O … oprosti za
zadnjič. Am … in? Mislm … hej! Kaj pa ti tle?«
Verjetno ne najboljši pozdrav
nekomu, ki si je vzel čas in prišel poslušat tvoje žolčne izbruhe.
»Rok Frantar ... Roki. Poznam ga že
iz mlajših let. Ne neko biblično skupino sva skupej hodila.«
»Aaaa … Roki. Zanimivo,« jaz in
moj ego. Itak, da ni prišla zaradi mene! »Jap, Roki je kr car. Sva že večkrat
združila najino ustvarjanje v nekakšen pesniški kabaret.
»Nisem vedla, sem pa slišala. Od
drugih.«
»In?« se mi je res dobro zdelo, »si
rekla, da morš it poslušat tega čudaka, kva to piše in bere, ane?«
»Nekaj takega, ja.« Zahihitala se
je, jaz pa sem se izgubil med potepom po njenih ustnicah in čarobnih kotičkih
obraza ter začutil pritisk na mestu, ki ga navadno ne čutim med branjem ali
pavzo med branji.
Roki je ob bučnem aplavzu končal s svojimi
popevkami in napovedal tretji krog poetičnega boksanja s kopico klinčev in
udarci pod pas. Sedel sem na ravno prav visok barski stolček, primaknil
mikrofon k ustom, se odkašljal, da sem očistil grlo in ujel glasnost mikrofona,
potem pa šel takoj v oster napad.
Ob enajstih sva s Frantarjem
zaključila z najinimi blodnjami. Ljudje so ploskali, nekaj jih je celo
navdušeno žvižgalo jaz pa sem samo hotel na pivo v Guinnessa. Vzel sem svoj del
honorarja, se poslovil od Roka in šel. Na poti čez Slovensko me je dohitela.
»Ej, bedak, a si res tako zabit
al se samo delaš?«
»O,« nisem vedel kaj bi, »sori,
res. Mogu sem ven iz tistga hleva in nujno rabm en dober pir. Se mi prdružš?«
»Ne vem … a smem?«
Skomignil sem z rameni. »Probej.«
Hladno je bilo. Prijela me je pod
roko in nadaljevala korak ob meni. Ko me je prijela, se nisem zdrznil in to me
je zaskrbelo. Nobenih mravljincev, spremembe v utripu, nič. Pogledal sem jo.
Tiho je hodila ob meni. Na semaforju pri Kazini je naslonila glavo na mojo
ramo. Ob vdihu me je vsega napolnil znan vonj, vendar ne takšen, ki bi ga vezal
na kakšno osebo, temveč takšen, ki me je spomnil na nekaj bolj osebnega. Ne
neke trezorje v meni, v katere sem za debela jeklena vrata zaklenil norčavost,
blebetanje v tri krasne, nepremišljene dogodivščine, skromne pozornosti in
petje pod tušem. In zazdelo se mi je, da jih lahko počasi, trezor za trezorjem,
odklene in izpusti točno takšen vonj.
Zgodilo se je nemogoče. Kostanj
se mi je posušil, kar pa se jih ni posušilo, jih je napadel nek zlobni črviček
in mi jih izpraznil. Zato sem moral večerjati suho klobaso. Kar niti ni tako
slaba večerja, pravzaprav au contraire, dasiravno bi bila še boljša, ko bi ob
njej lahko jedel še kak dober kos koruznega kruha in srkal kokakolo s
pollitrskega kozarca.
Potem se je zgodilo tisto malce
bolj verjetno. Med rezanjem klobase sem – itak - gledal in se čudil nad
neskončno neumnostjo človeških bitij, ki je ovekovečena in predstavljena urbi et
orbi na portalu Youtube. Neverjetno, kako hitro nožek zdrsne s klobase in
zareže v prst! Malce sem preklinjal, poškropil tipkovnico s krvjo med tem, ko
sem želel ustaviti predvajanje posnetka, potem sem začel preklinjati malo bolj - sočno in glasneje,
skočil v kuhinjo po papirnato brisačo, ki je seveda nismo imeli, malo spiral
pod vodo in na koncu zavil prst v servet.
To je bilo nekaj trenutkov
preden sem se spravil pisati današnji zapis. Pred tem sem nedeljski dan
preživel v vicah, katere si zasluži vsakdo, ki spije več kot dva pira v večeru.
Da o tistih, ki spijemo osem in več piv, ne govorim.
Skratka bil sem slab, utrujen in
ubog. Domači so me povabili v gostilno na nedeljsko kosilo. Brez pomisleka sem
se navdušen odzval. Sicer sem bil popolnoma brez apetita, ampak nič za to.
Juhico sem pojedel. Večino časa sem preždel na školjki. Tokrat vsaj bruhal
nisem. Na poti domov, sem se ustavil še v rojstni hiši in še tam za trenutek
pogrel pokrov školjke. Vendar neko utelešeno zlo ni zamenjalo prazne rolice
papirja in sem moral potem kot kak kreten z napol spuščenimi gatami skakati po
kopalnici in iskati svežo rolico. Kretensko in zlobno od tistega, ki ni sposoben zamenjati rolice, ko porabi ves papir.
Ko sem prišel domov, sem vzel še
en aspirin in zaspal. Kot top.
Tokratni povod je bilo srečanje s
prijatelji/sošolci iz osnovne šole. Nekakšno obeležje valete, ki se je zgodilo
X let nazaj. Bi povedal koliko, pa ne bom. Zadnje čase prebolevam nek kompleks
in mi ni prijetno o letih govoriti.
Prijetno je videti ljudi s
katerimi si preživel precej čudnih, zabavnih, stresnih, ljubezenskih ali
totalno bizarnih trenutkov, še posebej pa ogromno preobrazbo iz otroka v
najstnika. Nisem vedel, kaj pričakovati. Z večino smo tako ali tako povezani
preko facebooka in načeloma vem, kaj se dogaja v njihovem življenju in obratno.
Pa vendar je osebni stik nekaj popolnoma drugega.
Večinoma smo ostali isti.
Mentalno. Odrasli otroci, moški z bradami, plešami, odvečnimi kilogrami, ženske
s prsmi, ličili, neko iskro v očeh, ki jo dobijo dekleta pri naših letih iz
tega in onega razloga - bodisi, ker bi želele biti že poročene, ker bi imele rade družino, princa na belem konju ali kaj takega, imajo pa le povprečno službo, korak iz danes na jutri in neuresničene iluzije. Oddahnil sem si, ker sem videl, da nisem edini totalni
zavoženec.
Od nekdaj sem vedel, da smo
zablujena generacija. Le nisem si mislil, da smo tako silno zabluzili.
Vprašanje kje in kdaj in kdo je kriv za to … Nihče še nima družine. Nekateri so
v zvezah, vendar nisem dobil občutka, da bi kdorkoli norel od silne želje po
družinskem življenju. Vsak je prišel sam. Dekleta brez moških spremljevalcev,
moški s svojimi boljšimi polovicami doma. Večina v nekih prehodnih službah,
nekje med željo po delu, željo po zaslužku, željo po preživetju in željo po
živetju.
Ne, da bi bilo družinsko
življenje nek standard, za človeka vredno življenje, pa vendar je to nek
pokazatelj zdravega osebnostnega razvoja. Nekaterih zvezdnikov ni bilo. Ni bilo
avanturistov, motoristov, ni bilo tistih, ki so se razselili po Sloveniji, ni
bilo nekaterih o katerih nihče več ne ve nič. Kje so, kaj počnejo.
Povečerjali smo, se vmes več ali
manj zabavali, režali bedarijam iz otroštva, zmožni samoironije smo se večinoma
režali tudi našim zavoženim življenjem, pili pivo in se po večerji odpravili
piti dalje. Nekateri so odšli domov, jaz svoj dom še iščem, zato sem šel z
drugimi naprej.
Prva postaja Brooklyn. Ta postaja
nikdar ne razočara. Vedno odličen ambient, kul natakarice, sproščen in vesel
folk in pivo brooklyn. Okoli dveh (morda treh) sva ostala le še dva. Zvlekel me
je v Topa. Popoln kontrast me je tako šokiral, da sem nujno moral spiti še dve
pivi. 4€ za smrdljivega heinekena!? Od šoka bi skoraj naročil še enega Jacka,
pa bi verjetno še zanj dal kakšnih 15€.
Top me je do konca izpraznil.
Lublanska malomeščanska jara gospoda, fantki in punčke (pre)bogatih
pohlepnežev, ki uživajo na visokih položajih. In v istem prostoru njihov popoln
antipol, ljudje z roba družbe, ki verjamem, da komaj pridejo čez mesec, a jim
je pomembno to navidezno druženje z lublanskimi bogatuni kot potrditev, da je
tudi njihovo življenje nekaj vredno. Vsi tako presneto popolni ... ampak niti ne. Patetično. Obojestransko patetično. A,
verjetno nič manj, kot moje življenje.
Ob petih sem legel v svojo veliko prazno posteljo s svežo posteljnino. Uničen,
izpraznjen in utopljen v neznani količini piv. Vendar umirjen. Mogoče, ker sem
spoznal, da ne tavam sam po tem gozdu polnem neskončnih podob in brez enega
samega kažipota. Vesel sem bil, da sem srečal te ljudi, ki sem jih kar precejšen del svojega življenja videval vsak dan osem ur na dan.
Mogoče pa me je mirilo to, da sem spet razmišljal o svoji slavni patetiki, ki jo
pred svojimi strahovi o resničnosti tega zavijam v celofan imenovan –
romantična duša. Vem, da sem odtaval predno sem zaspal. Spil kozarec Cedevite z
aspirinom in zapisal na zid:
Na zabavo sem želel iti ravno
toliko, kot želi najstnik na ogled sejma traktorjev s starimi starši in
društvom upokojencev Lendava. Najraje bi se zlil s tistim usnjenim stolom za
pisalno mizo, iskal kako visoko lahko sedim in kako nizko ga lahko spustim. Zaprl
bi oči in čakal, če me boš prišla zbuditi, če me boš objela preko prsi in
zakopala svoj nos v moje lice.
Premislil sem si in se spravil k
sebi z eno konkretno klofuto. Nekaj časa sem še zrl v minljivo podobo v
ogledalu. Nič ne teče hitreje kot čas, ki se ustavi. Ostal sem zamrznjen tam
nekje, kjer so bili problemi popolnoma drugačni in nisem znal prestopiti v ta
čas, kjer so problemi življenjskega pomena. Vse okoli mene je minevalo,
vključno z mano, jaz pa si tega nisem želel priznati. Vprašanja o ljubezni so
se odpirala sama od sebe vsakič, ko sem zvečer legal sam spat ali pa, ko sem se
zaljubil in nisem bil ljubljen ali pa, ko so prišle k meni, pa so odšle z
drugim.
Stopil sem pod tuš in si
privoščil konkretno krop prho. Na zaradi por ali zdravja, ampak zato, ker sem
lažje prenašal fizično bolečino, ki je s spancem minila, kot pa tisto presežno,
ki ni minila niti v sanjah, v katerih si vedno znova sedela ob meni in sem se
smel ljubiti s tvojim nasmeškom. Kar je bilo krasno, a po njih je vsakič prišlo
jutro z novo brazgotino na srcu. Ali na možganih ali kjerkoli je že pač mesto,
ki boli, ko boli, ker nisi ljubljen.
Domofon je začel divje zvoniti.
Premočen sem topil spod tuša, si ovil brisačo, stopil do vhoda in dvignil
slušalko.
»Ja?«
»Kva je. Si zrihtan?«
»Lih spod tuša. Prid gor.«
»Dobr. Dej pohit.«
»Prid gor …«
Odklenil sem vrata in ga počakal
med podbojem zavit v brisačo.
»Čer,« mimo je prišla soseda in
sem jo spontano pozdravil.
»Fant, stopi noter. Se boš ja
prehladu.«
»Hvala. Čakam prjatla.«
»A …« Takoj mi je kapnilo, kaj je
mislila s tem »a-jem«.
»Ne tko … greva vn na eno zabavo.«
»Mhm, razumem. Veš, sem precej
liberalna ženska.«
»Ja, jaz pa ne. Ne eno ne drugo.
Na ženske greva! Na bejbike. Pa kakšno bom poskusu dam prpelat in se z njo
ongavlat cel večer.«
Spačila se je in se odpravila
dalje po stopnišču. Premalo poznam svoje sosede. Očitno me oni bolje, da smo
tako na »ti«.
Pero se je končno privlekel po
stopnicah do petega nadstropja. Zaploskal sem mu.
»Bravo budala. Povej drugič, te
pridem dol iskat. Bo hitrej, če te nesem.«
»Ajde tiho. Kej si, model?«
»Evo me. Pejt not. Deset minut,
pa greva.«
Zaprl sem se v kopalnico in začel
brisati še vedno premočeno telo. Gledal sem mesta, kjer so nekoč bile kolikor
toliko čvrste mišice. In mesta, kjer ni bilo ne duha ne sluha o vsej maščobi,
ki je sedaj obešena na mojih kosteh.
Oblekel sem gate in se odpravil v
spalnico do konca preobleč. Nisem veliko izbiral. Kavbojke, majica, pulover iz
nabora treh sivih puloverjev in pisane nogavice. Ogrnil sem si suknjič, z dvema
pritiskoma na gumb stekleničke Armanija nadišavil zoper alkoholne hlape in
zapel uro na zapestje.
»Kje si?« Našel sem ga v kuhinji.
»A, kar po domače? Okej. Dej potem še zame enga.«
»Mam že vse prpravljeno,
prjatu. Na zdravje.«
»Čin, čin. Kam točno greva?«
»Psihologinje imajo žur v
Brooklynu. Kva pa to?«
»Model. Sej odrastu ne boš nikol
ane?«
»Tiho. Govoriš, k da bi jih mel
že vsaj petinštrdeset. Šla bova tja, fajn se bova mela, vsak bova vsaj eno
domov odpelala in bo zakon. Ja?«
»Ne vem. In ti men, da bo to
bohemska družba in nej vzamem pesmi s sabo. Kreten.«
»Zakaj?«
»Psihologinje, psihiatrinje,
nevrologinje, možganologinje, seksologinje, vse človekologinje so daleč od
bohemskega življenja. To nenehno analizirajo, tehtajo, preučujejo, predalčkajo
in definirajo. In jaz naj se tam pred katero slečem do srca in ji prebiram
svoje pesmi? Ne, hvala.«
»Prav. Dotoč pa tih bod.«
Nazdravila sva. Še nekajkrat.
Zadržala sva se do pol desetih, potem sva se peš odpravila do Brooklyna.
avtor: Miha Poredoš
Prostor je bil poln. Nabito poln.
In ne lažem, če povem, da je bilo tam več kot devetdeset odstotkov ženske
populacije. Nisem bil čisto prepričan, ali me to veseli ali zbuja v meni nek
obrambni mehanizem in se bom zaradi tega zaprl vase.
Verjetno drugo. Pero je šel
pozdravit nekaj kolegic in znank. Našel sem prosto mesto za šankom, se naslonil
in naročil pivo. Lenobno sem dvigal vrat steklenice k ustom in nagibal, da mi je hladen
pale ale počasi stekal po grlu. Zanimivo, kako se vedno najde denar za alkohol.
Bil sem napol konec s tretjo steklenico, ko sem sloneč na šanku izza desne rame
zaslišal:
»Hej!« Nisem bil prepričan, če to
leti name. Nagnil sem se nazaj on pogledal levo in desno. Na levi je bil
parček, ki je vehementno užival v poljubljanju. Ostalo je le še bitjece na
desni.
»Hej,« sem lenobno odvrnil.
Pogled mi je obstal na najbolj popolno srčkanem nosu, kar sem ga kadarkoli
uzrl. Vsa popolnost dekleta pred mano je bila zgrajena okoli tega drobnega
organa za okušanje brez fizičnega dotika.
»Dolg dan?« me je vprašala.
»Dolgo življenje,« sem obremenjen z neobremenjenostjo odvrnil.
»Nina!« Glasba je bila precej
hrupna in morala se je dreti.
»Blaž!«
»Nisi psiholog, kajne? Asistent?«
»Ne. No, ne tehnično. Nekje v tem
kotlu okoli ribari tisti, kateremu nocoj asistiram. Načeloma pa sem bolj volk
samotar. Ti?«
»Drugi letnik.«
»Hej, danes sem res gnila družba
... Pejd rajš poiskat koga, ki ti bo polepšal ta večer in se ne ubadaj preveč z
mano. Brez zamere ... Nina.«
»Čudak.«
»Čudovita si. Ne zavrzi tega.
Lepo te je blo spoznat.«
Na eks sem spil, kar je ostalo v
steklenici in se odpravil domov. Pero se bo že znašel. Vprašanje je, če se bom jaz.
Ni mi bilo čisto jasno kaj sem storil in zakaj sem odslovil Nino. Šel sem do Kongresca in
zavil do Lublance. Noge sem vlekel po tleh in teža nekega bremena se je poznala
v mojih korakih. Nisem šel domov, po drugi strani pa, kje je dom, če ne tam
kjer je tvoje srce? Ampak tja nisem smel, ker mi že dolgo ne bi več odprli vrat ob
tej uri. Ali kakšni drugi ... Zavil sem proti Špici in opazoval sapo, ki je z vsakim izdihom postajala oblak in si mislil, da z vsakim izdihom izdihnem del duše.