Osvajam, torej sem!

Pecam. Na polno. Jebat ga. Baje sem mlad in baje sem samski. Ne bom opisoval svojih patetičnih poizkusov osvajanja. Od pristopov za najdaljšo in najbolj raznoliko playlisto, do pristopa, kjer se celo odpravim plesat, če je treba, pa do patetičnih moledovanj za pijačko ali sprehod preko Facebooka. Ne! Tega je bilo preveč in dokurčilo mi je. Ampak o metodah drugič.

Pisal bom o sicer malček antropološki temi. Vse pa se začelo s spraševanjem: katere punce sploh smem osvajati, zakaj bi jih ne smel osvajati, kaj pomeni, če ima fanta, je to ovira? In podobna vprašanja.

Korenjak kot sem, sem svoj čas megalomansko opravljal svoj križarsko osvajalski pohod po Facebooku. Greš od kolega do kolega, klikaš kolegice in, ako je fotka luštna, dodaš za prijateljico, nato pa vržeš trnek. Kul. Bejba zagrabi, klepetata, en večer, dva, super chat, jo povabiš na kavico, pa začne, da ne ve, »če bi blo to Perotu kul.« A da ti jebem mater! Kdo je Pero?

In potem se začnem spraševat in gledat profil. Okej… mhm… prasica. Zakaj nimaš označeno, da obstaja Pero, ki naj bi mu ne bilo kul, če greš ti z mano na pijačko? Dalje. Zakaj nimaš niti ene fotke, na kateri sta ti in Pero? A teologa in filozofa me takšna trivialna vprašanja ne pustijo potešenega. Pa se vprašam: ali, mi je »Pero« sploh kakšna ovira, če je »samo« tvoj »fant«?

Bom začel s preprostim antropološkim filozofiranjem. Ako deklica ne nosi prstana, je zame »prosta na trgu«. V redu, naj ima fanta. Vendar, naj se njen tipček pripravi na izziv. Če sem se zagledal vanjo, mogoče celo zatreskal in sem zaljubljen, potem se bo moral dečko pošteno potruditi, da jo bo obdržal. Če bi vsi kerlci, ki iščejo deklice, gledali na situacijo tako, je to zame win-win situacija.

Zakaj? Prvič: naravna selekcija. »Deklica, vate sem noro zaljubljen, vse bom naredil zate in ves ta trud, ki sem ga vložil v to, da sem te »dobil«, bom cenil do konca življenja.« Zmagala bo »ljubezen«. In tudi deklica, če ima vsaj kolikor toliko razčiščene pojme in dečka ne bo takoj odpikala »samo zato«, ker ima partnerja, bo od tega ogromno profitirala. Win-win situacija tudi zaradi tega, ker, če trenutni partner odbije tekmeca, s tem dokaže svojo zvestobo, moč, premoč in željo po tem, da ostaneš »njegova« deklica. Tudi to boš znala ceniti. Torej, ne odbijaj novih partnerjev, ker so lahko boljši partnerji, kot tisti, s katerim si trenutno »v zvezi«.

Vendar, obstaja zaveza, ki pa takšnih situacij ne tolerira in ima močan simbol, zunanje znamenje, ki sporoča, sem »zasedena«, obljubila sem se nekomu do smrti. Tej zavezi, pogodbi, se reče poroka. Zunanje znamenje obljube pa je poročni prstan. Poročni prstan ima dvojno simboliko. »Osvajalcem« sporoča, da si »oddana« (isto velja za tvojega moža, torej, da je »oddan), ali raje bi rekel, predana drugemu, hkrati pa tebi sporoča, da si prostovoljno(!) in zavestno(!) dala obljubo zvestobe svojemu partnerju, tistemu, ki je premagal vse tekmece in za katerega si vedela, da je on pravi, s katerim želiš biti za vedno.

Poroka je pomembna pogodba. Poroka presega golo zvezo dveh partnerjev v odnosu. In moje mnenje je, da, dokler na deklici ne vidim prstana, bodisi zaročnega ali poročnega, je zame, v kolikor se mi zdi vredna zapeljevanja, znotraj meja dovoljenega in bom brez sramu pristopil in jo osvajal.

Zato naj mi ne zameri noben »fant«, če bom kupoval njegovi punci pijačo, jo vabil na sprehode, v kino, izlete itd., ker, če ti zares kaj pomeni, boš vse to počel ti in se nimaš česa bati, hkrati pa, ker jo imaš neizmerno rad in jo ljubiš, boš naredil vse za to, da se bosta poročila in se drug drugemu zaobljubila do smrti. Pred Bogom. Hkrati pa ne bom nikoli dopustil, da se v igrico »osvajalca« spusti z mano ženska s prstanom na roki. In enako ničelno toleranco bom imel do vseh okrog sebe. Do takrat deklice pa ste zame »proste« in »samske«. Naj se vidi, kdo vas je vreden. Tistega pa potem le hitro omožite. Verjetno je to težko dokazal in se je za vas trudil. Ali pač?