Ena z roba

Dobro, niti ni tako slabo živeti na robu. Prejšnji dan sem prespal na klopci, ker mi pač ni uspelo najti prave smeri do bloka. Nisem se ubadal z mrazom, niti s kakšno kapljo, ki je priletela sem in tja name. Preprosto sem se ulegel in zaspal. Bilo je nekje med Petkovškovim nabrežjem in Poljansko.

Po glavi mi je iz daljave šumela Lublanca, pa še nekaj drugega je bilo, ampak sem vse gladko zavrnil. Vsako hipno misel, vsako občutenje, vsako čustvo, vse je ostalo na dnu tistega zadnjega kozarca, ki sem ga itak vzel s sabo in je prav tako neobremenjen, kot jaz, počival ob meni pod klopco.

Zjutraj so mimo začeli voziti tisti ta pridni. Ta delavni. Ta pošteni. Ta zamorjeni. Ta zgubljeni. Ta stresni. Ta zafiksani. Tisti, ki ne bodo nikoli vedeli, kako je spati na klopci, ker ti dol visi a boš prišel do svojega bloka ali ne. Bodo pa vedeli, kako se je vsak mesec jebati, da plačaš vse obroke za kredite, ki si jih vzel, da se lahko udobno voziš, da lahko gledaš Slovenija ima talent v celotnem barvnem spektru, da lahko spečeš zrezek na najboljši indukcijski plošči in si ohladiš pivo v najnaprednejšem Gorenjevem hladilniku. Brezveze.

Ura na Stolnici je odbila pol sedmih in nisem mogel več na silo zatiskati oči. Na jetra so mi šli s svojimi črnimi Lexusi in Mercedesi in v svojih zlikanih oblekah. Ob pogledu na kravate pa sem se tako ali tako spraševal, kakšen perverznež se prostovoljno pol dneva davi? Jebeni mazohisti.

Mimo pripelje nek japi s spuščenim steklom in nabija tazaden komad Severine. Vozi prav počasi in skrbno prečesava okolico, če ga slišijo in vidijo vsi v radiju 100m. Ne da bi uporabil eno samo nevronsko povezavo sem prijel kozarec za ročaj, se spravil v sedeč položaj in ga zabrisal kretenu v avto. Odbil se je od zadnjega stekla in padel na tla. Cel. Mater…, sem se začudil. 

Gume so zacvilile in Mečka se je v trenutku ustavila. Tipo z vso silo odpre vrata in ga skatapultira iz avta.

»Alo! Kreten! Kva ti ni jasn, budala jedna!?«

Sproščeno vstanem.

»Pušuš… pušuš tola…«

V trenutku se znajde pred mano in obstane kakšen meter stran. Šminka poženščena. Na smeh mi gre zaradi tega, kar bi mu rad povedal in zaradi njegovega butastega frisa, vendar ostanem resen. Zavoljo družbeno sprejemljive ustreznosti reakcije v takšni situaciji.

»Kva nej poslušam? Si ti normalen?! Kdo bo to plačal? Ne moreš metat kozarcev okol, budala klošarska!« Njegov glas je cvileč in resno se mi ga ne da več poslušat. Uboga mama, ki je namesto sina vzgojila hči.

»Pušuš no…« mu še vedno želim lepo razložiti.

Tip naredi korak in me useka na gobec. Prehiter za moje reflekse ob tej uri in po taki noči, ampak še vedno preveč poženščen, da bi lahko usekal tako kot se za moškega spodobi. Iz ustnice se mi ulije kri, vendar ostanem trdno na mestu.

»Pušuš ti pezde,« ga primem za tisti njegov vozel in mu v trenutku spustim tri konkretne klofute z desnico.

»Ej, ej, dobr je, dobr…«

Ne poslušam ga več. Dobro namerim in mu privoščim eno kepico na »fafico« za dobro jutro. Noge mu popustijo in obvisi pod mojo levico obešen za svojo rdečo kravato. Na rahlo ga klofnem, da se zave.

»Pušuš,« nadaljujem, ko pride k sebi, »piše cigankica teti Justi:

Draga teta Justi, stara sem enajst let in sem še vedno devica. Ali je moj očka peder?«

Umiram od smeha. Držim buzeranta za kravato in ga stresam kot obseden. Ne smeji se z mano. Očitno ni dojel vica.

»Dej ustan pa stoj, posrane. Sramota si za moški spol.«

Dvignem ga na noge in mu pomagam, da se zbere. Za trenutek se mi zavrti in okus krvi v ustih mi obrne želodec. Nagnem se vstran in izbruham konkretno porcijo kebaba od prejšnjega večera.

»Spel se v avto, zapri šipo in stišej to pedersko glasbo, ker nobenga ne zanima, kako poženščen si.«

Odrinil sem ga proti njegovi konzervi, stopil po kozarec in se čudil, kako je mogel ostati cel. Pogledam naokoli in delno trezen prvič pomislim, da bi kdo lahko poklical taplave. Nobenih prič. Čudovito. In kako krasno jutro, si mislim. Bruhanje, batine in dober vic. Kaj več bi si taprav dec želel?

Svetloba dneva mi omogoči, da poiščem pravo smer in se odpravim proti domu. Nekje med Petkovškovim in Poljansko. Prešine me misel: sem bil s kolesom, ali sem bil peš? Toliko neznank, toliko lukenj…