Jadran

Sveža sapa slanega Jadrana vnaša nemir v moje misli. Četudi čisto blizu, slišim zgolj nekje v daljavi pritajeno bučanje valov. Kriki otrok, brnenje motorjev in mnogoteri zvoki kipeče narave mi še izdatno iztirjajo srce, ki preko zaliva pogleduje zdaj na igrišče za odbojko, zdaj v knjigo v naročju.

Hlad sence in skorajda nečutno zibanje mreže me nenehno držita na meji med spancem in urejenim tokom mišljenja. Na prsih mi počiva Kocbek. S težavo poskušam obdržati in urediti prebrano. Gane in pretrese me njegova tragičnost. Prav tako me gane obsežnost njegovega besednega zaklada in skorajda popolna raba jezika. Njegov nivo pisanja presega vse, kar sem do sedaj prebiral ali bral.

Zamišljen in še vedno pod močnim vtisom branj zadnjih dni vzamem iz nahrbtnika zvezek in pisalo. Ko se nagnem k nahrbtniku, se mreža rahlo zaziblje. Kocbeka umaknem vstran in si na prsi prislonim zvezek. Zamižim, da bi umiril duhove, ki se mi podijo po glavi. Brez uspeha.

Želim zapisati par poglavij novega dela, ki je trenutno le drobec razpršenih osnutkov. Motivira me želja po nesmrtnosti in tih šepet mentorjev na uho, naj povzdignem svoj jezik na višino piedestala, ki mu pritiče. Iz spoštovanja do njih prve povedi tokrat zapišem drugače.

Ritem je blag. Besede skrbno izbiram in jih kot kosce sestavljanke premišljeno postavljam na najbolj primerna mesta. Glavna junakinja se zbudi na trnovski plaži in se spominja bede prejšnje noči. Uspeva mi. Preselim se na obrežje Ljubljanice. Jutranja sapa mlačnega potoka mi pogladi obraz. Držeč jo za srce odpeljem junakinjo do rimskega zidu. Posedem jo v senčni hlad ozkega in površnim očem skritega parka. Po žepih pobrska za škatlico cigaret in vžigalnikom, vendar ji ne dovolim, da bi se tako uničevala. Razočarana, ker ne najde potrebne doze nikotina, s prikrito jezo nasloni glavo na drevo in zamiži.

Za trenutek spustim njeno srce in ji dovolim, da ji misli prosto odtavajo. Jezik ponori in nebrzdanost mi uniči ritem. S svojo profanostjo mi zbije strukturo zapisanega in mojo idejo o visokem piedestalu z brezbrižno surovostjo resničnosti vrže na stvarna tla kvantaške literature, ki mi pritiče. Razočaran nad neuspelim poskusom iztrgam strani, ki jih bom kasneje odvrgel v smetnjak.

Pogled zasukam proti morju in z rahlim odrivom od tal nežno zazibam mrežo. Zrem proti obzorju, ki se zdi neskončno. Glasovi utihnejo. Ostanem sam v tišini šepeta tistega večnega in vedno znova vračajočega hrepenenja. Kot že tisočkrat prej, zopet isto vprašanje. Nisem več prepričan o izvoru. Mi ga postavlja ranjeno ali hrepeneče srce? Pragmatičen um ali zaskrbljena misel osamljenega in starajočega se mladca, ki se bolj kot vsega boji ravno tega?

Sprehodim se po srčni časovni premici v preteklost in spoznam, da je vprašanje ljubezni središčnica mojega bivanja, odkar sem začel loviti pobegle misli in jih polagati v urejene prostore srca in uma. Od vprašanj ljubezni do družine, domačega kraja, prijateljev iz otroštva, najstniških simpatij, ljubezni do domovine, naroda, nesmrtne ljubezni do življenjske izbranke in presežne ljubezni do stvarstva in Stvarnika.

Vedno znova in znova sem zavedno ali nezavedno odpiral to vprašanje, središčil svoje bivanje okoli iskanja odgovorov na klice ljubezni in bil vsakič znova razočaran v nemoči, da bi kdaj našel odgovor, ki bi potrdil mojo tezo hrepeneče smotrnosti: ljubezen je.

Če jesen predstavlja umiranje, potem si drznem zapisati, da sem tako, ležeč na obali morja, viseč med dvema drevesoma, v jeseni svojega bivanja, pospeševal umiranje svojega središča, glušel ob prepihu skozi moje skorajda iztrohnjeno srce in se spraševal: ali je ljubezen? Zaprem oči in se vrnem k tragiki Kocbeka. Nek neznan dotik, mi kot angel z nebes blago zdraži konice prstov…