Poletje

Oh, kako je to en čudovit letni čas. Kdor se ne strinja, naj ne bere dalje. Za solze in besno udrihanje po mizi pač ne odgovarjam ali, kako bi rekel, branje na lastno odgovornost. Ampak pejmo lepo po vrsti, kot hiše v Trsti – kjerkoli že je ta Trsta...

Ta krasen vroč, soparen, hrupen in s smradom nabit letni čas, ki predstavlja beg v neko čudežno deželo vsem hedonistom in iluzionistom, se začne s koncem letnega časa zaljubljencev. Že sam vstop v to obdobje te pripravi na nadaljnje tri mesece muk in bluzenja.

S pomladjo se začne tisti del leta, ko začnejo ptički ponosno in prelestno požvižgavati in gamad pernata ne utihne dokler jih ne zasuje prvi sneg in zamrzne prva pozeba. Skupaj s ptički se iz svojih lukenj primaje tisoče s hormoni nabitih ljudi, katerim je dovolj, da jih začne razganjati, že pravilna količina feromonov med tem, ko švicaš sto na uro med vožnjo z busom brez klime. Rožice silijo iz zemlje in vsa narava prav nič sramežljivo nagovarja k množičnemu vesoljnemu občevanju.

Vsi se zaljubljajo, vsi se držijo za rokice, metuljčki letajo naokoli in novopečeni pari se kot sestradani Polinezijski kanibali ližejo po lublanskih klopcah in me včasih resno zaskrbi, da ne bo kdo koga pojedel. Resno.

No, meni je v tem letnem času prva skrb in glavna nedeljska prošnja in večerna molitev, da bi čim dlje deževalo. To pomeni, da bom lahko še nekaj časa nosil dolge hlače in pod njimi skrival svoje zobotrebce, hkrati pa, da ljudje ne bodo imeli izgovorov za »telovadbo« zunaj, ki ni niti rekreacija, kaj šele trening, in bom tako vsaj še kak mesec ali dva imel trenirance in s tem zagotovljen prihodek.

Pomlad hitro mine in kakšni od teh parčkov zamenjajo lublanske klopce za hrvaške plaže in tam vsem na očeh izvajajo obscena dejanja, spet drugi se razidejo, ker vedo, da bodo na svojih poletnih romanjih v užitkarska svetišča nategnili - ali pa vsaj poskusili nategniti – vse kar leze in gre ter ne pobegne na drevo. Goodl luck, baje komu rata...

Sam takrat pristanem na trda tla realnosti, ko je potrebno obleči kratke hlače, ko greš na plažo brez majice in ko ugotovim, da sem vso zimo zabušaval in sem totalno zamaščen in hkrati koščen, tako da zgledam resnično butasto. Kar naenkrat je treba kupiti zaloge deodoranta, ker sem kreten pozabil, da mi klima v avtu ne dela. Itak pa je povsod - razen v nakupovalnih centrih, doooh - vroče k pes in kamor koli greš, se znojiš in iz minute v minuto bolj in bolj zaudarjaš. Razen, če ti ni Armani sponzor. Potem smrdiš po Armaniju.

Glavna skrb vseh postane zaslužiti dovolj denarja, da bodo šli kam na morje. Ker je pač taka navada. Ali družbeno pričakovanje. Ali nekaj… ne vem kaj. Osebno, bi najraje presedel vse poletne večere ob zvokih Lublanice, ob dobri družbi, dobrem pivu in dobri debati. Sam kaj, k ni nobenga, k bi se šel to igro z mano, ker vsi šparajo in delajo za to, da bodo šli za en teden se cmarit na sonce, iskati pozabljene dotike, vdihavati eksotične spolne feromone in se dolčkat, če bo pač šansa, da se bodo podolčkali lahko.

Večina ljudi tekom celega leta jamra in stoka, kako nima za kavo in cigarete, junija pa vsi nervozni in kot pobesneli iščejo apartmaje v Dalmaciji, avtodome za pot v Italijo, kampe s čim več sence, ker poleti se PAČ GRE NA MORJE! Sem in tja se kdo obrne in – Bog ve zakaj – odkoraka proti severu. V gorski svet Alp. Šele, ko pride domov in ugotovi, da je bankrotiral, se zave, kakšno napako je storil. Gorenjci so Gorenjci in tam gor pač plačaš še davek na višinsko razliko in kisik.

Ampak dobro, razumem, človek se mora nekam skrit pred temi JEBENIMI PTIČI, vročino asfalta, mestnim hrupom, zoprnim šefom, nadležnimi otroci, ki nimajo šole in jih je kar naenkrat polna hiša, pa četudi - ne da bi dojeli - vse to zamenjajo za neznosen hrup ŠKRŽATOV, vročino asfalta obmorskih promenad, hrupa tisočih Švabov, Čehov, Nizozemcev in slovenskih bratov, telefonskih klicev zoprnega šefa in še več nadležnih otrok, ki sedaj sploh niso tvoji ampak od nekih iks-ipsilon turistov!

Poletje je tudi tisti letni čas, ko si vsi rekreativci, ki čez leto le s težavo pomignejo s prstom in najraje popoldneve prehodijo po javnih skladiščih (BTC), prepričljivo lažejo v obraz in trdijo, da sedaj bodo pa res začeli telovaditi in ne vem kaj še vse. Bullshit.

Ob vsem njihovem nakladanju mi misli itak odtavajo k hladnem pivu in dobrim štorijam. Skratka zaradi takšnih in drugačnih situacij ostanem brez »strank«, brez trenirancev. Delno neangažiran zaradi preklete vročine, delno zaradi tega, ker ne želim nikogar v nič siliti, potrpim ta dva do tri mesece v veselem pričakovanju jeseni, ko se vsi zanemarjeni vrnejo pod moje okrilje in ugotovijo, da niso naredili čisto nič zastavljenega med poletjem. Told `ya! Ka-ching!

In kaj preostane prešvicanemu klošarju na minimalcu? Jutra, ko samo čakam, da mi priči priletijo skozi okno in me pretepejo, če ne bom vstal. Sprehodi po stari Lublani in »window shopping« v antikvariatih ali na bolšjaku. Sem in tja kakšno dobro pivce in kvalitetna knjiga, ki sem jo bodisi nafehtal, bodisi našel v lastni knjižnici.

Na morje grem, če me kdo kam povabi, če mi zagotovijo prevoz in če vem, da bom dal za hrano res minimalno. Za pijačo se bo že nabralo. Vročina me ubija in me dela popolnoma neproduktivnega. Po glavi se mi lahko motajo še tako krasne besedne zveze, stavki, celo rdeče niti in ideje za kratke zgodbice, pa, ko bom vzel zvezek in kuli in želel začeti pisati, ne bo nastalo popolnoma nič. Vročina mi skisa možgane in lenuh kot sem, se temu skisu prepustim. Balkanac.

Na steno obesim koledarček in črtam dneve do jeseni. Do prijetnega jesenskega hlada, ko bodo litre deodoranta zamenjale drobne kapljice parfuma, ko bo hlad prijetno ohlajal razkurjeno betico in se bom lahko spet usedel za zvezek in pisal, kot se spodobi. Do takrat pa hladno pivo, Eric Donaldson ali pa The Paragons in Edvard Kocbek ali Bukowski. Na zimo!