še enkrat ljubezen!

Pogosto mi pogled uide, odtava. Kar tako nekam. V daljavo, v bližnje grmovje, v tla, v vrhove na obzorju, v sosednje hiše, v tla, v moje dlani, v zrcalo… Včasih se ne ustavi ob trku z materijo, ampak prodre globlje.

Gledam starca na obrežju Lublanice in vidim njegovo samoto, njegove skrbi, obžalovanja in strah pred koncem. Gledam branjevke na tržnici, natakarje v snobov polnih lublanskih lokalih, uboge na klopcah mestnih parkov, hiteče poslovneže, razočarana dekleta in brezskrbne golobe.

Gledam srečne pare, ležeče v hladnih sencah borovcev, ki se dražijo s previdnimi in rahlimi dotiki ali tiste, ki se za mladostno igrivostjo nagajivo škropijo s slanim morjem, ljubeznivo potapljajo zgolj toliko, da se smejo s poljubom oddolžiti ali tiste, ki za ta isti poljub tekmujejo, kdo bo prej priplaval do vrvi ob obali. Na koncu v vsakem primeru dobijo poljub.

Gledam in opazujem tudi take, ki v dvoje leže, a so že davno pozabili na enost dvojine. Pogled jim uhaja k drugim ležalnikom, k drugim telesom, poleg njih pa srce kipeče bije in hrepeni v želji po nasmešku in poljubu na čelo.

In zaboli me, ker spoznam dvoje: kako sam sem v tem neskončnem svetu in kako neopisljivo potrebna je ljubezen človeku.

Ne poletne romance, ne prijateljski objem, ne lažna ljubeznivost, še najmanj pa perverzna ljubezen za eno noč. In, ko bi želel še tako rad pisati o čem drugem, kot o tem, o ljubezni, ugotavljam, da je vse ostalo ničevnost, hranjena za tiste, odtujene od ljubezni. Za tiste, ki polnijo svoja življenja s kičem in ničem in žanjejo ob uri le polno obžalovanja in solze.

Zakaj bi pisal in že neštetotič obračal besede na kritiko podlega in koruptivnega gospodarstva, ko pa vem, da je v vsaki skupnosti dovolj sredstev za blaginjo, ki pa so zaradi pomanjkanja ljubezni tistih, ki jih imajo, napačno porazdeljena in bi se v ljubezni mogla popolnoma drugače, pravičneje, koristiti? Hkrati bi pisal o nečem, o čemer že vrabci na vejah čivkajo in kar so spregledali celo slepi.

Zakaj bi tudi pisal o političnih spletkah te ali one stranke, interesne skupnosti ali organizacije, ko pa so njihove egokozmične, pohlepne, podle in lažno dobrohotne težnje tako transparentne, da se mi zdi nesmiselno in do ostalih živih bitij, ki dihajo ta zrak, neodgovorno v ta namen rabiti papir, črnilo, kisik in dragoceno energijo?

In, ko bi pisal o svetovnih težavah, oboroženih in neoboroženih konfliktih, škodljivih partikularnih interesih,, preganjanjih, bolečinah, samoti, žalosti, bi vedno znova in znova na koncu moral pisati o ljubezni. In, ker vem, kako pomembna je ljubezen, se v žalosti in skrbeh sprašujem, kako dolgo bom še zmogel bivati v tolikšnem pomanjkanju le-te, sočasno pa tisto večno vprašanje osamljenih: kaj-delam-narobe?

Kako prav ima apostol Pavel, ko piše o ljubezni. Zakaj, ko bi imel vsa materialna bogastva, ki jih nudi ta svet, hišo, mogoče celo vilo, denar, nešteta potovanja, draga vozila, divje zabave in tudi dolge noči v čudoviti družbi, ljubezni pa bi ne imel, sem enako kot mrtev.

Zadnjič sem se utapljal v njenih očeh. In za trenutek oživel. Plaho se mi je uspelo dotakniti konic njenih prstov. Drugi dan sem ji na ustnice privabil breztežen nasmešek. In za trenutek oživel. V nekem trenutku me je na pragu presenetila,  stoječ za mano ovila roke okoli mene in miže sem čutil njeno sapo, ki je preko zatilja preobražena odpotovala v vse kotičke životca. Med enem od večernih sprehodov je blago naslonila svojo glavo na moja gola ramena. In za trenutek sem oživel. In je šla.

In napisal pesem. In še eno. In še eno. In tisočkrat na papir v vseh možnih oblikah napisal: ljubezen. In nobene od teh pesmi prebrala. In, če je kakšno prebrala, ne ve, da je napisana zanjo. Če pa že ve, pa o tem molči, ker potuje stran ali pa, ker ve, da mi ne more dati tega, kar potrebujem. In zopet ostajam sam v svoji ljubezni in ugotavljam, kako se more bogastvo, ki ga nekdo ima, meriti le po ljubezni, ki mu jo ljubljena oseba daje. In valuta ljubezni ima nešteto oblik.

Verjetno vas ne čudi, če napišem, da se mi zdi, da sem v tem primeru popolnoma obubožan. Berač ljubezni. Po tem, ko sem vso razdal. Vendar ne glede na to, kako se zdi, eno drži kot pribito: vsak lahko hodi sam, vendar kakšnih ovir nikakor ne moreš premagati sam. Toda dano mi je dvoje, ki mi v bolečem ponavljanju lomi že tako popolnoma uničeno srce: zaljubljati se kot najstnik in ljubiti kot svetnik.