Sveža sapa slanega Jadrana vnaša
nemir v moje misli. Četudi čisto blizu, slišim zgolj nekje v daljavi pritajeno
bučanje valov. Kriki otrok, brnenje motorjev in mnogoteri zvoki kipeče narave
mi še izdatno iztirjajo srce, ki preko zaliva pogleduje zdaj na igrišče za
odbojko, zdaj v knjigo v naročju.
Hlad sence in skorajda nečutno
zibanje mreže me nenehno držita na meji med spancem in urejenim tokom
mišljenja. Na prsih mi počiva Kocbek. S težavo poskušam obdržati in urediti
prebrano. Gane in pretrese me njegova tragičnost. Prav tako me gane obsežnost
njegovega besednega zaklada in skorajda popolna raba jezika. Njegov nivo
pisanja presega vse, kar sem do sedaj prebiral ali bral.
Zamišljen in še vedno pod močnim
vtisom branj zadnjih dni vzamem iz nahrbtnika zvezek in pisalo. Ko se nagnem k
nahrbtniku, se mreža rahlo zaziblje. Kocbeka umaknem vstran in si na prsi
prislonim zvezek. Zamižim, da bi umiril duhove, ki se mi podijo po glavi. Brez
uspeha.
Želim zapisati par poglavij
novega dela, ki je trenutno le drobec razpršenih osnutkov. Motivira me želja po
nesmrtnosti in tih šepet mentorjev na uho, naj povzdignem svoj jezik na višino
piedestala, ki mu pritiče. Iz spoštovanja do njih prve povedi tokrat zapišem
drugače.
Ritem je blag. Besede skrbno
izbiram in jih kot kosce sestavljanke premišljeno postavljam na najbolj
primerna mesta. Glavna junakinja se zbudi na trnovski plaži in se spominja bede
prejšnje noči. Uspeva mi. Preselim se na obrežje Ljubljanice. Jutranja sapa
mlačnega potoka mi pogladi obraz. Držeč jo za srce odpeljem junakinjo do
rimskega zidu. Posedem jo v senčni hlad ozkega in površnim očem skritega parka.
Po žepih pobrska za škatlico cigaret in vžigalnikom, vendar ji ne dovolim, da
bi se tako uničevala. Razočarana, ker ne najde potrebne doze nikotina, s
prikrito jezo nasloni glavo na drevo in zamiži.
Za trenutek spustim njeno srce in
ji dovolim, da ji misli prosto odtavajo. Jezik ponori in nebrzdanost mi uniči
ritem. S svojo profanostjo mi zbije strukturo zapisanega in mojo idejo o
visokem piedestalu z brezbrižno surovostjo resničnosti vrže na stvarna tla kvantaške
literature, ki mi pritiče. Razočaran nad neuspelim poskusom iztrgam strani, ki
jih bom kasneje odvrgel v smetnjak.
Pogled zasukam proti morju in z
rahlim odrivom od tal nežno zazibam mrežo. Zrem proti obzorju, ki se zdi
neskončno. Glasovi utihnejo. Ostanem sam v tišini šepeta tistega večnega in
vedno znova vračajočega hrepenenja. Kot že tisočkrat prej, zopet isto
vprašanje. Nisem več prepričan o izvoru. Mi ga postavlja ranjeno ali hrepeneče
srce? Pragmatičen um ali zaskrbljena misel osamljenega in starajočega se
mladca, ki se bolj kot vsega boji ravno tega?
Sprehodim se po srčni časovni
premici v preteklost in spoznam, da je vprašanje ljubezni središčnica mojega
bivanja, odkar sem začel loviti pobegle misli in jih polagati v urejene
prostore srca in uma. Od vprašanj ljubezni do družine, domačega kraja,
prijateljev iz otroštva, najstniških simpatij, ljubezni do domovine, naroda,
nesmrtne ljubezni do življenjske izbranke in presežne ljubezni do stvarstva in
Stvarnika.
Vedno znova in znova sem zavedno
ali nezavedno odpiral to vprašanje, središčil svoje bivanje okoli iskanja
odgovorov na klice ljubezni in bil vsakič znova razočaran v nemoči, da bi kdaj
našel odgovor, ki bi potrdil mojo tezo hrepeneče smotrnosti: ljubezen je.
Če jesen predstavlja umiranje,
potem si drznem zapisati, da sem tako, ležeč na obali morja, viseč med dvema
drevesoma, v jeseni svojega bivanja, pospeševal umiranje svojega središča,
glušel ob prepihu skozi moje skorajda iztrohnjeno srce in se spraševal: ali je
ljubezen? Zaprem oči in se vrnem k tragiki
Kocbeka. Nek neznan dotik, mi kot angel z nebes blago zdraži konice prstov…
Ni komentarjev:
Objavite komentar