Grem

Grem. To je to. Alea iacta est. Kljub temu, da imam ob tem več vprašanj kot odgovorov, več skrbi kot rešitev, grem. Odpiram ena in, upam, da zapiram druga vrata.

Mogoče bom životaril, mogoče bom jokal, mogoče bom pod stresom, mogoče bom stradal, mogoče bom zabluzil, mogoče bom osamljen, mogoče obupam, mogoče…

Ne vem, kaj me čaka. Stvari nisem dajal na tehtnico. Od nekdaj – včasih bolj potihem in zase – sanjam o bohemskem življenju. Neobremenjen, s culo na rami, iskrenostjo v srcu, nasmehom na ustih in pesmijo na jeziku. Storil bom prvi korak, za katerega trenutno vem, da ga moram storiti. To je vse, kar je pomembno. Srčno upam, da bom uspel še naprej korakati po svoji poti, kamorkoli me bo že pač vodila.

Mogoče zacvetim, mogoče postanem super produktiven, mogoče postanem odgovoren, mogoče napišem čudovita dela, mogoče ustvarim krasno poezijo, mogoče spoznam ogromno novih ljudi, mogoče – ponovno – najdem ljubezen, mogoče ugotovim, da ljubezni ne potrebujem, mogoče dobim službo, mogoče si zgradim kariero, mogoče se zaprem vase, mogoče pobegnem v svet, mogoče osvojim najvišje vrhove, mogoče…

V ušesih slišim drugi stavek Beethovnovega klavirskega koncerta številka 5. Nosi me nad tokom življenja in mi vliva moči, da si drznem iti, in upanje, da mi na tej novi poti uspe. Grem, ker čutim, da moram iti. Da me čaka nov svet, novi izzivi, nove dogodivščine, novi vzponi, novi padci, nova razočaranja in nova sreča.

Grem, ker vem, da tam biva novi jaz. Drugačen jaz. Samostojen jaz. Hkrati prodajam avto, ker želim imeti eno staro in zgoneno Renault »petko«. Denar bom vložil in shranil za čase, če mi treniranci slučajno zatajijo in ostanem brez dohodka. Ne vem, kaj me čaka za temi vrati, skozi katera stopam in ki jih odpiram. Ne vem, kdo me tam pozdravlja. A grem.

Tako me od maja dalje najdete na novem naslovu. Vabljeni, da me pokličete in priletite na kak kozarec vode in suhega kruha v sobo neznanega literata, ki pusti življenju, da pljuska vanj s polno silo in o tem piše zgodbo, ki jo hkrati tudi živi. Vabim vas vse, da postanete del te zgodbe. Kako? Preprosto: na kavici z mano, klepetu v parku, sprehodu na Rožnik, popivanju na Metelkovi, posedanju na kavču v moji novi sobici in tako dalje. Grem. Kdo gre z mano?