All you can eat

Ves napihnjen sem obsedel na stolu. »All you can eat« sem vzel preveč dobesedno in svoj mikroželodec napolnil do zadnga kotička. Komolca sem naslonil na mizo in si podprl glavo. Preveč je blo. Občutek sem imel, da moram prav previdno rigniti ali prdniti, ker mi lahko vsak trenutek vse skupaj uide skozi eno izmed odprtin. Potiho in previdno sem opravil oboje. Napetost je malce popustila.

Gledam kje bi bil kdo od natakarjev, da plačam in se spokam domov, kjer bom lahko v miru nadaljeval s svojim nihilističnim početjem. To je strmenjem v strop med ležanjem na kavču, strmenjem v ekran med neuspešnim poskušanjem, da bi kaj napisal ali strmenjem v steno med opravljanjem potrebe. Tiste ploščice se res lepo svetijo. Kot bi imeli žensko pri hiši.

Natakarja nikjer. Končno se iz kuhinje primaje en Čink Čonk in dvignem kazalec leve roke kot namig, da bi rad račun. Z ustnicami tudi nekaj podobnega izrečem.

Pride do mene:

»Laču?«

»Ja, prosm.«

Pobere vse štiri kupe krožničkov, ki sem jih nakopičil in se odpravi nazaj v kuhinjo. Čakam kakšne tri minute, potem pa začnem razmišljati, da bi iz nahrbtnika vzel Kocbeka. Ampak vem, da bi nek zloben zakon že uredil tako, da bi prišel z računom ravno, ko bi začel brati. Kocbek ostane v nahrbtniku.

Mine osem minut in počasi mi prekipeva. Vedno isto sranje! Sicer nisem ravno potrpežljiv človek, ampak kakšne stvari sem zmožen prenašat kar precej dolgo, sam tole sranje z mojo smolo glede računov se pa že predolgo vleče. Kamor koli grem čakam na ta pofukan listek, da bom smel njim PLAČAT(!), vsaj po deset minut. Še posebej pogosto se mi to dogaja v Bufu v Kranju in oni so krivi, da je najebal tale Čink Čong!

Mel sem poln kufr vsega, pospravil sem denarnico in mobitel v žep, vzel nahrbtnik in se odpravil proti izhodu.

»Heee, laču!« slišm za sabo.

Najprej nisem vedel, a bi nadaljeval pot, a bi plačal, al kaj, zato sem se obrnil in rekel:

»Prepozn. Sem čakal točno 13 minut in zagotovo obstaja kak zakon, k me ščit pred tem, da mi vi kradete dragocene minute, zato do vam bom smel dat svoj denar.«

Ni razumel.

»Laču. Danaist peteset.«

»Ne bom plačal. A razumeš?«

»Mora plača,« ni mu blo čist jasno.

»Adijo. Mogoče drugič, če bom prej dobil POFUKAN RAČUN!« se obrnem in grem. Nakar me pogumni dečko prime za roko, da bi me ustavil. Takrat mi je pač film poču.

»Alo!? Kva ti je?!«

»Prača lačuuu!«

»Ma odjebi! Razbou ti bom tale tvoj ksih in ti zabil nekam ta tvoj račun!«

Okrog so se začel zbirat še ostali.

»Bomo pokricari varnostik.«

»Ma klič ti kogar koli. Maš kamere, pokliči policijo, dol mi visi. Jaz plačal NE-BOM.«

Očitno je mel eden izmed njih še bolj kratko vrvico kot jaz in se mu je snel. Prijel me je za majico in mi nekej začel nabijat po njihovo. Tud dvakrat nisem pomislil. Z vso silo sem mu spustu čelaka direkt na njegov širok nos. Bam! V trenutku je spustil.

Nahrbtnik sem odvrgel na tla in čakal, kaj se bo zgodilo. Prijel sem reklamno stojalo iz pleksi stekla za kokakolo in ga zabrisal v ostala dva.

»Kva je pičke!? Kje maš zdej račun!?!?«

»Varnostiiiii! 你聞起來像醬油!«

Zagrabil sem najbližjo mizo in jo prevrnil. Hulk mode all the way! Kar na enkrat začutim top »bop« po glavi. Zabliska se in padem po tleh. Glasovi donijo in slika je vedno bolj meglena. V sekundi ali dveh zadremam…

Zbudim se v bolnišnici. Ob meni stoji blond policistka huda k ps! Pristopi do mene in reče:

»Poslušej, srči, lahko ti napišem kazen in greš k sodniku, lahko pa to urediva kako drugače.«

Začne odpenjati zgornji del uniforme. Usta imam široko odprta in čisto nič mi ni jasno. Skoči na posteljo in me draži z razmršenimi lasmi. Primem jo za joške in stisnem. Z vso silo mi privošči eno zidarsko. Vatafak?! In še eno… in še eno…

»Alo bre… zbut se, bre, alo…«

Usedem se. Vrti se mi in bruhnem.

»Jebi se,« zamrmram

»Aj ne seri. Plači ti njemu račun, pejt dam in toj to.«

»Mrš… klič policijo.«

Vrtelo se mi je. Roke sem naslonil na kolena in poveznil glavo med noge. Minutko ali dve mi je še težil naj plačam, potem se prišel toliko k sebi, da sem zbral misli in mu rekel:

»Tkole bomo: TI – mi plačaš kosilo in je stvar zaključena. V nasprotnem primeru, kličem JAZ policijo in se bomo pogovoril o tvoji prekoračitvi pooblastil in o njihovem kurčevem računu. Ja?«

Nekej je še hotu rečt, potem ga je kolega potrepljal po rami in rekel:

»Ajd pust tega Haris. Dobr je model, pejt dam, bomo uštimal.«

Pobral sem se in se odmajal do avta. Odprl sem vrata in obslonel na njih. Preden sem se usedel sem še enkrat bruhal. All you can eat… dobr bo za neki časa.