Zaupanje in iskanje

Pred dnevi sem sedel s kolegico ob pijački in klepetal o tem in onem. Ker nisem vešč klepetanja, sem počasi želel spremeniti temo. Sicer tako vedno zajebem vsak pogovor in vsak odnos, ampak sem in tja se razvije čudovita debata vredna mojega časa, kisika in pozornosti sogovorcu. Kot trden pričevalec sem ji, vedoč, da je verno katoliško dekle, postavil vprašanje, ki ga pogosto postavim svojim kolegom:

»Kako pa kaj tvoja vera?«

»Odlično. Vse imam. Našla sem Boga.«

Malce me je presenetila, ampak če kaj vem, pa itak ne vem dosti, je to, da Boga ne moreš najti. Ne moreš ga spoznati. Zato sem ji rekel:

»No, to pa ne verjamem. Verjetno misliš, da si ga našla. Ampak bod pozorna. Nobene stvari na svetu ne moreš spoznat v popolnosti. Tisti, ki mislijo, da so spoznali Boga, da so ga našli, se na koncu najbolj zlomijo.«

Ni dojela debate, ki je tekla dalje. Trdila je, da ona lahko spozna. Da ima kolegico s katero sta že deset let prijateljici in jo pozna zelo dobro. Pustil sem jo pri svojem, bo povedala, ko bo ta kolegica prvič spala z njenim tipom ali pa, ko bo šla študirat v tujino in jo po dveh letih pozabila, in se odločil, da zapišem nekaj malega o tem.

Najprej trditev: nobene stvari na tem svetu ne moremo spoznati ali najti v polnosti. Kdor trdi, da je neko stvar našel in dokončno spoznal, jo je isti hip izgubil. Vse se spreminja. In nenehno spreminjanje zahteva, da stvari vedno znova in znova spoznavamo.

Primer: vsak odnos. Sleherni odnos je potrebno graditi. Kaj pomeni graditi odnos? Pomeni spoznavati partnerja v odnosu. Ljudje, ki mislijo, da so svojega partnerja spoznali in so v to prepričani, obsodijo svoj odnos na propad. Kar naenkrat postane vse rutina, razdalja med njima se poveča in odnos propade.

Oba se spreminjata in oba se morata tega zavedati. Ker pa se oba spreminjata, se morata nenehno znova in znova spoznavati in graditi odnos. Naj gre za odnos med zaljubljencema, prijatelji, zakoncema, sodelavci, starši in otroci…

In kaj ima to z zaupanjem? Vse. Osebno sem postal hladnokrven prasec. Ne zaupam več nikomur, ker so me ljudje, ki sem jim zaupal (nekaterim celo več, kot bi smel), presenetili, zajebali, razočarali, pustili na cedilu. Vsakič znova sem bil prizadet in ranjen. Zakaj? Ker sem jim zaupal. Zaupal pa sem jim, ker sem mislil, da jih poznam. Da se »poznamo«. Vendar oni so se spreminjali, jaz sem se spreminjal, naš odnos pa ni rastel skupaj z nami, ampak je ostal tak, kot v trenutku, ko smo mislili, da se poznamo.

Če imam kakšen nasvet, ki bi si ga drznil dati, je ta: ne zaupaj nikomur. Ne zaupaj beraču, ne zaupaj šefu, ne zaupaj sodelavki, ne zaupaj kolegici, kolegu, ne zaupaj niti svojim staršem, niti svojim otrokom! Ne. Zaupaj. Nikomur.

Spreminjaš se ti, spreminjajo se oni. Nekega dne ugotoviš, da tvoja mama ne razume, da želiš slikati na svilo, ti reče, da te ne bo več živela in te vrže iz hiše. Ali pa ugotoviš, da tvoj sinko dila travo gimnazijcem, kar ti stre srce. Mož gleda porniče večkrat dnevno, zato se ne stisne več k tebi in ti šepeče, da te ima rad. Ne zaupaj jim. Ne poznaš jih.

Povprečen odnos traja sedem let. V tem času se stvari toliko spremenijo, da se oddaljimo drug od drugega. Vendar, da ne bo vse tako črnogledo, se smemo vprašati, kaj lahko naredimo, da si bomo bližje? Lahko se spoznavamo. Spoznavamo, iščemo drug drugega, gradimo odnos. Ti si moj drugi. Ne poznam te in te nikoli ne bom. Lahko te pa spoznavam. Preko komunikacije, druženja, razumevanja, sočustvovanja in odpuščanja tvojih napak. Pa si sposoben početi isto?

Takšni odnosi so večni. Odnosi iskanja in spoznavanja.

Tudi pravi vernik Boga nenehno išče in ga spoznava, kajti Bog je še toliko bolj drugačen, ker je čisto Drugi. Kdor trdi, da je Boga spoznal, ga je že izgubil. Ob prvi krivici bo krivil Boga in se od njega oddaljil z očitki, da ni vedel, da je On tak.

Enako je v odnosu. Tisti, ki se zadovoljijo s spoznanjem partnerja, bodo ob prvi razpoki, prvem zunanjem znamenju spremembe klecnili, se prestrašili ne(po)znanega in začeli uničevati z očitki da, »ti nisi takšen«, »nisi več isti«, »nisi oseba, v katero sem se zaljubil/-a«. Seveda ne, ker se vsi spreminjamo.

Jaz tvoje spreminjanje sprejemam. Vendar ne vem, kako in v katero smer se spreminjaš in ti ne zaupam, ker me boš nekoč prizadel. Nikomur ne zaupam. Niti sebi ne, ker vsak dan kaj novega izvem, kar me preseneti in zahteva premišljevanje.