Zaupanje in iskanje

Pred dnevi sem sedel s kolegico ob pijački in klepetal o tem in onem. Ker nisem vešč klepetanja, sem počasi želel spremeniti temo. Sicer tako vedno zajebem vsak pogovor in vsak odnos, ampak sem in tja se razvije čudovita debata vredna mojega časa, kisika in pozornosti sogovorcu. Kot trden pričevalec sem ji, vedoč, da je verno katoliško dekle, postavil vprašanje, ki ga pogosto postavim svojim kolegom:

»Kako pa kaj tvoja vera?«

»Odlično. Vse imam. Našla sem Boga.«

Malce me je presenetila, ampak če kaj vem, pa itak ne vem dosti, je to, da Boga ne moreš najti. Ne moreš ga spoznati. Zato sem ji rekel:

»No, to pa ne verjamem. Verjetno misliš, da si ga našla. Ampak bod pozorna. Nobene stvari na svetu ne moreš spoznat v popolnosti. Tisti, ki mislijo, da so spoznali Boga, da so ga našli, se na koncu najbolj zlomijo.«

Ni dojela debate, ki je tekla dalje. Trdila je, da ona lahko spozna. Da ima kolegico s katero sta že deset let prijateljici in jo pozna zelo dobro. Pustil sem jo pri svojem, bo povedala, ko bo ta kolegica prvič spala z njenim tipom ali pa, ko bo šla študirat v tujino in jo po dveh letih pozabila, in se odločil, da zapišem nekaj malega o tem.

Najprej trditev: nobene stvari na tem svetu ne moremo spoznati ali najti v polnosti. Kdor trdi, da je neko stvar našel in dokončno spoznal, jo je isti hip izgubil. Vse se spreminja. In nenehno spreminjanje zahteva, da stvari vedno znova in znova spoznavamo.

Primer: vsak odnos. Sleherni odnos je potrebno graditi. Kaj pomeni graditi odnos? Pomeni spoznavati partnerja v odnosu. Ljudje, ki mislijo, da so svojega partnerja spoznali in so v to prepričani, obsodijo svoj odnos na propad. Kar naenkrat postane vse rutina, razdalja med njima se poveča in odnos propade.

Oba se spreminjata in oba se morata tega zavedati. Ker pa se oba spreminjata, se morata nenehno znova in znova spoznavati in graditi odnos. Naj gre za odnos med zaljubljencema, prijatelji, zakoncema, sodelavci, starši in otroci…

In kaj ima to z zaupanjem? Vse. Osebno sem postal hladnokrven prasec. Ne zaupam več nikomur, ker so me ljudje, ki sem jim zaupal (nekaterim celo več, kot bi smel), presenetili, zajebali, razočarali, pustili na cedilu. Vsakič znova sem bil prizadet in ranjen. Zakaj? Ker sem jim zaupal. Zaupal pa sem jim, ker sem mislil, da jih poznam. Da se »poznamo«. Vendar oni so se spreminjali, jaz sem se spreminjal, naš odnos pa ni rastel skupaj z nami, ampak je ostal tak, kot v trenutku, ko smo mislili, da se poznamo.

Če imam kakšen nasvet, ki bi si ga drznil dati, je ta: ne zaupaj nikomur. Ne zaupaj beraču, ne zaupaj šefu, ne zaupaj sodelavki, ne zaupaj kolegici, kolegu, ne zaupaj niti svojim staršem, niti svojim otrokom! Ne. Zaupaj. Nikomur.

Spreminjaš se ti, spreminjajo se oni. Nekega dne ugotoviš, da tvoja mama ne razume, da želiš slikati na svilo, ti reče, da te ne bo več živela in te vrže iz hiše. Ali pa ugotoviš, da tvoj sinko dila travo gimnazijcem, kar ti stre srce. Mož gleda porniče večkrat dnevno, zato se ne stisne več k tebi in ti šepeče, da te ima rad. Ne zaupaj jim. Ne poznaš jih.

Povprečen odnos traja sedem let. V tem času se stvari toliko spremenijo, da se oddaljimo drug od drugega. Vendar, da ne bo vse tako črnogledo, se smemo vprašati, kaj lahko naredimo, da si bomo bližje? Lahko se spoznavamo. Spoznavamo, iščemo drug drugega, gradimo odnos. Ti si moj drugi. Ne poznam te in te nikoli ne bom. Lahko te pa spoznavam. Preko komunikacije, druženja, razumevanja, sočustvovanja in odpuščanja tvojih napak. Pa si sposoben početi isto?

Takšni odnosi so večni. Odnosi iskanja in spoznavanja.

Tudi pravi vernik Boga nenehno išče in ga spoznava, kajti Bog je še toliko bolj drugačen, ker je čisto Drugi. Kdor trdi, da je Boga spoznal, ga je že izgubil. Ob prvi krivici bo krivil Boga in se od njega oddaljil z očitki, da ni vedel, da je On tak.

Enako je v odnosu. Tisti, ki se zadovoljijo s spoznanjem partnerja, bodo ob prvi razpoki, prvem zunanjem znamenju spremembe klecnili, se prestrašili ne(po)znanega in začeli uničevati z očitki da, »ti nisi takšen«, »nisi več isti«, »nisi oseba, v katero sem se zaljubil/-a«. Seveda ne, ker se vsi spreminjamo.

Jaz tvoje spreminjanje sprejemam. Vendar ne vem, kako in v katero smer se spreminjaš in ti ne zaupam, ker me boš nekoč prizadel. Nikomur ne zaupam. Niti sebi ne, ker vsak dan kaj novega izvem, kar me preseneti in zahteva premišljevanje.

Literat naj bo

Zbudil sem se na kavču v dnevni sobi. Niti se ne spomnim, da bi na istem mestu zaspal. Pojedel sem vseh devet McNugettsov in zraven mene je ležala odprta škatlica iz katere sta smrdeli dve sladko kisli omaki. Dobro jutro, smrad smrdljivi!

Ozrl sem se naokrog. Pri nogah so mi ležale hlače, na tleh majica in nogavice. V kuhinji sta čez stol obešena počivala pulver in skunjič. Rekelc. Suknjič.

Odprto škatlico sem zaprl in odložil na tla. Poleg je bil tudi prenosnik, katerega ventilator je dajal občutek, da bo zdaj zdaj poletel skozi strop in odjadral v širni svet. S prstom sem podrgnil po sledilni ploščici. Svetloba ekrana je izvedla blitzkrieg na moje oči in za trenutek sem zamižal. Ko sem jih ponovno odprl, sem vidl odprt brskalnik s tremi zavihki in odprt Word. Sranje.

Facebook se je samodejno posodabljal in dopoldanski nadobudneži so že veselo javljali koliko reklam so že všečkali, da bodo dobili tisto grdo torbico in paket nogavic. Drugi zavihek je bil TweetDeck. Manični poet se je razpizdil, ko sem napisal, da so komunisti morilci in pristavil 14/88. He he he! Tretji zavihek je bil prazen.

Odprem Word in pregledam zapisano:

V sobi tiho reže zvok

oddaljenega objema.

Naprej gre sonce, pot,

iz zemlje steza,

iz steze cesta,

kamen sili k drugemu

in drugi ga sprejema.

Se ločita, v beton ju dajo,

v steber vlijejo,

ne jočeta,

ko vzamejo objem,

ker v istem stebru

eno sta na veke.

Prehod iz stanja bega,

kar srce čuti

v borbi dopove,

kar si želi, kar sme,

ko gleda steber joče,

ker srce bolj kot človek ve,

da kamen, ki v stebru ždi,

do smrti drugega

dotaknit si želi.

In dim dvorano polni,

polni nosnice,

oči razdraži,

v lase zažira vonj,

kdaj izgine?

Vsak večer se kopam,

telo mazilim,

a vonj ostaja,

dan pride, pride sonce,

pride sreča, pride smeh,

a ne ostane,

počasi gre,

zapušča me, odhaja.

Pojma nimam o čem sem pisal, ampak sliši se dobro.

Naredim požirek Mercator kole, noge odložim na tla in se usedem. Spet ne vem, kako sem prišel domov, mislim, da se imel prevoz urejen. Ura je 10:42 in se šele vstal. Za pospravt imam stanovanje, odnest moram smeti, dehidriran sem in ob treh me čaka že naprej žurka.

Naslonim se nazaj in vzamem prenosnik v naročje. Odprem datoteko z imenom »Pred Nukom kradejo kolesa«.

31. poglavje:

»V samoti sem zrl v srečne parčke, ki so veseli prihajali po Franca Jožefa cesti do Marijinega trga in dalje na vse smeri Lublane.

Sedel sem na stopnicah cerkve Marijinega oznanjenja. Družbo mi je delal močan vonj mešanice znoja in alkohola ter glasne debate lublanskih neprostovoljnih filozofov. Vzel sem zvezek in nadaljeval s pisanjem tretjega romana. Deadline bo zdaj zdaj. Pet let je hitro minilo. In tako hitro je tudi minila moja slava. Če je sploh kdaj obstajala.

Spomnim se vseh objemov, poljubov, ne vem kolikih muck, obritih, kosmatih, oblikovanih, majhnih, nagrbančenih, joškic, ki sem jih pestoval, joškic, ki se jih ni dalo pestovati, jošk, ki so me tolkle po obrazu.

Spomnim se sprehodov in nasmehov. Mladostniške igrivosti in tisočerih sanj, katerim itak nismo verjeli.

Naredim požirek iz flaše zavite v papirnato vrečko. Po stopnicah nam je naproti prišel pater v čudovitem frančiškanskem habitu. Zrl sem vanj in takrat se je vse sestavilo. Vseh mojih 29 let življenja je dobilo smisel. Epifanija. Dvomi so se razblinili in pred mano je bila popolna jasnina in najčistejša podoba.«

Še zadnje poglavje. Nikoli si nisem mislil, da bom napisal roman. Ne pri štiriindvajsetih. Bog, kaj vse me še čaka, če bom sploh živel še dolgo?

Iskrenost in dvojna merila

Zamerila je, ker sem pohvalil joške bivše deklice. Nisem bil (čisto) trezen. In, vem, ni bilo lepo, ampak bil sem iskren. Vedno sem cenil iskrenost. Poskušal sem ji razložiti, da nisem nič slabega s tem mislil in se ji opravičeval, češ, da je zame vseeno zelo lepa na drug način in ima druge kvalitete. Ko me je vprašala katere, sem predolgo razmišljal in odgovoril:

»Imaš res krasne, bujne in goste lase… in… in čudovito ga potegneš.« Hvala Bogu je pogovor potekal po telefonu.

Bolj, kot sem se potem skušal iz tega sranja izmotati in ji razlagal, kako napak vse skupaj dojema, bolj sem si zapletal zanko okoli vratu. No, na koncu je šla.Ljudje, ki znajo biti iskreni do sebe, bodo sprejeli tudi iskrenost v komunikaciji. Jebat ga, če imaš povešene joške, ne bodi užaljena, če rečem, da jih je imela bivša precej bolj čvrste. Sploh pa ti tega nisem naprej metal, ampak sem delal primerjavo. In če se mi zdijo tvoji argumenti slabi in tvoja načela zgrešena, ne bodi užaljen, če ti rečem, da si pezde, ker sem samo iskren.

Danes je baje srečno zaljubljena. Pa tista bivša s čudovitimi joškicami tudi. Pa verjetno še kakšna. Vse so zaljubljene. Vsi so zaljubljeni. Vsi imajo ljubljene. Vsi se nekaj igrajo.

Jeba je, ko se sprijazniš sam s sabo s tem, da si egocentričen ekscentrik, hkrati pa poskušaš biti bolj papeški od papeža. In potem misliš, da si dober človek, ker si iskren, ker zares ceniš to vrednoto. Totalen zajeb! Noben te ne šteka pol k**a in kdor se dela, da sprejema tvojo iskrenost in neposrednost, v glavi nori. Ker popolne iskrenosti nihče ne zmore prenesti.

Zgodba bi bila bedna, če ne bi bilo v njej elementa ironije. Gre pa tako: ker resnično cenim iskrenost, si želim, da bi ljudje do mene in v moji bližini bili iskreni. Najprej do sebe! Nato do mene. Kaj to pomeni?

Iskreni do sebe pomeni, da nisi en zavrt kurac, ki ima v rit zataknjen najdebelejši kol, ki ga lahko kupiš v Obiju. Da ne hliniš čustev, reakcij, da ne varčuješ s svojimi mnenji, argumenti in načeli. Ženske to obvladajo, ker ne znajo nadzorovati svojih čustev. Kadar so srečne, so srečne u tri pm do amena, kadar so razpizdene, so te sposobne z žlico zaštihat, predelat v klobase, skuhat in postreči lastni družini. Pravi moški je iskren v svoji načelnosti in trden v argumentih. To pomeni biti iskren do sebe.

Takšne ljudi imam rad v svoji družbi in marsikdo se ob meni tudi na tak način odpre. Postane iskren do sebe, odvrže maske, mi »jebe mater«, ko mu stopim na žulj, me treplja po rami, ko povem odlično šalo, mi pozorno sledi v debati, je vključen vanjo in sprejema mojo iskrenost.

In v čem je tu ironija? Ha, težava nastane, ko mi nastavijo ogledalo. Takrat vsa ta iskrenost zgine, izpuhti in totalno popizdim. Da itak ne vejo nič o meni, da naj se brigajo zase, da naj odjebejo in morijo komu drugemu. Pa vendar, ali ni možno biti iskren tudi v pozitivnih stvareh? Na primer: tvoja poezija je v kurcu, ampak mislim, da bo roman čudovit, ko bo končan? Taka poved, izrečena z iskrenostjo v srcu, mi polepša cel mesec. Narcis pa nič.

Povrnitev

Ledeno hladen pljusk vode me je zbistril. Stal sem pred ogledalom in slonel na umivalniku. Zdelo se mi je, da se vse okoli mene vrti a nisem bil popolnoma prepričan. Vem, da sem začel pot v Kranju. Kreten! S štirimi piri v riti si vozil od Kranja do doma!

Še enkrat sem se poškropil. Voda je tekla v tri krasne. Zrl sem v ogledalo. Rdeča in zabuhla lica so se stapljala s krvavo rdečimi očmi. Lase sem imel skuštrane in neurejene. Brado mi je pokrivala redka a dolgodlaka kozja bradica. Ličnici sta bili nežno pokriti z redko posejanimi dlačicami.

Zrl sem v podobo in se čudil vsem pičkam, ki so bile kadar koli zainteresirane zame. Kriv in štrleč nos ter zajčji zobje so bili še najlepša stvar na meni. Koža je bila nežna a jasno sem videl razpokane žilice pod površjem. Redke in hkrati goste obrvi so krasile nagubano in čemerno nagrbančeno čelo. Vse poteze obraza so izražale veliko več, kot je lahko povprečni človek videl na prvi pogled.

Tam sem bil jaz. Jaz, kot oseba. Zapit, zapuščen, zanemarjen. Končno sem se vprašal, kako me je lahko sploh prenašala teh osem let. Zakaj ni šla že prej? Spet sem se spomnil njenih čudovitih joškic in najstniške postave.

Misli mi uidejo k zadnjem čudovitem spominu, ki mi bo ostal za vedno. Pripravljala je kosilo in rezala zelenjavo. Stopil sem za njo in jo nežno objel preko bokov. Vedel sem, da ji ne pomenim nič več, a ona je bila zame še vedno vse. Od zadaj sem jo stisnil k sebi, naslonil brado na njeno desno ramo, zakopal nos v njen vrat in počasi vdihnil. Želel sem vdihniti ves zrak, ki jo je takrat obdajal, kajti vedel sem, da je to zadnje, kar mi bo ostalo od nje. Vedel sem, da je konec in je ne bom nikdar več mogel tako objeti in ji zašepetati na uho: "Rad te imam."

Ponovno sem se poškropil z ledeno vodo. Pička pijana! Od Kranja do Lublane si vozil s štirimi piri v riti! Zrl sem v zrcalo in si mislil, da si zaslužim biti sam in osamljen. Po licu mi je pritekla kaplja. Nisem vedel ali je kaplja, ali solza. Pustil sem jo. Zrl sem v svoje krvave oči in razmišljal o objemu in o vonju. Kaj bi dal za ljubezen, ki sem jo imel...

Odmajal sem se do sobe in s police vzel Bevog. Čudovit zvok odprtja flaše je zapolnil majhno sobico. Usedel sem se na stol in napravil požirek. Naslonil sem se nazaj in zaprl oči. Kot vedno se je tudi tokrat prikazala pred mano. Njen prijeten nasmešek mi je znova ogrel srce in želel sem si, da bi mi sedla v naročje. Nasmehnil sem se ji nazaj in po licu mi je pritekla solza.

Odprl sem oči in se znašel v svoji majčkeni sobici. Okno je bilo odprto in mrzel zrak je polnil prostor. Shladilo se je. Sedel sem v svojem stolu in v roki držal pivo. Pivo, za katerega sem mislil, da mi bo izbrisalo spomine. Vendar na koncu, kadar zaprem oči, mi vedno znova pridejo pred oči podobe mladosti in prve pristne ljubezni, ki je nikdar nisem izpustil.

Še trdneje sem prijel flašo, se udobno namestil v stolu in zaspal. Hlad mi je bil domač in srce mi je bilo vedno počasneje.

Grem

Grem. To je to. Alea iacta est. Kljub temu, da imam ob tem več vprašanj kot odgovorov, več skrbi kot rešitev, grem. Odpiram ena in, upam, da zapiram druga vrata.

Mogoče bom životaril, mogoče bom jokal, mogoče bom pod stresom, mogoče bom stradal, mogoče bom zabluzil, mogoče bom osamljen, mogoče obupam, mogoče…

Ne vem, kaj me čaka. Stvari nisem dajal na tehtnico. Od nekdaj – včasih bolj potihem in zase – sanjam o bohemskem življenju. Neobremenjen, s culo na rami, iskrenostjo v srcu, nasmehom na ustih in pesmijo na jeziku. Storil bom prvi korak, za katerega trenutno vem, da ga moram storiti. To je vse, kar je pomembno. Srčno upam, da bom uspel še naprej korakati po svoji poti, kamorkoli me bo že pač vodila.

Mogoče zacvetim, mogoče postanem super produktiven, mogoče postanem odgovoren, mogoče napišem čudovita dela, mogoče ustvarim krasno poezijo, mogoče spoznam ogromno novih ljudi, mogoče – ponovno – najdem ljubezen, mogoče ugotovim, da ljubezni ne potrebujem, mogoče dobim službo, mogoče si zgradim kariero, mogoče se zaprem vase, mogoče pobegnem v svet, mogoče osvojim najvišje vrhove, mogoče…

V ušesih slišim drugi stavek Beethovnovega klavirskega koncerta številka 5. Nosi me nad tokom življenja in mi vliva moči, da si drznem iti, in upanje, da mi na tej novi poti uspe. Grem, ker čutim, da moram iti. Da me čaka nov svet, novi izzivi, nove dogodivščine, novi vzponi, novi padci, nova razočaranja in nova sreča.

Grem, ker vem, da tam biva novi jaz. Drugačen jaz. Samostojen jaz. Hkrati prodajam avto, ker želim imeti eno staro in zgoneno Renault »petko«. Denar bom vložil in shranil za čase, če mi treniranci slučajno zatajijo in ostanem brez dohodka. Ne vem, kaj me čaka za temi vrati, skozi katera stopam in ki jih odpiram. Ne vem, kdo me tam pozdravlja. A grem.

Tako me od maja dalje najdete na novem naslovu. Vabljeni, da me pokličete in priletite na kak kozarec vode in suhega kruha v sobo neznanega literata, ki pusti življenju, da pljuska vanj s polno silo in o tem piše zgodbo, ki jo hkrati tudi živi. Vabim vas vse, da postanete del te zgodbe. Kako? Preprosto: na kavici z mano, klepetu v parku, sprehodu na Rožnik, popivanju na Metelkovi, posedanju na kavču v moji novi sobici in tako dalje. Grem. Kdo gre z mano?

Osvajam, torej sem!

Pecam. Na polno. Jebat ga. Baje sem mlad in baje sem samski. Ne bom opisoval svojih patetičnih poizkusov osvajanja. Od pristopov za najdaljšo in najbolj raznoliko playlisto, do pristopa, kjer se celo odpravim plesat, če je treba, pa do patetičnih moledovanj za pijačko ali sprehod preko Facebooka. Ne! Tega je bilo preveč in dokurčilo mi je. Ampak o metodah drugič.

Pisal bom o sicer malček antropološki temi. Vse pa se začelo s spraševanjem: katere punce sploh smem osvajati, zakaj bi jih ne smel osvajati, kaj pomeni, če ima fanta, je to ovira? In podobna vprašanja.

Korenjak kot sem, sem svoj čas megalomansko opravljal svoj križarsko osvajalski pohod po Facebooku. Greš od kolega do kolega, klikaš kolegice in, ako je fotka luštna, dodaš za prijateljico, nato pa vržeš trnek. Kul. Bejba zagrabi, klepetata, en večer, dva, super chat, jo povabiš na kavico, pa začne, da ne ve, »če bi blo to Perotu kul.« A da ti jebem mater! Kdo je Pero?

In potem se začnem spraševat in gledat profil. Okej… mhm… prasica. Zakaj nimaš označeno, da obstaja Pero, ki naj bi mu ne bilo kul, če greš ti z mano na pijačko? Dalje. Zakaj nimaš niti ene fotke, na kateri sta ti in Pero? A teologa in filozofa me takšna trivialna vprašanja ne pustijo potešenega. Pa se vprašam: ali, mi je »Pero« sploh kakšna ovira, če je »samo« tvoj »fant«?

Bom začel s preprostim antropološkim filozofiranjem. Ako deklica ne nosi prstana, je zame »prosta na trgu«. V redu, naj ima fanta. Vendar, naj se njen tipček pripravi na izziv. Če sem se zagledal vanjo, mogoče celo zatreskal in sem zaljubljen, potem se bo moral dečko pošteno potruditi, da jo bo obdržal. Če bi vsi kerlci, ki iščejo deklice, gledali na situacijo tako, je to zame win-win situacija.

Zakaj? Prvič: naravna selekcija. »Deklica, vate sem noro zaljubljen, vse bom naredil zate in ves ta trud, ki sem ga vložil v to, da sem te »dobil«, bom cenil do konca življenja.« Zmagala bo »ljubezen«. In tudi deklica, če ima vsaj kolikor toliko razčiščene pojme in dečka ne bo takoj odpikala »samo zato«, ker ima partnerja, bo od tega ogromno profitirala. Win-win situacija tudi zaradi tega, ker, če trenutni partner odbije tekmeca, s tem dokaže svojo zvestobo, moč, premoč in željo po tem, da ostaneš »njegova« deklica. Tudi to boš znala ceniti. Torej, ne odbijaj novih partnerjev, ker so lahko boljši partnerji, kot tisti, s katerim si trenutno »v zvezi«.

Vendar, obstaja zaveza, ki pa takšnih situacij ne tolerira in ima močan simbol, zunanje znamenje, ki sporoča, sem »zasedena«, obljubila sem se nekomu do smrti. Tej zavezi, pogodbi, se reče poroka. Zunanje znamenje obljube pa je poročni prstan. Poročni prstan ima dvojno simboliko. »Osvajalcem« sporoča, da si »oddana« (isto velja za tvojega moža, torej, da je »oddan), ali raje bi rekel, predana drugemu, hkrati pa tebi sporoča, da si prostovoljno(!) in zavestno(!) dala obljubo zvestobe svojemu partnerju, tistemu, ki je premagal vse tekmece in za katerega si vedela, da je on pravi, s katerim želiš biti za vedno.

Poroka je pomembna pogodba. Poroka presega golo zvezo dveh partnerjev v odnosu. In moje mnenje je, da, dokler na deklici ne vidim prstana, bodisi zaročnega ali poročnega, je zame, v kolikor se mi zdi vredna zapeljevanja, znotraj meja dovoljenega in bom brez sramu pristopil in jo osvajal.

Zato naj mi ne zameri noben »fant«, če bom kupoval njegovi punci pijačo, jo vabil na sprehode, v kino, izlete itd., ker, če ti zares kaj pomeni, boš vse to počel ti in se nimaš česa bati, hkrati pa, ker jo imaš neizmerno rad in jo ljubiš, boš naredil vse za to, da se bosta poročila in se drug drugemu zaobljubila do smrti. Pred Bogom. Hkrati pa ne bom nikoli dopustil, da se v igrico »osvajalca« spusti z mano ženska s prstanom na roki. In enako ničelno toleranco bom imel do vseh okrog sebe. Do takrat deklice pa ste zame »proste« in »samske«. Naj se vidi, kdo vas je vreden. Tistega pa potem le hitro omožite. Verjetno je to težko dokazal in se je za vas trudil. Ali pač?

Lublanska promenada

To, da je lublanska jara gospoda nekakšna prav posebna sorta malomeščanske raje, mi verjetno ni potrebno prav posebno izpostavljati. V svoji mali metropoli se gredo kozmopolitanstvo pomešano s proletariatom in kaviar komunizmom. Prirejajo najbolj hip koncerte, vendar še vedno najraje pomigajo ob ekstremno čobanskih zvokih frulice, neuglašene harmonike in še manj uglašenih pevk in pevcev.

Oblačila, ki jih, zgleda, naključno namečejo nase in se pri tem imajo za modne trendseterje spominjajo ob sončnih dneh na parado playbojevih zajčic in transvestitov, ob deževnih dneh na parado brezdomcev in klatežev ter ob kobajagi gala večerih na zbor vseh čudakov iz filmov »The fifth element« in »Hunger games«.

Ob zvokih prisiljene knjižne slovenščine, ki je tako ali tako ne obvladajo, dobivam žolčne kamne in spontane zasuke testisov. Da ne govorim o nenehnem vtisu nadutosti in polnoritosti, ki ga zavedno ali nezavedno dajejo, pri čemer mi možgansko delovanje pospešeno izloča epinefrin in roké komaj brzdam, da ne posežejo po mojem čudovitem pipcu in jim vsem porežejo vratove.

Svoj prosti čas zabijajo z igranjem igre življenja. Kafetki v luksuznih lokalih, kjer pride runda treh kavic 15€+, obiski najbolj bizarnih in perverznih ter dekadentnih predstav mestnih gledališč, zbiranje na raznih »eventih«, kjer drug drugemu kimajo in si v transu zamaknjenosti pošiljajo odobravajoče tvite, ne vedoč, da pravzaprav odkrivajo toplo vodo in človeštvo od teh njihovih »eventov« nima nobene koristi.

Taista gospoda pa silno rada preobilje svojega prostega časa posveča rekreaciji. Sprehodi na različne lublanske »vzpetine« so še prav posebna malogospoška oblika rekreacije, kjer gospodične in gospodiči ravno prav »zašvicajo«, da jim ne odplakne najnovejšega parfumčka in ne uniči masakare – obojim. Prav tako je to odlična priložnost, da pokažejo svoj nov komplet jopice, majice, nogavičk, čepice, trobice in supergic, ki so jih kupili na zadnjih razprodajah.

Pa vam povem po pravici, me ne bi nič motilo, če bi te svoje promenade in modne smernice zadržali znotraj meja bele Lublane. Naj hodijo na Rožnik v svojih trendovskih opravah in naj se tam pačijo s svojo grozno lublanščino. Da pa mi izvažajo ta kozmopolitanizem na vas, tega se pa ne bomo šli, jebemumater!

Grem oni dan teč od doma na čudovito vaško planoto imenovano Šmarna gora. Zvon Marijine cerkvice me vsak dan prav lepo vabi in ta dan je še posebno toplo sijalo Sonce. Popoldne so mi treniranke odpovedale dva treninga in sem si vzel čas zase. Oblečem pajkice, majico, zategnem superge, dam v nahrbtnik jopico, naštimam playlisto, slušalke v uho in »piči Miki«. 

Vznožje je bilo z vsakim korakom bližje. Krčev nikjer, dihanje sem obvladoval, sončni žarki so me prijetno greli, imelo me je celo, da bi si slekel majico. Naj vidijo vaške dečve tapravi sikspek!

Pridem do vznožja, naredim par vdihov in se pripravim na vzpon. Šopam, malo hodim, malo tečem, malo hitro hodim. In v tem tempu začnem dohitevati ostale nadobudneže. Svašta majka rodi! Zverziran v kritiziranju in nerganju prepoznam lublansko gospodo na 13km. Blondine fine v jeans oprijetih hlačah, »allstarke«, črna majčka in roza brezrokavnik puhovka. Pičim mimo, pa me zagifta ko kretena, ker je baba očitno zlila en liter parfuma nase! Grem dalje, v glavi se mi še vedno vrti od parfuma in čez slabih 30m naletim že na novo pošiljko. Deklici zagoreli v začetku aprila, kot da bi bili avgusta! Itak nisem vedel, da Strojani hodijo tud na Šmarno, ampak tidve sta bili čistokrvni Lublančanki. 5kg »zlatnih lanacev«, pudra za eno manjšo kitajsko fabriko, zlate lakaste »najkice« i opet brezrokavnik puhovka.

Do vrha se jih je zvrstilo še kar nekaj. So sopele, hlipale, počivale, sedele, napol jokale, kot da rinejo na Mangart! Da ne govorim o tipčkih. Torbica je itak obvezni dodatek za na Šmarno. Čevlji se morajo svetiti »u nulo«. In androgini kot so, ponosno nosijo tudi oni brezrokavnik puhovko. Tudi roza barv.

Na vrhu sem naredil še kratek trening na štangah, da sem do konca našopal testosteron. Pivička je pa sedla k ata na mamo! Iz misli mi niso ušle vse podobe lublanske jare gospode, ki je Šmarno goro zamenjala za mestne promenade. Če se kdo od teh najde v tem blogu, vas prosim, da si najdete kakšno drugo modno pisto za svoj »show-off« ali pa obdržite svoj lublanski stil doma in pridite na vas oblečeni za hojo v hrib. M? Bo šlo?

Srečna nedelja

Turobno jutro se je začelo na kraju, ki ga bom zadržal zase. Ne, ker bi bil grozen, ampak, ker nekako ne spada v etiko sosledja dogodkov.

Vstal sem. Na več načinov. Tuš je bil nuja. Hitro sem skočil pod prijetno pršenje kapelj tople vode in se uredil, kot se spodobi. V pičlih desetih minutah sem bil opremljen za odhod. Tako zelo se je mudilo, da sem se moral vrniti po telefon, Bukowskega in zvezek. Bog ne daj, da bi to zadnje pozabil. Iz več razlogov.

Cesta je bila prazna in zakonske omejitve hitrosti sem prilagodil lastnim potrebam. 8:56. Še slabih 20 minut. Celovška je bila prazna in četudi Steinbuch trdi, da v Lublani nimamo »zelenega vala«, ga pot očitno še ni zanesla na vasi severno od Lublane, kjer se »zeleni val« redno sprosti. Tudi ta dan sem ga ujel.

Sonca še vedno ni bilo nikjer in veter je premikal veje dreves ob cesti, da je zgledalo, kot da se mi rahlo priklanjajo, ko sem namesto 70 km/h mimo peljal dobrih 95. Ležeče ovire na vaški cesti so me ovirale, da nisem bil ob 9:05 doma, sem pa dobro preizkusil zavore in vzmeti na avtomobilu. Vse štima.

Avto je ostal sredi dvorišča in tek do sobe mi je vzel sapo, kot bi mi je ne smel. Konec koncev redno tečem in delam sklece. Tudi kadilec nisem.

Vedel sem, kaj bom oblekel in ob vstopu v sobo sem že vlekel oblačila iz omar. Sive hlače, rdeča blago karirasta srajca, siv brezrokavnik in črn plašč. Najlepši birmanski animator. Vendar ne gre zanemariti dejstva, da ni velike konkurence.

Obred svete maše in slovo od birmancev sta minila hitro, kljub temu, da je vse skupaj trajalo slabi dve uri. Krasna pridiga, veselje ob… koncu verouka(?) za birmance in prejemu obhajila zame. O tem drugič.

Dogovor se kolegom je bil, da greva v Gornjo Radgono na sejem, kjer je podjetje v katerem je zaposlen imelo svojo stojnico. Z veseljem grem na izlet v odročne kraje slovenskih dežel. Pa še v pomoč bom.

Odrinila sva okoli druge popoldan in na poti predebatirala vse aktualne teme najinih življenj. Predvsem sva se vrtela okoli dveh tem: seks in ženske ter stanovanje in osamosvajanje. Iščeš, najdeš, ne rabiš, rabiš, iščeš, ne najdeš. Iščeš, ne najdeš, rabiš.

Prezgodnji prihod je imel kolega očitno načrtovan. Legenda. Nadaljevala sva pot mimo Gornje Radgone in preko Mure v majhno obmejno vasico z imenom Laafeld ali po slovensko Potrna.

Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj počneva tam in potem je sledila epifanija.

»Tle ma tist Slovenc svojo pivovarno.«

»Ja točno! To je ta brat od tiste, k ima pivoteko Za popent, je tako?«

»Jap.«

»Pa si že bil tle?«

»Ne. Mam GPS… aja… pismo.« Bila sva že na avstrijski strani. Bedaka od navdušenja niti nisva preverila ali mogoče še vedno lovi slovenski signal. 3G je enostavno predrag, da bi ga tako »kurila«.

Po petnajstih minutah vožnje mimo vasi, no, mimo parih vasi, sva se po ne prav moško odločila, da vprašava za smer. Naletiva na pešca, ustaviva ob njem in začnem s pogovorom:

»Dober dan. Govorite mogoče slovensko?«

»Ja, malo znam ja.« Kaj kurac malo, ko vem, da tam vsi govorite slovensko.

»Nama lahko lepo prosim poveste, iščeva pivnico Bevog. Kako bi lahko našla?«

Dal nama je jasna navodila. Lepo sva se oba kar nekajkrat zahvalila in oddrvela po poti navodil.

V kratkem sva se peljala skozi manjšo vas, ob reki, in na ravnini na desni strani zagledala velik stiliziran B, kot logotip blagovne znamke piva Bevog. Takoj sva vedela, da je to to.

Ampak, sranje, bila je nedelja! O, kretena, ki sva to prepozno spoznala!

S ceste s je videlo v bar pivovarne. Bog naju ima resnično rad. V baru vidiva sedeti dve postavi.

»Nekdo je notri!« sem se zadrl.

»Ma dej dej, to je to. Poglejva malo, potem pa greva na sejem.«

»Ne, stari! Nekdo sedi notri! Lej, še luč gori!«

Na obraz se nama je narisal največji pivski nasmešek! Najin izlet se je še kako poplačal.

Prideva do ograje dvorišča in parkirava kombi na cesti. Iz pivovarne pride gospodična in zremo drug v drugega z razdalje 25m.

Pomaham.

»Dan!«

»Povejta!« se zadere nazaj. Veter je dušil glasove.

»Je kakšna možnost, da dobiva kakšno pivo?!«

»Čez ograjo ga ne bom dajala!«

Razumela sva namig. Vrata so bila odklenjena. Vstopila sva in se odpravila proti vhodu. Med tem je prišel ven tudi lastnik pivovarne. Vljudno se pozdravimo in hitro stopimo s prepiha.

Pivoljubski raj se je razkril pred nama. Domača pivovarna v družbi lastnika-pivovarja. Noro.

Dečko je imel groznega mačka in je bil malce odsoten, a vseeno zelo prijazen. Ponudil nama je degustacijo in hitro so se pred nama znašli trije prazni kozarčki, v katerem je še pred kratkim nežno brbotala ena izmed treh sort piva, ki jih prideluje.

Na koncu pa naju je počastil še s prototipnim pivom z imenom Kramah! Indian Pale Ale. Čudovit sadni okus... mmm... Kakšna čast naju je doletela, sem izvedel šele ob pogovoru s pivovarjevo sestro, sicer lastnico pivoteke »Za popent«, saj sama namreč še ni bila deležna te časti.

Odšla sva vsak s tremi vrečami sikspekov in se mu neštetokrat zahvalila za degustacije, še posebno za degustacijo prototipa, ki ga verjetno še nekaj časa ne bomo gledali na policah pivotek.

Nedelja se je odlično zaključila in četudi je bila molitev pri jutranji maši namenjena predvsem za zdravje vseh bližnjih, je Oče vedel, kako nama polepšati siv, turoben in vetroven nedeljski dan. In polepšal nama ga je odlično. Na koncu še z bogatim kosilom pri Grofu.