Povrnitev

Ledeno hladen pljusk vode me je zbistril. Stal sem pred ogledalom in slonel na umivalniku. Zdelo se mi je, da se vse okoli mene vrti a nisem bil popolnoma prepričan. Vem, da sem začel pot v Kranju. Kreten! S štirimi piri v riti si vozil od Kranja do doma!

Še enkrat sem se poškropil. Voda je tekla v tri krasne. Zrl sem v ogledalo. Rdeča in zabuhla lica so se stapljala s krvavo rdečimi očmi. Lase sem imel skuštrane in neurejene. Brado mi je pokrivala redka a dolgodlaka kozja bradica. Ličnici sta bili nežno pokriti z redko posejanimi dlačicami.

Zrl sem v podobo in se čudil vsem pičkam, ki so bile kadar koli zainteresirane zame. Kriv in štrleč nos ter zajčji zobje so bili še najlepša stvar na meni. Koža je bila nežna a jasno sem videl razpokane žilice pod površjem. Redke in hkrati goste obrvi so krasile nagubano in čemerno nagrbančeno čelo. Vse poteze obraza so izražale veliko več, kot je lahko povprečni človek videl na prvi pogled.

Tam sem bil jaz. Jaz, kot oseba. Zapit, zapuščen, zanemarjen. Končno sem se vprašal, kako me je lahko sploh prenašala teh osem let. Zakaj ni šla že prej? Spet sem se spomnil njenih čudovitih joškic in najstniške postave.

Misli mi uidejo k zadnjem čudovitem spominu, ki mi bo ostal za vedno. Pripravljala je kosilo in rezala zelenjavo. Stopil sem za njo in jo nežno objel preko bokov. Vedel sem, da ji ne pomenim nič več, a ona je bila zame še vedno vse. Od zadaj sem jo stisnil k sebi, naslonil brado na njeno desno ramo, zakopal nos v njen vrat in počasi vdihnil. Želel sem vdihniti ves zrak, ki jo je takrat obdajal, kajti vedel sem, da je to zadnje, kar mi bo ostalo od nje. Vedel sem, da je konec in je ne bom nikdar več mogel tako objeti in ji zašepetati na uho: "Rad te imam."

Ponovno sem se poškropil z ledeno vodo. Pička pijana! Od Kranja do Lublane si vozil s štirimi piri v riti! Zrl sem v zrcalo in si mislil, da si zaslužim biti sam in osamljen. Po licu mi je pritekla kaplja. Nisem vedel ali je kaplja, ali solza. Pustil sem jo. Zrl sem v svoje krvave oči in razmišljal o objemu in o vonju. Kaj bi dal za ljubezen, ki sem jo imel...

Odmajal sem se do sobe in s police vzel Bevog. Čudovit zvok odprtja flaše je zapolnil majhno sobico. Usedel sem se na stol in napravil požirek. Naslonil sem se nazaj in zaprl oči. Kot vedno se je tudi tokrat prikazala pred mano. Njen prijeten nasmešek mi je znova ogrel srce in želel sem si, da bi mi sedla v naročje. Nasmehnil sem se ji nazaj in po licu mi je pritekla solza.

Odprl sem oči in se znašel v svoji majčkeni sobici. Okno je bilo odprto in mrzel zrak je polnil prostor. Shladilo se je. Sedel sem v svojem stolu in v roki držal pivo. Pivo, za katerega sem mislil, da mi bo izbrisalo spomine. Vendar na koncu, kadar zaprem oči, mi vedno znova pridejo pred oči podobe mladosti in prve pristne ljubezni, ki je nikdar nisem izpustil.

Še trdneje sem prijel flašo, se udobno namestil v stolu in zaspal. Hlad mi je bil domač in srce mi je bilo vedno počasneje.