Kafetkanje

V resnici sem šel pecat eno deklco. Na žalost mam tako noro hud avto, da težko nekam pridem, brez da bi naredil opazen prihod in tokrat je bilo isto. Ker vem, da se ne morem izognit pogledom oseb in miselnim kolobocijam, ko se sprašujejo, kdo je ta mulo in od kje mu denar, za dodaten ščepec začinjenosti spustim šipe in nabijem dubstep.

V resnici mam šipe dol zato, ker mi ne dela klima in že tako pred vsako vožnjo porabim megalomanske količine deodoranta in parfuma, ker vsakič zašvicam k stara cura.

Parkiram gajbo zraven ograje in grem pozdravit za šank.

»Oj.«

»O lejga… kaj boš? Erdinger?«

Nasmehnem se. Kr vedla je! Hudo…

»Jap. Pšenično.«

»A boš počakal, da tole posodo pospravm, pol grem pa na en čik, pa greva ven sedet?«

»Ja itak. Mim grede, cigareti niso zdravi.«

»Veš kaj vse ni zdrav.«

»Kaj?«

»Velik.«

V parih minutah je pomila in pospravila par strojev posode. Med tem sem se ravno »čekiral« na Foursquareu in odgovoril na par tvitov. Se mi je zdelo pametno pustit žensko na miru, ko pospravlja posodo. Kaj jaz vem…

»Pejva.« Cigaret je imela v ustih in že na poti se ga je lotila prižigati. Neučakana pa nič.

»In?« reče.

»Evo gre. Komej čakam morje. Da za par dni izklopim vse in se ga nažgem vsak večer k mamba. Ti? Greš kej na morje?«

Debata teče slabih pet minut, ko od Bog ve kje uleti tipo in prisede. Okej… Priznam, tam ne poznam nikogar.

»Kurba sem zjeban.« Kdo je ta model?

»Si delal trening?« Očitno se poznata. Sedim zraven in ju gledam. Škoda, ker moram vozit domov. Res bi mi sedlo, da bi imel v riti štiri pšenične in se mi ne bi bilo treba vključevat v debato.

»Ja. Šopal k kreten. 10 minut kolebnice, tek, raztezanje, pol sem delal pa mal tehniko.«

»Aja,« mi reče prjatlca, »on je bokser.«

»U, a tko k pes?« rečem. Ne dojameta zajebancije.

»Treniram pa tekmujem. Lih zdej sva s kolegom ušmekala svojo telovadnco.«

»Bravo. Pa gre?«

»Ma ja, zdej sem bil dva mesca zjeban in je res komad težko nazaj not pridt.« Komad težko? Zadržujem smeh.

»Kva pa je blo?«

»Z avtom sem letu na glavo.« Zakril s čikom v roki, češ, kako ga je obrnilo in mi skoraj zažge hlače.

V glavnem prideva na temo, da sem trener, pa da, če bi v njihovi telovadnici najel za svojo skupino, pa da kako je treba na »hard« trenirat, pa kako je ameriški slog boksanja boljši od evropskega.

»Jaz moram bit previden s svojimi treniranci. To so večinoma rekreativci in ni cilj, da postanejo profi atleti, ampak prvo, da se začnejo vsaj mal gibat.«

»Ja itak, sam trening more bit tak, da žge. Da šopa, da te vse boli. Mene komadn boli vse tole, rame, hrbet, roke, noge, trebušnaki… komad vse. To je res dober trening.«

»Jaz grem z mojimi kr lepo postopoma. Mamo sem pa tja tud kak tak trening.«

»O, lejga Bado!«

Že drugi gost za »najino« mizo. Tole gre bolje kot po maslu! Ona kadi cigarete, očitno jo nekaj teži, ne drezam vanjo, ampak vidim ji v očeh. Odsotna je. Badota spremlja punca. Oba prisedeta. Torej trije gostje. Tole kafetkanje je noro socialno. Jebeš Facebook, tle dobiš prijatelje, brez, da bi moral koga dodati ali potrditi. Se dodajo in potrdijo kar sami od sebe.

»Fak, modelka, jutr mam Geroška v komisiji.«

»A maš popravca?«

»Ja, anglo,« padeta deklci v debato.

Ne morem se zadržat. »Kako maš lahko v 21. stoletju in ob vsem tem bombardiranju z amerikanizacijo, šut pr angli? Brez zamere, ampak moram vprašat.«

»Lej, ni to tko lahko. Una domača branja pa te scene. Pa foksi kr neki sprašujejo, nč v zvezi z anglo.«

»Oprosti, ampak še vedno mi ni jasno. Valda znaš vsaj tolk anglešk, da spacaš skupi vsaj za dve, za pozitivno? Fak, ne vem no…«

Tipa med tem padeta v debato tem, kako je šel tisti bokser na antibiotikih v »fajt« na nekem prvenstvu.

»Ma ja, mel sem eno gripo al neki. Res me je šraufal, pa u glav mi je nabijal. Men tko trener: ˘Dej ne jt. K nisi dober.˘ Jaz sam tko njega gledam in uno njemu: »Model, dej ti men našopi antibiotike pa to sranje, jaz grem v ring.«

»Zakva to? A je bla kakšna pomembna tekma?« Samo sedim in poslušam. Bog, daj mi prosim še pet pirov zrihtej!

»Ma kje, tm eno prvenstvo tko. Sam jest u tem uživam, men je to res tolk hudo. Itak sem pol ležu dva tedna. Zgonen sm biu k cuc`k, ane.«

»A te je čist razbou?« ne morem zadržati svoje radovednosti.

»Kjeeee model! Nalomu sem ga, an. Sam aš to, k te tok zmozga, da sem mislu, da bom v komo padu.«

Vstanem in namignem kolegici, da pride za mano. Usedem se za šank in naročim še enega Erdingerja.

»Nisem več mogu, oprosti. Tega spijem, pa grem počas dam. A si drug teden kej frej? Greva kam jest zvečer?«

»Ja,« pogleda na razpored dela, »načeloma sem. Pokliči, pa se bova zmenila.«

Spijem mrzlo pivo, vmes rečeva še kakšno o poeziji, o torticah, o hrani, o kmečkih opravilih. Nobenega igranja, nobenega nabijanja, sama iskrenost. Plačam svoje, kljub temu, da vztraja pri tem, da bi ona častila vsaj enega. Pa kaj še!

Na poti do avta hitro pozdravim nove dodane in potrjene »real-life« prijatelje, potem pa pičim dalje. Začutim poglede na hrbtu, ko sedam v avto. Tokrat preklopim na Slaka. Sonce je že zdavnaj padlo dol in mrak privabi nešteto mrčesa. Na vetrobranskem steklu imam pravo pokopališče. Vso pot domov se sprašujem, če sem sploh še za v družbo?

Navzlic dobrim temam iz katerih se more razviti pogovor, sem nenehno držal neko vzvišeno in kritično distanco do sogovornikov. Ne vem še, ali je kafetkanje kul ali ni…