Vstal sem. Na več načinov. Tuš je
bil nuja. Hitro sem skočil pod prijetno pršenje kapelj tople vode in se uredil,
kot se spodobi. V pičlih desetih minutah sem bil opremljen za odhod. Tako zelo
se je mudilo, da sem se moral vrniti po telefon, Bukowskega in zvezek. Bog ne
daj, da bi to zadnje pozabil. Iz več razlogov.
Cesta je bila prazna in zakonske
omejitve hitrosti sem prilagodil lastnim potrebam. 8:56. Še slabih 20 minut.
Celovška je bila prazna in četudi Steinbuch trdi, da v Lublani nimamo »zelenega
vala«, ga pot očitno še ni zanesla na vasi severno od Lublane, kjer se »zeleni
val« redno sprosti. Tudi ta dan sem ga ujel.
Sonca še vedno ni bilo nikjer in
veter je premikal veje dreves ob cesti, da je zgledalo, kot da se mi rahlo
priklanjajo, ko sem namesto 70 km/h mimo peljal dobrih 95. Ležeče ovire na
vaški cesti so me ovirale, da nisem bil ob 9:05 doma, sem pa dobro preizkusil
zavore in vzmeti na avtomobilu. Vse štima.
Avto je ostal sredi dvorišča in
tek do sobe mi je vzel sapo, kot bi mi je ne smel. Konec koncev redno tečem in
delam sklece. Tudi kadilec nisem.
Vedel sem, kaj bom oblekel in ob
vstopu v sobo sem že vlekel oblačila iz omar. Sive hlače, rdeča blago karirasta
srajca, siv brezrokavnik in črn plašč. Najlepši birmanski animator. Vendar ne
gre zanemariti dejstva, da ni velike konkurence.
Obred svete maše in slovo od
birmancev sta minila hitro, kljub temu, da je vse skupaj trajalo slabi dve uri.
Krasna pridiga, veselje ob… koncu verouka(?) za birmance in prejemu obhajila
zame. O tem drugič.
Dogovor se kolegom je bil, da greva
v Gornjo Radgono na sejem, kjer je podjetje v katerem je zaposlen imelo svojo
stojnico. Z veseljem grem na izlet v odročne kraje slovenskih dežel. Pa še v
pomoč bom.
Odrinila sva okoli druge popoldan
in na poti predebatirala vse aktualne teme najinih življenj. Predvsem sva se
vrtela okoli dveh tem: seks in ženske ter stanovanje in osamosvajanje. Iščeš,
najdeš, ne rabiš, rabiš, iščeš, ne najdeš. Iščeš, ne najdeš, rabiš.
Prezgodnji prihod je imel kolega
očitno načrtovan. Legenda. Nadaljevala sva pot mimo Gornje Radgone in preko
Mure v majhno obmejno vasico z imenom Laafeld ali po slovensko Potrna.
Najprej mi ni bilo čisto jasno,
kaj počneva tam in potem je sledila epifanija.
»Tle ma tist Slovenc svojo
pivovarno.«
»Ja točno! To je ta brat od
tiste, k ima pivoteko Za popent, je tako?«
»Jap.«
»Pa si že bil tle?«
»Ne. Mam GPS… aja… pismo.« Bila
sva že na avstrijski strani. Bedaka od navdušenja niti nisva preverila ali
mogoče še vedno lovi slovenski signal. 3G je enostavno predrag, da bi ga tako »kurila«.
Po petnajstih minutah vožnje mimo
vasi, no, mimo parih vasi, sva se po ne prav moško odločila, da vprašava za
smer. Naletiva na pešca, ustaviva ob njem in začnem s pogovorom:
»Dober dan. Govorite mogoče
slovensko?«
»Ja, malo znam ja.« Kaj kurac
malo, ko vem, da tam vsi govorite slovensko.
»Nama lahko lepo prosim poveste,
iščeva pivnico Bevog. Kako bi lahko našla?«
Dal nama je jasna navodila. Lepo
sva se oba kar nekajkrat zahvalila in oddrvela po poti navodil.
V kratkem sva se peljala skozi
manjšo vas, ob reki, in na ravnini na desni strani zagledala velik stiliziran
B, kot logotip blagovne znamke piva Bevog. Takoj sva vedela, da je to to.
Ampak, sranje, bila je nedelja!
O, kretena, ki sva to prepozno spoznala!
S ceste s je videlo v bar
pivovarne. Bog naju ima resnično rad. V baru vidiva sedeti dve postavi.
»Nekdo je notri!« sem se zadrl.
»Ma dej dej, to je to. Poglejva
malo, potem pa greva na sejem.«
»Ne, stari! Nekdo sedi notri!
Lej, še luč gori!«
Na obraz se nama je narisal
največji pivski nasmešek! Najin izlet se je še kako poplačal.
Prideva do ograje dvorišča in
parkirava kombi na cesti. Iz pivovarne pride gospodična in zremo drug v drugega
z razdalje 25m.
Pomaham.
»Dan!«
»Povejta!« se zadere nazaj. Veter
je dušil glasove.
»Je kakšna možnost, da dobiva
kakšno pivo?!«
»Čez ograjo ga ne bom dajala!«
Razumela sva namig. Vrata so bila
odklenjena. Vstopila sva in se odpravila proti vhodu. Med tem je prišel ven
tudi lastnik pivovarne. Vljudno se pozdravimo in hitro stopimo s prepiha.
Pivoljubski raj se je razkril
pred nama. Domača pivovarna v družbi lastnika-pivovarja. Noro.
Dečko je imel groznega mačka in
je bil malce odsoten, a vseeno zelo prijazen. Ponudil nama je degustacijo in
hitro so se pred nama znašli trije prazni kozarčki, v katerem je še pred
kratkim nežno brbotala ena izmed treh sort piva, ki jih prideluje.
Na koncu pa naju je počastil še s
prototipnim pivom z imenom Kramah! Indian Pale Ale. Čudovit sadni okus... mmm... Kakšna čast naju je doletela, sem izvedel
šele ob pogovoru s pivovarjevo sestro, sicer lastnico pivoteke »Za popent«, saj
sama namreč še ni bila deležna te časti.
Odšla sva vsak s tremi vrečami
sikspekov in se mu neštetokrat zahvalila za degustacije, še posebno za
degustacijo prototipa, ki ga verjetno še nekaj časa ne bomo gledali na policah
pivotek.
Nedelja se je odlično zaključila
in četudi je bila molitev pri jutranji maši namenjena predvsem za zdravje vseh
bližnjih, je Oče vedel, kako nama polepšati siv, turoben in vetroven nedeljski
dan. In polepšal nama ga je odlično. Na koncu še z bogatim kosilom pri Grofu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar