Zbudil sem se na kavču v dnevni
sobi. Niti se ne spomnim, da bi na istem mestu zaspal. Pojedel sem vseh devet
McNugettsov in zraven mene je ležala odprta škatlica iz katere sta smrdeli dve
sladko kisli omaki. Dobro jutro, smrad smrdljivi!
Ozrl sem se naokrog. Pri nogah so
mi ležale hlače, na tleh majica in nogavice. V kuhinji sta čez stol obešena
počivala pulver in skunjič. Rekelc. Suknjič.
Odprto škatlico sem zaprl in
odložil na tla. Poleg je bil tudi prenosnik, katerega ventilator je dajal
občutek, da bo zdaj zdaj poletel skozi strop in odjadral v širni svet. S prstom
sem podrgnil po sledilni ploščici. Svetloba ekrana je izvedla blitzkrieg na
moje oči in za trenutek sem zamižal. Ko sem jih ponovno odprl, sem vidl odprt
brskalnik s tremi zavihki in odprt Word. Sranje.
Facebook se je samodejno
posodabljal in dopoldanski nadobudneži so že veselo javljali koliko reklam so že všečkali, da bodo dobili tisto grdo torbico in paket nogavic. Drugi zavihek
je bil TweetDeck. Manični poet se je razpizdil, ko sem napisal, da so komunisti
morilci in pristavil 14/88. He he he! Tretji zavihek je bil prazen.
Odprem Word in pregledam
zapisano:
V sobi tiho reže zvok
oddaljenega objema.
Naprej gre sonce, pot,
iz zemlje steza,
iz steze cesta,
kamen sili k drugemu
in drugi ga sprejema.
Se ločita, v beton ju dajo,
ne jočeta,
ko vzamejo objem,
ker v istem stebru
eno sta na veke.
Prehod iz stanja bega,
kar srce čuti
v borbi dopove,
kar si želi, kar sme,
ko gleda steber joče,
ker srce bolj kot človek ve,
da kamen, ki v stebru ždi,
do smrti drugega
dotaknit si želi.
In dim dvorano polni,
polni nosnice,
oči razdraži,
v lase zažira vonj,
kdaj izgine?
Vsak večer se kopam,
telo mazilim,
a vonj ostaja,
dan pride, pride sonce,
pride sreča, pride smeh,
a ne ostane,
počasi gre,
zapušča me, odhaja.
Pojma nimam o čem sem pisal,
ampak sliši se dobro.
Naredim požirek Mercator kole,
noge odložim na tla in se usedem. Spet ne vem, kako sem prišel domov, mislim,
da se imel prevoz urejen. Ura je 10:42 in se šele vstal. Za pospravt imam
stanovanje, odnest moram smeti, dehidriran sem in ob treh me čaka že naprej
žurka.
Naslonim se nazaj in vzamem
prenosnik v naročje. Odprem datoteko z imenom »Pred Nukom kradejo kolesa«.
31. poglavje:
»V samoti sem zrl v srečne
parčke, ki so veseli prihajali po Franca Jožefa cesti do Marijinega trga in
dalje na vse smeri Lublane.
Sedel sem na stopnicah cerkve Marijinega
oznanjenja. Družbo mi je delal močan vonj mešanice znoja in alkohola ter glasne
debate lublanskih neprostovoljnih filozofov. Vzel sem zvezek in nadaljeval s pisanjem
tretjega romana. Deadline bo zdaj zdaj. Pet let je hitro minilo. In tako hitro
je tudi minila moja slava. Če je sploh kdaj obstajala.
Spomnim se vseh objemov,
poljubov, ne vem kolikih muck, obritih, kosmatih, oblikovanih, majhnih,
nagrbančenih, joškic, ki sem jih pestoval, joškic, ki se jih ni dalo pestovati,
jošk, ki so me tolkle po obrazu.
Spomnim se sprehodov in nasmehov.
Mladostniške igrivosti in tisočerih sanj, katerim itak nismo verjeli.
Naredim požirek iz flaše zavite v
papirnato vrečko. Po stopnicah nam je naproti prišel pater v čudovitem frančiškanskem
habitu. Zrl sem vanj in takrat se je vse sestavilo. Vseh mojih 29 let življenja
je dobilo smisel. Epifanija. Dvomi so se razblinili in pred mano je bila
popolna jasnina in najčistejša podoba.«
Še zadnje poglavje. Nikoli si
nisem mislil, da bom napisal roman. Ne pri štiriindvajsetih. Bog, kaj vse me še
čaka, če bom sploh živel še dolgo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar