Pozaba

Sprehod med zgodnjo popoldansko siesto je bil točno to, kar je potreboval. Ozke kamnite ulice je napolnjeval vonj sivke in pomarančevcev. Sonce je pripekalo z brezoblačnega neba, a pripeka ga ni motila in z vsem bitjem je vsrkaval dotike žarkov. S komode je vzel nekaj bankovcev, zataknil pisalo v srajco in v zadnji žep hlač potisnil manjši zvezek. Odgrnil je zagrinjalo na vhodnih vratih in se odpravil z vrha griča, ki se je pel nad vasjo in kjer je imel svoje stanovanje, proti mestni plaži. Brez načrta, poln misli.

Bosonog je izbiral korake. Stopala so se hitro privadila razbeljenih kamnov in bila vesela tistih malo hladnejših. Hodil je počasi, vsrkaval blag mediteranski zrak skozi vsako poro zagorelega telesa, priprtih oči in odprtega srca poslušal besno življenje, ki ga je obdajalo v skritih svetovih obmorskega mesteca.

Vedel je, zakaj je odšel. Zakaj je tisti dan pustil doma sleherni predmet, ki je imel maso in ga je silno priklepal na domači kraj. Vedel je, da človek dovolj težko živi že zgolj pod bremenom križa, kaj šele, da bi si na pleča še dodatno nalagal breme materije, ki ga konec koncev pušča praznega v samoti in osamljenosti.

Redno je zahajal na mestno plažo. Ni se še navadil na siesto in popoldanski počitek mesteca je izkoristil za reflektivne in kontemplativne sprehode. Žgoče sonce ga je pomirjalo, prav tako rezki zvoki škržatov in mešanica tisočih vonjav morja, sadnih dreves in zelišč. Razgrete noge je zakopal v hladno mivko, katero so vzdolž neskončne obale nežno zalivali dolgi šumeči valovi turkizno zelenega morja.

Tokrat se je odločil, da bo, po treh letih kar je tu, odkorakal še malce dlje kot po navadi. Vsakokrat je prišel do mesta, kjer se je končala peščena plaža in so se valovi divje zaganjali v razbrazdane skalnate pečine. Vsakokrat se je tam usedel v senčni hlad, vzel zvezek in pisal. Pogled pa mu je nenehno uhajal k tistim pečinam in v njem prebujal radovednost, kaj neki se skriva za njimi.

Po plaži je hodil slabo uro, ko je prispel do skalovja, ki je presekalo peščeno plažo in s katerega se je proti notranjosti razraščalo gosto grmičevje pomešano z drevjem. Dan se je prevešal proti poznemu popoldnevu, saj je sonce že prišlo iz nadglavišča. Za trenutek je sedel pod granatno jabolko in naslonil glavo na deblo.

Šum besnih valov je hitro preglasil manjši dvom, ki se je v zadnjih korakih znašel v njegovih mislih. Spomnil se je časov, ko je plezal po domačih gorah, vstal je in pogumno zakorakal na pečino. Previdno je preprijemal skale in iskal ugodne police za stopanje. Vzpenjal se je kakšnih petnajst minut. Dlani so se mu potile in čutil je rahlo utrujenost rok in nog. Vmes si je odrgnil kolena, vendar z nekim notranjim zadovoljstvom kljub vsemu nadaljeval z nasmeškom na obrazu.

Vrh skalovja se je pela dolga popolnoma ravna kamnita ploščad. Ozrl se je naokoli in uspel v oko ujeti konec pečin. Ni bil daleč od mesta, kjer je stal, zato se je odpravil dalje. Pozoren na razpoke, škorpijone in kače je previdno stopal po ploščadi. Od razburjenja nad odkrivanjem novega mu je po telesu poganjal adrenalin in mu vlival pogum, da je nadaljeval s potjo. Ugotavljal je, da se, osvobojen vsega, pravzaprav ne boji konca in tega, da ne ve, kaj tam na koncu je.

Metre pred koncem je opazil, da se skalovje ne nadaljuje v neskončnost. Ko je prišel do roba, je presunjen obstal. Pod njim se je razprostiral najlepši zaliv, kar jih je videl v življenju. Skorajda popolnoma prozorno morje je v dolgem loku poljubljalo snežno belo peščeno plažo, ki so jo z dveh strani objemali ogromni nanosi skal, proti celini pa je rasel redek gozd, ki se je vedno bolj zgoščeval in se kot dolga zelena reka vil proti obzorju celine.

Desno pod sabo je začuden opazil, da do zaliva vodijo nekakšne v skalo vklesane stopnice. Ozrl se je, vendar okoli ni opazil znakov civilizacije. Korak za korakom, stopnico za stopnico je bil bližje nežni peščeni plaži. Zadnji dve stopnici je preskočil in sonožno pristal v prijetnem objemu sipke mivke. Razgledal se je in počasi stopal do sredine zaliva. Tišina. Obalo so zalivali dolgi in umirjeni valovi, kot bi ne prihajali z istega morja, ki se je maloprej srdito zaganjalo v skalnate pečine. Iz goščavja so prihajali blagi zvoki ptic, ki so druga drugo vabile k druženju.

Prišel je na sredo plaže in sedel v pesek. Zadovoljen je zrl proti morskemu obzorju. Naslonil se je nazaj na roke in zakopal dlani v hlad pod razgreto površino. Pesek ga je od nekdaj privlačil in sproščal. V misli se mu je prikradel nek pradaven spomin vezan na pesek, vendar ga je hitro pregnalo neznano v vodi.

V daljavi sredi zalivske vode je opazil drobno piko in takoj prepoznal, da gre za človeško podobo. Bila je glava, ki je nekaj časa plavala nad umirjeno gladino, za trenutek izginila pod njo in se nato ponovno prikazala. Obris je postajal vedno večji in dojel je, da se mu, karkoli že je, približuje. Od začudenja je ostal vkopan na mestu. Kako ni ničesar opazil, ko je stal na vrhu pečine?

Sedel je slabih petnajst metrov od morja, ko je podoba prišla do obale. Končno se je prepričal, da gre za človeško bitje. Razločil je dolge lase, ki so prekrivali glavo in, videl, ko je vstala iz vode, segali do začetka zadnjice. Bila je ženska podoba. Gola. Začaran je strmel v njeno zagorelo polt, priprtih ust in popolnoma odprtih vek. Drobne kaplje so odtekale z nje in ji naključno polzele po telesu. Bronasta polt je odsevala vsako kapljo posebej in opazil jih je nekaj, ki so zapustile goste črno-rjave lase, se pri prsih družile, spolzele mimo popka do rahlo poraščenega venerinega grička in se združene zgubile v črnem gozdičku. Pogladila si je bujne skodrane lase in jih ožela z obema rokama. Razprla je prsni koš in izbočila popolne čvrste prsi. Nato je stresla z glavo in mezeč skozi lasišče razmrščila lase. Zravnala se je in zazrla naravnost vanj.

Ostal je brez sape. Pravzaprav je bil prepričan, da drži dih že vsaj dve uri. Z lahkotnim korakom dolgih nog, zibajoč ozke boke, po katerih so še vedno polzele kaplje bisernega morja, je stopala proti njemu. Nemočen je popolnoma negibno sedel na tleh. Obstala je pred njim in se mu brez kančka sramu gola nasmehnila. Priklonila se je k njemu in utopil se je v njenih rjavih očeh. Njene golote niti ni opazil, ko je z očmi raziskoval njen popoln obraz, drobnih a bujnih ustnic, nežne kože, dolgih trepalnic in nagajivega nosu.

»Stamatia,« jo je slišal izgovoriti z glasom angela, ko mu je ponudila dlan.

Pripravil se je, da bo iztegnil dlan in začel: »B…«

»Blaž! Blaž!« se je zaslišalo v daljavi. »Blaaaaž! Mister Blaž!«

Odprl je oči in se prijel za razbolel vrat. Na tleh okoli njega so ležala od padcev obtolčena sveža granatna jabolka.

»Mister Blaž,« je zasoplo hitel gosto poraščen možakar temne polti in nižje rasti, »I came very fast as I could. The police come. They found out you are not dead. You must return home.«

Bil je lastnik stanovanja. Še vedno zmeden in med obema svetovoma, razmišljujoč o popolni podobi videnega, je tiho vstal, potrapljal možakarja, ga objel preko ramen in se mu nasmehnil. Neobremenjen.

»It was a great adventure. Thank you Aristos, it was a privilege.«

Brez besed sta odkorakala proti vrhu, ki se je vzpenjal nad mestecem. Bosa, poslušajoč valove in počasno prebujanje ribičev, sadjarjev in trgovcev. Bilo je lepo…