Lublanska promenada

To, da je lublanska jara gospoda nekakšna prav posebna sorta malomeščanske raje, mi verjetno ni potrebno prav posebno izpostavljati. V svoji mali metropoli se gredo kozmopolitanstvo pomešano s proletariatom in kaviar komunizmom. Prirejajo najbolj hip koncerte, vendar še vedno najraje pomigajo ob ekstremno čobanskih zvokih frulice, neuglašene harmonike in še manj uglašenih pevk in pevcev.

Oblačila, ki jih, zgleda, naključno namečejo nase in se pri tem imajo za modne trendseterje spominjajo ob sončnih dneh na parado playbojevih zajčic in transvestitov, ob deževnih dneh na parado brezdomcev in klatežev ter ob kobajagi gala večerih na zbor vseh čudakov iz filmov »The fifth element« in »Hunger games«.

Ob zvokih prisiljene knjižne slovenščine, ki je tako ali tako ne obvladajo, dobivam žolčne kamne in spontane zasuke testisov. Da ne govorim o nenehnem vtisu nadutosti in polnoritosti, ki ga zavedno ali nezavedno dajejo, pri čemer mi možgansko delovanje pospešeno izloča epinefrin in roké komaj brzdam, da ne posežejo po mojem čudovitem pipcu in jim vsem porežejo vratove.

Svoj prosti čas zabijajo z igranjem igre življenja. Kafetki v luksuznih lokalih, kjer pride runda treh kavic 15€+, obiski najbolj bizarnih in perverznih ter dekadentnih predstav mestnih gledališč, zbiranje na raznih »eventih«, kjer drug drugemu kimajo in si v transu zamaknjenosti pošiljajo odobravajoče tvite, ne vedoč, da pravzaprav odkrivajo toplo vodo in človeštvo od teh njihovih »eventov« nima nobene koristi.

Taista gospoda pa silno rada preobilje svojega prostega časa posveča rekreaciji. Sprehodi na različne lublanske »vzpetine« so še prav posebna malogospoška oblika rekreacije, kjer gospodične in gospodiči ravno prav »zašvicajo«, da jim ne odplakne najnovejšega parfumčka in ne uniči masakare – obojim. Prav tako je to odlična priložnost, da pokažejo svoj nov komplet jopice, majice, nogavičk, čepice, trobice in supergic, ki so jih kupili na zadnjih razprodajah.

Pa vam povem po pravici, me ne bi nič motilo, če bi te svoje promenade in modne smernice zadržali znotraj meja bele Lublane. Naj hodijo na Rožnik v svojih trendovskih opravah in naj se tam pačijo s svojo grozno lublanščino. Da pa mi izvažajo ta kozmopolitanizem na vas, tega se pa ne bomo šli, jebemumater!

Grem oni dan teč od doma na čudovito vaško planoto imenovano Šmarna gora. Zvon Marijine cerkvice me vsak dan prav lepo vabi in ta dan je še posebno toplo sijalo Sonce. Popoldne so mi treniranke odpovedale dva treninga in sem si vzel čas zase. Oblečem pajkice, majico, zategnem superge, dam v nahrbtnik jopico, naštimam playlisto, slušalke v uho in »piči Miki«. 

Vznožje je bilo z vsakim korakom bližje. Krčev nikjer, dihanje sem obvladoval, sončni žarki so me prijetno greli, imelo me je celo, da bi si slekel majico. Naj vidijo vaške dečve tapravi sikspek!

Pridem do vznožja, naredim par vdihov in se pripravim na vzpon. Šopam, malo hodim, malo tečem, malo hitro hodim. In v tem tempu začnem dohitevati ostale nadobudneže. Svašta majka rodi! Zverziran v kritiziranju in nerganju prepoznam lublansko gospodo na 13km. Blondine fine v jeans oprijetih hlačah, »allstarke«, črna majčka in roza brezrokavnik puhovka. Pičim mimo, pa me zagifta ko kretena, ker je baba očitno zlila en liter parfuma nase! Grem dalje, v glavi se mi še vedno vrti od parfuma in čez slabih 30m naletim že na novo pošiljko. Deklici zagoreli v začetku aprila, kot da bi bili avgusta! Itak nisem vedel, da Strojani hodijo tud na Šmarno, ampak tidve sta bili čistokrvni Lublančanki. 5kg »zlatnih lanacev«, pudra za eno manjšo kitajsko fabriko, zlate lakaste »najkice« i opet brezrokavnik puhovka.

Do vrha se jih je zvrstilo še kar nekaj. So sopele, hlipale, počivale, sedele, napol jokale, kot da rinejo na Mangart! Da ne govorim o tipčkih. Torbica je itak obvezni dodatek za na Šmarno. Čevlji se morajo svetiti »u nulo«. In androgini kot so, ponosno nosijo tudi oni brezrokavnik puhovko. Tudi roza barv.

Na vrhu sem naredil še kratek trening na štangah, da sem do konca našopal testosteron. Pivička je pa sedla k ata na mamo! Iz misli mi niso ušle vse podobe lublanske jare gospode, ki je Šmarno goro zamenjala za mestne promenade. Če se kdo od teh najde v tem blogu, vas prosim, da si najdete kakšno drugo modno pisto za svoj »show-off« ali pa obdržite svoj lublanski stil doma in pridite na vas oblečeni za hojo v hrib. M? Bo šlo?