Gnar

V mislih je tiho bentil, ko je oranžno zasvetila silhueta črpalke za gorivo. Na videz brezbrižen pritisk na stikalo ob volanskem obroču je odstranil opozorilo z zaslona. Ko bi bile vse obveznosti v življenju s takšno lahkoto odstranjene. Vendar je vedel, da s tem ni ničesar rešil. Po kilometru vožnje se je opozorilo znova pojavilo. Tokrat je pustil, da je opomin opravljal svojo nalogo opominjanja.

Kljub vedno dražjemu gorivu ga cena tega ni jezila. Imel je reden in odličen prihodek. Denarja mu ni manjkalo in tega tudi ni skrival. Služil je pošteno in vse, kar je zaslužil, je zaslužil s trudom, delavnostjo, dodatnim izobraževanjem, intelektualnim poglabljanjem in širino znanje »splošne razgledanosti«, kot se reče.

Tako ni bil nejevoljen zaradi dejstva, da bo moral ponovno odšteti dobrih 150€ za poln tank goriva. Jezilo ga je dejstvo, da bo večino tega denarja pristalo v žepih lisičjih, hinavskih, lažnivih in povzpetniških pridaničev, ki jim je koncept »služiti denar« popolnoma tuj. Takšnih, ki so pridobili položaje zahvaljujoč simoniji, nepotizmu in korupciji. Ni jim zavidal – bogastva, vpliva ali visokega položaja, jezilo ga je golo dejstvo, oklepajoč se njegovega močnega čuta za pravičnost, da si nič od posedovanega niso zaslužili.

Poleg tega pa ga je jezila nemoč, da je – znova – za ceno mobilnosti v zrak spustil nepotrebne količine ogljikovega dioksida, povzročil obilico hrupa in ostale škodljive navlake. Zadnja tri leta je dobršen del prihodkov vlagal v razvoj alternativnih virov energije, v razvoj javnega prevoza in razvoj urbane, okolju prijazne, prometne infrastrukture. Toda vedno znova so njegove projekte, raziskave in aplikativne predloge zavračali in onemogočali pohlepni in brezbrižni naftni lobiji.

Za mestno vožnjo je sicer uporabljal električno, okolju prijazno in varčno vozilo, tokrat pa se je ravno s svojo »ladjo« vrnil z daljše poslovne poti in dalje nadaljeval pot na tedenski oddih na manjšem otoku Jadranskega morja, zato je potreboval poln tank. Redke stvari je prepuščal naključjem.

Pred izvozom za obvoznico je zavil na bencinski servis. Vrhunec poletja je prinesel neskončne vroče dni in zrak je drhtel v vročini. Temu primerno so bile segrete tudi ostale površine. Vozilo je ustavil ob prosti črpalki za gorivo. Počasi in brezskrbno je izstopil iz vozila. Imel je tisto značilno milino gibanja premožnih in preskrbljenih ljudi, ki jih ne težijo eksistencialna vprašanja na osebni ravni bivanja.

Začel je s polnjenjem goriva. Misli so mu odtavale k oddihu. Teden dni brez elektronskih napravic. Kvalitetna vina, gurmanski užitki sveže morske hrane, zagotovo kakšna dobra knjiga – zadnje čase je ponovno prebiral prvence Goljarja, katerega dela je vedno z užitkom bral, in dolgi večeri v vaških konobah v družbi zgodb lokalnih veljakov in posebnežev.

Pri sosedni črpalki je opazil mladeniča, ki je zagreto umival vetrobransko steklo gospe, ki je točila gorivo v svoje vozilo.

»Vam smem očistiti še ostala stekla?« jo je vljudno vprašal, ko je končal s čiščenjem vetrobranskega stekla.

»Ja, lahko. Ampak ne vem, če imam kaj drobiža, da bi ti dala.«

Zdrznil se je. Sovražil je besedo drobiž. Kot da je govor o nepomembnih odvečnih denarcih brez realne vrednosti. Sam je vedel, da temu ni tako. Imel je spoštljiv odnos do kovancev. Z njihovim zbiranjem je kupil svoj prvi prenosnik, s katerim je globlje zaplul v poslovne vode. Vsak konec tedna je v hranilno škatlico stresel vse kovance, ki so mu tisti teden ostali v denarnici in v enem letu se je nabralo za točno tak računalnik, kot ga je potreboval.

Dečko je odvrnil:

»Napitnina je prostovoljna,« in se nasmehnil, »če boste kaj imeli, boste dali, v kolikor pa ne boste zadovoljni z mojo storitvijo, pa ne boste nič napitnine pustili.«

Končal je s točenjem goriva. Pristopil je do fanta in ga potrepljal po rami:

»Če boš utegnil, mi, prosim, očisti vsaj zadnjo šipo.«

»Zmenjeno. Je ta vaš?«

Pokimal je in se odpravil do blagajne, plačati natočeno. Z blagajničarjem se je zaklepetal, si izmenjal par modrih, par šal in se vrnil do avta. Bil je komunikativen in za veseljem je začel pogovor tudi s popolnim neznancem. Ko se je vrnil, je bilo zadnje steklo že na pol očiščeno. Postavil se je poleg fanta in ga opazoval pri delu. Na njegovih prsih je opazil značko z imenom Tim.

»In, Tim… kolk dolg že delaš tu?«

»Ammm, dva tedna?«

»Študentsko delo?«

»Ja,« odgovarjal je skopo, ker je bil osredotočen na čiščenje.

Zadovoljen z opravljenim ga je prosil, ali bi mu lahko očistil še vetrobransko steklo.

»Šibam na morje. Sem ravno z ene daljše poti in imam polno mrčesa na šipi. Ta zadi bo že počakal, nič hitet. Sicer pa ma vse prazno.«

»Zmenjeno.«

»Do kdaj si dobil tole delo?«

»Če bo sreča… do srede avgusta.«

»Super, odlično! Delaš za na morje ali…?«

»Ne, sem že bil na morju.«

»Res? Kje?«

»Na Visu.«

»O, krasno! Vis je čudovit!«

Zapletla sta se v debato o lepotah in znamenitostih tega bisera Dalmacije. Tim je med tem končal svoje delo. Ogledal si je opravljeno.

»So ljudje radodarni? Cenijo tvoje delo?«

»Ma, tko… kkšni kr odpelejo, kkšni rečejo vsaj hvala…«

»To zato, ker niso zaslužl niti centa v življenju.«

»Mogoče.«

Zadovoljen z videnim mu je v roke stisnil kovanec za dva evra.

»Ne pozab, Tim… bistvo študentskih del ni, da si ustvariš bogastvo in nabereš denar. Bistvo je, da se naučiš odnosa do zasluženega in da spoznaš, da je za denar treba delati. Ne zapravi ga kar tako. Skrbno ga naloži. Imaš potencial. Če se ne srečava več, ti želim veliko sreče in uspehov v življenju.«

»Najlepša hvala. Lep dopust vam želim.«

Poslovil se je in elegantno sedel v vozilo. Veselil se je poti. Po radiu se je vrtel »Not with haste« in z mislimi je že bil v svoji viseči mreži.