Odvečne besede

V treh tednih na morju sem bil trikrat v morju. Dol mi visi za tisto slano scalino, ježke na umazanem dnu in praženje na blazini. Ajde, dobr, ne rečem, kakšna rajska plaža Maldivov, kjer je morje topleje od zraka, voda čistejša od naše Zale in okoli tebe ne plava drugega kot sem in tja kak morski psiček. Sicer pa: v vodo za vse svete.

 

Trikrat sem šel, ker mi je bilo vroče. Vroče k pes. In tuš ni več zalegel. Pa še vsakič je bilo tako, da mi je poču pisker, ker so mi res najedal:

 

»Pejdi v vodo. Pejdi v vodo. Pejdi v vodo.« Pa kdo za Bolfenkovega tiča, sploh govori »pejdi«?!

 

Skratka, trikrat je bilo pod prisilo vročine in človeškega najedanja. Četrtič je bila kriva deklica. In alkohol. In hormoni. In deklica…

 

Lagano sportski smo že ves dan počasi, pivičko za pivičko, pripravljali teren za… niti ne vem točno za kaj. Verjetno nam je bilo vsem težko zaspat v taki vročini in smo nekako morali bedeti do treh, štirih zjutraj, da smo lahko v prijetnem obmorskem hladu zaspali. Ena pivička pred rekreacijo na slacku, druga med rekreacijo na slacku, tretja po rekreaciji, četrta pivička med kosilom. Po kosilu smo popadal dol. Dobesedno. Vsak v svojo posteljo.

 

Preden sem sam padel v svojo, sem padel mimo njene. Tako, s pogledom. Ležala je na trebuhu. V črnih gatkah. Pika. Brez nedrčka, brez česar koli. Rjuho je zvila podse in jo objela z rokami in nogami. Zaspala je kot top. Ob šestih popoldne. Bog se me usmili. In se me je. Tudi sam sem se zagnal v svoj spalni kotiček in odsmrčal eno avstro-ogrsko.

 

Po spancu se je začel nov maraton. Najprej so padle ene karte in med kartami pivička. Svojo dozo je zmanjšala s pollitrskih Paulanerjev na 0,33 Ožujsko. »Zihr je zihr,« je reku, pa je še v klanc bremzu. Ma, nič ni pomagalo. Do večera smo bili že potrjeni in Bog ne daj, da bi ta večer družba iz kampa ostala pred svojo prikolico. Satan me je skušal in skušal me je pošteno! Prišli so in s seboj prinesli štiri litre žganja. Borovniček (hrvaška skovanka za borovničke), vodka in še ena vodka. Gospod usmili se me.

 

Ni treba posebej omenjati, da se je pilo kot za stavo. Vsaj jaz. In ona. In verjetno še kdo drug, zagotovo pa ona in jaz. Kitaro smo raje pospravili. Ne samo kitaro, še orglice smo varno skrili, da ne bi kam poletele. Pritajena svetloba LED lučk nad našimi glavami je še dodatno potencirala učinek alkohola. Sedela je nasproti mene in me z nogo dražila po moji nogi. Nekaj časa mene, nekaj časa kolega zraven. Bil sem totalno razp***en in melo me je, da bi obema zalimal en šamar, čeprav sam ni bil nič kriv. Takoj sem jo prebral. Najlažje se je napajat s seksualno pozornostjo. Velja enako za ženske in za moške. Takšni se dvignejo daleč nad vse in po nas opletajo s svojimi tiči in na nas stresajo svoje raznobarvne sramne dlake.

 

Zamudil sem vse obhode redarjev. Prvič sem bil v prikolici, delal pojma nimam kaj. Drugič in tretjič sem bil na stranišču. Četrtič je šla plavat do štrika. Itak nisem dolg razmišljal. Dobro, itak nisem razmišljal takrat, ampak hočem reči, da me je kar izstrelilo s stola. Sicer je trajalo preden sem dojel, da je šla v morje, ampak, ko sem dojel, sem vstal in šel za njo.

 

Brisačo sem obesil čez ograjo na pomolu, slekel trenirko in gate ter se gol vrgel v vodo. Hvala Bogu za plimo, ker nisem niti enkrat pomislil, da bi bila lahko voda prenizka. Bi pa bila razbita glava odlična lekcija. Katero bi verjetno – zapit kot sem – hitro pozabil. Sem hotel napisati zabit, pa sem namerno pustil lapsus. Freud in Rugelj že vesta.

 

Ob dveh zjutraj je v vodi vse črno. Vse. Morje je črno, obzorje je črno, boje so črne, plavalci so črni. Plaval sem po vodi in se drl:

»Liza! Liza!«

 

Verjetno se me je slišalo po vsem zalivu, ampak jaz sem šel v vodo za njo in zdaj, ko sem bil četrtič v treh tednih, ves nažgan in presran sredi noči v vodi, je nisem videl!

 

Nekaj je daleč od obale pomahalo in zdelo se mi je, da sem slišal »Alen, tuki.« Pravi moški kot sem, sem se soočil s strahom, odmislil neznano pod mano, črnino okoli mene in plaval kolikor hitro sem lahko točno naravnost proti izvoru zvoka. Plavam kakšne pol minute in še vedno nikjer nič. Zaj**i to, si rečem in se obrnem ves presran, prepričan, da se mi namerno skriva, ker noče družbe.

 

Priplavam do pomola, začnem lesti po lestvi iz vode, zaliv razsvetli odboj luninega sija z moje bele riti in zaslišim:

»Pusti mojo brisačo!« Liza.

»Pa kje si ti?!«

»Kam greš? Prid nazaj.«

 

Na ukaz. Polkrog na le-vo in "čof" v vodo. Plavam na žabco, na kužka, kravel in sem v parih zamahih pri njej. Nekaj mi govori, požira vodo in jo pljuva predse. Se obrne proti meni, mi skoči na glavo in me potopi. Krasno. Samo še to je manjkalo, da se dva pijanca gresta takšne igrice sredi noči. Kje je že ta je**ni štrik!?

 

Prideva do vrvi in sedeva nanjo. Izogiba se me. Ve da sem gol in je to niti malo ne gane. In vem, da je to ne gane in tudi mene ne gane, da je z mano. Mesec sije in zreva malo v zvezde, malo na obzorje, malo drug v drugega. Začne jokati. Preseka me. Sem slutil, da jo nekaj teži in dejansko sem pripravljen govoriti z njo o stvareh, ker tak pač sem. Začne govoriti. Da ni verna, da išče vero in da zakaj je nečistost tak greh in da zakaj je ona tako nečista.

 

Elizabeta, draga, pojma nimam. Tu sem samo zaradi tebe, ti pa me tudi ne opaziš ne. Gledam te, utapljam se v tvojih očeh, v toplem večernem morju, v soju lune in v svoji razklanosti, ti pa tudi malo ne dojameš, kaj se dogaja v meni.

 

Prepričan sem, da sem jo poslušal vsaj eno uro. Korenjak je menjal stanja, ko je prosto opletal v vodi. Začelo me je zebsti in tudi Liza je začela drgetati. Od mraza. Jaz pa nisem drgetal samo od mraza.

»Greva nazaj,« sem rekel.

Šla sva. Ona malo pred mano.

»Kaj bi ti sploh rad od mene?« Že drugič ta večer me je razorožila.

 

Premišljeval sem, kaj bi rekel in ves čas vedel, kaj bi moral reči. Nič. Moral bi biti tiho. Pozabiti njo, pivo, slack, sprehode, nočno kopanje, kitaro, orglice, smeh, vse. Kreten, kot sem in več kot očitno v tem uživam, sem valda odprl svoj gobezdavi gobec.
 

»Rad bi šel s tabo bos na svetega Lovrenca.«

»Pa potem?«

»Na sladoled v Tivoli. Pa plezat, pa z ruzakom do Prekmurja.«

»Alen, jaz grem za pol leta.«

»Vem.«

»In?«

»Bom čakal.« Ooo, kako romantično. Verjetno sem fasal sladkorno. Ona pa tudi.

 

Ni bilo več nič za povedat. Ona je jamrala, kako zalo potrebna je ves čas in kako jo to bremeni, jaz sem se ji tam ponujal kot odprta knjiga in me ni hotela. Pitaj Boga, kaj delam narobe. Zagotovo ni frizura.

 

Tiho sva odplavala do obale. Vzel sem svoje stvari in šel z njimi za njo do tuša na plaži. Kar tak, gol. Stopil sem pod tuš nasproti nje. Ni me pogledala in on ni pogledal nje. In še vedno nisem dojel vseh teh znamenj. In šla sva do nazaj do družbe in natočil sem si nov kozarec. In okoli štirih, ko so šli vsi spati in smo se odpravili spat tudi mi, je prišla k meni v posteljo in z mano gledala film. In zaspal sem in ona je zaspala z mojo roko preko svojih bokov. Sredi noči se je zbudila, pospravila laptop in šla v svojo posteljo. Preden je šla sem pijan stegnil roko in rekel:

»Ostan…«

 

Nekaj je zamomoljala ali pa samo nisem razumel in končala z:

»Nočko.«