Godine prolaze

Sedel sem za mizo in gledal tisto ubogo tortico. Bil sem nekje na meji med tem, da se zjokam kot malo nebogljeno detece – tako, kričeče, na ves glas, s hlipanjem in potoki solz – in tem, da primem to kurčevo torto in jo z vso silo zabrišem v strop v upanju, da tam tudi ostane.

»No dej, zažel si kej.«

»Dej mi mir pa tih bod.«

»Kako govoriš!?«

»Tih bod.«

V mislih sem močno upal, da je katera od tistih petindvajsetih svečk dinamit, zato sem čakal s pihanju v želji, da jo bo zdaj zdaj razneslo in bom odrešen vsega tega sranja in trpljenja.

»Blaž, dej k se nam mudi v mesto, ata pa mama morata pa na njivo.«

Zamižal sem in postopoma vedno močneje pihal svečke na črni čokoladni torti, katere sploh ne maram. V zavedanju, da je za mano že petindvajset let življenja, da vstopam v trideseta, da sem zadnje leto ali dve preživel bolj ali manj v leru, mi po licu steče solza, v glavo pa mi vdrejo tisoči spomini dosedanjih doživetij.

Ne bi točno vedel, kateri je bil prvi, ali tisti iz vrtca, kjer je vse pisano in v njem nastopa tovarišica Jelena ali tisti, ko v kuhinji stojim na pručki zraven mame in mečem začimbe v malo »džezvico«, mama pa zraven v umivalniku čisti posodo.

»A to dam lahko notri?«

»Ja, lahko,« mi odvrne.

In sem veselo stresal.

»Kaj pa to? Kaj je to?«

»To je rožmarin.«

»A dam še mal tega?«

»Ja, lahko.«

Pa sem previdno po ščepcih stresal in se šel znanstvenika, iščoč neko popolno mešanico tega, kar mi je v tisti stari kuhinji prišlo pod roke, v upanju, da bi iz tega nastal čarobni napoj.

No, kmalu po tistem v vrtcu ni bilo več tovarišic, ampak učiteljice. Ampak so nam rekle učiteljice, da njim še lahko rečemo tovarišice, tistim v šoli pa bomo morali kar lepo učiteljice govoriti. Nekaterim je to delalo precej težav. In še danes imajo nekateri s tem probleme.

S tistimi zvarki sem se ukvarjal še nekaj let, potem pa vse skupaj opustil, razočaran, ker sem vedno dobil le neko smrdljivo čorbo namesto čarobnega zvarka. Takrat sem naredil prvi korak pri večanju distance med mano in kuhinjo. Res pa je, da sem kasneje to kuharsko žilico v sebi spet obudil.

Spomnil sem se tudi vseh tistih pozno-avgustovskih dni, ko sem nestrpen pričakoval začetek šole. Tisto leto pred vstopom v prvi razred sem, star pet let, mnogo večerov preživel pod odejo, v medli svetlobi baterijske svetilke, kjer sem se učil brati iz Prvega berila. Branje in pisanje sem tako hitro osvojil in v prvi razred zakorakal pismen, radoveden in navihano brihten. Med poukom sem se dolgočasil, ko smo delali naloge, in po mizi cedil sline ter vsrkaval znanje, ko smo spoznavali novo snov.

Vmes je usekal tisti spomin prvega izmed mnogih pretepov. Bil je nek David in bili smo v vrtcu. Čakali smo v vrsti, naslonjeni na omare in ta klovn je nenehno skakal iz vrste in se pačil. Nekajkrat sem mu rekel, naj gre nazaj v vrsto in čaka kot vsi ostali, potem sva se pa kar zravsala. Malo sva se metala po tleh, malo davila, malo vlekla za lase – ampak tako, po moško, sem in tja je priletel tudi kakšen udarec odprte dlani, ampak so naju dali hitro narazen.

Spomnil sem se vseh osnovnošolskih simpatij in raznih igric, ki smo se jih igrali v odkrivanju teles. Bili smo pač generacija, ki je v nekem obdobju prehitro odrasla. Ali pa ravno prav hitro odrasla, kdo bi vedel? Deklice so zgodaj dobile prsi – no, vsaj večina, ostale so si reve uboge tlačile robčke za prevelike modrčke – fantje smo se pogosto ravsali, tarok smo hitro osvojili, prav tako je v petem ali šestem razredu že dobra četrtina sošolcev kadila.

Poleg osnovnošolskih, so bile tudi poletne simpatije. Ena Anita, ki sploh ni bila Anita, ampak mi je bilo preveč nerodno vprašati jo, kako ji je v resnici ime, zato sem jo kar Anita klical. No, nekaj poletij kasneje sem izvedel njeno ime in jo za roko vodil na skale v sosednji kamp, kjer sem jo učil francoskega poljubljanja. Sam sem bil namreč že velik mojster. Jeseni tisto leto sva šla narazen.

Poleti konec osmega razreda sem prišel iz kina deset minut prepozno. Sploh ne po moji krivdi.

»Blaž!?« sem slišal mamin glas že od zgoraj, ko sem stal pod stopnicami našega stanovanje, »gor prid. Takoj.«

Vedel sem, da bo sranje. Ni bilo prvi in imela je ničelno toleranco, do zamujanja. No, mojega zamujanja.

»Kje si bil?«

»Ča -« Nisem prišel do besede. Priletelo je, tako, pač od nekje.

»Kolk je ura?« gledal sem v tla, pa njo v oči, pa malo v zid za njo, »odgovor, če sem te vprašala!«

Spet je udarila. Takrat sem že nekaj let aktivno in tekmovalno treniral taekwondo in sem avtomatizirano dvignil levo roko v obrambo. Udarila je po uri in iz dlani se ji je ulila kri. Nekajkrat je še udarila izmenično z levo in desno, kar tako vsepovprek, potem pa sva sedla vsak na svoj tabore.

»Lej … kaj si naredu …« Bila je objokana in razburjena.

Nekaj trenutkov sem še počakal, nato pa končno prišel do besede. »Telefon mi je crknu in od Leona mami je zamujala. Dvejst minut smo jo čakal.«

»Bi pa z Leonovga sporoču …«

»Tud njemu je crknu!« Jezen sem bil, ker sem bil po neumnem tepen in tudi meni so se ulile solze. Ko sem se malo umiril, sem jo vprašal: »Si v redu?«

»Jebem ti ta tvoj tekvando … preklala sem si, lej …«

Gledala sva tisto malo krvavečo ranico in ostala brez besed. Pogledala sva se in zaradi komične absurdnosti situacije mi je šlo na smeh. Solznih oči sva se začela smejat na ves glas in še danes se v smehu spomniva tega neumnega dogodka.

Spomnim se tudi enega sončnega zimskega dne, ko sem težek frajer - takrat v prvem letniku »elitne« gimnazije – boardal po strminah Svete Krvi in imel v stranskih žepih nahrbtnika zvočnike in nabijal Blinkiče ter Mos Defa. Totalen kreten. Pa sem stal v vrsti za sedežnico, nabijal glasbo in za sabo slišal hihitanje in popevanje na mojo glasbo.

»A ti je kdo dovolil pet na mojo glasbo?« sem se obrnil in frajersko zasikal. No, v trenutku, ko sem končal stavek, se je moj svet zožal na par najlepših oči, kar sem jih videl v življenju. In v njih sem videl nekaj več, kot zgolj najstniški pogled. Zvečer smo šli skupaj na pivo in kolega se ga je koma nacedil.

Potem se spomnim tisoče sprehodov, smsov, nasmeškov, hormonskih eksplozij, izletov z njenimi, izletov z mojimi, najinih skupnih izletov, zmenkov, skupnega ustvarjanja, objemov, poljubov, filmskih večerov, vikendov, prepirov in končno slovesa.

Spomnim se Japonske in tega, da sem sedel v novem Porscheju Kazuyoshi Funakija. Pa dominikanske republike, Tenerif, Mehike, Mallorce, Pariza, Londona, Grčije, Tajske, Maldivov, Korzike, Nemčije, Rima, Bruslja, Strassbourga, Dubaja, Budimpešte, Nadiže, Logarske doline in še tisočih drugih kotičkov, ki sem jih imel možnost obiskati in raziskati.

Spominjam se vseh batin, ki sem jih prejel na gobec, v trebuh, kamor so pač priletele in vseh udarcev, ki sem jih dal trezen, jezen, pijan, v obrambi, v navalu besa, v pomoči drugim, v brezglavem izzivanju.

Spomnim se zvinov na skejtu, polomljenih očal na boardu, tri številke prevelikih majic, hlač za dve osebi, obrite glave, bularjev, kravat, pomembnih funkcij, mahanja s karantanskim panterjem, mahanja s slovensko zastavo, komiranja po litrih popitega alkohola na plažah Pinete, na ležalniku na terasi, objemajoč straniščno školjko, padanj s klopce na trnovski Plaži, sedenja na kup peska in scanja na Celovške dvore, ko jih tam sploh še ni bilo, te in one rojstnodnevne zabave, smejanja do solz in z razbolelimi trebušnimi mišicami, iskanja sebe, iskanja ljubezni, iskanja Boga in še neštetih drugih norih spominov, ki jih bom raje opisal in izdal v kakšni knjigi pod popolnoma neznanim psevdonimom.

Molče gledam v ugasnjene svečke iz katerih se še vedno vali sivkast dim. Po licih mi nebrzdano tečejo solze in v ozadju slišim pridušeno petje tiste stare »kol`kor kapl`c«, nato pa pridušeno ploskanje.

In vem, zakaj jočem. Ne zato, ker se staram, ampak zato, ker sem doživel že toliko čudovitih, stresnih, božanskih, norih, nepredstavljivih, čudnih, zabavnih, srce parajočih in srce pojočih trenutkov in se, zreč v to grdo gmoto imenovano čokoladna torta, sprašujem s čim sem si zaslužil vse te blagoslove in – v kolikor mi bo Bog dal dolgo življenje – koliko jih bom še doživel.

»Kaj si si zaželel?« vpraša tamala in me zbudi iz transa.

»Da se mi …«

»Ne povedat!« prekine mama vraževerno, »se ti ne bo uresničlo.«

»Da se mi ne bi nikdar več strgale hlače, ko se bom pijan vozil s kolesom,« vseeno dokončam. Na, pa je šla krasna želja v tri pirovske.

Vsi skupaj se smejimo in v srcu se najgloblje zahvalim Bogu za tako prekrasno družino in najlepše življenje. Amen